Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana oblika škoda ne po določbah Ustave RS ne po določbah OZ oziroma ZOR. Zakonodajalec je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva pa ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so taksativno naštete v 179. do 182. čl. OZ (ali 200. do 203. čl. ZOR).

Sprememba sodne prakse, ki nastane po vložitvi tožbe in odločanju na prvi stopnji, je lahko okoliščina, ki se upošteva pri odločanju o stroških vsega postopka.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (prvi odstavek prve točke izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu, v tretji točki izreka pa tako, da v vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 910.632,00 SIT od 29. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.800,00 EUR od 1. 1. 2007 do plačila; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 1.021,62 EUR (2. tč. izreka).

(2) Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjih 7.049,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.689.368,45 SIT od 29. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.049,61 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter vse priglašene stroške. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za osem let trajajoč postopek prisodilo le 3.800 EUR. Meni, da bi sodišče moralo pri odločanju o višini primerne odškodnine upoštevati tudi judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer se sklicuje na podobne primere, v katerih je bila prisojena bistveno višja odškodnina (Mamič proti Sloveniji, Gashi proti Sloveniji, Židov proti Sloveniji, Zajc proti Sloveniji); za primerjavo pa prilaga tudi primer iz prakse slovenskih sodišč I P 2295/06. Nadalje navaja, da bi sodišče kljub ugotovitvi, da se v predmetni zadevi ZVPSBNO (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; Ur. l. RS, št. 49/2006) ne uporablja, moralo upoštevati določbo 2. odst. 16. čl. tega zakona, v katerem je določena maksimalna višina odškodnine. Po njegovem mnenju je zmotno tudi stališče sodišča, da tožniku ne gre odškodnina iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

(3) Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine primerno zniža s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Po mnenju tožene stranke je prisojena odškodnina za duševne bolečine previsoka, saj sodišču ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja za trajanje postopka. Glede na zapletenost same zadeve (dodelitev mladoletnega otroka), zaradi česar je sodišče moralo odrediti tudi več izvedencev, in glede na vsa vložena pravna sredstva v predmetni zadevi, sodišče prve stopnje objektivno zadeve ni moglo zaključiti pred datumom, ko se je zadeva dejansko končala. Po mnenju tožene stranke dolgotrajnost postopka tudi ni edini izvor duševnih bolečin tožnika, pač pa sta nanje vplivala negotovost glede izida pravde, saj si je tožnik izjemno prizadeval za dodelitev otroka. Sodišče je nepravilno ocenilo dejansko stanje glede intenzitete nastale škode oziroma duševnih bolečin, na podlagi tega pa je tudi materialno pravo napačno uporabilo in tožniku prisodilo previsoko odškodnino.

(4) Pritožba tožnika o glavni stvari ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena. Glede odločitve o stroških postopka je delno utemeljena tudi pritožba tožnika.

(5) Odločitev sodišča prve stopnje je v ugodilnem delu, torej v delu, ko priznava tožniku pravico do odškodnine, materialnopravno nepravilna. Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana oblika škoda ne po določbah Ustave RS ne po določbah OZ (Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami) oziroma ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/87, 39/58 in 57/89). Zakonodajalec je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva pa ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so taksativno naštete v 179. do 182. čl. OZ (ali 200. do 203. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka tožniku nastala škoda, ki je pravno priznana. Takšno je novo stališče sodne prakse glede na stališče Vrhovnega sodišča RS (glej sodbe v zadevah II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008).

(6) Glede na pojasnjeno v predmetni zadevi torej ni izpolnjena ena od temeljnih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti - pravno priznana škoda, zaradi česar je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (prvi odstavek 1. točke izreka ) spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu (4. tč. 358. čl. ZPP).

(7) Glede stroškov postopka (vključno s pritožbenimi stroški) pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na okoliščine primera primerno in pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške. V času vložitve tožbe (odločanja na prvi stopnji ter v času vložitve pritožbe) je bila praksa sodišč res takšna, da so ob drugih izpolnjenih predpostavkah, ki so v konkretnem primeru podane, priznavala odškodnino za tudi nepremoženjsko škodo zaradi sojenja v nerazumnem roku tudi za postopke, končane pred uveljavitvijo ZVPSBNO, zaradi česar je tožeča stranka imela podlago pričakovanje, da bo tudi v njeni zadevi odločeno v skladu s takšno sodno prakso, kar je lahko vplivalo tudi na njeno odločitev glede prevzemanja rizika bremena pravdnih stroškov. Ker je bilo drugačno pravno stališče sprejeto (šele) s citiranima sodbama Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 6. 2009 (torej po vložitvi tožbe, izdaji prvostopenjske sodbe in vložitvi pritožbe), bi bila stroškovna sankcija, ki bi zadela tožnika ob uporabi načela (končnega) uspeha po 1. odst. 154. čl. ZPP, neprimerna. Po 2. odst. 154. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka stranka svoje pravdne stroške, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. ZPP) in je v tem smislu spremenilo tudi prvostopenjsko odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP). V tem je torej delni pritožbeni uspeh tožnika.