Jedro

Druga toženka (nepremičninska družba) se je z aktivnim sodelovanjem pri sklepanju predpogodbe in s privolitvijo v nakazilo kupnine na svoj fiduciarni račun strinjala, da postane skrbnica nakazanih sredstev in se zavezala, da bo z njimi ravnala na dogovorjen način. Drugačne pritožbene navedbe ne vzdržijo pravne presoje, saj bi pomenile, da lahko druga toženka prosto razpolaga s sredstvi strank na svojem fiduciarnem računu, kar ni skladno z naravo in namenom fiduciarnih poslov. Da se je tudi druga toženka zavedala, da je bila z nakazanimi sredstvi dolžna ravnati na predpisan način, in je takšno zavezo sprejela, je razvidno iz dela pritožbe, v katerem priznava, da je bila kupnina nakazana za točno določena nakazila in poplačila in da je bila pri izplačilih vezana na naročilo tožnikov in prvega toženca.

Ker druga toženka ni izkazala, da so bila deponirana denarna sredstva tožnikov porabljena na dogovorjen način in za predviden namen, ta sredstva bodisi še vedno ima in jih mora vrniti tožnikoma, ker je z razvezo predpogodbe odpadla podlaga za njihovo zadrževanje (tretji odstavek 190. člena in drugi odstavek 111. člena OZ), bodisi jih je porabila v nasprotju s sklenjenim dogovorom in jih mora tožnikoma plačati na podlagi pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in V. točka izreka) potrdi.

