Jedro

Ni mogoče pritrditi argumentaciji, da je bil tožničin pravni interes izčrpan že z izdajo spornega sklepa o izročitvi, morebitno pomanjkljivost tega sklepa pa bi morala izpodbijati v izvršilnem postopku In 459/1998, v katerem je bil izdan. Problem glede tožničine nezmožnosti vpisa lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo se je pojavil šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi, naknadno pa je med tožnico (kot kupko) in tožencema (kot dolžnikoma oziroma aktualnima zemljiškoknjižnima lastnikoma nepremičnin) prišlo še do nestrinjanja o tem, katere oziroma koliko nepremičnin je bilo dejansko prodanih na javni dražbi. Ker omenjeni zaplet v izvršilnem postopku ni bil nikoli razrešen in tožnica še ni pridobila pravnega naslova za vpis svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo, tožnici v tem postopku ni mogoče odreči pravnega varstva.

Glede učinkovanja poočitev gre poudariti, da določba 5. člena ZZK-1, ki določa začetek učinkovanja vpisov, izrecno velja le za vpis pravic in pravnih dejstev, torej le za glavne vpise (v teh primerih gre za konstitutivni (oblikovalni) učinek vpisov). Pri pomožnih vpisih, kakršna je poočitev, pa gre le za javno objavo podatkov (navadnih dejstev) oziroma zgolj za vpis zaradi evidence, ki nima neposrednega učinka na pravice in pravna razmerja. Gre torej le za deklaratorne vpise s publicitetnim učinkom, ki kot taki ne morejo veljati za nazaj, ampak le za naprej.

Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da bi tožnica glede na izkazano razpolaganje z zgodovinskim izpiskom iz zemljiške knjige za eno od spornih prvotnih parcel že pred prvim narokom za glavno obravnavo lahko že prej specificirala način delitve parcel 1265/2 in 1265/6, kajti temeljna (izvorna) evidenca za podatke o zemljiščih (tudi glede parcelnih številk) je zemljiški kataster in ne zemljiška knjiga.

