Jedro

Odgovor na vprašanje, kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, je vsebovan v določbah 258. člena ZPP, po katerih lahko to stori tudi, če druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu, pri čemer je slednji pogoj izpolnjen le v primeru njegove uresničitve po (domnevani) volji izostale stranke, ne pa tudi v primeru, ko stranka, ki je povabljena na obravnavo zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem kot stranke, svojo odsotnost z obravnave vnaprej opraviči s priloženimi zdravniškimi potrdili o njeni bolezni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili tokrat navedeni pogoji za zaključek postopka brez zaslišanja tožene stranke izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje na svoje prejšnje dokazne sklepe ni vezano.

Obrazložitev

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek F. b. d.d. (v nadaljevanju tožeča stranka), s katerim je od A. K. (v nadaljevanju tožena stranka) zahtevala izselitev iz vikend hiše v K. G., zgrajeni na parc. št. A , vpisane pri vl. št. 913 k.o. K. G. ter izročitev navedene nepremičnine tožeči stranki v neposredno posest, izpraznjeno svojih stvari in ljudi. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 128.452,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2008 dalje do plačila, v roku 15 dni. Večji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, toženi stranki pa je bilo z izpodbijano sodbo, v povezavi s popravnim sklepom z dne 16.1.2009, naloženo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.598,00 EUR, in sicer v roku 15 dni ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V svoji pritožbi tožena stranka navaja, da so bila vnovič bistveno kršena določila postopka, ker ni bila zaslišana oziroma ji ni bila dana možnost, da bi se izjasnila glede izpovedbe tožeče stranke. Poudarja, da je sodišče prosila za preložitev obravnave, na katero je bila vabljena, in sicer iz utemeljenih razlogov, zaradi čakanja na predvideno operacijo krčnih žil. Ker ni bila zaslišana, je sodišče posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca, saj iz mnenja v spisu ni jasno razvidno, za katerega od dveh objektov na isti lokaciji je postavljeni izvedenec podal mnenje glede višine uporabnine. Glede (ne)postavitve novega izvedenca izpostavlja še, da si postavljeni izvedenec opremljenosti objekta ni ogledal, ter da je sodišče prve stopnje od izvedenca, ki je podal mnenje, celo zahtevalo dopolnitev, do katere pa ni prišlo, ker je postavljeni izvedenec med postopkom prenehal opravljati izvedensko delo. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa tožena stranka vidi v tem, da v postopku ni bilo ugotovljeno, na katerega od dveh objektov na nepremičnini se nanaša zahtevana uporabnina, da je izvedenec pri izračunu višine najemnine upošteval ceno gostinskih storitev za objekt z 10 ležišči in ne letne najemnine počitniških hiš kot celote in da sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo nobenih dokazov v smeri navedb tožene stranke glede obstoja dogovora med strankama, da bo tožeča stranka tožencu objekte prodala. Tožena stranka namreč meni, da je bila s strani tožeče stranke izigrana, ker slednja ni v celoti kreditirala njenega projekta, s čimer je ustvarila pogoje za vnovčitev hipoteke na sporni nepremičnini. Tožena stranka navaja, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo, potem ko bo toženec nepremičnine odkupil, tožeča stranka odstopila od zahtevka za uporabnino. Kljub zahtevku na izselitev sta bili stranki pogosto v stikih in tožeča stranka niti enkrat ni zahtevala, naj toženec prekine z uporabo nepremičnine, za katero je tožena stranka nenazadnje ves čas skrbela in jo vzdrževala. V zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava pa tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka kljub temu postopku pristajala na to, da toženec uporablja eno od dveh počitniških hiš, sicer pa sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo uporabiti 2. variante izračuna uporabnine, ki je izračunana za počitniško hišo kot stanovanjski objekt. Oba objekta na sporni nepremičnini sta namreč po namembnosti počitniški vikend hiši, za vikend hišo, ki se uporablja le občasno pa je najemnina gotovo nižja od najemnine stanovanj. Dopisa tožene stranke z dne 29.1.2009, ki ga je v spis vložila po izteku pritožbenega roka, sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine zavrnilo, ker pogoji za vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ) v času odločanja niso bili izpolnjeni. Tožeča stranka je namreč sporno nepremičnino 12.10.2007 prodala A. L., kateremu je tožena stranka nepremičnine izročila v posest 18.3.2008. Ker je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da je imela tožena stranka sporno nepremičnino v posesti ter jo je uporabljala v nasprotju z voljo tožeče stranke in brez pravnega naslova od 27.9.2000 do 12.10.2007, ko je bila še v lasti tožeče stranke, je toženi stranki za navedeno obdobje (82 mesecev in 15 dni) naložilo plačilo uporabnine v višini 1.557,00 EUR na mesec, in sicer na podlagi prej veljavnega 1. in 2. odstavka 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl., v nadaljevanju ZTLR) oziroma enake določbe 1. in 2. odstavka 96. člena SPZ. V primerih, ko je stvar, ki je objekt lastninske pravice, nepremičnina, so namreč njeni plodovi civilni in jih predstavlja uporabnina, tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe njene nepremičnine tudi v skladu z 210. in 219. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) oziroma 190. in 198. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa prav tako ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP.

Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju z ZPP zopet ni zaslišalo in se pri tem sklicuje na razloge iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 785/2005 z dne 21.2.2008, s katerim je Vrhovno sodišče v tej zadevi enkrat že razveljavilo delno odločitev nižjih sodišč. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu zapisalo, da je odgovor na vprašanje, kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, vsebovan v določbah 258. člena ZPP, po katerih lahko to stori tudi, če druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu, pri čemer je slednji pogoj izpolnjen le v primeru njegove uresničitve po (domnevani) volji izostale stranke (primerjaj z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP), ne pa tudi v primeru, ko stranka, ki je povabljena na obravnavo zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem kot stranke, svojo odsotnost z obravnave vnaprej opraviči s priloženimi zdravniškimi potrdili o njeni bolezni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili tokrat navedeni pogoji za zaključek postopka brez zaslišanja tožene stranke izpolnjeni. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje in podatkov spisa, je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok 25.11.2008, na katerem bi bila tudi zaslišana. Sodišče je že razpisani narok za glavno obravnavo 2.10.2008 (glej vabila in povratnice na LŠ 169) na izrecno željo tožene stranke in navedbe o njeni odsotnosti v oktobru zaradi „življenjsko pomembnih opravil“ (glej dopis tožene stranke z dne 16.9.2008) prestavilo na kasnejši datum, in sicer na 25.11.2008. O novem datumu je bil obveščen tako pooblaščenec tožene stranke, kot s fikcijo vročitve tudi tožena stranka osebno (o prispelem pismu je bila tožena stranka obveščena dvakrat že septembra, to se pravi pred domnevno odsotnostjo zaradi „življenjsko pomembnih opravil“ oktobra, glej LŠ 172). Toženec svoje odsotnosti z naroka razpisanega za 25.11.2008 ni opravičil oziroma ni prosil za preložitev, svoje navedbe iz dopisa z dne 16.9.2008, da bo novembra 2008 operiran in štiri do pet tednov v bolniškem staležu, pa niti takrat niti kasneje ni izkazal z zdravniškim potrdilom. Tega nenazadnje ne stori niti v pritožbi, kjer sicer neutemeljeno navaja, da je prosil za preložitev obravnave zaradi „čakanja na predvideno operacijo krčnih žil“. Kot rečeno, toženec, glede na podatke iz spisa, za preložitev obravnave 25.11.2008 sploh ni prosil in je tudi ni opravičil z zdravniškimi potrdili (njegovi prošnji za preložitev naroka razpisanega za 2.10.2008 pa je bilo ugodeno). Sodišče druge stopnje ob navedenem dodaja še, da je glede na njegove pritožbene navedbe o tem, da je prosil za preložitev, očitno, da je bil o naroku 25.11.2008 pravočasno seznanjen tudi dejansko, to se pravi mimo fikcije vročitve.

