Jedro

Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, ni potreben.

Tožnica, ki je zahtevala ugotovitev lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja) dela toženčeve parcele, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena. To pomeni, da bi morala pred pravdo ali med pravdo naročiti oziroma predlagati izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi parceli je pridobila lastninsko pravico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; v 1. točki izreka - v delu, ki se nanaša na del zemljišča parc. št. 1703/1, gozd v izmeri 20.990,00 m², vl. št. 59 k.o. H. in glede odločitve o pravdnih stroških (5. točka izreka) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da je tožnica lastnica parcele št. 1705, travnik v izmeri 2.554,00 m², vl. št. 59 k.o. H., in južnega dela parcele št. 1703/1, gozd v izmeri 20.990,00 m², vl. št. 59 k.o. H., ki je na priloženem posnetku označen z zeleno barvo in z oznakami A, B, C in D; tožencu naložilo, da mora pri pristojni geodetski upravi na svoje stroške naročiti odmero zemljišča, ki je na priloženem posnetku označeno z zeleno barvo in z oznakami A, B, C in D ter po pravnomočnosti odločbe o izmeri omenjenega dela zemljišča tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na novo odmerjeni parceli v korist tožnice; tožencu naložilo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1705, travnik v izmeri 2.554,00 m², vl. št. 59 k.o. H., v korist tožnice; zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek; tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 1.481,20 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec.

Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da za priposestvovanje ne zadošča le dovolj dolgo trajajoča posest, ampak morata obstajati še dobra vera in lastniška posest. Dobroverni lastnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Tožnica je posest nastopila kot dedinja po možu, ki je umrl leta 1975. Kljub temu, da v sklepu o dedovanju niso navedene parcelne številke posameznih zemljišč, bi se pri normalni pozornosti in skrbnosti morala in tudi mogla prepričati, ali sta predmet dedovanja tudi sporni zemljišči. Posestnik se le v opravičljivi zmoti glede obstoja lastninske pravice prednika lahko šteje za lastniškega posestnika, tožnica pa ni izkazala, da je bila glede obstoja lastninske pravice pravnega prednika v opravičljivi zmoti. Toženec še dodaja, da tožnica niti ne zatrjuje, še manj pa dokazuje, da njena posest temelji na pravnem naslovu.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan dopustiti parcelacijo oziroma delitev zemljišča parc. št. 1703/1, vl. št. 59 k.o. H., ter da je dolžan izdati tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, da se bo vknjižila kot lastnica tako na novo nastali nepremičnini kot tudi na nepremičnini parc. št. 1705, vl. št. 59 k.o. H. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da gre pri priposestvovanju za originaren način pridobitve lastninske pravice in da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru le deklaratorne narave.

O zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila: Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, je ne izvaja iz prednikove pravice, ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem pride po samem zakonu, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnice, po katerem naj bi ji toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj je tožnica pridobila svojo lastninsko pravico že pred vpisom v zemljiški knjigi. Dajatveni zahtevek je potreben le takrat, kadar je pridobitev lastninske pravice odvisna od izpolnitve tožene stranke, ki ji je naložena s sodbo ali od njene prisilne izpolnitve po pravilih izvršilnega postopka. Do vknjižbe lastninske pravice, pridobljene s priposestvovanjem, bo prišlo na podlagi sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj oziroma pripadnost lastninske pravice tožeči stranki (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi

(2) (v nadaljevanju ZZK-1).

O zahtevku, da toženec pri geodetski upravi opravi postopek parcelacije: Enako velja za obligacijski zahtevek, vsebovan v 2. točki tožbenega zahtevka. A to ne velja le za tisti del zahtevka, s katerim tožnica zahteva, da ji toženec izda zemljiškoknjižno dovolilo, ampak tudi za tisti del, s katerim zahteva, da pri pristojni geodetski upravi na svoje stroške opravi upravni postopek parcelacije. Prav nobene materialnopravne podlage ni za takšno toženčevo obveznost. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe materialnopravno napačna.