II. Druga toženka je dolžna v roku 15 dni tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 673,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: 1) ustavilo postopek za znesek 585,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila (I. točka izreka); 2) prvemu tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožnikoma plača 7.102,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2015 do plačila (II. točka izreka); 3) drugi toženki naložilo, da v roku 15 dni tožnikoma plača 41.311,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila (III. točka izreka); 4) zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu (IV. točka izreka); 5) drugi toženki naložilo, da v roku 15 dni tožnikoma povrne 3.786,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (V. točka izreka) in 6) tožnikoma naložilo, da v roku 15 dni prvemu tožencu povrneta 4.028 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper III. in V. točko sodbe vlaga pritožbo druga toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da s tožnikoma ni bila v nobenem pravnem razmerju, temveč je bila v pogodbenem razmerju s prvim tožencem, s katerim je sklenila pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami. Druga toženka ni sestavila predpogodbe niti ni bila njena stranka. Predpogodba je bila sklenjena le med tožnikoma in prvim tožencem, zato druge toženke ne zavezuje. Prav tako med tožnikoma in drugo toženko ni bila sklenjena pogodba o skrbniškem računu, saj druga toženka v takšno pogodbeno razmerje ni nikoli privolila. Druga toženka je kupnino prejela v imenu in za račun prvega toženca in je z njo razpolagala v skladu z njegovimi navodili, o porabi kupnine pa sta bila sproti obveščena tudi tožnika. Kupnina je bila namenjena poplačilu dolgov prvega toženca in stroškov, ki so bili potrebni za uspešno izpeljavo pravnega posla, vključno s stroški posrednika. Tožnika nista trdila, da posamezni izvajalci niso bili plačani, temveč je to navajal prvi toženec, vendar tudi slednji dokaza z vpogledom v predlog za izvršbo ni podal z namenom dokazovanja tega dejstva. Druga toženka je dokazala, da je plačala račune podizvajalcev. Napačno je sklepanje sodišča, da plačila niso bila izvedena iz prejete kupnine, ker je druga toženka proti prvemu tožencu vložila predlog za izvršbo, saj ni nujno, da gre za isto terjatev. Utemeljenost predloga za izvršbo in način zaključka izvršilnega postopka nista predmet obravnavanega postopka. Z obravnavanim poslom je bil obogaten prvi toženec, saj ima njegova nepremičnina sedaj uporabno dovoljenje. Odločitev o stroških je neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma in prvemu tožencu. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Dejanski okvir spora, ki v pritožbenem postopku ni sporen, je naslednji: - prvi toženec je preko nepremičninske družbe A., d. o. o., prodajal stanovanje, ki se nahaja v srednji etaži njegove večstanovanjske hiše na naslovu ...; - stanovanje v zemljiški knjigi ni bilo vpisano kot posamezni etažni del, toženčeva nepremičnina pa je bila obremenjena s hipotekami, pri čemer prvi toženec denarja za etažiranje in poplačilo svojih dolgov ni imel; - tožnika sta po ogledu stanovanja izrazila interes za njegov nakup, vendar sta želela, da se prodaja izpelje preko druge toženke, saj sta zaupala njenemu zakonitemu zastopniku; - med prvim tožencem in drugo toženko je bila sklenjena pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami; - 23. 9. 2011 je bila v poslovnih prostorih druge toženke in ob njenem sodelovanju med tožnikoma in prvim tožencem sklenjena prodajna predpogodba, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo prvi toženec prodal, tožnika pa kupila toženčevo stanovanje; - 4. člen prodajne predpogodbe je določal, da bosta tožnika kupnino nakazala na fiduciarni transakcijski račun druge toženke, pri čemer se iz are oziroma prvega dela kupnine v znesku 10.000 EUR plačajo stroški podjetja B., d. o. o., za parcelacijo in etažiranje stavbe, davek na promet nepremičnin, davčni dolg pri DURS in stroški posrednika; iz preostanka kupnine pa bo druga toženka plačala davčni dolg prvega toženca, izvršbo In 36/2011 pri Okrajnem sodišču na Jesenicah in kredit po kreditni pogodbi št. 55507569 z dne 18. 6. 2010 pri Banki, d. d.; - v 5. členu predpogodbe so se pogodbene stranke dogovorile, da bo prodajna pogodba sklenjena 5 dni po pravnomočnem vpisu stavbe v kataster stavb, vpisu delov stavb v zemljiško knjigo in pridobitvi pravnomočnega uporabnega dovoljenja; - tožnika sta na fiduciarni račun druge toženke v več obrokih nakazala celotno kupnino v znesku 86.000 EUR; - druga toženka je po sklenitvi predpogodbe prvemu tožencu izstavila pet računov: št. 360/2012 z dne 21. 5. 2012 v znesku 1.434 EUR, št. 361/2012 z dne 21. 5. 2012 v znesku 4.920 EUR, št. 362/2012 z dne 21. 5. 2012 v znesku 1.548 EUR, št. 363/2012 z dne 21. 5. 2012 v znesku 1.476 EUR in št. 371/2012 z dne 1. 7. 2012 v znesku 30.154,78 EUR, skupaj 39.532,78 EUR; - v računih št. 360/2012, 361/2012, 362/2012 in 363/2012 je prvemu tožencu zaračunala storitve, ki jih je opravila na podlagi pogodb o posredovanju, sklenjenih za druge nepremičnine prvega toženca; v računu št. 371/2012 pa je zaračunala storitve, ki jih je opravila za prvega toženca v zvezi s prodajo konkretnega stanovanja, in stroške izvajalcev, ki so nastali s parcelacijo nepremičnine in etažiranjem stanovanjske hiše; - druga toženka je na podlagi navedenih računov zoper prvega toženca vložila dva predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, enega za znesek 30.154,78 EUR, drugega pa za znesek 9.378 EUR (skupaj 39.532,78 EUR). Sodišče je izdalo sklepa o izvršbi VL 107930/2012 z dne 1. 8. 2012 in VL 21730/2013 z dne 29. 5. 2013, ki sta pravnomočna in izvršljiva, na njuni podlagi sta pri nepremičninah prvega toženca vknjiženi hipoteki v korist druge toženke; - po več kot letu dni od plačila zadnjega obroka kupnine hipoteke na nepremičnini prvega toženca niso bile izbrisane, zato sta tožnika 15. 10. 2013 odstopila od predpogodbe, 15. 11. 2013 pa je bil med njima in prvim tožencem sklenjen Sporazum o razveljavitvi prodajne predpogodbe z dne 23. 9. 2011; - po razvezi predpogodbe je druga toženka tožnikoma v breme fiduciarnega računa vrnila 43.585,42 EUR.