Dejstvo, da pridobljeni skenogram spisa GURS predstavlja informativni dokaz, ni moteče. Dopustitev takšnega dokaza je bila glede na okoliščine konkretnega primera pravilna, saj sta še celo sama toženca kot aktualna zemljiškoknjižna lastnika spornih nepremičnin v odgovoru na tožbo poudarila, da ni mogoče niti z domišljijo točno zaključiti, katera parcela je naslednica katere. Kadar gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega področja, pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena pri substanciranju njenih trditev - v takih primerih mora biti uporaba informativnih dokazov dovoljena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne ugotovitveni zahtevek glede nepremičnin z ID znaki parcel: 0000 1265/7, 0000 1265/8, 0000 1265/9, 0000 1265/10 in 0000 1265/11 (I. točka izreka), ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 391,64 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1998/00459-81 z dne 4. 4. 2008 lastnica do celote nepremičnin z ID znaki parcel: 0000 1265/7, 0000 1265/8, 0000 1265/9, 0000 1265/10, 0000 1265/11, 0000 1265/12, 0000 1265/13, 0000 1265/14, 0000 1265/15, 1265/16, 0000 1265/17, 0000 1265/18, 0000 1265/19, 0000 1265/20 in 0000 1265/21 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženca vsak do 1/2 dolžna priznati v korist tožeče stranke do celote lastninsko pravico na prej navedenih nepremičninah z izstavitvijo ustrezne listine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti takšno listino (II. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.979,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju tudi: toženca) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbi toženca očitata napačno interpretacijo dejstev in materialnega (zemljiškoknjižnega) prava. Sodišče prve stopnje je namreč mimo nespornih trditev strank ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje, zaradi česar sodba zanju predstavlja presenečenje. Opozarjata na zmotnost izhodišča, da je bila parcela 1265/6 že 9. 5. 2006 vpisana tako v vložku 4612 kot tudi v vložku 3860, kajti tistega dne se je nahajala le v vložku 4612 in tako je bilo vse do 19. 6. 2009. Pojasnjujeta, da se je plomba za isti zemljiškoknjižni postopek (Dn 11461/2006) vpisala pri obeh vložkih (3860 in 4612), česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti se do tega ni opredelilo. Poudarjata, da poočitev delitve ni bila vpisana že 9. 5. 2006. Poleg tega pripis v vložek ni poočitev, zato je irelevantno vprašanje, ali poočitev učinkuje za nazaj. Poočitev ne učinkuje že od dneva začetka postopka, pa tudi, če bi to bilo sprejeto, enako zagotovo ne velja za pripis/odpis parcel v drug vložek. Slednji je namreč zgolj tehnika vodenja zemljiške knjige oziroma le realizacija vpisa in sam zase ne predstavlja nobene posledice. V zvezi s tem poudarjata, da je po aktualni ustaljeni sodni praksi vložek brezpredmeten za pravni promet in da je bilo tako že v času izdaje spornega sklepa o izročitvi v letu 2008, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Opozarjata na popolno diskrecijo zemljiškoknjižnega sodišča pri odločanju o pripisih (novonastalih) parcel v določen vložek in na posledično popolno nepredvidljivost takšnega odločanja. Vse do odločitve 19. 6. 2009 nihče ni mogel utemeljeno pričakovati, da se bo zemljiškoknjižni postopek Dn 11461/2006 končal s pripisom nepremičnine 1265/6 oziroma iz nje nastalih parcel ravno v vložek 3860. V navedenem zemljiškoknjižnem postopku ni bil izdan noben sklep niti ne obvestilo, poočitev novih parcel in njihov pripis v vložek sta se samo izvedla. Ker se je vsebina vložka lahko stalno spreminjala in to celo brez vednosti imetnikov pravic, poudarjata, da vložek ne more biti identifikacijski znak nepremičnine. V nasprotnem primeru bi bila izdaja odločbe, ki se sklicuje le na vložek, bolj podobna igri na srečo, kar pa ne omogoča zaupanja v pravo in predstavlja evidentno kršitev načela pravne države po 2. členu Ustave RS (URS). Tudi glede teh navedb sodišču prve stopnje očitata, da se do njih ni opredelilo, čeprav so bistvene za odločitev. Opozarjata na razliko med zaznambo in poočitvijo ter poudarjata, da pri poočitvah ne gre za vpis pravnih dejstev. Določba 10. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) za konkretni primer ni relevantna, saj določa vrstni red odločanja o vpisih in ne tudi začetka učinkovanja vpisov. Kot nelogično označujeta razlago sodišča, da na podlagi izjave pooblaščenca tožnice ni mogoče sklepati, da je bilo tožnici znano, da se je prodajala le ena parcela. Omenjena izjava jasno kaže na tožničino zavedanje, da je bila predmet prodaje na javni dražbi le ena parcela (1265/2). Preseneča ju tudi argumentacija sodišča glede prepričanja tožnice, da je kupila obe parceli, ker je v letu 2013 prejela odločbo sodišča, v kateri je povzeta takšna pritožbena navedba prve toženke. Poudarjata, da sta tožnici očitala protipraven namen že v času vložitve njene prve pritožbe zoper popravni sklep v izvršilnem postopku (ko je zatrjevala, da je mislila, da kupuje vse parcele), vendar se sodišče prve stopnje tudi do tega ni opredelilo. V zvezi s sklicevanjem sodišča na pretekle sodne odločitve v drugih zadevah poudarjata, da nobena od teh odločitev ni kritično pretresala stanja vpisov v zemljiški knjigi niti ni nobena od njih v izreku ugotovila obstoja lastninske pravice tožnice na obeh parcelah (to je navedeno le v obrazložitvah). Opozarjata, da nepravilne odločitve ne morejo pomeniti precedensa samo zaradi njihovega števila, temveč je bistvena teža argumentov, ki pa jih citirane odločbe o relevantnem vprašanju ne vsebujejo ali pa so ti argumenti zgrešeni. Razen tega je bila ena sodba izdana celo v postopku, v katerem pritožnika nista sodelovala. V nadaljevanju pojasnjujeta, da vztrajata tudi pri predlogu za zavrnitev zahtevka za parcele 1265/12 do 1265/21, ki so nastale iz parcele 1265/2. Trdita, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, saj je bil njen pravni interes izčrpan že z izdajo spornega sklepa o izročitvi, morebitno pomanjkljivost tega sklepa pa bi morala izpodbijati v izvršilnem postopku In 459/1998. Opozarjata tudi na dve novi okoliščini, nastali po zaključku glavne obravnave, in sicer na še nepravnomočen sklep In 459/1998 z dne 23. 7. 2018, s katerim je bil sporni sklep o izročitvi preoblikovan tako, da se sedaj glasi na parcele 1265/7 do 1265/21, ter na še nepravnomočen sklep o izvršbi I 2020/2018 z dne 9. 7. 2018, s katerim jima je bila naložena izpraznitev in izročitev (vseh) parcel 1265/7 do 1265/21. Tožnici očitata, da do prvega naroka v predmetnem postopku ni opredelila, katere parcele so nastale iz katere prvotne parcele (1265/2 ali 1265/6), ter da v zvezi s tem tudi ni pravočasno predložila zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov, čeprav je z njimi že razpolagala. Nadalje iz zapisnika naroka z dne 11. 5. 2018 ne izhaja poziv tožnici v okviru materialnega procesnega vodstva, da poda ustrezne navedbe o delitvi parcel, pa tudi sicer bi takšen poziv predstavljal nezakonito pomoč sodišča. Tožnica na naroku ni pojasnila, zakaj dokumentacije GURS ne more pridobiti sama, glede na 114. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) pa ni podlage za tak zaključek. Ker niso bili izpolnjeni pogoji po 227. členu ZPP (na kar sta toženca opozorila pravočasno), bi sodišče moralo zavrniti izvedbo dokaza s pridobitvijo navedene dokumentacije. Tudi sicer je šlo pri navedenem prepozno predlaganem dokazu za informativen dokaz. Glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine opozarjata, da tožnica tega zahtevka nikoli ni imela, saj zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice. Glede na vse navedeno in upoštevaje delno zavrnitev zahtevka tožnice nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi in njeni pomanjkljivi obrazložitvi, ki ne omogoča preizkusa. Menita, da tudi v primeru odločitve o delnem uspehu tožnice ni podlage, da se jima naloži plačilo stroškov, saj tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta za vsako parcelo posebej. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali zavrže in tožnici naloži plačilo njunih pravdnih stroškov, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo njunih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne in tožencema naloži nerazdelno plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet spora v tej pravdi je vprašanje, ali in katere nepremičnine je tožnica pridobila z nakupom na javni dražbi dne 16. 11. 2007 v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani In 459/1998. V navedenem postopku izdan že pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine z dne 4. 4. 2008 je namreč prodano nepremičnino (oziroma več teh) opredelil zgolj z navedbo vložne številke in katastrske občine (vl. št. 3860 k.o. X), izostala pa je navedba, katere parcelne številke sodijo v to vložno številko, zaradi česar se tožnica doslej še ni mogla vpisati v zemljiško knjigo kot nova lastnica kupljenih nepremičnin.

