Jedro

Tožeča stranka tako v izvršbi zoper lastnika infrastrukture, sestavni del katere so tudi sporni transformatorji, s pravnomočno obsodilno sodbo, ki bi glasila na toženo stranko, ne bi bila uspešna, saj se subjektivne meje pravnomočnosti tega pravdnega postopka, ko ta ni bila stranka tega postopka in ker ni prišlo do prenosa stvari ali pravice v smislu določbe 190. člena ZPP, nanj ne raztezajo in zato tudi pravno nasledstvo po 24. členu ZIZ ne more biti podano.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača odškodnino v višini 2.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odklop iz električnega omrežja in izročitev tožeči stranki v neposredno posest pet transformatorjev z inventarnimi številkami 150028, 150029, 150030, 150031 ter 150032, ki se nahajajo v poslovni stavbi na naslovu P.c. 184, M., parc. št. 2480 k.o. T., objekt 106, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 2.025,14 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vsled dejstva, da gre v predmetni zadevi za lastninsko pravni zahtevek, je pravno podlago odločitve iskalo v določilih 92. člena in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožeča stranka lastnica spornih transformatorjev kot tudi podpostaje za stisnjen zrak ter da je dejansko oblast na teh predmetih kot upravljalec infrastrukture imela tožena stranka. Zaradi spremenjenih razmer, ko izročitev sporne podpostaje za stisnjen zrak ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje več ni bila mogoča, je izhajajoč iz določila tretjega odstavka 96. člena SPZ sledilo modificiranemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine, višino katere je ugotovilo s pomočjo izvedenca. Tožbeni zahtevek na izročitev transformatorjev pa je zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj tožena stranka ob zaključku postopka na prvi stopnji, ker so prenehala njena upravljalska upravičenja, več ni bila v posesti teh premičnin.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu (2. točka izreka) in posledično v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka). Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prepričana je namreč, da je tožbenemu zahtevku na izročitev transformatorjev potrebno ugoditi ne oziraje na dejstvo, da je tožena stranka izgubila dejansko oblast nad temi premeti, v zvezi s čemer se sklicuje na določilo 190. člena ZPP in zatrjuje, da glede na dikcijo tega člena ni ovire, da se predmetna pravda med pravdnima strankama ne konča. V svoji pritožbi obširno predstavlja stališča sodne prakse in pravne teorije v tej povezavi in je prepričana, da je nepravilna uporaba tega določila vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe ter spremembo prvostopenjske sodbe v zavrnilnem delu tako, da sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke nasprotuje zgornjim pritožbenim izvajanjem in meni, da uporaba določila 190. člena ZPP v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Izpostavlja, da spornih transformatorjev nikoli ni odtujila, saj niti ni bila njihov lastnik, temveč jih je le prepustila v posest lastniku infrastrukture v Poslovni proizvodni coni T., kjer so sporne premičnine integrirane.