O zahtevku na ugotovitev priposestvovanja na delu parcele parc. št. 1703/1, v izmeri 20.990,00 m², vl. št. 59 k.o. H.: Glede na zgoraj pojasnjeno pa se izkaže odločitev o tožbenem zahtevku pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe, v tistem delu, ki se nanaša na del nepremičnine parc. št. 1703/1, vl. št. 59 k.o. H., pomanjkljiva, saj pomeni odločitev o nedoločnem in zato neizvršljivem tožbenem zahtevku. Sodba se nanaša na nedoločeno nepremičnino in ni zemljiškoknjižno izvedljiva. Zemljiškoknjižno izvedljiva je le v primeru, če zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. ZZK-1 v 5. točki 3. člena določa, da je oznaka katastrske občine in parcelne številke, kot je vpisana v zemljiškem katastru, identifikacijski znak nepremičnine, ki je predmet pravic in pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. 31. člen ZZK-1 pa določa vsebino listine, ki je podlaga za vpis in v kateri mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom. Predmet izpodbijanega sodbenega izreka je nedoločen del parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke in tistih elementov, ki jih mora vsebovati katastrski elaborat. Tožnica, ki je zahtevala ugotovitev lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja) dela toženčeve parcele, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bila lahko na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedena. To pomeni, da bi morala pred pravdo ali med pravdo naročiti oziroma predlagati izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi parceli je pridobila lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin(3) (ZEN), po kateri mora biti pravnomočni sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke, vsebino in obvezne sestavine takšnega elaborata pa vsebuje Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (4). Z navedenim predpisom je torej obveznost priloge elaborata katastrskih sprememb tudi zakonsko predpisana, kar pa ne pomeni, da pred uveljavitvijo omenjenega predpisa ni bila potrebna. Le tako je bila namreč mogoča vknjižba lastninske pravice na delu parcele na podlagi pravnomočne sodbe, saj izdelava takšnega elaborata dejansko pomeni "tehnično izvedbo sodne odločbe". Glede gornjega pojasnila, da bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo določil, na kateri novi parceli tožeča stranka pridobi lastninsko pravico, je treba v pojasnilo navesti, da izvedenec geodetske stroke v elaboratu označi novo parcelo z rezervirano številko parcele, ki jo predhodno in na njegov predlog določi Geodetska uprava(5).

Tožba torej v tem delu ni obsegala določnega zahtevka glede glavne stvari (1. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku

(6) (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato moralo ravnati v skladu s 108. členom ZPP in od tožnice zahtevati, da jo ustrezno dopolni, vendar tega ni storilo. Ker ni ravnalo tako, pa je enako nedoločna oziroma pomanjkljiva sodna odločitev, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je višje sodišče samo ne more odpraviti.

O zahtevku na ugotovitev priposestvovanja parcele št. 1705 vl. št. 59 k.o. H.: Nazadnje pritožbeno sodišče odgovarja še na toženčeve pritožbene očitke.

Pritožbeni očitek, da tožnica ni ravnala skrbno, ker se ob prejemu sklepa o dedovanju ni prepričala, ali sta predmet dedovanja tudi sporni zemljišči, ni utemeljen. Tožnica nikoli ni imela razloga, da bi podvomila v to, ali sta sporni nepremičnini del kmečkega gospodarstva, ki ga je podedovala po svojem možu. Poleg tega v sklepu o dedovanju niso bile navedene posamezne zemljiške parcele, ampak je bila tožnica razglašena za dedinjo celotne zapuščinske imovine. Treba pa je upoštevati tudi to, da leta 1975, ko je tožnica dedovala po pokojnem možu, zemljiška knjiga v zavesti Slovencev ni imela takšnega pomena kot ga ima danes.

Pritožba tudi napačno tolmači določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika(7) (v nadaljevanju SPZ). Ta določba se nanaša na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pričele teči pred uveljavitvijo SPZ in je priposestvovanje teklo še po njegovi uveljavitvi. Če pa je priposestvovalna doba nehala teči pred uveljavitvijo SPZ (bodisi, ker je potekla 20-letna priposestvovalna doba bodisi, ker se je zaradi nasprotovanja stranke priposestvovalna doba pretrgala), se uporabijo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (8) (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih s priposestvovanjem že v času veljavnosti ZTLR. ZTLR je namreč omogočal pridobitev lastninske pravice tudi tistim dobrovernim posestnikom, katerih posest ni temeljila na nobenem pravnem naslovu, pod pogojem, da so imeli nepremičnino v posesti najmanj 20 let. Ker je tožnica vse pogoje za priposestvovanje po 4. odstavku 28. člena ZTLR izpolnila in pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je višje sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Povzetek odločitve višjega sodišča in podlaga zanjo ter odločitev o stroških: Zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v tistem delu 1. točke izreka, v katerem je ugotovljeno, da je tožnica lastnica parcele št. 1705 vl. št. 59 k.o. H., temelji na določbi 353. člena ZPP.

Ker obligacijska dajatvena zahtevka, vsebovana v 2. in 3. točki tožbenega zahtevka, nista utemeljena (oz. sta nepotrebna), je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in 2. in 3. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je navedeni del tožbenega zahtevka zavrnilo.

V skladu z določbo 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev pod 1. točko izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na del nepremičnine, parc. št. 1703/1, vl. št. 59 k.o. H., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki za nadaljnje delo so vsebovani gornji obrazložitvi.

Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je višje sodišče v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1)Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 58/2003 s sprem. in dop.

(3) Ur. l. RS, št. 47/2006

(4) Ur. l. RS, št. 8/2007 s sprem.

(5) Prim. VSL sodba in sklep II Cp 7552/2006

(6) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008

(7) Ur. l. RS, št. 87/2002 s sprem. in dop.

(8) Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s sprem. in dop.