Jedro

Stališče pritožbenega sodišča, da je nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pravno priznana oblika škode, materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je, sicer na drugačni materialno pravni podlagi, kot jo narekuje zgoraj navedena ustavna odločba, kljub obstoječi protiustavni pravni praznini v prehodni ureditvi ZVPSBNO dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje tudi v smislu meril za presojo utemeljenosti sodnega varstva iz 4. člena in meril za določitev višine odškodnine tretjega odstavka iz 16. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo za nematerialno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče je škodo zaradi kršitve obeh pravic obravnavalo kot enovito škodo. Odločilo je, da je bila tožniku v obravnavanem sodnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da je za prestane duševne bolečine upravičen do denarnega zadoščenja. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in tožniku prisodilo 3.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 910.632,00 SIT od 29. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od 3.800,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov. Višji zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu. Pritožbo tožnika je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO ni bila pravno priznana oblika škode, ne po določbah Ustave RS, ne po določbah Obligacijskega zakonika - OZ oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

3. Zoper sodbo sodišče druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 74/2010 dopustilo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča iz pravnomočne sodbe o neupravičenosti tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo po merilih ZVPSBNO kot posledico domnevne kršitve te pravice, ki je prenehala pred 1. 1. 2007. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je tožnik proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno revizijo. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili pravo, saj bi morali uporabiti ZVPSBNO, kar potrjuje tudi ustavna odločba opr. št. U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010, v kateri je odločeno, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo RS in da se do odprave tega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja glede višine in pravičnega zadoščenja, uporabljajo določbe ZVPSBNO. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu zagotavlja ZVPSBNO. Revident utemeljeno opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja: * da je bila tožba zoper tožnika zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok in plačevanja preživnine vložena 26. 8. 1998, * da je bil postopek na prvi stopnji končan s sodbo 21. 4. 2005, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 7. 2005, * da je Vrhovno sodišče RS tožnikovo revizijo zavrnilo s sodbo II Ips 93/2005 z dne 13. 4. 2006, * da je postopek tekel ves čas, nekaj večjih zastojev je bilo le: pri vročanju tožbe centru za socialno delo (prvič odredba 27. 8. 1998 in kasneje ponovno šele 1. 12. 2008); med odredbo o preklicu glavne obravnave z dne 30. 3. 1999 in do razpisa nove glavne obravnave za 7. 6. 1999, ki je bila preložena za 3 mesece, nato pa za dobra dva meseca na 9. 12. 1999, tudi ta narok je bil preklican in preložen, nato pa še enkrat preklican in preložen za nedoločen čas; nov narok je bil razpisan za 6. 4. 2000, * da sta bila od vložitve tožbe v letu in pol opravljena dva naroka, in sicer 7. 6. 1999 (preložitev obravnave zaradi možnosti poravnave) in 30. 9. 1999 (sprejet dokazni sklep), * da je od odredbe o izvedbi dokaza z izvedencem do pridobitve izvedenskega mnenja preteklo skoraj 6 mesecev, do izdelave pisnega odpravka sodbe pa še nekaj dni več kot 8 mesecev, * da je odločanje na pritožbeni stopnji trajalo nadaljnjih šest, sedem mesecev, do razpisa obravnave v ponovljenem sojenju je preteklo skoraj tri mesece, * da je bil 31. 3. 2003 v ponovljenem sojenju sprejet sklep o postavitvi novega izvedenca in je do izdelave mnenja preteklo več kot leto dni (sodišče prejelo 8. 4. 2004), * da je bila sodba v tem sojenju odpravljena 5. 10. 2004 in v pritožbenem postopku bilo odločeno po približno enajstih mesecih, o reviziji vloženi 7. 10. 2005 po približno šestih mesecih (odredba o vročitvi strankam je bila dana 22. 5. 2006), * da je predmetni pravdni postopek pred sodiščema prve in druge stopnje trajal 13 dni manj kot sedem let (od 26. 8. 1998 do 13. 7. 2005), skupaj z odločitvijo o reviziji pa skoraj osem let, * da tožnik s svojimi ravnanji ni prispeval k dolgotrajnosti postopka, nadzorstvene pritožbe ali večjega števila predlogov za pospešitev postopka pa ni vložil, * da je zaradi dolgotrajnosti postopka trpel hude duševne bolečine, bil pod „presijo“ sodnega postopka, živel je v negotovosti glede izida postopka in da je bil v času trajanja postopka „čisto na tleh“, poiskal si je tudi psihiatrično pomoč, * da je nelagodno počutje tožnika stopnjo duševnih bolečin doseglo dve leti po vložitvi tožbe, intenziteta pa se je povišala, ko je prejel izvedensko mnenje, ki je sicer v prid njegovim stališčem, a ga sodišče ni upoštevalo, * da je bil postopek za tožnika bistvenega pomena, ker se je odločalo tudi o dodelitvi otroka.

8. Glede na navedeno ustavno odločbo, je stališče pritožbenega sodišča, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pravno priznana oblika škode, materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je, sicer na drugačni materialno pravni podlagi(1), kot jo narekuje zgoraj navedena ustavna odločba, kljub obstoječi protiustavni pravni praznini v prehodni ureditvi ZVPSBNO dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje tudi v smislu meril za presojo utemeljenosti sodnega varstva iz 4. člena in meril za določitev višine odškodnine tretjega odstavka iz 16. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

9. Ker se višje sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo do vseh pritožbenih trditev tožnika, prav tako pa ni bilo odgovorjeno na ostale pritožbene trditve toženke glede višine odškodnine, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Zaradi izključitve uporabe določb ZVPSBNO v konkretnem primeru (v skladu s 25. členom ZVPSBNO) je za materialnopravno izhodišče za presojo vzelo 26. člen Ustave RS in smiselno uporabo splošnih pravil odškodninskega prava.