5. Tožena stranka po pooblaščenki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, s katerim ji je naloženo plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR (1. točka izreka) ter posledično v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka). Lastninske pravice tožeči stranki ne osporava, nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podpostajo za stisnjen zrak sploh imela v posesti. Pojasnjuje, da ta že od leta 2001 oziroma od februarja 2002 ni bila v funkciji in zato ni bila predmet upravljanja, čeravno je bila sestavni del infrastrukture, s katero je tožena stranka sicer upravljala. Glede na to, da tožena stranka s podpostajo za stisnjen zrak nikoli ni upravljala v korist svojih ustanoviteljev ali morebitnih drugih uporabnikov, meni, da te podpostaje ne dejansko ne pravno ni imela v posesti in zato tudi ne more biti zavezana za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti izročitve le-te. Nasprotuje pa tudi zaključkom sodišča, da bi bila podpostaja v funkciji, v kolikor bi bila izročena tožeči stranki, saj je glede na to, da ni bila opravljena predaja ostalih kupljenih stvari, kar sodišče samo ugotavlja, očitno, da podpostaja ne bi bila v funkciji. Tudi v tehničnem smislu je nemogoče, da bi bila v funkciji od nakupa naprej, saj vendar ne služi sama sebi in mora biti povezana z omrežjem oziroma s kompresorjem. Ker podpostaja ni bila v funkciji že vsaj dve leti pred vložitvijo tožbe, tožnik ne bi mogel zahtevati izročitve delujoče postaje oziroma odškodnino za delujočo postajo. Po mnenju izvedenca je namreč vrednost podpostaje, če ni v funkciji, le 600,00 EUR. Tudi sicer pa tožena stranka izpostavlja, da je tožečo stranko že s pripravljalno vlogo z dne 4. 4. 2003 pozvala na prevzem podpostaje za stisnjen zrak, tožeča stranka pa ni pojasnila, ali je podpostajo odstranila ali ne oziroma jo na kakršenkoli način prevzela.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim izvajanjem tožene stranke, zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v obsodilnem delu. Opozarja na nasprotja v trditvah tožene stranke, saj v kolikor ta sporne podpostaje ne bi imela v posesti, tožeče stranke ne bi mogla pozvati k prevzemu te, v zvezi s čemer še dodaja, tožeča stranka zaradi vezanosti podpostaje na objekt le-te ni mogla sama odstraniti, tožena stranka pa tega ni bila pripravljena storiti. Objekt, katerega se je držala sporna podpostaja, je bil ograjen in tožeča stranka do te ni mogla niti dostopiti. V kolikor bi bila podpostaja tožeči stranki izročena, bi jo ta seveda uporabljala, zato je upravičena do odškodnine v znesku 2.500,00 EUR, tožena stranka pa je zaradi neizročitve le-te sama povzročila zmanjšanje njene vrednosti.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, podana pa ni niti kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožeča stranka in je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu materialnopravno pravilna. Materialnopravno pravilna pa je prvostopenjska odločitev tudi v izpodbijanem obsodilnem delu in temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, tako da se tudi pritožbena razloga, ki ju uveljavlja tožena stranka, ne izkažeta kot utemeljena.