Glede očitane kršitve postopka o neizvedbi dokaza s postavitvijo novega izvedenca oziroma dodatnem zaslišanju že postavljenega izvedenca, o čemer je sodišče prve stopnje že sprejelo dokazni sklep, je potrebno najprej poudariti, da sodišče prve stopnje na svoje prejšnje dokazne sklepe ni vezano (glej četrti odstavek 287. člena ZPP). V tem smislu določila ZPP torej niso bila kršena. Sicer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je imelo sodišče prve stopnje že v obstoječem izvedenskem mnenju vse potrebne podatke za svojo odločitev. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da ni jasno, na katerega od dveh objektov se nanaša izračun uporabnine, vendar sodišče druge stopnje v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi vsebine izvedeniškega mnenja jasno, da je izvedenec uporabnino izračunal za stanovanjski objekt v izmeri 465,1 m2 in ne posebej tudi za objekt brunarice, ki se prav tako nahaja na isti parceli. Slednji v izvedenskem mnenju ni nikjer omenjen, zato je očitno, da v izračunu uporabnine pod varianto 2 brunarica ni bila upoštevana (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 8). Toženec pa niti v pritožbi ne postavi izrecne trditve, da bi uporabljal brunarico in ne zgoraj navedenega stanovanjskega objekta, za katerega je bil narejen izračun uporabnine. Izvedenec P. O. je v svojem izvedenskem mnenju z dne 7.7.2003 zapisal, da je pri izdelavi cenitve upošteval tudi podatke, navedene v cenitvi št. 130/94 cenilca B. I.. Notranjosti spornega objekta si ni mogel ogledati, ker tožena stranka ob ogledu ni bila prisotna oziroma tega ni omogočila (glej str. 2. izvedenskega mnenja z dne 7.7.2003). Poleg tega, da je tako stanje povzročila sama tožena stranka, pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da izvedenec ni upošteval notranje opremljenosti nepremičnine, ostajajo na ravni pavšalnosti. Takih pavšalnih trditev oziroma navedb pa niti v postopku na prvi stopnji (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 7), še manj pa v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati (prim. s sklepom III Cp 2003/99 z dne 15.3.2000 v izvršilni zadevi med tožečo in toženo stranko, opr. št. I 1192/96-51, listovna številka 113-114). Tudi sicer sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje oceni sodišča prve stopnje o verodostojnosti izvedenčevega izračuna uporabnine po Varianti 2., in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje na str. 7 izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je na naroku 7.11.2003 glede izvedenskega mnenja ugovarjala izračunu uporabnine na temelju gostinskega objekta oziroma poslovne stavbe, ki se oddaja v najem v turistične namene, kar predstavlja izračun uporabnine pod Varianto 1 iz izvedenskega mnenja. Hkrati je bila na istem naroku podana s strani tožene stranke oziroma njene pooblaščenke izrecna trditev, da je sporna stanovanjska hiša evidentirana kot vikend, dejansko pa je v naravi enodružinska hiša z manjšo garsonjero ter da bo moral izvedenec upoštevati, da gre za stanovanjsko hišo in izračunati odškodnino za stanovanjsko hišo. Ob tem je bilo navedeno še, da ta objekt uporablja toženec s svojo ženo in da je ta objekt edini prostor v katerem živi (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 7.11.2003, LŠ 74). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prav upoštevajoč navedbe tožene stranke, da gre za stanovanjski objekt in ne objekt, ki bi se oddajal v turistične namene, upoštevalo za toženo stranko bolj oziroma za tožečo stranko manj ugoden izračun uporabnine v izvedenskem mnenju - Varianto 2. Po slednji znaša mesečna uporabnina za sporni objekt 1.557,00 EUR (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na strani 7-8). Glede na njeno zgoraj navedeno predhodno izvajanje v tem postopku, tožena stranka v pritožbi ne more uspeti z navedbami, da sodišče ne bi smelo upoštevati Variante 2 glede izračuna uporabnine, češ da sta oba objekta po namembnosti počitniški vikend hiši in da je za vikend hišo, ki se uporablja le občasno, najemnina gotovo nižja od najemnine za stanovanje (Venire contra factum proprium nulli conceditur.).

Nadalje tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov v smeri navedb tožene stranke, da je med strankama obstajal dogovor o brezplačni uporabi spornih nepremičnin do ponovnega odkupa. Sodišče prve stopnje je na str. 8 izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da takšen dogovor ne izhaja iz predloženih listin. Zakaj sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo zaslišanja tožene stranke v zvezi z obstojem zatrjevanega, a nedokazanega dogovora, pa je bilo obširno pojasnjeno že uvodoma.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).