Jedro

ZPP v prvem odstavku 190. člena določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Skladno z relevančno teorijo je treba le tožbeni predlog spremeniti tako,da je prilagojen nastali odsvojitvi.

Triletni zastaralni rok je določen za občasne dajatve (prvi odstavek 372. člena ZOR), med katere zakon uvršča tudi anuitete, za katere je značilno, da se z njimi v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti in jih hkrati ločuje od obročnih odplačil in drugih delnih izpolnitev (drugi odstavek 372. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. J. C. je z Banko ... 8. 4. 1993 sklenil pogodbo o investicijskem posojilu št. ..., s katero je najel 1,860.000 SIT kredita za osnovna sredstva po obrestni meri 21 + R% z dobo vračanja pet let oziroma v šestdesetih mesečnih anuitetah po 58.529 SIT, pričenši z junijem 1993. Kredit je vračal le do vključno novembra 1993. Banka ... od pogodbe kljub temu ni odstopila, pač pa je od A. d.d., s katero je 22. 12. 1992 sklenila pogodbo o zavarovanju kreditov malemu gospodarstvu, izterjala 19. 7. 1996 znesek 346.226 SIT, nato pa 18. 12. 1997 še 649.811 SIT. Za tem je 7. 7. 1998 zoper J. C. vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave preostale pogodbene obveznosti toženca, ki je na dan vložitve predloga za izvršbo znašala 1,621.353,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. J. C. je zoper sklep o izvršbi ugovarjal, preden je izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, razveljavilo, pa je A. Banki ... 22. 2. 2000 plačala še 2,172.563,70 SIT, banka pa je zavarovalnici cedirala svojo terjatev do toženca. Po prejemu celotne zavarovalnine je Banka ... tožbeni predlog spremenila: sodišču je predlagala, naj razsodi, da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi in da je J. C. dolžan vtoževano glavnico (1,621.353,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati A. d.d. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pritožbeno sodišče pa je tako sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki in stranskemu intervenientu na njeni strani, ki na izredno pravno sredstvo nista odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

O absolutni bistveni kršitvi procesnih pravil

6. Pritožbeno sodišče je po revizijskih trditvah zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer zato, ker: - ni reagiralo na toženčeve pritožbene trditve, da je banka terjatev cedirala zavarovalnici že leta 1996 in 1997, torej pred vložitvijo predloga za izvršbo, pri čemer je argument, da je šlo za delni cesiji, v nasprotju z listinami v spisu; - iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bila celotna terjatev zavarovalnici cedirana leta 2000 in - ni odgovorilo na pritožbeno grajo dejanskega stanja, t.j. na grajo, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo višine in pravne narave terjatve ter tudi ne, da je dolg tožeči stranki poravnan in ji toženec ne dolguje ničesar več, tožeča stranka pa ne more zahtevati odškodnine in hkrati tudi plačila na podlagi pogodbe.

7. Revidentovi očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče mu je, tako kot pred njim že prvostopenjsko, pojasnilo, da je banka zavarovalnici najprej cedirala terjatev glede tistih (dveh) zneskov, ki ji jih je zavarovalnica plačala pred vložitvijo predloga za izvršbo in da je iz listin v spisu razvidno, da je šlo za delni cesiji; v cesijskih izjavah je sicer vsakokrat res zapisano, da gre za cesijo celotne terjatve, vendar je povsem očitno, da se tak zapis ob vsaki cesiji nanaša na celotno terjatev, obračunano v času cesije: toženec bi moral posojilo vračati mesečno, zato višina bankine terjatve do njega ni bila fiksna, ampak se je spreminjala iz meseca v mesec. Ugotovitev, ali toženec sploh še kaj dolguje banki oziroma da je bila bankina terjatev v celoti poplačana, ni relevantna: sodišči nista odločili, da mora toženec karkoli plačati banki, pač pa zavarovalnici (in višine terjatve zavarovalnice ni grajal), zato sodišču druge stopnje na takšne pritožbene trditve ni bilo treba odgovarjati.

8. Nadaljnjo procesno kršitev naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo, ker ni upoštevalo procesne ovire, ki jo predstavlja litispendenca, podana zato, ker revidenta za plačilo istega dolga toži tudi A. in ker ni upoštevalo, da je tožeča stranka s cesijo izgubila aktivno legitimacijo.

9. Tudi ta dva očitka sta neutemeljena. A. d.d. ni pravdna stranka v konkretni pravdi, pač pa je „le“ stranski intervenient, stranska intervencija pa nima za posledico nastopa litispendence. In navkljub cesiji je tožeča stranka procesno aktivno legitimacijo obdržala. ZPP v prvem odstavku 190. člena določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Skladno z relevančno teorijo je treba le tožbeni predlog spremeniti tako,da je prilagojen nastali odsvojitvi(1). Natanko tako je tožeča stranka tudi ravnala: plačilo zneska, o katerem teče pravda, je najprej zahtevala zase, po cesiji terjatve zavarovalnici pa je tožbeni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala, da mora toženec terjatev plačati zavarovalnici.