Splošno

6. Toženca sodišču prve stopnje na več mestih pritožbe neutemeljeno očitata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, kajti izpodbijana sodba vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih. Mestoma so ti razlogi sicer res nelogični, vendar ne v tolikšni meri, da bi to onemogočalo pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe.

7. Utemeljeno pa pritožnika smiselno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko opozarjata, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do nekaterih njunih pravnih stališč. Ker vsa ta pravna stališča niso bila neargumentirana ali za odločitev očitno pravno nepomembna, bi se sodišče prve stopnje do nekaterih od njih moralo (vsaj na kratko) opredeliti, saj sta obe pravdni stranki upravičeni do odgovora na svoja pravna naziranja in argumenti nobene od njiju ne smejo ostati prezrti. Ugotovljeno procesno kršitev je glede na njeno naravo mogoče odpraviti z dopolnitvijo razlogov s strani pritožbenega sodišča (glej a contrario prvi odstavek 354. člena ZPP). Razveljavitev (dela) sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje namreč ni niti potrebna niti smotrna, saj gre le za drugačno materialnopravno ovrednotenje predloženih listinskih dokazov, ki so ključnega pomena za odločitev v predmetni zadevi. V te listinske dokaze je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, strankama pa je bila glede njih dana možnost opredelitve v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar sta tudi izkoristili (glej 2. in 3. alinejo 358. člena ZPP).1

