Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev o zavrženju zahteve oprla na ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje po vsebini, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. To stališče je napačno, saj o pravici tožeče stranke do invalidske pokojnine še ni bilo nikoli odločeno. Pravnomočna odločba o vdovski pokojnini ne more biti podlaga za zavrženje zahteve, ki se nanaša na drugo pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 15. 4. 2015 in 20. 2. 2015 ter da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Sprejelo je stališče, da je tožeča stranka s tem, ko je postala uživalka vdovske pokojnine, izgubila pravico zahtevati oceno delazmožnosti in pravico do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se z navedenim stališčem ni strinjalo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je odpravilo odločbo organa druge stopnje z dne 15. 4. 2015 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Zaključilo je, da tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje zahteve tožeče stranke na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 . Tožeči stranki je bila priznana pravica do vdovske pokojnine, o pravici do invalidske pokojnine pa še ni bilo odločeno. S sprejeto odločitvijo v upravnem postopku bi tožeča stranka izgubila pravico do pokojnine na podlagi svoje zavarovalne dobe. Dejstvo, da ni več zavarovanka, temveč uživalka pokojnine, ne vpliva na pravico do izbire med pokojninami.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča ne upošteva, da so pravice iz invalidskega zavarovanja in s tem tudi pravice do invalidske pokojnine vezane na določen status zavarovanca. To izhaja iz definicije 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)2 , ki veže ugotavljanje invalidnosti na status zavarovanca. Tožeča stranka tega statusa nima, ker je že uživalka vdovske pokojnine. S priznanjem pravice do te pokojnine je opravila ?izbiro? med pokojninami. Ima pa kot uživalka vdovske pokojnine možnost uveljaviti lastno starostno pokojnino, če bo izpolnjevala pogoje zanjo. Opozarja še na določbo četrtega odstavka 109. člena ZPIZ-2, ki omogoča izbiro med invalidsko, starostno in predčasno pokojnino.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)3 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožeča stranka s sodbo III Ps 795/2010 z dne 26. 10. 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 12. 8. 2009. Z odločbo z dne 28. 3. 2013 ji je bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 12. 8. 2009. Ker je 4. 11. 2012 postala uživalka vdovske pokojnine, ji je bilo z odločbo z dne 3. 11. 2012 ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine. Osebni zdravnik tožeče stranke je 28. 9. 2014 vložil predlog za oceno invalidnosti. Organ prve stopnje je z odločbo št. 23-3029069 z dne 20. 2. 2015 zahtevo zavrnil, organ druge stopnje pa z odločbo št. 3029069 z dne 15. 4. 2015 pritožbo tožeče stranke, odpravil navedeno odločbo in zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrgel. 8. Prvi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1)4 določa, da je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Obseg uveljavljanja sodnega varstva je torej odvisen od vsebine in načina predhodnega odločanja tožene stranke.

9. Predmet tega socialnega spora je odločitev tožene stranke z dne 15. 4. 2015, s katero je bila zahteva tožeče stranke zavržena. V skladu s 129. členom ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2 pristojni organ najprej preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka. Zahtevo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenilo.

10. Prvostopenjski organ je o zahtevi tožeče stranke odločal po vsebini. Drugostopenjski organ pa je ob uporabi citirane določbe ZUP-a zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrgel. Odločitev je utemeljil s tem, da je tožeča stranka uživalka vdovske pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo.

11. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrženju zahteve oprla na ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje po vsebini, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. To stališče je napačno, saj o pravici tožeče stranke do invalidske pokojnine še ni bilo nikoli odločeno. Pravnomočna odločba o vdovski pokojnini ne more biti podlaga za zavrženje zahteve, ki se nanaša na drugo pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločitev o pravici na tej podlagi je lahko le pozitivna ali negativna. Ker pa o pravici do invalidske pokojnine še ni bilo odločeno, je sodišče druge stopnje pravilno odpravilo odločbo sodišča prve stopnje in dokončno odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, na katerih temelji revizija, niso podani. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.