Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je prvi toženec pasivno stvarno legitimiran na podlagi poslovne odškodninske obveznosti.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je prvi toženec pasivno stvarno legitimiran na podlagi poslovne odškodninske obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožencev zahteval vračilo kupnine (35.500,00 EUR) za osebni avtomobil, ki ga je po nakupu prodal naprej, a je moral tako pridobljeno kupnino končnemu kupcu vrniti, saj je bilo vozilo ukradeno in zato slednjemu odvzeto. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca ugodilo, glede prvega toženca pa ga je zavrnilo. Pojasnilo je, da je bila prodajna pogodba sklenjena le med tožnikom in drugim tožencem, ki je tudi prejel kupnino. Tožnik je sicer teden dni kasneje isti avtomobil kupil v komisijski prodaji, v katero je avtomobil odstopil prvi toženec, ki je nastopal le kot formalni lastnik. Sodišče je zaključilo, da je komisijska pogodba fiktivna, saj je bila sklenjena zato, da bi se drugi toženec – pravi prodajalec – izognil plačilu višjega davka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožnika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da sta toženca nerazdelno dolžna tožniku plačati 35.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Menilo je, da bi zavrnitev zahtevka zoper prvega toženca ustvarjala vtis, da pravni red v Republiki Sloveniji dopušča ravnanja, ki so v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in pravno varnostjo kot postulatom pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), saj sklepanje pogodb z navideznimi prodajalci posega v ta temeljna načela. Dodalo je, da je institut odgovornosti za pravne (in stvarne) napake le posebna vrsta odškodninske obveznosti in ker je bila prodajna pogodba razvezana, je njena posledica zahtevek za povrnitev škode v obliki vrnitve kupnine, zato je v skladu z 246. in 186. členom OZ za njeno vrnitev solidarno zavezan tudi prvi toženec. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 492/2001 z dne 11. 4. 2002. 3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča prvi toženec vlaga predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali lahko tretja oseba na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti odgovarja za (pravne) napake prodajne pogodbe, pri kateri ni sodelovala kot pogodbena stranka. Meni, da bi bilo tožnikov zahtevek zoper prvega toženca mogoče utemeljiti le na podlagi komisijske pogodbe, ki ju edina povezuje, ta pa je fiktivna. Opozarja na ugotovitve, da na podlagi komisijske pogodbe ni prejel ničesar, zato nima kaj vrniti. Pasivne legitimacije ni mogoče utemeljiti niti na deliktni odgovornosti zaradi ničnosti pogodbe, saj je tožnik vedel za navideznost komisijske pogodbe oziroma je pri njeni sklenitvi celo sodeloval in tako ni bil dobroveren. Poudarja tudi, da navidezna pogodba nima pravnega učinka, zato razlog za njeno sklenitev, ki naj bi kršil temeljna načela civilnega prava, ni odločilen.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367c. člena ZPP).