Jedro

Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen in ne ničen. Za uporabo sankcije ničnosti po 40. členu OZ se zahteva obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna načela, na katerih temelji pravni red. Gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib (conditio sine qua non) zakonca pri sklenitvi posla zasledovanje nedopustnih, zavržnih ciljev. Posel mora biti tako sklenjen z namenom oškodovati zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnik je trdil, da Sporazum o ureditvi premoženjskega stanja med zakoncema (Sporazum), ki je bil 15. 4. 2003 sklenjen med njegovim pokojnim očetom in toženko, vsebuje nepremičnine, ki so bile skupno premoženje očeta in tožnikove matere A. A.. Tako ne drži navedba v Sporazumu, da so nepremičnine posebno premoženje toženke. Oče je namreč te nepremičnine kupil na ime toženke iz nerazdeljenih skupnih sredstev, ki sta jih pridobila z bivšo ženo A. A.. Tožnik je edini dedič po svoji materi, po očetu pa deduje skupaj s toženko. Zahteval je ugotovitev ničnosti Sporazuma in ugotovitev, da je premoženje1 skupna last bivših zakoncev, vsakega do polovice, in tako do ½ zapuščina po pokojnem B. A. in do ½ zapuščina po pokojni A. A..

2. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, zavrglo. Z izpodbijano sodbo je nato zavrnilo preostali tožbeni zahtevek za ugotovitev, da gre pri vtoževanem premoženju za skupno premoženje bivših zakoncev B. in A. A. in zapuščino po vsakem od njiju (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 1.479,82 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja nižjih sodišč**

6. Nižji sodišči sta povzeli trditve tožnika, da je Sporazum, sklenjen med njegovim očetom in toženko, ničen, ker je pokojni oče z njim razpolagal s skupnim premoženjem, ki ga je dobil v prejšnji zakonski zvezi z njegovo materjo. Menili sta, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da lahko ničnost pravnega posla ugotovi brez zahtevka. Ne glede na to pa bi moralo tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva spodbuditi, naj postavi ustrezen tožbeni predlog, če bi zatrjeval dejstva, ki kažejo na ničnost notarskega zapisa z dne 15. 4. 2003. Po ustaljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen. Le če bi bil pravni posel sklenjen z izključnim namenom prikrajšanja enega od zakoncev, gre lahko za ničen pravni posel. Okoliščin, ki bi lahko utemeljevale tak zaključek, tožnik ni zatrjeval. **O revizijskih navedbah**

7. Revident meni, da stališče, da bi moral za ugotovitev ničnosti Sporazuma postaviti poseben tožbeni zahtevek, ni pravilno. Za presojo utemeljenosti zahtevka, da premoženje, ki je bilo predmet Sporazuma iz leta 2003, spada v zapuščino po vsakem izmed pokojnih staršev, je treba najprej rešiti vprašanje, ali je Sporazum ničen. Ničnost se tako lahko presoja kot predhodno vprašanje.