7. Tožnika sta v postopku od tožencev zahtevala solidarno vračilo preostalega dela kupnine, ki sta jo nakazala na fiduciarni račun druge toženke (42.414,58 EUR), in zneska 6.000 EUR, ki sta ga po sklenitvi pogodbe v gotovini izročila prvemu tožencu.

8. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo plačilo 7.102,76 EUR s pripadki, drugi toženki pa 41.311,82 EUR s pripadki. Zahtevek za nerazdelno plačilo je zavrnilo.

9. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, da mora druga toženka tožnikoma plačati 41.311,82 EUR s pripadki.

10. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo zadostne razloge, ki si medsebojno ne nasprotujejo, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa. V obrazložitvi je dosledno izhajalo iz dejstva, da so bili izvajalci poplačani, v nasprotju s tem dejstvom ni interpretiralo niti predlogov za izvršbo. Sodišče prve stopnje je nadalje konsistentno obrazložilo, zakaj je druga toženka določene stroške upravičeno plačala iz kupnine in zakaj drugih ni. Kot razlikovalni kriterij je upoštevalo obstoj (pisnega ali ustnega) soglasja tožnikov k plačilu stroškov; glede stroškov, za katere je takšno soglasje obstajalo, pa je presojalo tudi, ali so bili dejansko plačani iz deponirane kupnine. Protispisna tudi ni ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik druge toženke med zaslišanjem potrdil, da je druga toženka za tožnika in prvega toženca sestavila predpogodbo. Ta je sicer res izpovedal, da predpogodbe niso sestavili zaposleni druge toženke, vendar iz njegove izpovedi hkrati izhaja, da jo je sestavila njena odvetnica, druga toženka pa je nato pogodbo pregledala in jo pogodbenima strankama ponudila v podpis.

11. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb 7., 212. in 215. člena ZPP, 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do poštenega postopka). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila druga toženka stranka prodajne predpogodbe, kakor tudi ne, da izvajalci niso bili plačani, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je s takšnima ugotovitvama prekoračilo trditveno podlago. Tožnika sta navedla zadostna dejstva za zaključek, da je bilo med njima in drugo toženko vzpostavljeno pogodbeno razmerje, saj sta trdila, da sta bila z njo v poslovnem razmerju, da je bila druga toženka začasna skrbnica kupnine, da je bila z nakazanimi sredstvi dolžna ravnati na v predpogodbi dogovorjen način in da z njimi ni smela razpolagati brez njunega soglasja. Kršitve razpravnega načela ne predstavlja niti sklicevanje sodišča prve stopnje na vložena predloga za izvršbo, saj se je prvi toženec nanju in izdana sklepa o izvršbi skliceval že v odgovoru na tožbo in njegovem dodatku, ob tem pa navedel, da druga toženka dogovorjenih stroškov očitno ni plačala iz kupnine. Ker niti tožnika niti druga toženka tem dejstvom nista obrazloženo ugovarjala, jih je sodišče prve stopnje upravičeno vključilo v dejansko podlago sodbe, pri čemer je nepomembno, katera od strank jih je navedla prva. Bistvo postopka je odločitev, kateri od tožencev mora tožnikoma vrniti sredstva, ki sta jih plačala na podlagi razvezane predpogodbe. V ta namen je moralo sodišče presoditi ne samo razmerje med tožnikoma in posameznim tožencem, temveč tudi razmerje med slednjima, kar je od njega zahtevalo, da celovito in enotno upošteva celotno ponujeno procesno gradivo.

