Jedro

Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko.

Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi.

Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Zaradi nastale škode tožnica ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti.

V primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v II. točki izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila, s tem, da je do višine 7.000 EUR njena obveznost solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika A. A. iz pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021." - v IV. točki izreka znesek 16.040,66 EUR nadomesti z zneskom 15.272,06 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 344,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek 383.000 EUR, ki je bil toženi stranki odvzet kot premoženjska korist po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, X K 000/2018 z dne 20. 4. 2018 v zvezi s sporazumom o priznanju krivde Kt/000/2015 z dne 18. 3. 2018; (II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 7.000 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 120.000 EUR od 13. 9. 2008 do 28. 3. 2018, od zneska 130.284 EUR od 1. 10. 2008 do 28. 3. 2018, od zneska 89.659,20 EUR od 5. 11. 2008 do 28. 3. 2018, od zneska 43.056,80 EUR od 17. 12. 2008 do 28. 3. 2018 in od zneska 7.000 EUR od 17. 12. 2008 do plačila; (III.) v preostalem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in (IV.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 16.040,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper II. in IV. točko izreka se je pravočasno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožil toženec. Meni, da je tožba nesklepčna in tožbeni zahtevek nerazumljiv. Niti po popravi tožbe ni jasno, ali je dajatveni in podredno ugotovitveni ali pa gre za kumulirani zahtevek. Toženec sklepa, da tožnica vtožuje dajatveni tožbeni zahtevek in hkrati ugotovitvenega. Sodišče bi ga zato moralo zavreči vsaj v dajatvenem delu. Dejansko gre za kumulacijo dveh zahtevkov, s katerima tožnica vtožuje 383.000 EUR (ugotovitveni del) in hkrati 390.000 EUR, kar skupaj znaša 773.000 EUR, pri čemer trditev za tako višino ni podala. Z delno ugoditvijo dajatvenemu zahtevku je sodišče kršilo 8. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožencu pa odvzelo pravico do izjave in ga neenako obravnavalo, ker se je moral braniti na podlagi nepopolnih in nejasnih navedb.

Tožnica je sama priznala, da ji ni nastala škoda v vtoževanem znesku, zato ni upravičena do 7.000 EUR z obrestmi. Stališče sodišča, da znesek odvzete premoženjske koristi ne zajema celotne škode, ki je bila s strani toženca povzročena tožnici, je zmotno. V skladu s 14. členom ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ne pa tudi glede višine škode. Tožnica bi morala dokazati višino nastale škode, pa tega ni storila. Sklicevala se je le na pravnomočno kazensko sodbo in zatrjevala, da ji je nastala škoda v znesku 390.000 EUR. Na zadnjem naroku glavne obravnave je celo priznala, da ji zaradi poračunanja DDV ni nastala škoda v vtoževanem obsegu. Tožnica bi se morala zadovoljiti s povračilom 383.000 EUR, ki jih bo prejela na podlagi I. točke izreka sodbe. Tožnica bi morala dokazati, koliko plačanega DDV si je dejansko povrnila preko priglasitve izstopnega davka. Pojasnila je, da obračunov DDV za sporno obdobje nima, kar bi moralo sodišče šteti v njeno škodo. Sodišče ni uporabilo pravil o trditveni in dokazni podlagi ter pravila o dokaznem bremenu, za tožnico je zavzelo neobičajno nizek dokazni standard, s svojimi zaključki pa širilo trditveno podlago. Gre za kršitev 7., 8., 212. in 215. člena ZPP, v posledici napačne dokazne ocene pa je kršitev 8. člena ZPP prerasla v bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je storjena tudi s tem, ker odločitev o dajatvenem zahtevku v višini 7.000 EUR ni obrazložena. Zmotno je tudi stališče, da je prikaz DDV na fiktivnih računih oziroma njegovo uveljavljanje kot odbiten DDV nerelevantno. Relevantno je le, ali je tožnici nastala škoda v vtoževani višini. Ker je sama priznala, da ji ni nastala škoda v vtoževani višini, je to dejstvo med pravdnima strankama nesporno.

Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede obresti. Določba 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ) res določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Vendar pa to velja le za odškodninski zahtevek, ne pa tudi za zamudne obresti, ki so po svoji naravi stranske in občasne terjatve. Zanje je zato treba upoštevati pravilo o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ. Kaznivo dejanje je bilo storjeno v letu 2008, tožnica pa je tožbo vložila leta 2018 in šele takrat prvič zahtevala zamudne obresti. Obresti niso del odškodnine ali škode, so le sankcija za zamudo, kar izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 96/2002 in VIII Ips 195/2005. Tožnica je bila v kazenskem postopku pasivna in ni podala premoženjskopravnega zahtevka, ni zahtevala niti odškodnine, niti zamudnih obresti, zamudne obresti pa niso bile niti del dogovora o sporazumu o priznanju krivde. Glede na povedano so vse zamudne obresti zastarale in bi sodišče moralo dajatveni zahtevek v celoti zavrniti tudi v tem delu.

Če bi bil dajatveni zahtevek za 7.000 EUR utemeljen, bi moralo sodišče glede na to, da je toženec naklepoma pomagal B. B. pri storitvi kaznivega dejanja, odločiti v skladu z določbo o solidarni odgovornosti glede na prvi odstavek 186. člena OZ. Solidarnost bi morala biti jasno razvidna že iz samega izreka in je zato odločitev nepoštena in nezakonita. Toženec opozarja tudi na bistveno kršitev 274. člena ZPP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. O tožbenem zahtevku tečeta kar dve pravdi in adhezijski postopek. Tožnica svojo terjatev uveljavlja trikrat, in sicer zoper toženca, zoper B. B. kot toženca v razdruženem gospodarskem postopku ter zoper A. A. kot premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod X K 000/2015. Tudi odločitev o stroških je nepravična in napačna. Tožnica je postavila dva tožbena zahtevka, dajatvenega in ugotovitvenega. Z ugotovitvenim je uspela, kar predstavlja le 50% od tožbenega zahtevka. Z dajatvenim pa le z zneskom 7.000 EUR, skupaj je tako tožeča stranka uspela manj kot 52% (50% + 1,8%). Sodišče bi moralo sprejeti odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške tega postopka. Ni pošteno, da so tožnici priznane nagrade za vloge, s katerimi je popravljala svoj tožbeni zahtevek. Ti stroški niso potrebni, ampak so nastali izključno po krivdi tožnice, ki ni vložila popolne tožbe. Posebej to velja za četrto pripravljalno vlogo z dne 30. 3. 2022 z naslovom Prilagoditev čistopisa preostalega zahtevka glede na izločitev enega toženca iz tega postopka. Za to ni bila potrebna posebna vloga, postopek je bil izločen že s sklepom z dne 24. 9. 2021. Od takrat je tožnica v spis vložila še drugo in tretjo vlogo, v katerih bi lahko tožbeni zahtevek popravila, pa tega ni storila. Tudi peta in šesta pripravljalna vloga z dne 3. 5. 2022 in z dne 16. 6. 2022 ne predstavljata potrebnega stroška, saj gre le za ponavljanje dosedanjih navedb.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**Oris spora in bistvene trditve pravdnih strank**

5. Toženec je dne 28. 3. 2018 s Specializiranim državnim tožilstvom RS sklenil sporazum o priznanju krivde za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)1, pri čemer je družbi C. d. o. o. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 390.000 EUR, od česar je 383.000 prejel toženec, ki je ostali del zneska v višini 7.000 EUR izročil B. B., pri čemer je nastala družbi D. d. d. škoda v višini 390.000 EUR. Kot pogoj za veljavnost sporazuma je bilo v njem tožencu naloženo, da pred predložitvijo sporazuma sodišču ter pred pričetkom glavne obravnave na TRR sodišča plača denarni znesek 383.000 EUR, ki v skladu z izrekom obtožnice Kt/000/2015 z dne 21. 3. 2017 ustreza premoženjski koristi, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Dne 29. 3. 2018 je bil znesek plačan.

6. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 000/2018 z dne 20. 4. 2018 (priloga A3) je bil toženec spoznan za krivega, da je naklepoma pomagal B. B.2 pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, pri čemer je družbi C. d. o. o. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 390.000 EUR, od česar je 383.000 EUR prejel toženec, ki je ostali del zneska v višini 7.000 EUR izročil B. B., pri čemer je nastala družbi D. d. d. škoda v višini 390.000 EUR3. 7. Tožnica (oškodovana družba) v kazenskem postopku premoženjskopravnega zahtevka ni prijavila. V predmetni pravdi na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-14 zahteva poplačilo svoje odškodninske terjatve iz odvzete premoženjske koristi. Svoj tožbeni zahtevek v bistvenem utemeljuje s sklicevanjem na dejansko stanje kot izhaja iz prej omenjene pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Meni, da je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano tudi na v kazenskem postopku ugotovljeno višino škode 390.000 EUR, ki je določena v izreku. Zahteva tudi zakonske zamudne obresti od zneskov plačil navidezno obračunanih storitev po štirih računih.

8. Toženec trdi, da je svojo obveznost že izpolnil s plačilom 383.000 EUR in da v tem delu tožnica tudi nima pravnega interesa. Za znesek 7.000 EUR ni pasivno legitimiran, ker ga je izročil B. B. oziroma ni predmet sporazuma o priznanju krivde. Do zamudnih obresti tožnica ni upravičena, ker svojega zahtevka ni priglasila v kazenskem postopku, poleg tega so tudi zastarale. Dejanska škoda ni bila 390.000 EUR, ampak le 325.000 EUR, ker si je znesek 65.000 EUR tožnica že povrnila v letu 2008 preko sistema DDV, v katerem je priglasila izstopni davek po spornih računih.

**O tožbenem zahtevku**

9. Tožnica je ves čas postopka kljub ugovorom toženca vztrajala pri tožbenem zahtevku, ki je vseboval (1) dajatveni del za plačilo 390.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 120.000 EUR od 13. 9. 2008 do plačila, od zneska 130.284 EUR od 1. 10. 2008 do plačila, od zneska 89.659,20 EUR od 5. 11. 2008 do plačila in od zneska 50.056,80 EUR od 17. 12. 2008 do plačila in (2) ugotovitveni del za ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice do toženca za znesek 383.000 EUR, ki je bil tožencu odvzet kot premoženjska korist po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 000/2018 z dne 20. 4. 2018 v zvezi s sporazumom o priznanju krivde Kt 289/2015 z dne 28. 3. 2018. V tožbi je predlagala, da o ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka sodišče odloči z "delno vmesno ugotovitveno sodbo".

10. Oškodovanec, ki (tako kot tožnica) ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, mora začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). V taki pravdi je legitimiran obsojenec (oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist) in ne država, ki je le subjekt, ki na podlagi Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Uredba) upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo, pri čemer se poplačilo iz odvzete vrednosti v skladu z 22. členom Uredbe izvrši tako, da pristojno sodišče naloži Upravi Republike Slovenije za javna plačila, da izvrši plačilo v nominalnem znesku s podračuna, na katerega so bila v skladu s 17. členom Uredbe denarna sredstva nakazana.5

11. Tožnica je torej pravilno oblikovala ugotovitveni del tožbenega zahtevka (ki se nanaša na poplačilo 383.000 EUR iz odvzete premoženjske koristi in temelji na tretjem odstavku 76. člena KZ-1).6 Pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe7 in nerazumljivosti8 tožbenega zahtevka izvirajo iz dejstva, da istih 383.000 EUR tožnica (poleg zakonskih zamudnih obresti in zneska 7.000 EUR) zahteva tudi z dajatvenim delom tožbenega zahtevka. Res bi bilo pravilno, da bi dajatveni del tožbenega zahtevka vseboval le del zahtevka, ki presega znesek, odvzet v kazenskem postopku9, vendar zaradi tega tožba ni nesklepčna. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo v skladu z navedenimi stališči in ga v presežku zavrnilo.

