Jedro

Namestitev 12 cm izolacije in končni fasadni sloj, kar vse sega v zračni prostor nepremičnine tožnika, presega tolerančni prag za nudenje sodnega varstva zaradi vznemirjanja lastninske pravice, kar enako velja za pobarvanje fasade na tožnikovi nepremičnini in namestitvi poštnega nabiralnika na njej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka B.B., je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe odstraniti: - fasado in pisemski nabiralnik, vse kar je naredila oziroma postavila na JV strani oziroma JV zunanjem zidu stanovanjske hiše stoječe na zemljišču parc. št. 1/0 k. o. X, v lasti tožnika A.A. ter - fasado, ki jo je naredila oziroma postavila na oziroma v zračnem prostoru severnega dela zemljišča parc. št. 1/0 k. o. X, v lasti tožnika A.A. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 874,15 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 645,04 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo s sklepom ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za odstranitev odtočne cevi in dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka, medtem ko je s sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh odstraniti fasado in pisemski nabiralnik na JV strani oziroma JV zunanjem zidu stanovanjske hiše v lasti tožnika, in fasado v zračnem prostoru S dela zemljišča parc. št. 1/0 k. o. X, v lasti tožnika, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, pod II. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 641,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni povedal, v čem je oviran oziroma na kakšen način je okrnjeno izvrševanje njegove lastninske pravice. Tožnik je namreč večkrat navedel, da je toženec z namestitvijo izolacijskega sloja posegel v tožnikov zračni prostor in s tem zasedel del tožnikove terase po celotni višini zidu in s tem tožniku zmanjšal teraso. Ne strinja se nadalje z oceno sodišča, da je neprimerno pričakovati, da sosed v vrstni hiši ne bo brez dovoljenja namestil fasade, ki posega v zračni prostor sosednjega zemljišča. Dejstvo je, da se izolacija lahko namesti tudi na notranji strani stene in takšno ravnanje v primeru hiš sploh ni neobičajno. Nelogično je, da je primerno, da tožnik trpi poseg soseda v zračni prostor svoje lastnine, na drugi strani pa naj bi bilo neprimerno pričakovati, da bi sosed namesto, da je zaradi izolacije lastne hiše posegel v tuji zračni prostor, sam trpel ustrezno zmanjšanje lastnega prostora v hiši. Še bolj pa je zgrešena izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede posega na JV steni tožnikove hiše. Nedvomno gre za tožnikovo nepremičnino in je torej toženec brez dvoma fasadni sloj namestil na tožnikovo nepremičnino. Toženec si je sam vzel pravico, da je celotno JV steno dosedanje tožnikove hiše oblekel v isto fasado kot svojo hišo. S tem je drastično spremenil in pogršal izgled pročelja tožnikove hiše, ki je sedaj pobarvana v različne barve. Takšne samovolje in vznemirjanja tožnik zagotovo ni dolžan trpeti. Isto velja tudi za namestitev poštnega nabiralnika. Nabiralnik je nameščen neposredno pod električno omarico tožnikove hiše, nikakor pa ni res, da bi bilo takšno ravnanje toženca nujno za vzdrževanje njegove nepremičnine. Toženec je to fasado tu namestil očitno iz razloga, ker mu dotedanja fasada na tožnikovi hiši očitno ni bila všeč, kar pa je nedopustna samovolja. Iz navedenega je razvidno, da razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka, ne vzdržijo. Toženčevi posegi namreč niso bili nujni za vzdrževanje njegove nepremičnine, ker bi toženec svojo hišo na SZ delu lahko toplotno izoliral tudi drugače, poseg na južni steni pa sploh ni bil izveden na njegovi nepremičnini. Zaključek, da toženec s spornimi posegi ne omejuje tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice, pa je napačen in tudi protispisen. Neizpodbitno je, da je s temi deli toženec posegel v lastninsko pravico tožnika, kar pravilno ugotavlja tudi samo sodišče. Ne drži pa zaključek, da toženec ni presegel tolerančnega praga, ki bi predstavljal dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. S takšnim svojim ravnanjem je toženec nedvomno prekršil 73. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), posledično čemur bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovi vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s posegi toženca v nepremičnino tožnika in ti posegi s strani pravdnih strank tudi niso sporni. Pritožba izpostavlja in nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje le v tem, ko to ugotovi, da tožnik ni navajal, v čem je oviran oziroma na kakšen način je okrnjeno izvrševanje njegove lastninske pravice z očitanimi toženčevimi posegi na fasadi, in da očitani toženčevi posegi ne presegajo tolerančnega praga, ki bi predstavljali oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice, s čimer bi ti posegi bili protipravni in bi sodišče lahko tožniku nudilo sodno varstvo.