8. Pritožnika neutemeljeno vztrajata pri stališču, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Ni mogoče pritrditi njuni argumentaciji, da je bil tožničin pravni interes izčrpan že z izdajo spornega sklepa o izročitvi, morebitno pomanjkljivost tega sklepa pa bi morala izpodbijati v izvršilnem postopku In 459/1998, v katerem je bil izdan. Problem glede tožničine nezmožnosti vpisa lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo se je pojavil šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi, naknadno pa je med tožnico (kot kupko) in tožencema (kot dolžnikoma oziroma aktualnima zemljiškoknjižnima lastnikoma nepremičnin) prišlo še do nestrinjanja o tem, katere oziroma koliko nepremičnin je bilo dejansko prodanih na javni dražbi. Ker omenjeni zaplet v izvršilnem postopku ni bil nikoli razrešen in tožnica še ni pridobila pravnega naslova za vpis svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo,2 tožnici v tem postopku ni mogoče odreči pravnega varstva. V nasprotnem primeru bi ji bilo onemogočeno dokazovanje, lastnica katerih nepremičnin je postala z nakupom na javni dražbi, čeprav je določene nepremičnine nesporno kupila, to pa bi predstavljalo poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS).

9. Ni mogoče pritrditi stališčem pritožnikov glede brezpredmetnosti zemljiškoknjižnih vložkov za pravni promet. V času prodaje spornih nepremičnin na javni dražbi so zemljiškoknjižni vložki kot pravna kategorija še vedno obstajali3 in je bilo mogoče ugotoviti, katera parcela je bila vpisana v kateri zemljiškoknjižni vložek, kar nenazadnje izhaja tudi iz navedb in predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov obeh strank.

Glede delne ugoditve pritožbi

10. Enega od ključnih razlogov za sprejem izpodbijane odločitve v I. točki izreka predstavlja ugotovitev, da je bila parc. št. 1265/6 na dan javne dražbe (16. 11. 2007) vpisana tako v vl. št. 4612 kot tudi v vl. št. 3860 (kjer je bila nesporno vpisana parc. št. 1265/2), kar sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da sicer pod vl. št. 3860 ne bi mogla biti vpisana poočitev delitve in ukinitve parc. št. 1265/2 in 1265/6 (Dn 11461/2006). Ta ugotovitev in njena argumentacija sta napačni, izhajata pa iz zmotnega tolmačenja predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov.

11. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je bila parcela 1265/6 vse do 19. 6. 2009 vpisana v zemljiškoknjižni vložek 4612 in ne v vložek 3860. Na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov v spisu (glej zlasti B2 in B3 oziroma A144) je namreč mogoče zaključiti, da sta bili parcela 1265/2 in 1265/6 izvorno vpisani v dva različna zemljiškoknjižna vložka (parcela 1265/2 v vložek 3860, parcela 1265/6 pa v vložek 4612) ter da se je vpis plombe Dn 11461/2006 dne 9. 5. 2006 glede poočitve delitve parcele (ne pa tudi glede ukinitve parcele, kot to nepravilno navaja sodišče prve stopnje) opravil pri vsakem zemljiškoknjižnem vložku posebej (torej tako pri vložku 3860 kot tudi pri vložku 4612), in sicer le za ta vložek (pri čemer ni bilo navedeno, katere nove parcele se bodo vpisale, kot trdi tožnica v odgovoru na pritožbo).5 O poočitvi delitve parcel je bilo nato odločeno šele s sklepom z dne 19. 6. 2009 (torej tri leta kasneje), pri čemer pa je še pred izvedbo poočitve delitve (z vpisom novih parcel 1265/7 do 1265/21) prišlo do odpisa parcele 1265/6 iz vložka 4612 in pripisa te parcele v vložek 3860, kar je razvidno iz prilog B3 oziroma A14 na str. 6 (po izvedbi poočitve delitve sta bili nato obe prvotni parceli 1265/2 in 1265/6 ukinjeni).