8. Zmotno je stališče nižjih sodišč, da je pravni posel, ki ga v zvezi s skupnim premoženjem sklene eden od zakoncev v korist tretje osebe brez soglasja drugega zakonca, (le) izpodbojen in ne ničen. Pokojni B. A. je s skupnim premoženjem razpolagal v nasprotju z dobro vero in poštenjem kot tudi kogentno normo iz 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pritožbeno sodišče je sicer izpostavilo, da bi bil posel lahko ničen (le), če bi bil sklenjen z izključnim namenom prikrajšanja enega od zakoncev, pri čemer je zaključilo, da revident tega ni navajal. Takšen zaključek je arbitraren in neobrazložen (procesna kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Revident je ves čas trdil, da je Sporazum nemoralen, ker je z njim pokojni oče izigral bivšo ženo, kar je priznal v svoji izjavi z dne 17. 5. 2013. Razpolagal je v korist toženke, žene iz drugega zakona, ki je tudi morala vedeti, da to premoženje ni nastalo v času trajanja njune zveze, s čimer sta izigrala tako bivšo ženo kot dediče po obeh bivših zakoncih. Revident je ničnost zatrjeval in dokazoval tudi z navedbo podobnega primera, saj je bil podoben sporazum z dne 23. 5. 1995 že spoznan za ničnega z delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 784/2000 z dne 12. 6. 2001 (tj. pred sklenitvijo Sporazuma z dne 15. 4. 2003). Te okoliščine se bistveno razlikujejo od primerov sodne prakse, ki jih navajata nižji sodišči. 9. Tožnik je navajal tudi, da bi lahko bil Sporazum kvečjemu darilna pogodba in je iz tega razloga ničen. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral revident izrecno postaviti tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma in ugotovitev, da je Sporazum darilna pogodba, je nepravilno. Revident nima pravnega interesa za ugotovitev, da navidezen pravni posel izpolnjuje pogoje za darilno pogodbo, zato je nedopustno od njega zahtevati, da bi moral postaviti takšen ugotovitveni zahtevek. Z vprašanjem ničnosti pravnega posla zaradi navideznosti se sodišči nista ukvarjali, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče ni ugotavljalo ničnosti Sporazuma na podlagi trditev, da ni bil sklenjen skladno z Zakonom o notariatu (ZN). Revident je navajal, da je bila pogodba sklenjena v obliki zasebne listine, ki jo je sestavil odvetnik C. C., zato ne izpolnjuje pogoja glede oblike notarskega zapisa po 47. členu ZN. K zasebni listini je bila naknadno in brez ustreznega naroka pri notarju ob prisotnosti strank ročno vpisana opravilna številka notarskega zapisa, s čimer je bil zasebni listini le dan videz notarskega zapisa, vendar ničen posel ne more konvalidirati (90. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Nižji sodišči se z vprašanjem oblike in nastanka Sporazuma nista ukvarjali, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Neupoštevanje trditvene podlage revidenta glede ničnosti Sporazuma in zavrnitev vseh ostalih dokaznih predlogov pomeni absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila revidentu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Z neupoštevanjem trditev in dokazov je bila kršena tudi njegova pravica do enakopravnega obravnavanja v postopku skladno z 14. in 22. členom Ustave ter pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

**O utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Revident utemeljeno graja stališče nižjih sodišč, da bi moral za ugotovitev ničnosti Sporazuma iz leta 2003, s katerim je njegov oče priznal toženki, da so določene nepremičnine njeno posebno premoženje, postaviti poseben tožbeni zahtevek. Ker je tožnik uveljavljal, da so iste nepremičnine skupno premoženje njegovega očeta in matere, bi nižji sodišči morali ničnost Sporazuma presojati kot predhodno vprašanje. Vendar v obravnavani zadevi to ne narekuje drugačne odločitve. Odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bila namreč presoja, da tožnik trditev, ki bi omogočale presojo ničnosti Sporazuma, ni podal. 14. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 52. člena ZZZDR). Skupno premoženje načeloma preneha nastajati s prenehanjem zakonske zveze, razen v primerih, ko je življenjska skupnost zakoncev prenehala že prej.2 Razveza oziroma razpad skupnosti pa ne vpliva na že obstoječe skupno premoženje, ki preneha šele z delitvijo. Do delitve velja, da s skupnim premoženjem zakonca upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR).

15. Razpolaganje s skupnim premoženjem v nasprotju z voljo ali v škodo drugega zakonca lahko privede do različnih pravnih posledic. Presoja, ali je sankcija za določeno kršitev ničnost ali izpodbojnost, je odvisna od namena prepovedi kot tudi intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Kadar bo namen varovanje koristi ene stranke, zadošča, da je posel izpodbojen in ga sme izpodbijati tista stranka, katere koristi so ogrožene. Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen in ne ničen. O tem se je sodna praksa že izrekla in tudi ustalila,3 zato revident ne more uspeti z navedbami, da bi bila v takšnem primeru zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (52. členu ZZZDR) ustreznejša sankcija ničnosti. Navedeno pa ne izključuje uveljavljanja ničnosti po splošnih pravilih OZ. Ta med drugim določajo, da je posel ničen, če je na odločitev pogodbenika za sklenitev pogodbe odločilno vplival nedopusten nagib. Pri odplačnih pogodbah se zahteva, da je druga pogodbena stranka za nedopusten nagib vedela ali bi morala vedeti; pri neodplačnih pogodbah pa to ni potrebno (40. člen OZ). Kadar torej eden od zakoncev samovoljno razpolaga s skupnim premoženjem, to za sankcijo ničnosti ne zadošča, temveč bi moral biti hkrati podan nedopusten nagib, tj. da je bil posel sklenjen z izključnim ali pretežnim namenom oškodovati drugega zakonca. V primeru tovrstnega zavržnega nagiba se prav tako varuje koristi drugega zakonca, vendar gre hkrati za tako intenziven poseg v javno sfero oziroma splošne družbene interese, da bi bilo z družbenega vidika nevzdržno posel ohraniti v veljavi. Tako je pri določitvi sankcije preseženo načelo relativnosti obligacijskih razmerij in kot sankcija določena absolutna neveljavnost pravnih poslov, na katero se lahko vsakdo sklicuje.4

