Jedro

Ob ugotovitvi, da so bili tožnikovi dohodki bistveno večji, skrb za družino in gospodinjstvo pa približno enaka, je pravilna odločitev, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60%.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točki 1. (ugotovitev, da v skupno premoženje spada stanovanje št. 8 v pritličju hiše v K.) razveljavi.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v K., kot je natančno označeno v izreku, in da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %. Višji zahtevek je zavrnilo in naložilo toženi stranki plačilo 2.786,98 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe glede deleža na skupnem premoženju izhaja, da je tožnik ves čas imel višje dohodke, da sredstva kredita spadajo v skupno premoženje, prav tako so bila darila sorodnikov namenjena obema pravdnima strankama.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče kljub izrecnim navodilom pritožbenega sodišča odločilo enako kot prvič. V prvi sodbi so bila namreč kot tožnikovo posebno premoženje obravnavana tudi sredstva kredita, zdaj pa se je sodišče oprlo zgolj na višino tožnikovih dohodkov in pri tem prezrlo sodno prakso v tovrstnih zadevah (II Ips 491/2002), ko je potrebno, da je dohodek enega zakonca bistveno višji ob sočasni ugotovitvi, da so višji dohodki plod njegove iznajdljivosti, podjetnosti, organizacijske sposobnosti,... V obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo, kolikokrat višji so bili tožnikovi dohodki in rezultat česa so bili (v tej smeri niti ni bilo ustreznih trditev). Materialno pravo je zato sodišče uporabilo napačno. Toženka pa še opozarja, da sicer res stanovanje na T. ni predmet tega zahtevka, je pa predmet nasprotne tožbe kupnina, ki jo je tožnik dobil od prodaje tega stanovanja. Sodišče bi moralo obe zadevi obravnavati skupaj.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in navaja, da bi ji pripadal celo višji delež, vendar ni želela vlagati pritožbe, saj želi stvar zaključiti. Citirana sodna praksa se ne nanaša na konkretni primer, saj je tožnik vsaj v enakem deležu kot toženka skrbel za družino. Uporabljiva ni niti zadeva II Ips 434/2004, saj je tožnik sploh prispeval k temu, da se je kupilo stanovanje na P.. Pritožba konkretnih navedb, zakaj meni, da je odločitev sodišča napačna, nima. Ni razlogov za združitev tožb, saj je toženka v nasprotni tožbi postavila obligacijski zahtevek, ki tako ali tako ni utemeljen.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev o tem, da je stanovanje št. 8 v K., skupno premoženje pravdnih strank je že pravnomočna (v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 638/2008), zato ponovno odločanje o istem zahtevku ni možno. Tožeča stranka tudi ni ponovno postavila tega zahtevka in je torej sodišče prve stopnje odločalo celo mimo zahtevka. Zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti (357. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Res je pritožbeno sodišče v navodilih sodišču prve stopnje za postopanje po razveljavitvi navedlo, da je treba upoštevati, da najem posojila s strani enega zunajzakonskega partnerja, kadar se posojilo odplačuje v času trajanja skupnosti, še ne pomeni, da gre za posebno premoženje tega partnerja (praviloma gre za skupno premoženje) in da je treba upoštevati, da je bila posojilna pogodba med strankama nična, vendar je hkrati opozorilo tudi, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti do navedb glede vpliva višjih dohodkov tožnika na njegov delež in v zvezi z deli na stanovanju v P.. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navodili. Ugotovilo je, da pri posojilu ne gre za posebno premoženje tožnika, da stranki med seboj nista sklenili posojilne pogodbe, da pa je bil prispevek tožnika v zvezi z dohodki bistveno večji. Ob približno enaki skrbi za gospodinjstvo in družino ter ob dejstvu, da je bil pri nakupu stanovanja v P., ki predstavlja podlago skupnemu premoženju pravdnih strank, tožnik bistveno bolj angažiran (brez njegovega angažiranja tega stanovanja stranki ne bi kupili), tožnikovi višji dohodki tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 %. Ker ne gre za matematični izračun, ni pomembno, da bi sodišče točno izračunalo količnik, za katerega so bili tožnikovi dohodki višji, je pa v razlogih natančno povzelo dohodke pravdnih strank in že na prvi pogled je videti, da so bili tožnikovi dohodki bistveno višji. V nasprotju s tem, kar je zapisano v obrazložitvi, je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni ugotavljalo, rezultat česa so ti dohodki, saj je sestava dohodkov natančno navedena za vsako leto na 11. strani sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi povedanega pravilno upoštevalo vse oblike prispevkov k nastajanju in ohranitvi skupnega premoženja, zato je bilo materialno pravo (določba 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) glede določitve višine deležev na skupnem premoženju uporabljeno pravilno. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu s sodno prakso, saj je bilo v citiranih odločbah dejansko stanje bistveno drugačno. V obravnavani zadevi je bil namreč prispevek pravdnih strank glede skrbi za družino in dom enak, tožnik je imel bistveno višje dohodke in se bistveno bolj angažiral pri pridobivanju skupnega premoženja. V citirani zadevi II Ips 491/2002 pa je zakonec, ki je imel nižje dohodke bistveno več skrbel za dom in družino.

V zvezi s pritožbenimi trditvami o tem, da bi sodišče moralo skupaj obravnavati nasprotno tožbo za vrnitev ustreznega dela kupnine za stanovanje na T., pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da tožena stranka ničesar ne navaja o tem, kako je očitana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, gre pa kvečjemu za relativno kršitev postopka. Poleg tega je postopek potekal tako, da je tožena stranka predlagala združitev postopkov, sodišče je nato na naroku odločilo drugače, saj je zaključilo glavno obravnavo v predmetni zadevi. Tožena stranka takrat na zapisnik ni podala nobenega ugovora. Gre za relativno kršitev, po določbi 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa kršitev, na katere se sklicuje šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko (ki z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločitvi o pritožbi, zato ob dispozitivnosti odgovora na pritožbo ne gre za potreben strošek postopka).