12. Pritožnika imata prav, ko poudarjata, da v času začetka zemljiškoknjižnega postopka za poočitev delitve parcel (vpis plombe Dn 11461/2006) dne 9. 5. 2006 ni bilo mogoče z gotovostjo predvidevati, v kateri zemljiškoknjižni vložek se bodo vpisale (poočitile) nove parcele, ki so nastale z delitvijo parcel 1265/2 in 1265/6. Logično bi sicer bilo, da bi se parcele, nastale iz parcele 1265/2, vpisale v isti zemljiškoknjižni vložek kot ta parcela (vložek 3860), medtem ko bi se parcele, nastale iz parcele 1265/6, vpisale v isti zemljiškoknjižni vložek kot ta parcela (vložek 4612), vendar pa ob tem ne gre prezreti, da iz obvestila GURS o delitvi parcel z dne 8. 5. 2006, ki je predstavljalo podlago za poočitev delitve, ni izhajalo, katere nove parcele so nastale iz parcele 1265/2 in katere iz parcele 1265/6. Vse do dne 9. 6. 2009, ko je bila dejansko izvedena poočitev delitve (z vpisom novih parcel), tako zgolj upoštevaje vsebino plombe Dn 11461/2006, ki je bila vpisana pri obeh zemljiškoknjižnih vložkih, ni bilo mogoče vedeti, v kateri zemljiškoknjižni vložek se bo izvedel vpis katerih novih parcel. Iz tega razloga je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je tožnica pri nakupu nepremičnine lahko zanesla na dne 9. 5. 2006 poočiteno delitev (Dn 11461/2006), posledično pa je zmoten tudi končni zaključek sodbe (konec 13. točke obrazložitve), da so bile vse nepremičnine iz izreka sodbe (to je nove parcele) v relevantnem času, upoštevajoč plombo Dn 11461/2006 z učinkom vpisa od dne 5. 9. 2006 (pravilno: 9. 5. 2006), sestavni del vl. št. 3860. Same plombe še ni mogoče enačiti z dejansko realiziranim vpisom, kar je razvidno že iz definicije plombe v 134. členu ZZK-1.6

13. Nepravilno razlogovanje sodišča prve stopnje izvira iz zmotnega tolmačenja oziroma neupoštevanja relevantnih določil ZZK-1, zlasti glede pojma poočitve in njenega učinkovanja. Sodišče prve stopnje je poočitev opredelilo kot pravno dejstvo, ki se vpiše v zemljiško knjigo, za začetek njenega učinkovanja pa je štelo že dan vpisa plombe glede poočitve (9. 5. 2006), to je dan, ko je bilo na zemljiško knjigo prejeto obvestilo GURS o predlagani poočitvi (glej konec 11. in začetek 12. strani obrazložitve sodbe). Takšna razlaga ni pravilna.

14. ZZK-1 razlikuje med glavnimi vpisi (kar so vknjižba, predznamba in zaznamba) ter pomožnimi vpisi (kar sta plomba in poočitev), pri čemer je odločilni dejavnik za razlikovanje med enimi in drugimi vpisi ta, da se z glavnimi vpisi v zemljiško knjigo vpisujejo pravice in pravna dejstva, medtem ko se s pomožnimi vpisi vpisujejo drugi podatki (glej 26., 27. in 28. člen ZZK-1). S poočitvami se tako v zemljiško knjigo ne vpisujejo pravna dejstva (kot je navedlo sodišče prve stopnje),7 temveč druga (navadna) dejstva8 (glej 114. do vključno 118. člen ZZK-1). Glede učinkovanja poočitev pa gre poudariti, da določba 5. člena ZZK-1, ki določa začetek učinkovanja vpisov,9 izrecno velja le za vpis pravic in pravnih dejstev, torej le za glavne vpise (v teh primerih gre za konstitutivni (oblikovalni) učinek vpisov). Pri pomožnih vpisih, kakršna je poočitev, pa gre le za javno objavo podatkov (navadnih dejstev) oziroma zgolj za vpis zaradi evidence, ki nima neposrednega učinka na pravice in pravna razmerja.10 Gre torej le za deklaratorne vpise s publicitetnim učinkom, ki kot taki ne morejo veljati za nazaj, ampak le za naprej.

15. Ker je poočitev pomožni vpis, ki nima nobenih pravnih posledic niti pravnega pomena kakor glavni vpisi, s poočitvijo ni mogoče doseči vpisa novega lastniškega stanja,11 sploh pa ne za nazaj. Enako ali še bolj to velja tudi za odpis in pripis nepremičnine k zemljiškoknjižnemu vložku,12 ki dejansko sploh ni bil vpis, temveč zgolj sprememba tehnike vodenja zemljiške knjige (primerjaj drugi in tretji odstavek 180. člena ZZK-1 pred novelo ZZK-1C).13 Dejstva, da je v konkretnem primeru prišlo tako do poočitve delitve kot tudi do odpisa in pripisa sporne parcele 1265/6 iz enega v drug zemljiškoknjižni vložek (to je iz vložka 4612 v vložek 3860) ter da je oboje začelo učinkovati šele z dnem dejanske izvedbe (19. 6. 2009), sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve ni ustrezno upoštevalo. Zato je zmotno zaključilo, da je tožnica glede na relevantno zemljiškoknjižno stanje pridobila lastninsko pravico na vseh novih parcelah, ki so nastale z delitvijo prvotnih parcel 1265/2 in 1265/6 (to so parcele 1265/7 do 1265/21).