9. K pritožbi tožeče stranke:

10. Za pravno presojo sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, ko je sporna pasivna legitimacija tožene stranke, so bistvene naslednje ugotovitve dejanske in pravne narave, ki vsaj v zvezi s spornimi transformatorji v pritožbenem postopku niso sporne, in sicer: tožeča stranka je lastnica petih transformatorjev in zahteva njihovo izročitev v posest na podlagi 92. člena SPZ (rei vindicatio); sporni transformatorji se nahajajo v poslovnem kompleksu na naslovu P.c. 184, M., par. št. 2480 k.o. T., natančneje objekt 106, in so povezani v sistem električnega omrežja v tem kompleksu tako, da predstavljajo njegovo pritiklino, saj jih je mogoče ločiti brez škode za glavno stvar, kot tudi za njih same; zgoraj navedena nepremičnina, in vse kar je z njo trdno in trajno spojeno, je bila v solasti različnih pravnih in fizičnih oseb; takratni solastniki nepremičnine so zaradi skupnega upravljanja z infrastrukturo na njej ustanovili Zavod P. p. c. T. (Zavod PPC T.), to je toženo stranko, pri čemer so njena pooblastila in zadolžitve v zvezi z upravljanjem izhajala iz Pogodbe o ustanovitvi Z PPC T.; predmetni transformatorji so bili na seznamu infrastrukture, s katero je na osnovi Pogodbe o ustanovitvi Zavoda PPC T. upravljala tožena stranka, ki je v tej posledici imela dejansko oblast nad temi premičninami; tožena stranka ob zaključku postopka na prvi stopnji več ni bila v posesti spornih transformatorjev, saj so po volji sedanjega lastnika nepremičnine, Poslovnega sistema C. T. A.i. d.o.o., prenehala njena upravljalska upravičenja in je dne 16. 10. 2009 temu predala ključe objekta, kakor izhaja iz primopredajnega zapisnika v prilogi B7. 11. Presojanje obstoja pasivne legitimacije tožene stranke se pred sodiščem druge stopnje dejansko omejuje le na vprašanje, ali je glede na zgoraj predstavljeno toženo stranko ob uporabi 190. člena ZPP mogoče zavezati k izročitvi spornih transformatorjev. Odgovor na to vprašanje pa ne more biti pritrdilen. Tožeča stranka dejstvu, da je tožena stranka izgubila dejansko oblast nad spornimi premičninami, niti ne oporeka, ko se zavzema za uporabo 190. člena ZPP pa prezre, da v danem primeru ne gre za takšno procesno situacijo, ki bi jo bilo mogoče rešiti z uporabo tega zakonskega določila. Na načelni ravni v pritožbi predstavljenim izhodiščem pravne teorije in sodne prakse sicer ne gre oporekati, in to ne stori niti sodišče prve stopnje, vendar pa se predmetni sodni spor tako v dejanskem kot v pravnem pogledu razlikuje od primerov, na katere se sklicuje pritožba. Izguba dejanske oblasti tožene stranke nad spornimi premičninami namreč ni posledica odtujitve stvari ali pravice o kateri teče pravda, saj tožena stranka nikoli ni bila lastnica teh, prav tako pa na transformatorjih nikoli ni imela kakšne druge pravice v smislu določbe 190. člena ZPP. Pravno zmotno pa je tudi dojemanje (pravice do) posesti v tej luči, saj je posest vendar dejanska oblast nad stvarjo. Le-to je na spornih predmetih brez dvoma imela tudi tožena stranka, pri tem pa v tej povezavi ne gre prezreti njenega razmerja nasproti lastnikom oziroma lastniku nepremičnine, s katero je upravljala. To svojo pravico, in s tem pravico do posesti, je tožena stranka namreč izvajala iz Pogodbe o ustanovitvi Zavoda PPC T., s katero se je med slednjo in lastnikom infrastrukture vzpostavilo posestno-posredovalno razmerje, v katerem je lastnik infrastrukture dejansko oblast nad to infrastrukturo izvrševal posredno, preko tožene stranke kot neposredne posestnice (drugi odstavek 24. člena SPZ). S tem, ko je kasneje takšno posestno-posredovalno razmerje prenehalo, saj je tožena stranka z odvzemom upravljalskih upravičenj izgubila pravni naslov za izvrševanje neposredne dejanske oblasti in je to tudi dejansko opustila, pa ni prišlo do transakcije iz 190. člena ZPP, ki mora biti takšne pravne narave, da privede do singularnega pravnega nasledstva glede sporne stvari ali pravice. Le skozi to se namreč subjektivne meje pravnomočnosti lahko raztezajo tudi na osebo, ki ni bila stranka pravdnega postopka. Teh učinkov pa, v kolikor bi toženi stranki naložili izročitev transformatorjev, v obravnavanem primeru ne bi mogli utemeljiti. Navedeno posledično vodi v ugotovitev, da tožeča stranka s pravnomočno sodbo, ki bi na pasivni strani glasila na toženo stranka, v postopku izvršbe s prisilno realizacijo svoje terjatve na odklop in izročitev transformatorjev ne bi bila uspešna. Skladno z določilom prvega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z drugim odstavkom istega člena sodišče sicer dovoli izvršbo zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila obveznost prenesena ali je na drug način prešla naj. Takšnega prehoda obveznosti pa tožeča stranka v izvršilnem postopku ne more izkazati, saj do tega pred zaključkom postopka na prvi stopnji, do koder segajo časovne meje pravnomočnosti, ni prišlo. Tožeča stranka tako v izvršbi zoper lastnika infrastrukture, sestavni del katere so tudi sporni transformatorji, s pravnomočno obsodilno sodbo, ki bi glasila na toženo stranko, ne bi bila uspešna, saj se subjektivne meje pravnomočnosti tega pravdnega postopka, ko ta ni bila stranka tega postopka in ker ni prišlo do prenosa stvari ali pravice v smislu določbe 190. člena ZPP, nanj ne raztezajo in zato tudi pravno nasledstvo po 24. členu ZIZ ne more biti podano. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka v posledici izgube neposredne dejanske oblasti nad spornimi premičninami po materialnem pravu (prvi odstavek 92. člena SPZ) ni več zavezana za izpolnitev lastninsko pravnega zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