O zmotni uporabi materialnega prava

10. Revident trdi, da je interpretacija kreditne pogodbe v tistem delu, ki določa, da je imela tožeča stranka zgolj pravico odstopiti od pogodbe, če kreditojemalec ne vrne dveh zaporednih obrokov, v nasprotju s pravili o razlagi pogodb; sodišči bi morali pogodbo razlagati v korist toženca kot šibkejše stranke.

11. Takšno stališče je zmotno: pogodba je v tem delu popolnoma jasna, zato sta nižji sodišči pravilno prej povzeto določilo pogodbe uporabili tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V tem kontekstu izpostavljen očitek, da pritožbeno sodišče „ni dokazno ocenilo, kaj pomeni odstop terjatve na intervenienta v letu 1996..., čeprav je dolžno dokazno oceniti vsa pomembna pritožbena grajanja in upoštevati vse listine v spisu po njihovi vsebini“, pa revizijsko sodišče razume kot grajo dejanskih ugotovitev, predvsem tiste, da banka od pogodbe navkljub neplačilu obveznosti, ki so zapadle od novembra 1993 dalje, od pogodbe ni odstopila. Takšna graja je zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nedovoljena.

12. Toženec uveljavlja še, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno odločili o njegovem ugovoru zastaranja. Poudarja, da bi bilo treba uporabiti triletni zastaralni rok in upoštevati, da je ta pričel teči, ko toženec ni plačal dveh zaporednih obrokov in je zato celotna terjatev zapadla v takojšnje plačilo (to dokazuje tudi ravnanje banke, ki je od zavarovalnice izterjevala celotno škodo in ne le zapadlih mesečnih obrokov, ki jih toženec ni plačal).

13. Revidentovo stališče o pričetku teka zastaralnega roka je zmotno. Po določbi 11. člena kreditne pogodbe neplačilo dveh zaporednih anuitet ni imelo za posledico razveze pogodbe, pač pa je banki dajalo le upravičenje odstopa od pogodbe. Pravnomočno je ugotovljeno, da se banka za odstop od pogodbe ni odločila. Zato ne drži, da je njena terjatev proti tožencu zapadla (in da je pričel teči zastaralni rok) februarja 1994. Teči je pričel šele junija 1998, po izteku 60 mesecev, šteto od junija 1993, ko je bil toženec dolžan pričeti z odplačevanjem kredita. Zmotno je tudi revidentovo stališče o trajanju zastaralnega roka: ta ni trileten, ampak petleten. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je toženec zavezal kredit vračati obročno (in ne v anuitetah), kar je tudi sam ves čas postopka (še v reviziji) izrecno trdil. Razlikovanje med anuitetami in obroki je pomembno zato, ker zastaranje nastopi v različno dolgem času. Splošen zastaralni rok znaša pet let, če ni z zakonom določen drugačen zastaralni rok (371. člen ZOR). In drugačen, krajši – triletni zastaralni rok je določen za občasne dajatve (prvi odstavek 372. člena ZOR), med katere zakon uvršča tudi anuitete, za katere je značilno, da se z njimi v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti in jih hkrati ločuje od obročnih odplačil in drugih delnih izpolnitev (drugi odstavek 372. člena ZOR). Tako je pravilna presoja nižjih sodišč, da zastaralni rok za izpolnitev toženčeve obveznosti, ki je pričel teči pred 30. 6. 1998, ko je zapadel v plačilo zadnji mesečni obrok, ni mogel poteči pred 7. 7 .1998, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Toženec bi triletni zastaralni rok uspešno uveljavljal le s sklicevanjem na to, da je bila njegova obveznost do banke „razbita“ na anuitete (in ne na obroke), česar pa ni storil(2).

14. Ker je banka med postopkom zahtevek spremenila tako, da je zahtevala, da mora toženec sporni znesek plačati zavarovalnici, revizijsko sodišče dodaja, da je treba za razmerje, do katerega je prišlo na podlagi subrogacije, uporabiti določbo šestega odstavka 380. člena ZOR: zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

15. Končno revident ugovarja tudi aktivno legitimacijo tožeče stranke, ko trdi, da je že leta 1996 vse pravice iz kreditne pogodbe cedirala zavarovalnici, predlog za izvršbo pa je bil vložen šele dve leti za tem; sodišče druge stopnje bi moralo napako sanirati, pa je ni, ker je napačno razlogovalo, da naj bi šlo le za delno cesijo. Tudi ta pomislek revizijsko sodišče zavrača. Predmet tega postopka je izključno tisti del terjatve banke do toženca, ki ga je banka zavarovalnici cedirala tekom tega postopka (leta 2000).

16. V zvezi z revizijsko trditvijo, da banka ne more zahtevati hkrati izpolnitve pogodbene obveznosti in plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, pa revizijsko sodišče ponovno opozarja, da je banka po tem, ko je prejela plačilo od zavarovalnice, od toženca terjala plačilo v korist le-te in sta obe sodišči tudi odločili tako, kot je bilo predlagano, kar je revident očitno prezrl. 17. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej Galič, v: Lojze Ude in soavtorji, Komentar Zakona o pravdnem postopku, Založba Uradni list RS in Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2006, druga knjiga, stran 234. Op. št. (2): Glej sodbo VS RS II Ips 573/2003.