16. Glede na prej obrazloženo parcela 1265/6 oziroma iz nje nastale parcele 1265/7 do 1265/11 (zakaj te parcele, izhaja iz nadaljnje obrazložitve) v času prodaje na javni dražbi (16. 11. 2007) še niso bile vpisane v vložek 3860, zaradi česar ni mogoče šteti, da je tožnica na navedenih parcelah pridobila lastninsko pravico. Ker za ugoditev ugotovitvenemu zahtevku glede parcel 1265/7 do 1265/11 glede na relevantno zgodovinsko zemljiškoknjižno stanje ni pravne podlage, druga zatrjevana dejstva, ki so nastopila že po prodaji spornih nepremičnin na javni dražbi (to je procesna ravnanja strank, potek postopkov ter odločitve in obrazložitve sodišč v izvršilni zadevi In 459/1998 in drugih zadevah med istima strankama) pa za odločitev v predmetni zadevi niso relevantna, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugotovitveni zahtevek v tem delu zavrnilo (351. člen ZPP).

17. Delna sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi ugoditev pritožbi glede stroškovne odločitve v III. točki izreka in spremembo te odločitve. Ker je tožnica uspela glede ugotovitvenega zahtevka za parcele 1265/12 do 1265/21 (zakaj, bo pojasnjeno v nadaljevanju), toženca pa sta uspela glede zavrnitve ugotovitvenega zahtevka za parcele 1265/7 do 1265/11 in dajatvenega zahtevka za izstavitev ustrezne listine, pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh strank kot približno polovičen, zaradi česar je dolžna vsaka stranka kriti svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Glede delne zavrnitve pritožbe

18. V nasprotju s pritožnikoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v postopku podala pravočasne navedbe in dokazne predloge o tem, katere nove parcele so nastale iz parcele 1265/2 in katere iz parcele 1265/6. 19. Dokazne predloge za pojasnila o delitvi in nastanku novih parcel je tožnica podala že v tožbi (predlagala je zaslišanje priče F. D., univ. dipl. inž. geod. ali drugega predstavnika družbe G. d.o.o., po potrebi pa postavitev izvedenca geodetske stroke) in celo predložila listinski dokaz, iz katerega izhaja, katere parcele naj bi nastale iz parcele 1265/2 (zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za parcelo 1265/2 v prilogi A13). Ker pa je bilo navedeno dejstvo za toženca v odgovoru na tožbo sporno, je tožnica že takoj v prvi pripravljalni vlogi predlagala pribavo originalnega spisa pri GURS ter postavitev izvedenca geodetske ali druge ustrezne stroke (glej VIII. točko prve pripravljalne vloge tožnice z dne 24. 1. 2018). Dokazne predloge glede nastanka novih parcel z delitvijo prvotnih parcel je torej tožnica podala še pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 11. 5. 2018, kar je pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP). Iz tega razloga tudi niso pravno pomembne pritožbene trditve glede nepravilnega materialno procesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo.

20. Podrobnejše navedbe glede načina delitve parcel 1265/2 in 1265/6 je tožnica prav tako podala pravočasno, in sicer v tretji pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2018, kar je bilo takoj po njeni seznanitvi s pribavljeno barvno kopijo skenograma spisa GURS (priloga C1) - primerjaj tretji odstavek 286. člena in prvi odstavek 286.a člena ZPP. Ob tem ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da bi tožnica glede na izkazano razpolaganje z zgodovinskim izpiskom iz zemljiške knjige za eno od spornih prvotnih parcel že pred prvim narokom za glavno obravnavo lahko že prej specificirala način delitve parcel 1265/2 in 1265/6, kajti temeljna (izvorna) evidenca za podatke o zemljiščih (tudi glede parcelnih številk) je zemljiški kataster in ne zemljiška knjiga (primerjaj prvi in drugi odstavek 4. člena in 18. člen ZEN ter prvi odstavek 1. člena ZZK-1).