16. Iz povedanega izhaja, da je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da za ničnost pravnega posla ne zadoščajo trditve o samovoljnem razpolaganju zakonca s skupnim premoženjem, temveč bi bil posel ničen le v primeru, če bi bil sklenjen z nedopustnim nagibom – prikrajšati drugega zakonca (40. člen OZ). Menilo je, da tožnik trditev, ki bi utemeljevale takšen dejanski stan, ni podal. Revident se s tem ne strinja in trdi, da je ves čas navajal, da je bil Sporazum nemoralen, ker je z njim pokojni oče izigral bivšo ženo, kar je priznal v svoji izjavi z dne 17. 5. 2013, in posledično prikrajšal tudi dediče po vsakem izmed bivših zakoncev.

17. Tožnik je v tožbi povzel izjavo svojega očeta z dne 17. 5. 2013, katere bistveni del revizijsko sodišče v nadaljevanju povzema. Tožnikov oče je zapisal, da mora po dobrem in poštenem razmisleku zapisati in priznati, da se je proti svoji bivši ženi A. A. zelo grdo in nesramno obnašal in z njunim še nerazdeljenim skupnim premoženjem samovoljno razpolagal. Pred njegovo upokojitvijo je skupno premoženje z bivšo ženo znašalo več kot 1.000.000,00 DEM, poleg tega sta imela še okoli 7,5 kg zlata (v cekinih). Najmanj polovica tega pripada bivši ženi, ki je najbolj zaslužna, da sta vse to imela. Nadalje je navedel, da je s toženko vzpostavil stike okoli leta 1974 ali 1975 oziroma najbolj od leta 1979; ker je mlajša od njega 18 let, je za to, da bi si jo pridobil, naredil vse mogoče. Takrat je menil, da svoji bivši ženi ni dolžan izročiti denarja, zlata ali česar koli. Tako se je tudi zaradi tega odločil, da toženki na njeno ime z denarjem, ki je bilo tudi skupno premoženje njega in bivše žene, kupi določeno premoženje. V letu 1980 je tako kupil njivo v D., za kar je iz skupnega denarja plačal 24.000,00 DEM; v letu 1982 je na ime toženke, s katero je tedaj že živel, kupil garažo za kupnino 8.000,00 DEM, stanovanje na naslovu D. sta odkupila na ime toženke za kupnino 12.000,00 DEM, ki ga je obnovil še za dodatnih 25.000,00 DEM, iz skupnih denarnih zneskov bivših zakoncev pa je kupil tudi osebni avto Fiat Stilo. Nadalje je v izjavi preklical svoje priznanje iz Sporazuma, da so sporne nepremičnine posebno premoženje toženke. Izjava vsebuje še zadnjo željo tožnikovega očeta glede dedovanja, in sicer, naj vse nepremičnine v Republiki Srbiji dedujeta bivša žena in sin; zlato v cekinih naj deduje bivša žena do ½, sin in toženka pa vsak ¼; nepremičnino v E. dobi sin; če pa bi toženka karkoli zahtevala od premoženja v Srbiji ali stanovanja na E., lahko sin uporabi to izjavo in uveljavi pravice iz nje.

