Jedro

Določbe predpisov o državljanstvu se uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, kot zmotno meni tožnica, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju, ter tudi, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma, ali ga je sploh kdaj pridobila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je na podlagi 29. člena v zvezi z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije Upravna enota Šmarje pri Jelšah (v nadaljevanju: Upravna enota) ugotovila, da se B.B., dne ... 1897, ki je umrla ... 10. 1974, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti, ni štela za državljanko Socialistične republike Slovenije.

2. Izpodbijano odločbo je Upravna enota izdala na zahtevo tožnice z dne 6. 1. 2015, ki v svoji obrazložitvi povzema in navaja tudi dokazila oziroma kopije dokumentov, ki jih je k vlogi priložila tožnica. V nadaljevanju obrazložitve povzema navedbe Upravne enote Gornja Radgona, ki v dopisu št. 020-10/2013-4 z dne 20. 2. 2015 pojasnjuje, da v svoji zbirki dokumentarnega gradiva sicer nima zavedene upravne zadeve ugotovitve državljanstva Republike Slovenije za pokojno B.B. kot pravno naslednico po C.C. v postopku denacionalizacije, ampak iz delne odločbe Upravne enote Gornja Radgona št. 321-167/93-148/AŽ z dne 25. 4. 2003 izhaja, da se B.B., rojena dne ... 1897, ne šteje za upravičenko do denacionalizacije, ker je bila dne 4. 11. 1947 vpisana v državljansko knjigo za matično območje mesta Zagreb Medveščak kot hrvaška državljanka. Nadalje povzema določila 39. člena ZDRS in tudi prej veljavne predpise, in sicer Zakon o državljanstvu DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48, čigar določila 1., 26., 28., 29., 30. in 37. člena v obrazložitvi prav tako povzema ter ugotavlja, da je pravna prednica tožnice skladno s 1. členom Zakona o državljanstvu FLRJ dne 19. 1. 1948 vpisana v državljansko knjigo Ljudske republike Hrvaške kot državljanka FLRJ, saj je na območju te republike službovala in tudi prebivala, njen vpis v državljansko knjigo Ljudske republike Hrvaške pa je dokaz o državljanstvu te ljudske republike, na osnovi česar je bila v Zagrebu dne 19. 1. 1948 na njeno ime izdana državljanska izkaznica št. 12340. Le-ta je bila javna listina, s katero je pravna prednica tožnice dokazovala zvezno državljanstvo FLRJ in republiško državljanstvo Ljudske republike Hrvaške. Z vpogledi v uradne matične evidence na območju Rogaške Slatine pa je bilo ugotovljeno, da pravna prednica tožnice ni nikoli podala izjave, s katero bi spremenila državljanstvo Ljudske republike Hrvaške za državljanstvo Ljudske republike Slovenije in je tako do smrti živela kot državljanka Ljudske republike Hrvaške v okviru FLRJ. Kar zadeva s strani tožnice predloženo osebno izkaznico št. 17656 z dne 22. 5. 1967, izdano na ime pravne prednice tožnice, rojene ... 10. 1897, Slovenija, s stalnim prebivališčem na naslovu ..., s trajno veljavnostjo, izdajatelja Občine Šmarje pri Jelšah na podlagi Zakona o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ, št. 8/65), Upravna enota pojasnjuje, da je bila navedena osebna izkaznica kot javna listina namenjena zgolj dokazovanju istovetnosti jugoslovanskega državljanstva in dejstva o rojstvu, ne pa tudi dokazovanju državljanstva ljudske republike. Upravna enota še navaja, da je s s svojimi ugotovitvami, na podlagi katerih bo potrebno izdati negativno odločbo, pisno seznanila tudi tožnico, s pozivom, da v danem roku poda pisno ali ustno izjavo o navedenih ugotovitvah. Tožnica se je na navedeni poziv odzvala v danem roku s pisno vlogo, v kateri je ponovila življenjsko zgodbo svoje pravne prednice, navedla je, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila njena pravna prednica jugoslovanska državljanka. Vendar pa je zmotno prepričanje, da je pravna prednica tožnice kot oseba, vpisana v rojstno in krstno knjigo v Rogaški Slatini, imela tudi državljanstvo Ljudske republike Slovenije, ker naj nikoli ne bi zaprosila za hrvaško državljanstvo. Ker tožnica ni svoji vlogi priložila nobenih novih dokazov, Upravna enota ugotavlja, da pravna prednica tožnice pri vpisu oziroma priglasitvi v državljansko knjigo Ljudske republike Hrvaške in tudi v zakonitem roku do 8. 