6. Pritrditi je pritožbi, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik niti ni navajal, v čem bi bil s toženčevimi posegi oviran oziroma na kakšen način bi bilo okrnjeno izvrševanje njegove lastninske pravice. S tem, ko je tožnik v tožbi in poznejših vlogah zatrjeval, da je toženec z namestitvijo izolacije in končnega sloja fasade posegel v zračni prostor tožnikove nepremičnine in s tem ta prostor zasegel, je nedvomno smiselno zatrjeval, da je z zasegom zračnega prostora v obsegu (debeline) izolacije in zaključnega sloja onemogočeno uživanje tožniku tega dela svoje nepremičnine. S trditvijo, da je toženec z očitanim posegom na JV steni popolnoma predrugačil njen videz, pa je smiselno zatrjevano oviranje izvrševanja lastninske pravice tožnika s tem, ko je spremenjen izgled njegove nepremičnine.

7. Nadalje pritožbeno sodišče šteje za materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, torej pritožbi sledi tudi v tem delu, da ugotovljena očitana ravnanja toženca ne dosegajo tolerančnega praga za nudenje sodnega varstva na podlagi 99. člena SPZ. Zaseg in uzurpacija zračnega prostora nad nepremičnino tožnika, kot je to bilo storjeno z ureditvijo fasade na SZ steni, je nedvomno poseg, katerega ni tolerirati. Z njim je namreč bil tožnik kot lastnik te nepremičnine onemogočen uživanja tega uzurpiranega prostora, kar je nedvomno hud poseg v njegovo lastninsko pravico. Tu ni spregledati niti tožnikovega sprejemljivega prepričanja, da se stena lahko izolira tudi z notranje strani, kar pomeni, da ta poseg ni bil potreben zaradi nujnega vzdrževanja toženčeve nepremičnine. Prav tako ne gre tolerirati, torej gre sodno varstvo tudi zoper takšen poseg, spreminjanja izgleda tuje nepremičnine s spremembo njene barve in namestitvijo poštnega nabiralnika na njej, kot je to bilo storjeno z očitanim posegom na JV zidu. Nedvomno je bil ta del zidu pred obravnavanim posegom v izbrani barvi tožnika in brez poštnega nabiralnika in tudi izbira barve ter namestitev stvari na steni predstavlja izvrševanje lastninske pravice. Torej gre tožniku sodno varstvo na temelju 99. člena SZP tudi glede JV stene.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku, le materialno pravo je uporabilo zmotno, in ker ni ugotovilo drugih kršitev na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP). Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik, ker je s svojim tožbenim zahtevkom uspel, upravičen do povračila mu pravdnih stroškov s strani tožene stranke. Ti skupno znašajo 874,15 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 v znesku 253,50 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v znesku 234,00 EUR, pavšalni znesek za PTT po tarifi št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV, in 255,00 EUR sodna taksa za postopek s tožbo).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP in je skladna s 155. in 156. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, ki skupaj znašajo 645,04 EUR (312,00 EUR nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210, 20,00 EUR pavšalna nagrada za PTT stroške po tar. št. 6002, vse povišano za 22 % DDV, in 240,00 EUR sodna taksa za pritožbo).