18. Poleg povzemanja vsebine te izjave je tožnik dodatno pojasnil, da sta se njegova starša ločila v letu 1985 in da delitev skupnega premoženja ni bila do konca izvedena; z veliko skupnega premoženja, predvsem z gotovino in zlatom je še vedno razpolagal le pokojni oče vse do svoje smrti. Trdil je, da je po določbi prvega odstavka 59. člena ZZZDR njegova mati solastnica vsega kupljenega premoženja do ½, tožnik pa je njen edini dedič. Dodal je še, da je šlo pri priznanju, da so nepremičnine posebno premoženje toženke, praktično za darilo toženki, ki ga je oče zaradi njene velike nehvaležnosti preklical. Menil je, da gre za ponovni poskus odvetnika C. C., ki je sestavil Sporazum iz leta 2003, da njegovi materi onemogoči pridobitev solastninske pravice na skupnem premoženju.

19. Iz povzete trditvene podlage izhaja, da je tožnikov oče s še nerazdeljenim skupnim premoženjem samovoljno razpolagal tako, da je kupoval stvari na ime toženke. Slednje še ne pomeni trditev o nedopustnem nagibu. Kot že rečeno, je primarna pravna sankcija v primerih, ko zakonec s skupnim premoženjem razpolaga brez soglasja drugega zakonca, izpodbojnost pravnega posla. Čeprav je samovoljno razpolaganje s skupnim premoženjem do drugega zakonca nekorektno ali celo nemoralno, to za sankcijo ničnosti ne zadošča. Šteti je namreč treba, da so koristi drugega zakonca v zadostni meri varovane z možnostjo izpodbijanja pravnih poslov, sklenjenih brez njegovega soglasja. Sankcija ničnosti zgolj na podlagi dejstva, da je bila kupnina plačana iz nerazdeljenega skupnega premoženja, tako ni upravičena. Za uporabo sankcije ničnosti po 40. členu OZ se zahteva obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna načela, na katerih temelji pravni red. Gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib (conditio sine qua non) zakonca pri sklenitvi posla zasledovanje nedopustnih, zavržnih ciljev. Posel mora biti tako sklenjen z namenom oškodovati zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, saj je le v tem primeru na mestu sankcija ničnosti kot sankcija za najbolj zavržne kršitve družbenih pravil. Tožnik ni zatrjeval, da je oče nepremičnine na ime toženke kupoval zato, da bi izigral bivšo ženo pri delitvi skupnega premoženja, niti ni mogoče sklepati, da bi to dejansko bila posledica spornih nakupov (upoštevaje navedbe, da je skupno premoženje znašalo blizu milijona DEM; da je bil delež tožnikovega očeta na nerazdeljenem skupnem premoženju 1/2 ter višino zneskov, ki so bili porabljeni za sporne nakupe). Iz navedbe, da tožnikov oče ni štel, da bi moral bivši ženi karkoli dati, izhaja kvečjemu, da je sredstva obravnaval kot svoja in z njimi samostojno (samovoljno) razpolagal. To pa je dejanski stan vsake neupravičene razpolage s skupnim premoženjem, ki je ob odsotnosti nedopustnega nagiba sankcionirana z izpodbojnostjo poslov.

20. Čeprav bi bila posledica spornega posla dejstvo, da je bil tožnik kot dedič prikrajšan pri dedovanju po materi, tudi to sankcije ničnosti ne upravičuje. Dedič namreč vstopi v pravni položaj prednika in bi lahko – enako kot preminuli zakonec – zaradi samovoljnega razpolaganja s skupnim premoženjem uveljavljal kvečjemu izpodbojnost takega posla. Kar pa zadeva navedbe, da je bil tožnik zaradi podaritve prikrajšan tudi pri dedovanju podarjenega premoženja po očetu, je Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 324/2016 pojasnilo, da celo izrecen zapustnikov namen prikrajšati nujne dediče pri dedovanju ni nedopusten nagib v smislu 40. člena OZ, saj ima vsakdo pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. To pravico mu daje ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave), ki je opredeljeno kot posameznikova svoboda ravnanja na premoženjskem področju. V primeru prikrajšanja nujnega deleža lahko dediči zahtevajo vrnitev daril po določbah Zakona o dedovanju, kar za varstvo njihovega pravnega položaja povsem zadošča, zato je sankcija ničnosti izključena. Končno pa obstoj nedopustnega nagiba ne izhaja niti iz navedb, da je bil v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 784/2000 za ničnega ugotovljen nek drug sporazum med tožnikovim očetom in toženko. Ker tožnikova trditvena podlaga tako ni omogočala presoje ničnosti poslov zaradi nedopustnega nagiba, sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko sta tožbeni zahtevek brez nadaljnje izvedbe dokaznega postopka zavrnili. S takšnim postopanjem v tožnikovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) nista posegli.

21. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da naj bi trditvena podlaga narekovala presojo ničnosti Sporazuma zaradi vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji glede oblike notarskega zapisa po 47. členu ZN. Tožnik je trdil, da je sporni Sporazum svetoval in izpisal odvetnik C. C., da je njegov oče nato moral iti k notarju v D. in se podpisati v knjigi. Menil je, da notarski zapis ni zapisan v skladu z ZN, ker je na njem naknadno ročno zapisana številka 206 in ker ni zapisana ura sestave in izpisa Sporazuma. Iz takšnih trditev ne izhaja, da bi bil notarski zapis sestavljen v odsotnosti strank, temveč so izpostavljene pomanjkljivosti (izostanek navedbe ure, ročno pripisana številka), ki sankcije ničnosti ne morejo utemeljevati. Nenazadnje pa ni prepovedano, da bi Sporazum svetoval in vsebinsko pripravil odvetnik toženke, zato to na veljavnost notarskega zapisa ne more vplivati. Sicer pa tudi ugotovitev o pomanjkljivi obliki notarskega zapisa Sporazuma iz leta 2003 ne bi narekovala drugačne odločitve, saj bi pomenila le, da ni veljavno priznanje tožnikovega očeta, da so nepremičnine posebno premoženje toženke. To samo po sebi ne bi utemeljevalo zahtevka, da so te nepremičnine skupno premoženje tožnikovih staršev in zapuščina po vsakem izmed njiju. Nepremičnine so bile namreč že pred spornim Sporazumom kupljene na ime toženke s pravnimi posli, katerih veljavnost ni bila izpodbita niti njihova ničnost ni bila ugotovljena.

22. Nazadnje pa je neutemeljena še revizijska graja, da bi morali nižji sodišči presojati ničnost Sporazuma zaradi navideznosti, ker je prikrival darilo. Četudi bi Sporazum iz leta 2003 res prikrival darilno pogodbo, to še ne bi omogočalo zaključka, da so nepremičnine, zajete v njem, skupno premoženje tožnikovih staršev in zapuščina po vsakem izmed njiju. Za takšen zaključek bi tožnik moral zatrjevati, da je bil tudi prikriti pravni posel – darilna pogodba brez pravnih učinkov, in sicer pojasniti, da je bila uspešno izpodbita oziroma da so podani razlogi za njeno ničnost. Razen že obravnavanih trditev, da je šlo pri podaritvi za samovoljno razpolaganje s skupnim premoženjem, za kar sankcija ničnosti ni predvidena, tožnik drugih razlogov za ničnost darilne pogodbe ni uveljavljal. **Odločitev o reviziji**

23. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

1 Parc. št. 301 in 299 k. o. ..., vsebovani v kupoprodajni pogodbi z dne 30. 9. 1980; parc. št. 301/5 k. o. ..., vsebovana v dodatku k kupoprodajni pogodbi; parc. št. 1307/6 k. o. ..., vsebovana v kupni pogodbi z ne 2. 10. 1982; stanovanje v stanovanjski hiši v prvem nadstropju na parc. št. 1526 k. o. ..., vsebovano v kupoprodajni pogodbi z dne 15. 11. 1991 in osebni avto Fiat Stilo. 2 Prim. denimo odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 265/2008. 3 Prim. denimo odločbe, na katere se je sklicevalo pritožbeno sodišče: II Ips 30/2013, II Ips 382/2011, II Ips 25/2011, II Ips 871/2009 in II Ips 842/2009. 4 Cigoj poudarja, da je pri nedopustnih nagibih treba presojati, ali je prepoved določena v družbenem interesu. Če namreč nemoralno dejanje posega samo v interes ene stranke in ne v splošne družbene interese, je posledica nedopustnosti nagiba izpodbojnost. Glej: S. Cigoj, Teorija obligacij – splošni del obligacijskega prava, Založba Uradni list Republike Slovenije, 2003, str. 128-129.