21. Toženca nista uspela izkazati, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti izvedbo dokaza za pridobitev dokumentacije GURS, ker bi tožnica to dokumentacijo lahko pridobila sama (primerjaj 226. člen ZPP).14 Določba 114. člena ZEN, na katero se v pritožbi sklicujeta toženca, ne daje podlage za zaključek, da lahko vsakdo pri GURS pridobi katerekoli podatke oziroma kakršnokoli dokumentacijo. Vsakdo sicer ima pravico iz zemljiškega katastra pridobiti zadnje vpisane (torej aktualne) podatke o posameznih parcelah (prvi in drugi odstavek 114. člen ZEN), nima pa vsakdo v zvezi s tem tudi pravice do pridobitve zbirnih podatkov (tretji odstavek 114. člena ZEN), ki so razvidni iz zbirke listin in podatkov, ki omogočajo historični pregled sprememb (glej 15. člen ZEN). Ker tožnica (še) ni vpisana kot aktualna lastnica (nobene od) spornih parcel, teh podatkov ni mogla pridobiti sama.

22. Dejstvo, da pridobljeni skenogram spisa GURS predstavlja informativni dokaz, ni moteče. Dopustitev takšnega dokaza je bila glede na okoliščine konkretnega primera pravilna, saj sta še celo sama toženca kot aktualna zemljiškoknjižna lastnika spornih nepremičnin v odgovoru na tožbo poudarila, da ni mogoče niti z domišljijo točno zaključiti, katera parcela je naslednica katere. Kadar gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega področja, pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena pri substanciranju njenih trditev - v takih primerih mora biti uporaba informativnih dokazov dovoljena.15

23. Trditvam tožnice v tretji pripravljalni vlogi, da so iz parcele 1265/2 nastale parcele 1265/12 do 1265/21, iz parcele 1265/6 pa so nastale parcele 1265/7 do 1265/11, sta toženca oporekala zgolj kot prepozno podanim in kot ugotovljenim na nedovoljen način, nikoli pa tudi kot dejansko nepravilnim. Glede na navedeno in upoštevaje prav tako nikoli prerekano dejstvo, da je bila parcela 1265/2 v relevantnem času vpisana v vložek 3860, ki je bil opredeljen kot predmet prodaje na javni dražbi, je odločitev o ugotovitvi pridobitve tožničine lastninske pravice na parcelah 1265/12 do 1265/21 pravilna.

24. Pritožbene navedbe glede zahtevka za izstavitev ustrezne listine niso pravno pomembne, saj je bil omenjeni zahtevek zavrnjen, ta odločitev pa je tožencema v korist. Prav tako za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Ker pritožbeni razlogi v delu, v katerem pritožbi ni bilo ugodeno, niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Glede na približno polovičen uspeh s pritožbo sta toženca upravičena do povrnitve polovice priznanih jima stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ter drugi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) imata toženca pravico do povrnitve nagrade za pritožbo v višini 1.250 točk (po tar. št. 21/1 OT), do zvišanja nagrade za zastopanje dodatne stranke v višini 125 točk (tretji odstavek 7. člena OT), do materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in v višini 1 % od presežka nad 1.000 točk (3,75 točke) - glej tretji odstavek 11. člena OT, ter do 22 % DDV na vse priznane odvetniške storitve in stroške (drugi odstavek 2. člena OT), kar vse skupaj znaša 1.706,48 točk oziroma upoštevaje 0,459 EUR za 1 odvetniško točko (na ta pretvornik se sklicujeta sama toženca) 783,27 EUR stroškov pritožbenega postopka, polovica tega pa znaša 391,64 EUR, kar je končni znesek, do katerega sta upravičena. Priglašene nagrade za storitev "konferenca s stranko" (50 točk) pritožbeno sodišče tožencema ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila vključena v že priznano nagrado za pritožbo (tar. št. 39 OT).