5. 1947 ni podala svoje izjave, da si želi spremeniti svoje državljanstvo Ljudske republike Hrvaške za državljanstvo Ljudske republike Slovenije in tega tudi ni storila niti kasneje, vse do svoje smrti, četudi bi lahko sama podala vlogo za spremembo republiškega državljanstva, vendar tega ni storila. Zato se po ugotovitvi Upravne enote pravna prednica tožnice ni štela za državljanko Socialistične republike Slovenije po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti 20. 10. 1974. 3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, pritožbeni organ druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Tožnica v tožbi očita, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Pravna prednica tožnice naj bi bila v Sloveniji od rojstva pa vse do njenega vpisa po uradni dolžnosti v državljansko knjigo v Zagrebu dne 4. 11. 1947 na podlagi določb 12. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožnica pojasnjuje, da je njena pravna prednica na naslovu ... namreč podedovala hišo, kamor naj bi se preselila iz Dolenjega Logatca in živela v njej vse do svoje smrti ter hišo tudi vzdrževala in zanjo plačevala predpisane prispevke in davke Občini Šmarje pri Jelšah, česar naj tožena stranka ne bi preverjala, navkljub izrecnemu tožničinemu predlogu, ker ti podatki predstavljajo davčno tajnost, do katere lahko pride le tožena stranka. Tožnica še navaja, da je pravna prednica tožnice po končani vojni dobila službo v Zagrebu, zaradi česar je tam živela pri svoji sestri, vendar svojega doma na Prneku 2, Rogaška Slatina, ni zapustila in se je tja vračala, kadar se je le mogla med vikendi in dopusti; vzdrževala je hišo, kamor se je vrnila po upokojitvi za stalno in je tam tudi umrla. Tožnica vztraja, da je bila njena pravna prednica jugoslovanska državljanka in državljanka Ljudske republike Slovenije, kar naj bi dokazovali ponujeni dokazi, navedeni pod zap. št. 3 do 13. Zato kot nezakonito označuje izpodbijano odločitev, da se njena pravna prednica ni štela za državljanko Socialistične republike Slovenije po tedaj veljavnih predpisih o državljanstvu. Četudi tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljuje na določilih prej veljavnih zakonov o državljanstvu, ji tožnica očita, da ni ravnala v skladu s temi določili in da naj bi svojevoljno in za nazaj presojala državljanstvo pravne prednice tožnice. Čeprav je sama tožnica predložila skupaj s svojo vlogo tudi potrdilo za svojo pravno prednico o državljanstvu FNRJ z dne 19. 1. 1948, in sicer da je bila njena pravna prednica vpisana v državljansko knjigo Narodne republike Hrvaške kot jugoslovanska državljanka, naj bi to po mnenju tožnice še ne pomenilo avtomatično, da je imela tudi republiško hrvaško državljanstvo, češ da pravna prednica tožnice ni nikoli podala izjave za svoj izbris iz republiškega slovenskega državljanstva. Le-to naj bi po mnenju tožnice imela na podlagi tedaj veljavnega Zakona o državljanstvu FLRJ, češ da naj nikoli ne bi zaprosila za republiško hrvaško državljanstvo in naj tako tudi ne bi imela razloga, da bi zaprosila za slovensko državljanstvo. Toženi stranki tožnica očita, da ji noben zakon ne daje pooblastila, da tožničino pravno prednico izbriše kot republiško državljanko Slovenije. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri obeh izdanih zavrnilnih odločbah, ker sta pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sporne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedena dokončna upravna odločba, ki temelji na določilih 29. in 39. člena ZDRS, s katero je bilo odločeno, da se B.B., rojena dne ... 10. 1897, ki je umrla ... 10. 1974, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti, ni štela za državljanko Socialistične republike Slovenije.