12. K pritožbi tožene stranke:

13. Stališče pritožbe, da tožena stranka ni legitimirana za plačilo odškodnine po določilu tretjega odstavka 96. člena SPZ, saj sporne podpostaje za stisnjen zrak naj nikoli ne bi imela v posesti, glede na to, da ta v posledici njenega nedelovanja ni bila predmet upravljanja, ne vzdrži, saj za to ni najti pravne osnove. Posest nad stvarjo pomeni dejansko oblast, le-to pa je tožena stranka izhajajoč iz njenih lastnih trditev v postopku brez dvoma izvrševala, saj še tudi sedaj v pritožbi navaja, da je bila sporna podpostaja sestavni del infrastrukture, s katero je upravljala. Celotna infrastruktura na dotični lokaciji se namreč nahaja v kompleksu, do katerega je imela dostop in nadzor nadnjo le tožena stranka, kar upoštevaje naravo stvari, katerih izročitev se zahteva, zadostuje za zaključek o obstoju neposredne posesti. Dejstvo, da podpostaja za stisnjen zrak, ki je sicer bila priključena na omrežje komprimiranega zraka, ni bila v funkciji, pa na to nima pravno relevantnega vpliva. Prav tako pa ta okoliščina tožene stranke ne razbremeni obveznosti, da tožeči stranki kot odškodnino zaradi nezmožnosti izročitve sporne podpostaje v smislu tretjega odstavka 96. člena SPZ povrne vrednost delujoče podpostaje. Pri odločanju o višini odškodnine je namreč relevantna vrednost podpostaje v času, ko bi ta tožeči stranki morala biti izročena, saj je prav ta vrednost enaka prikrajšanju tožeče stranke, ki ji je nastalo, ker sporne podpostaje ni mogla gospodarsko izkoriščati. Ob tem, ko se tožena stranka sklicuje, da sporna podpostaja ni v funkciji že od konca leta 2001 oziroma vsaj od februarja 2002, pa prezre, da je prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 28. 3. 2002 (overjeni dne 2. 4. 2002), C.N.S., že dne 19. 8. 2002 na toženo strank naslovil zahtevo za odklop in izročitev transformatorjev ter podpostaje za stisnjen zrak. Njegova obveznost po tej pogodbi, sklenjeni s tožečo stranko kot kupcem, je namreč bila, da predmete pogodbe do 31. 8. 2001 dostavi v pristanišče v A., kjer bi jih tožeča stranka prevzela. Ob tem času pa sporna podpostaja za stisnjen krak, tudi če izhajamo iz trditev tožene stranke, ne bi bila v funkciji zgolj nekaj mesecev, kar pa izhajajoč iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca S.K. še ne bi povzročilo zmanjšanja njene vrednosti, saj bi bila vrednost sporne podpostaja za stisnjen zrak zmanjšana na 600,00 EUR zgolj, v kolikor ta ne bi obratovala več kot pet let, kar ob času, ko bi podpostaja tožeči stranki ob rednem teku stvari sicer bila izročena, ni mogoče ugotoviti. Morebitno zmanjšanje vrednosti podpostaje, do katerega je prišlo zaradi neuporabe po tem, ko bi tožeči stranki že mogla biti izročena, je tako finančno breme tožene stranke, prav tako pa je v njeni sferi dejstvo, da niso bili izročeni tudi preostali predmeti po kupoprodajni pogodbi, zato so njene trditve o tem, da podpostaja že zaradi neizročitve transformatorjev pri tožeči stranki ne bi bila v funkciji, brezpredmetne. Tudi sicer pa je stvar tožeče stranke, kako, oziroma ali sploh, bi kupljene premičnine gospodarsko izkoriščala, saj tožena stranka ni zatrjevala in ne dokazovala, da bi do zmanjšanja vrednosti podpostaje za stisnjen zrak prišlo tudi pri tožeči stranki. Plačila odškodnine za podpostajo v funkciji, v izvedenskem mnenju upoštevaje amortizacijo ocenjeno na 2.500,00 EUR, se tožena stranka tako ne more razbremeniti.

14. V zvezi z zatrjevanji tožene stranke, da je ta že s pripravljalno vlogo z dne 4. 4. 2003 (sodišče jo prejeme 9. 4. 2003) tožečo stranko pozvala, da prevzame tlačno posodo, pa velja pripomniti le, da tožeča stranka dostopa do te ni imela, po naravi stvari pa, ko je podpostaja vendar bila vezana na sistem, odklopa te sama ni mogla izvršiti. Tožeča stranka glede na to, da se odklop in izročitev sporne podpostaje zahteva s predmetno tožbo, tožene stranke k izpolnitvi v tem smislu ni bila dolžna posebej pozivati, slednja pa odklopa podpostaje in njene predaje, dokler je ta bila v njeni posesti, v teku tega pravdnega postopka ni zagotovila, v nadaljevanju postopka pa je modificiranemu tožbenemu zahtevku nasprotovala celo tako, da je zanikala posest sporne podpostaje za stisnjen zrak.

15. Glede na vse obrazloženo je zaključiti, da vloženima pritožbama ni mogoče slediti, zato ju je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker pravdni stranki ne beležita pritožbenega uspeha, nista upravičeni do povrnitve stroškov vložene pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in z oziroma na to, da tudi z vloženima odgovoroma na pritožbo nasprotne stranke k odločitvi v predmetni zadevi nista pripomogli (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP),vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.