27. Odgovor tožnice na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije stroške v zvezi s to vlogo (prvi in drugi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Če lahko stori pritožbeno sodišče na seji vse, kar sme storiti na pritožbeni obravnavi, seveda pod pogojem, da to ni v nasprotju z načelom neposrednosti in da so spoštovane zahteve poštenega sojenja, zlasti pravica do izjave, potem ne more biti ovire, da pritožbeno sodišče določenih stvarnih dokazov, ki so bili na prvi stopnji sicer izvedeni, pri dokazni oceni (to je pri pisanju sodbe) pa spregledani, ne bi ocenilo kar na seji. Če gre za listinske dokaze, pisne izjave prič iz 236. a člena, ogledne predmete, ki so v spisu, ali za posredno izvedene dokaze, neposrednost ne more biti ogrožena. Tako Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 471. 2 Sklicevanje pritožnikov na nepravnomočna sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani In 459/1998 z dne 23. 7. 2018 in I 2020/2018 z dne 9. 7. 2018 ni pravno pomembno. S sklepom In 459/1998 z dne 23. 7. 2018 je izvršilno sodišče sicer preoblikovalo sklep o izročitvi z dne 4. 4. 2008 tako, da se kot prodane nepremičnine določijo vse nepremičnine, ki so nastale iz parc. št. 1265/2 in 1265/6, vendar pa je bil ta sklep po pridobljenih informacijah pritožbenega sodišča zaradi ugoditve pritožbi tožencev s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2589/2018 z dne 5. 12. 2018 razveljavljen. V zvezi z zadevo I 2020/2018, v kateri je tožnica kot upnica zahtevala od tožencev kot dolžnikov izpraznitev in izročitev vseh spornih nepremičnin (1265/7 do 1265/21) pa gre ugotoviti, da je ta izvršilni postopek vsebinsko sicer povezan s postopkom In 459/1998 (pravnomočen sklep o izročitvi z dne 4. 4. 2008, katerega vsebina je med strankama sporna, predstavlja v tem postopku izvršilni naslov zoper toženca), vendar pa tožnica v izvršilnem postopku I 2020/2018, ne glede na njegov končni izid, ne bo nikoli mogla pridobiti pravnega naslova za vpis svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo. 3 Zemljiškoknjižni vložki so bili ukinjeni šele z novelo ZZK-1C (Uradni list RS, št. 25/2011), ki je začela veljati 5. 4. 2011 (šele tedaj so bile črtane določbe, ki se nanašajo na zemljiškoknjižni vložek - glej 169. člen ter 180. do 183. člen ZZK-1). 4 V prilogi B2 se nahaja redni izpisek iz zemljiške knjige za vložek 4612 na dan 16. 6. 2009 (do katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sploh ni opredelilo), v prilogi B3 oziroma A14 pa gre za zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za vložek 3860 z dne 30. 4. 2011 (glej zlasti str. 2). 5 Kot pravilno poudarjata pritožnika, plomba Dn 11461/2006 v vložku 3860 ni bila vpisana tudi za parcelo 1265/6, temveč le za parcelo 1265/2. 6 Plomba je pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni odločilo. 7 To je funkcija zaznamb - glej tretji odstavek 27. člena ZZK-1. 8 Kot sta sprememba identifikacijskega znaka nepremičnine in sprememba podatkov glede imetnika pravice na nepremičnini. 9 Po določbi 5. člena ZZK-1 vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma ko je prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. 10 Glej 28. in 114. člen ZZK-1 ter primerjaj VSL sklep I Cp 1823/2009 z dne 1. 7. 2009, VSK sklep CDn 240/2016 z dne 22. 11. 2016 ter VSK sklep Cp 913/2013 z dne 14. 1. 2014. 11 Glej VSK sklep CDn 251/2012 z dne 11. 9. 2012. 12 Glej VSK sklep I Cp 410/2006 z dne 21. 3. 2007. 13 Do novele ZZK-1C je bilo spreminjanje zemljiškoknjižnega vložka z odpisom nepremičnine, s pripisom nepremičnine ali z razdelitvijo zemljiškoknjižnega vložka urejeno v 180. do vključno 183. členu ZZK-1. 14 Ob tem je tudi nepravilno sklicevanje tožencev na določbo 227. člena ZPP, saj ne gre za nepredložitev listin, ki bi se nahajale pri eni od strank postopka in je ta ne bi hotela predložiti sodišču. 15 Primerjaj članek dr. Mileta Dolenca: Informativni dokaz v pravdnem postopku, objavljen v Pravni praksi, GV Založba, d.o.o., letnik 2010, št. 31-32.