Jedro

Zastaranje zahtevka po pogodbi o prevzemu izpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 233.408,30 EUR.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da zahtevek ni zastaran, saj med strankama (oziroma njunima pravnima prednikoma) rok plačila ni bil dogovorjen, niti določljiv. Zato je obveznost zapadla šele z dnem prijave terjatve v stečajni postopek. Sklicevanje sodišča na amortizacijski načrt za odplačevanje kredita, ki ga je R. najel od Mednarodne banke za obnovo in razvoj (IBRD), je napačno, saj ta amortizacijski načrt velja samo za razmerje med strankama posojilne pogodbe. Zaradi napačnega zaključka, da je ta rok veljal tudi za razmerje med pravnima prednikoma pravdnih strank, sodišče ni odgovorilo na nobeno od navedb tožeče stranke, s katerimi je trdila, da rok plačila ni bil določen niti določljiv. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršilo pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Sodišče je v nasprotju z listinami povzelo vsebino določb 4. člena Aneksa št. 1 (A8), iz katerega ne izhaja, da sta se stranki dogovorili za zapadlost po amortizacijskem načrtu IBRD, saj se določba tega člena nanaša na dokazovanje plačila obrokov kredita, ne pa na njihovo zapadlost. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je bilo v določbi 2. člena Aneksa št. 1 dogovorjeno, da je drugi odstavek 4. člena Dogovora ničen, kar pomeni, da se šteje, da ni nikoli obstajal. Protispisen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka sama zavezala, da bo toženo stranko obveščala o višini zapadlega obroka, saj je to zavezo sprejel R.. Iz 5. člena Dogovora poleg tega izhaja ravno obratno - k aktivnemu ravnanju se je zavezala tožena stranka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih listinskih dokazov, na katere se v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka, pravilno ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo že 16.5.2004 in je zato zahtevek zastaran. Predvsem iz sklenjenih pogodb jasno izhaja, da je zapadlost po amortizacijskem načrtu dogovorjena tudi med pravdnima strankama (oziroma njunima pravnima prednikoma). Pravna prednika pravdnih strank sta tako sklenila pogodbo o financiranju vodovodnih naprav za zagotovitev vodne oskrbe in požarne varnosti za potrebe gradnje B. (v nadaljevanju: Pogodba), v kateri je bilo dogovorjeno, da se bo vodna oskrba in požarna varnost omenjenih naselij reševala v okviru reševanja celotne vodooskrbe na ... polotoku, tudi s pomočjo mednarodnega kredita IBRD. Z aneksom k Pogodbi je bilo dogovorjeno, da na faze vodovoda, ki jih bo financiral pravni prednik tožene stranke, odpade 819.117 USD mednarodnega kredita (skupaj z obrestmi in drugimi stroški 1.251.229,66 USD) in da bo vračilo kredita potekalo po amortizacijskem načrtu IBRD, pri čemer zadnja anuiteta zapade v plačilo 15.5.2004. Amortizacijski načrt je bil sestavni del aneksa. V nadaljevanju sta stranki Pogodbe skupaj z R. sklenili Dogovor o načinu odplačevanja mednarodnega kredita, namenjenega izgradnji vodovodnih naprav B. (v nadaljevanju: Dogovor), v katerem so v peti alineji 1. člena ugotovile, da je v aneksu k pogodbi dogovorjeno, da bo G. (pravni prednik tožene stranke) vračal pripadajoči del mednarodnega kredita po amortizacijskem načrtu IBRD, ter da je rok za plačilo zadnje anuitete 15.4.2004. Z Dodatkom k Dogovoru pa je bilo dogovorjeno, da bo G. vse anuitete poravnal pravnemu predniku tožeče stranke. Na podlagi navedenega je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je zadnja anuiteta zapadla v letu 2004, pravilen. Drugačne trditve tožeče stranke nimajo podlage v izvedenih listinskih dokazih in tožeča stranka s sklicevanjem samo na posamezne določbe sklenjenih pogodb ne more uspeti. Če je tako, je zahtevek zastaral in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vsa v tej zadevi odločilna dejstva in se v zvezi z njimi tudi opredelilo do določilnih navedb, zato očitani kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in Ustave nista podani.

5. Nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z obveznostjo obveščanja, so na podlagi zgoraj povedanega nepotrebni in pritožnica z očitki kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).