**O vezanosti civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo glede višine škode**

12. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Določba se uporabi, ko je dejansko stanje, na katerega tožnik opira svoj zahtevek v pravdi, identično z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne sodbe. Za to gre tudi v obravnavani zadevi, ko škoda izvira prav iz tistega ravnanja toženca, zaradi katerega je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja.10

13. Civilno sodišče lahko samostojno ugotavlja okoliščine glede višine škode oziroma jih ugotovi drugače, kot jih je ugotovilo kazensko sodišče, paziti mora le, da ne prekrši vezanosti na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja, kadar je od teh okoliščin odvisen obstoj konkretnega kaznivega dejanja.11 Ugotovitve kazenskega sodišča o obstoju in obsegu škode načeloma nimajo nobene avtoritete, to pravilo pa ne velja, kadar je po kazenskem pravu obstoj določene škode konstitutivni element kaznivega dejanja.12

14. Za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem13 v zvezi z drugim14 odstavkom 240. člena KZ-1 morata biti poleg ostalih zakonskih znakov podani tudi pridobitev velike premoženjske koristi ali povzročitev velike premoženjske škode. Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri veliki presega 50.000 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe vsebuje ugotovitev, da je toženec svoji družbi pridobil veliko premoženjsko korist v višini 390.000 EUR, pri čemer je tožnici nastala škoda v višini 390.000 EUR. Postavlja se vprašanje, ali to pomeni, da je civilno sodišče vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljeno višino škode. Po presoji pritožbenega sodišča je odgovor negativen.

15. Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja.15 V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko.

**O višini škode**

16. Ker pravdno sodišče po prej povedanem ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode16, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi. Zmotno pa toženec meni, da tožnica višine škode ni v zadostni meri obrazložila. Iz tožničine trditvene podlage namreč izhaja, da višino škode predstavlja skupni znesek štirih računov (glavnica 390.000 EUR), ki so bili neutemeljeno plačani družbi toženca za dela, za katera se je vedelo, da jih slednja ne bo opravila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila posameznega računa do 29. 3. 2018, ko je toženec plačal znesek 383.000 EUR.

17. Toženec je ves čas postopka trdil, da tožnici ni mogla nastati škoda v višini 390.000 EUR, ker ta znesek vključuje tudi plačilo 20 % DDV, ki si ga je tožnica poračunala v sistemu vstopnega in izstopnega DDV oziroma ga je uveljavljala kot odbiten DDV. Sodišče prve stopnje je to okoliščino štelo za nerelevantno (14. in 15. točka obrazložitve). Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 62281/2011 z dne 3. 3. 2022, v kateri je pojasnjeno, da iz ustaljene prakse SEU, ki ji sledi tudi ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, izhaja, da je eden od pogojev, da je mogoče uveljaviti pravico do odbitka vstopnega DDV, dejansko opravljen dogodek. Pravice do odbitka ni mogoče priznati, če se ugotovi, da je davčni zavezanec vedel, ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo. Gospodarski subjekt je do odbitka DDV upravičen samo v primeru, da je bil posel izveden, kot izhaja iz računa. Iz omenjene odločbe Vrhovnega sodišča še izhaja, da je davčna uprava v primeru, da ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zaključilo, da višina oškodovani družbi povzročene škode zajema tudi v fiktivnem računu prikazan DDV. V sodni praksi pa je najti tudi nasprotno stališče, in sicer, da je treba pri višini škode upoštevati obračunan DDV, tudi zato, ker s kaznivim dejanjem ne sme biti nihče obogaten.17

18. V obravnavani zadevi ni sporno18, da so štirje fiktivni računi vsebovali tudi 20 % DDV, ki je bil kasneje pa poračunan v sistemu vstopnega in izstopnega DDV. Zaradi tega so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne kot v zadevi, ki je obravnavana v sodbi I Ips 62281/2011. V slednji je Vrhovno sodišče odgovarjalo (le) na trditve, da ima zaradi načela davčne nevtralnosti gospodarska družba, ki je plačala račun, ki je vseboval tudi DDV, pravico, da za znesek tako plačanega DDV zniža svoje davčne obveznosti (10. točka obrazložitve), ni pa obravnavalo situacije, ko bi bil DDV dejansko tudi poračunan.

19. Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Zaradi nastale škode tožnica ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti. Premoženjski položaj mora postati tak, kakršen je bil pred škodnim dogodkom. Upoštevajoč to načelo in dejstvo, da tožnica ni trdila, da bi davčni organi začeli kakršenkoli postopek za vračilo (neupravičeno) odbitih zneskov DDV, je tožnici nastala škoda19 v znesku računov brez DDV, to je 325.000 EUR, saj ji je bil znesek 65.000 EUR (neupravičeno) povrnjen skozi sistem poračunavanja vstopnega in izstopnega DDV.

**O zamudnih obrestih in zastaranju**

20. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od glavnic posameznih računov prisodilo od naslednjega dne od dneva njihovega plačila do 28. 3. 2018, ko je toženec izpolnil pogoj iz sporazuma o priznanju krivde in plačal 383.000 EUR.20 Pri tem je od računa, ki je bil plačan nazadnje (16. 12. 2008 v višini 50.056,80 EUR) odštelo 7.000 EUR in od tega zneska, za katerega je ugotovilo, da še ni plačan, prisodilo zakonske zamudne obresti od 17. 12. 2008 do plačila. Gre za znesek, ki predstavlja razliko med odvzeto (in plačano) premoženjsko koristjo (383.000 EUR) in ugotovljeno škodo (390.000 EUR).21

21. Pritožnik meni, da ne dolguje zamudnih obresti, ker je bilo kaznivo dejanje storjeno v letu 2008, tožnica je bila v kazenskem postopku pasivna in je prvič zahtevala plačilo zamudnih obresti šele z vložitvijo tožbe v letu 2018, zamudne obresti tudi niso bile del dogovora o sporazumu o priznanju krivde. Trdi tudi, da se določba 353. člena OZ ne nanaša na zamudne obresti in je za jih kot stranske občasne terjatve treba uporabiti prvi odstavek 347. člena OZ.

22. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženec prišel v zamudo že ob nastanku škode (ko so bili računi plačani), ker je škoda nastala zaradi njegovega protipravnega ravnanja22, in ne šele z nastankom dolžnikove zamude v smislu 299. člena OZ.23

23. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 353. člena OZ).

24. Navedeno pomeni, da je v primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe, to je v obravnavanem primeru 11. 5. 2018. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 369. člena OZ). Terjatve občasnih dajatev, kot so zamudne obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka začne teči od vsakega posameznega dne zamude dalje.24

25. Zastaranje kazenskega pregona je bilo v obravnavani zadevi pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave dne 19. 5. 201625, istega dne je bilo pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka. Pretrganje kazenskega pregona je bilo končano 11. 5. 2018. Takrat je začel teči zastaralni rok za zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka. Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem (do 19. 6. 2016), ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ26, je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov, zmanjšanih za 20 % DDV, za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila zneska 383.000 EUR, to je do 28. 3. 2018. **O solidarnosti**

26. Toženec v obravnavanem primeru pravilno poudarja, da je njegova morebitna obveznost na podlagi določb 186. člena OZ solidarna, saj je pri kaznivem dejanju sodeloval kot soudeleženec (pomagač) z B. B. in A. A. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da se mora vsebina solidarnosti v razmerju do upnika izražati v izreku sodbe tudi v primeru, ko so solidarni dolžniki toženi vsak posebej v ločenih postopkih. V takem primeru mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.27

27. Glede solidarnih dolžnikov tečejo (so tekli) trije ločeni postopki, in sicer (1) predmetni, (2) glede B. B. izločen postopek teče pod opr. št. V Pg 1824/2021 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani28 in (3) glede A. A. pa je bilo v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021 (priloga B 9) pravnomočno odločeno o premoženjskopravnem zahtevku do višine 7.000 EUR.29 Sodišče prve stopnje bi zato moralo v izreku (poznejše) sodbe ustrezno upoštevati obstoj solidarne obveznosti toženca do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (A. A.).

**O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**

28. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP in dodalo, da je tožnica v postopku v bistvenem delu uspela, z delom, s katerim ni uspela, pa niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve (19. točka) izhaja, da je zavrnilo dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo 383.000 EUR in zamudne obresti.

29. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da je tožnica vtoževala 773.000 EUR (390.000 EUR z dajatvenim in 383.000 EUR z ugotovitvenim) in da je posledično uspeh tožnice le 52 %. Kljub "nerodno" oblikovanemu tožbenemu zahtevku je bilo ves čas jasno postopka jasno, da tožnica zahteva 390.000 EUR z zamudnimi obrestmi, s tem, da se do 383.000 EUR poplača iz odvzete premoženjske koristi. Na izrecen poziv sodišča prve stopnje (sklep red. 53) je enako označila tudi vrednost spornega predmeta (list. št. 112) in pojasnila, da je ugotovitveni zahtevek le del dajatvenega. Od vrednosti spornega predmeta 390.000 EUR so bili odmerjeni tudi pravdni stroški. V okoliščinah konkretnega primera, ki so povezane s specifično obliko tožbenega zahtevka, zato zavrnitev dela dajatvenega zahtevka ni ekvivalentna (ne)uspehu v pravdi. Tožnica je "dejansko" zahtevala 390.000 EUR glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar ji je bilo z izpodbijano sodbo tudi prisojeno. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnici povrniti njene pravdne stroške, je zato pravilna.

30. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo potrebnost tožničinih pripravljalnih vlog (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča vloga z dne 30. 3. 2022 z naslovom Prilagoditev čistopisa preostalega zahtevka (red. 45), za katero je sodišče prve stopnje priznalo 50 točk, ni bila potrebna, ker je bil postopek zoper B. B. izločen že s sklepom 24. 9. 2021, in bi lahko tožnica tožbo popravila že v vlogah, ki jih je vložila pred to vlogo. Še posebej se ta vloga izkaže za nepotrebno zaradi nejasne in nerazumljive poprave tožbe, kar tožnica sama priznava v vlogi z dne 16. 6. 2022 (list. št. 112), v kateri ponovno prilagaja "čistopis" tožbenega zahtevka. To vlogo je tožnica vložila na poziv sodišča, zato ji ni mogoče odreči potrebnosti. Ni pa bila potrebna vloga tožnice z dne 3. 5. 2022 (red. 49a), v kateri tožnica sama navaja, da ponavlja svoje navedbe in pojasnila le iz previdnosti. Za to vlogo je sodišče priznalo 1000 točk. **Odločitev pritožbenega sodišča**

31. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v II. točki izreka tako, da je kot višino škode upoštevalo plačane zneske računov za fiktivne storitve brez 20 % DDV30, od tega zneska pa prisodilo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po plačil posameznih računov, ki skupaj znašajo 128.358,75 EUR. Obresti je pritožbeno sodišče izračunalo s programom za izračun zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS31. Toženec mora tožnici upoštevajoč pravnomočno odločitev iz I. točke izreka plačati še znesek 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila, s tem, da je do višine 7.000 EUR njegova obveznost solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika B. B. iz pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021. Pritožbi je delno ugodilo tudi glede stroškovne odločitve in znesek prisojenih stroškov znižalo za skupaj 1.050 točk z 22 % DDV, kar znaša 768,80 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**O pritožbenih stroških**