8. Na podlagi 29. člena ZDRS ugotavlja državljanstvo osebe na prvi stopnji za notranje zadeve pristojni upravni organ upravne enote, na območju katere ima oseba stalno prebivališče oziroma je imela zadnje stalno prebivališče; prvostopenjski organ je dolžan na zahtevo posameznika o njegovem državljanstvu izdati ugotovitveno odločbo, prav tako pa je ugotovitveno odločbo dolžan izdati tudi na zahtevo organa, ki vodi postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice posameznika.

9. Skladno z določbo 39. člena ZDRS velja za državljana Republike Slovenije po navedenem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati vse tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ (kasneje FLRJ), ki je pričel veljati 28. 8. 1945 in je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane DFJ (kasneje FLRJ) veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani DFJ (kasneje FLRJ). Na podlagi 39. člena ZDRS je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je treba pri individualnem ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati vse tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva, pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Tudi po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča, kot izhaja na primer iz sodbe X Ips 507/2010 z dne 26. 1. 2010, je namreč treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe (za potrebe denacionalizacije) uporabiti predpise o državljanstvu za čas od rojstva osebe do dne ugotavljanja državljanstva. Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, kot zmotno meni tožnica, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju, ter tudi, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma, ali ga je sploh kdaj pridobila.

10. Po presoji sodišča je bil v obravnavani sporni zadevi v upravnem postopku dokazni postopek zakonito izpeljan v skladu z dokaznimi standardi, ki so se v upravni in upravno-sodni praksi izoblikovali na podlagi temeljnih načel ZUP, izhajajočih iz 6., 7., 8., 9., 10., 12. in 14. člena ZUP, saj se je Upravna enota v izpodbijani odločbi opredelila do vseh navedb in dokaznih predlogov tožnice, ki jih tožnica ponovno navaja v tožbi, in jo je pisno seznanila z uspehom dokazovanja ter jo pozvala, da se v danem roku izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, še preden je izdala izpodbijano odločbo, s čimer je bilo zagotovljeno tudi spoštovanje pravice do izjave in enakega varstva pravic strank v upravnih postopkih skladno z 22. členom Ustave. Prav tako pravilno je bil ugotovljen obstoj vseh za konkreten primer odločilnih okoliščin iz 1. odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ v povezavi z 29. in 39. členom ZDRS, zaradi katerih se pravna prednica tožnice ne more šteti za državljanko LR Slovenije po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS, saj zgolj dejstvo, da je imela pravna prednica tožnice v lasti nepremičnino na območju tedanje Ljudske republike Slovenije na naslovu ..., ki jo je podedovala in zanjo do smrti skrbela, na pridobitev republiškega državljanstva tedanje Ljudske republike Slovenije samo po sebi ni vplivalo (in tudi ni moglo vplivati, ker dvojno republiško državljanstvo po tedaj veljavnih predpisih ni bilo mogoče), kar sta v svojih odločbah pravilno pojasnila oba upravna organa prve in druge stopnje s svojimi razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja, pač pa se nanje zgolj sklicuje v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, saj je drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP s svojimi razlogi argumentirano odgovoril v svoji obrazložitvi na vse pritožbene ugovore, ki jih tožnica ponovno uveljavlja v tožbi. Tudi po presoji sodišča je namreč prvostopenjski organ pravilno ravnal, ko je tožnici omogočil, da se je seznanila z ugotovitvami prvostopnega organa, do katerih je prišel tekom ugotovitvenega postopka na podlagi podatkov in listin, ki jih je uradoma dodatno pridobil sam prvostopni organ, poleg dokazil, ki mu jih je med tekom upravnega postopka predložila tožnica. S tem je tožnici kot stranki v postopku na učinkovit način dal možnost sodelovanja v postopku tako, da je imela možnost z vsemi dokaznimi sredstvi po določbah ZUP izpodbijati ugotovitve upravnega organa glede izkazanega hrvaškega republiškega državljanstva pravne prednice tožnice. Vendar tožnica ne more biti uspešna zgolj s trditvijo, da se njena pravna prednica ni nikoli odpovedala republiškemu slovenskemu državljanstvu. Še posebej ne ob dejstvu, da so osebe po tedaj veljavnih predpisih o državljanstvu lahko imele zgolj eno republiško državljanstvo. To pa je bilo v primeru pravne prednice tožnice hrvaško republiško državljanstvo tedanje Ljudske republike Hrvaške, ki je izkazano z javno listino, in sicer z na njeno ime izdano državljansko izkaznico št. ..., ki ji je bila izdana v Zagrebu dne 19. 1. 1948. Zato se izkazuje kot neutemeljen tudi njen tožbeni očitek, da naj bi tožena stranka izbrisala tožničino pravno prednico kot republiško državljanko Slovenije ter napačno ugotovila dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabila materialno pravo.

11. Sodišče je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da sta pravilni in na zakonu utemeljeni obe odločbi upravnih organov prve in druge stopnje v konkretnem primeru.