12. Izpodbijana odločitev je utemeljena z naslednjimi bistvenimi razlogi: - z razvezo prodajne predpogodbe je odpadel pravni temelj za plačilo kupnine, ki sta jo tožnika nakazala na fiduciarni račun druge toženke, tožnika pa sta dobila kondikcijsko terjatev za njeno vračilo (tretji odstavek 190. člena in drugi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika - OZ); - 4. člen prodajne predpogodbe vsebuje obveznost druge toženke, da na fiduciarni račun sprejme kupnino in z njo na določen način ravna; - druga toženka je s tem, ko je predpogodbo sestavila, jo ponudila v podpis pogodbenima strankama in sodelovala pri njeni sklenitvi, izjavila voljo, da bo to obveznost izpolnila (18. člen OZ); - 4. člen predpogodbe po vsebini ne predstavlja samo pisnega pooblastila prvega toženca drugi toženki, temveč tudi dogovor med tožnikoma in prvim tožencem kot strankama osnovne pogodbe (predpogodba z dne 23. 9. 2011) ter drugo toženko kot skrbnico, na podlagi katerega se je druga toženka tudi v razmerju do tožnikov zavezala, da bo s kupnino ravnala na v predpogodbi določen način; - pogodbeno razmerje med tožnikoma in drugo toženko ima naravo pogodbe o oblikovanju skrbniškega računa, ki ima elemente mandatne in asignacijske pogodbe; - skladno s temi pravili in ob analogni uporabi pravil o pogodbi o notarski hrambi je druga toženka dolžna tožnikoma vrniti deponirana denarna sredstva, razen v obsegu, v katerem jih je po njunih navodilih izročila prvemu tožencu; bodisi neposredno bodisi s plačilom kakšne njegove obveznosti; - tožnika sta se strinjala z uporabo deponirane kupnine za plačilo storitev druge toženke v višini največ 4.900 EUR, v presežku pa druga toženka dovoljenja tožnikov za uporabo kupnine v ta namen ni imela; - tožnika in prvi toženec so se strinjali, da se iz kupnine plačajo stroški podizvajalcev B., d. o. o., C., s. p., notarke D. D., E., d. o. o., F. in G., s. p.; - druga toženka terjatev do prvega toženca iz naslova opravljenih storitev in stroškov navedenih podizvajalcev ni poplačala iz deponiranih sredstev, saj je za njihovo plačilo zoper prvega toženca vložila predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerih je sodišče izdalo pravnomočna in izvršljiva sklepa o izvršbi; - z razvezo prodajne predpogodbe z dne 23. 9. 2011 je nastala obveznost druge toženke, da tožnikoma kot deponentoma vrne denarna sredstva, ki do takrat niso bila porabljena na dogovorjen način.

13. Za odločitev je nepomembno, ali so tekst predpogodbe sestavili delavci druge toženke, ali pa ga je zanjo sestavila njena odvetnica, kot sta izpovedala zakoniti zastopnik druge toženke H. H. in priča I. I. Ključno je, da je druga toženka kot nepremičninska družba poskrbela za sestavo predpogodbe, jo tožnikoma in prvemu tožencu ponudila v podpis in aktivno sodelovala pri oblikovanju njene vsebine in njeni sklenitvi.

14. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr)1 sme nepremičninska družba sprejeti od naročnika ali tretje osebe v zvezi z izvedbo pravnega posla, pri katerem je posredovala, v hrambo denarna sredstva, če ima z banko sklenjeno pogodbo o vodenju fiduciarnega računa in če jo naročitelj ali tretja oseba za to pisno pooblasti.

15. Fiduciarni račun je poseben transakcijski račun, na katerem nepremičninska družba ločeno od svojega poslovnega računa zbira in hrani sredstva svojih strank. Namen deponiranja denarnih sredstev na fiduciarni račun je v zagotovitvi njihove varnosti in izpolnitve pogodbenih pravic in obveznosti ter preprečitvi mešanja denarnih sredstev nepremičninske družbe s sredstvi naročitelja in tretjih oseb. Dogovor o deponiranju sredstev na fiduciarni račun nepremičninske družbe je inominatna pogodba, pogodbene stranke imajo pri oblikovanju njegove vsebine široko polje pogodbene avtonomije. Za presojo medsebojnih pravic in obveznosti je zato ključna vsebina konkretnega dogovora o višini, rokih in pogojih nakazila sredstev na fiduciarni račun in z računa.