32. Pritožnik je s pritožbo delno uspel glede višine škode in upoštevanja solidarnosti, ni pa uspel glede plačila 7.000 EUR in teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njegov uspeh polovičen, zato mu mora tožnica povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Glede na v pritožbi označeno vrednost izpodbijanega dela (7.000 EUR) mu mora tožnica povrniti polovico priglašenih32 stroškov, to je 344,16 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 B. B. je kot (takratni) direktor tožnice po predhodnem nagovarjanju s strani A. A. dne 8. 8. 2008 sklenil z družbo C. d. o. o. (katere formalni direktor je bil toženec) dogovor o izvedbi obnovitvenih del na železniški progi ... ter se s tem dogovoril, da bo družba D. d. d. družbi C. d. o. o. (družbi toženca) plačala naknadno izstavljene račune, čeprav je vedel, da dogovorjenih storitev družba C. d. o. o. nikoli ne bo izvedla; nato je v obdobju med 5. 9. 2008 odredil izvršitev štirih plačil v skupni višini 390.000 EUR. 2 Prvotno je bila tožba vložena zoper oba, B. B. in E. E. Sodišče prve stopnje je postopek razdružilo, ker je ocenilo, da gre glede prvega, ki je povzročil škodo pri opravljanju funkcije direktorja, za odškodninski spor med gospodarsko družbo in njenim direktorjem, ki se vodi po pravilih postopka v gospodarskih sporih. 3 Gre za vsoto zneskov štirih računov, ki jih je izdala družba toženca za nikoli opravljene storitve, B. B. pa je odredil njihovo plačilo. 4 Ki določa, da lahko oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 101/2016 z dne 13. 12. 2017. 6 O tem delu tožbenega zahtevka je odločeno v I. točki izreka prvostopenjske sodbe, ki ni izpodbijan. 7 Po mnenju toženca tožnica s tako oblikovanim tožbenim zahtevkom dejansko vtožuje 773.000 EUR, za takšno višino pa ni podala trditev. 8 Ker ni jasno, ali je zahtevek dajatveni in podredno ugotovitveni ali kumulirani. 9 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2021 z dne 7. 7. 2021 (27. točka). 10 Glej Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, stran 42. 11 A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 143. 12 S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine d. d., Zagreb, 2004, stran 88. 13 Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let (temeljna oblika). 14 Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let (kvalificirana oblika). 15 Prim. tudi sodbo in sklep Pdp 721/2017 z dne 9. 11. 2017. 16 V nasprotnem primeru na primer sploh ne bi moglo ugotavljati prispevka oziroma deljene odgovornosti (171. člen OZ) ali pa upoštevati koristi (prim. 169. člen OZ). 17 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021. 18 Glej npr. navedbe tožnice na zadnjem naroku za glavno obravnavo (list. št. 117). 19 Navadna škoda oziroma zmanjšanje premoženja (132. člen OZ). 20 Prim. sodbo VSL I Cpg 545/2020 z dne 5. 5. 2021. 21 Med višino protipravno pridobljene premoženjske koristi in premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku (oziroma višino samostojnega odškodninskega zahtevka, kot je obravnavan) ni enačaja. Kazenskopravna teorija (Z. Fišer, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, strani 965 - 968 in naslednje) in sodna praksa (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2021 z dne 7. 7. 2021) poudarjata različen namen obeh institutov, pa tudi besedilo prvega odstavka 76. člena KZ-1 ne dopušča dvoma, da se višina škode (višina prisojenega premoženjskopravnega zahtevka) lahko razlikuje od višine odvzete premoženjske koristi. 22 Sodišče prve stopnje je očitno upoštevalo pravilo fur semper in mora (tat je vedno v zamudi). Glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 934 in sodbo VSL VI Kp 18410/2020 z dne 28.03.2023. 23 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 12/2022 z dne 20. 1. 2023 in sodbo VSM I Cp 38/2023 z dne 13. 6. 2023, iz katerih izhaja stališče, da 165. člen OZ ureja le zapadlost odškodninske obveznosti, zamude pa ne ureja. 24 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2021 z dne 6. 10. 2021. 25 Kar je pritožbeno sodišče ugotovilo z vpogledom v vpisnik kazenskega oddelka. 26 Glej tudi sodbo VSM I Cp 113/2021 z dne 30. 3. 2021, v kateri je bilo v podobnih okoliščinah zavzeto stališče, da ni mogoče uporabiti 347. člena OZ. 27 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2020 z dne 27. 1. 2021. 28 In po podatkih vpisnika še ni zaključen. 29 Škoda v obsegu, ki ni zaobjeta z odvzemom premoženjske koristi tožencu. 30 Račun št. 004/08 v višini 100.000 EUR, račun št. 005/08 v višini 108.570 EUR, račun št. 007/08 v višini 74.716 EUR in račun 012/08 v višini 41.714 EUR. 31 Obračun je sestavni del obrazložitve te sodbe. 32 Priglasil je 500 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne stroške, 22 % DDV in stroške sodne takse za pritožbo v višini 315 EUR, kar skupaj znaša 688,32 EUR.