16. Vsa navedena izhodišča je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pri ugotavljanju vsebine pravnega razmerja se pravilno ni omejilo na poimenovanje druge toženke in dejstvo, da ni podpisnica predpogodbe, temveč je celovito presojalo okoliščine njenega sklepanja, razloge za nakazilo kupnine na fiduciarni račun druge toženke in vsebino dogovora, v katerem je bilo takšno nakazilo dogovorjeno.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je druga toženka z aktivnim sodelovanjem pri sklepanju predpogodbe in s privolitvijo v nakazilo kupnine na svoj fiduciarni račun strinjala, da postane skrbnica nakazanih sredstev in se zavezala, da bo z njimi ravnala na dogovorjen način. Drugačne pritožbene navedbe ne vzdržijo pravne presoje, saj bi pomenile, da lahko druga toženka prosto razpolaga s sredstvi strank na svojem fiduciarnem računu, kar ni skladno z zgoraj opisano naravo in namenom fiduciarnih poslov. Da se je tudi druga toženka zavedala, da je bila z nakazanimi sredstvi dolžna ravnati na predpisan način, in je takšno zavezo sprejela, je razvidno iz dela pritožbe, v katerem priznava, da je bila kupnina nakazana za točno določena nakazila in poplačila in da je bila pri izplačilih vezana na naročilo tožnikov in prvega toženca (4.3. točka pritožbe).

18. V nasprotju s pritožbenimi navedbami druga toženka zaveze, da bo z nakazanimi sredstvi ravnala v skladu s 4. členom prodajne predpogodbe in po navodilih pogodbenih strank, ni sprejela le v razmerju do prvega toženca, temveč tudi v razmerju do tožnikov.2 Dogovor o plačilu sredstev na fiduciarni račun je bil sklenjen zaradi varstva njunega interesa, saj sta celotno kupnino plačala v trenutku, ko je bila sklenitev prodajne pogodbe in izpolnitev pogodbene obveznosti s strani prvega toženca še povsem negotova. Cilj nakazila na fiduciarni račun (in ne neposredno prvemu tožencu) je bil zagotoviti, da bodo sredstva tožnikov porabljena na način, ki jima bo omogočil uresničitev pogodbenega interesa. Kupnina je bila res namenjena prvemu tožencu, vendar je šlo za strogo namenska sredstva, s katerimi niti prvi toženec niti druga toženka nista smela razpolagati v nasprotju z dogovorom, vsebovanim v temeljni pogodbi (predpogodba z dne 23. 9. 2011). To pa pomeni, da vse do izpolnitve dogovorjenih pogojev za plačilo s fiduciarnega računa deponirana sredstva niso prešla v premoženjsko sfero prvega toženca, temveč je šlo za sredstva tožnikov, druga toženka pa je bila kot strokovna, neodvisna, nevtralna in zaupanja vredna oseba dolžna skrbeti za njihovo namensko porabo. Navedbam pritožnice, da so deponirana sredstva pripadala prvemu tožencu, sama pa je bila vezana (le) na njegova navodila in do tožnikov ni imela nobenih obveznosti, ni mogoče slediti, saj bi takšno stališče povsem izničilo namen nakazila na fiduciarni račun, ki je bil v zaščiti tožnikov in zagotovitvi namenske uporabe njunih denarnih sredstev.

19. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo ugotovitev, da je smela druga toženka za poplačilo svoje terjatve iz naslova storitev, ki jih je opravila za prvega toženca, porabiti največ 4.900 EUR. Res je, da je bilo v prvem odstavku 4. člena prodajne predpogodbe dogovorjeno, da se iz prejete kupnine lahko plačajo tudi stroški posrednika, vendar pritožnica spregleda, da je bilo to plačilo omejeno na aro oziroma prvi obrok kupnine, ki je znašal 10.000 EUR in je bil namenjen tudi plačilu drugih stroškov. Ker pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnika nista dala dodatnega dovoljenja za plačilo njenih storitev, sredstev kupnine v ta namen ni smela uporabiti izven tega dogovora. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, druga toženka tega niti ni storila, temveč je plačilo svojih storitev zahtevala neposredno od prvega toženca. V nasprotnem primeru bi njeno ravnanje predstavljalo kršitev pogodbene obveznosti in bi morala nedovoljeno porabljen znesek tožnikoma vrniti na podlagi pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti.

20. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz dejstva, da so bili stroški podizvajalcev plačani, zato pritožnica neutemeljeno graja domnevno drugačno ugotovitev in po nepotrebnem utemeljuje, da je plačala stroške podizvajalcev. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo navedbam druge toženke, da sta ji tožnika dovolila, da stroške podizvajalcev in del svojih storitev poplača iz deponiranih sredstev. Odločitev, da mora tožnikoma kljub temu vrniti tudi ta del sredstev, je oprlo na ugotovitev, da druga toženka tega ni storila, saj je v izvršilnem postopku plačilo istih stroškov zahtevala od prvega toženca in izposlovala sklepa o izvršbi, s katerima je pravnomočno odločeno, da ji mora te stroške plačati on.3 Pritožnica v pritožbi takšnemu stališču nasprotuje kot materialnopravno napačnemu, vendar svojega nasprotovanja ne obrazloži. Pritožbeno sodišče zato le na kratko pojasnjuje, da druga toženka ni podala navedb in predložila dokazov, ki bi omogočili zaključek, da je svojo terjatev do prvega toženca poplačala iz deponiranih sredstev. Tako ni pojasnila, kdaj in na kakšen način bi naj to storila, kot dokaz pa je predložila le izjave podizvajalcev, da so njihove terjatve plačane, in dve potrdili o plačilu, ki izkazujeta, da je računa notarke D. D. in F. (B 51 in B 52) opravila s svojega poslovnega računa. Ker tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj je zoper prvega toženca vložila predloga za izvršbo, hkrati pa ne nasprotuje dejstvu, da ima iz naslova opravljenih storitev in plačanih stroškov podizvajalcem zoper njega (še vedno) s hipoteko zavarovano denarno terjatev v višini 39.532,78 EUR s pripadki, ne izkaže, da so bila deponirana denarna sredstva tožnikov porabljena na dogovorjen način in za predviden namen. Čim je tako, pa ta sredstva bodisi še vedno ima in jih mora vrniti tožnikoma, ker je z razvezo predpogodbe odpadla podlaga za njihovo zadrževanje (tretji odstavek 190. člena in drugi odstavek 111. člena OZ), bodisi jih je porabila v nasprotju s sklenjenim dogovorom in jih mora tožnikoma plačati na podlagi pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ).

21. Do pritožbenega uspeha ne more pripeljati niti opozorilo pritožnice na odločitev o stroških nadomestila za degradacijo prostora, komunalnega prispevka in upravne takse za gradbeno dovoljenje, katerih plačilo je sodišče prve stopnje naložilo prvemu tožencu. Takšna odločitev je posledica dejstva, da so se tožnika in prvi toženec strinjali s plačilom navedenih stroškov iz deponirane kupnine in da je druga toženka (za razliko od ostalih stroškov) takšno plačilo dejansko izvedla.

22. Res je, da je nepremičnina prvega toženca sedaj zemljiškoknjižno urejena in ima uporabno dovoljenje. Vendar pa pritožnica pri utemeljevanju toženčeve obogatitve zanemari, da ji iz tega naslova na podlagi dveh pravnomočnih sklepov o izvršbi dolguje 39.532,78 EUR s pripadki, plačilo terjatve pa je zavarovano s hipotekama na tej isti nepremičnini.

23. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo tako temelj stroškovne odločitve kakor tudi višino priznanih stroškov in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožnica njegovim razlogom in posameznim postavkam vsebinsko ne ugovarja, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, stroškovna odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

24. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka tožnikoma, ki sta argumentirano odgovorila na pritožbo. Za potrebne stroške tožnikov sodišče šteje: 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR mora druga toženka tožnikoma povrniti 673,20 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1 Določba je bila uzakonjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr-B), ki je začel veljati 9. 7. 2011. 2 Zaveza tožnikov v 4. členu pogodbe, da bosta kupnino nakazala na fiduciarni račun druge toženke, predstavlja njuno pisno pooblastilo drugi toženki v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNPosr. 3 Pritožnica v pritožbi sicer namiguje na to, da predmet izvršilnih postopkov niso bile iste terjatve, vendar ji pritožbeno sodišče ne more slediti, saj ne trdi, da bi imela zoper prvega toženca še kakšne druge terjatve, še manj pojasni podlago in predmet teh terjatev.