Jedro

Tožena stranka nima pridržne pravice nasproti tožeči stranki. Četudi ima v rokah njene stvari, pa zoper njo nima veljavne zapadle terjatve. Zapadla terjatev oziroma obstoj veljavnega obligacijskega razmerja med upnikom in dolžnikom pa je nujna predpostavka za nastanek pridržne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Tožena stranka K. T. d.o.o. C. c. ..., V., je dolžna tožeči stranki H. L. d.o.o., D. c. ..., L., v roku 15. dni od vročitve te sodbe izročiti tovorno vozilo I. s. A. …, leto izdelave ..., št. šasije ... in viličar L. ..., št. šasije ..., letnik ..., obe premičnini z vsemi sestavnimi deli in ključi obeh vozil, prosti stvarnih in pravnih bremen, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.722,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Tožena stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov po specificiranem stroškovniku.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je zahtevku tožeče stranke na vrnitev oziroma izročitev premičnih stvari v lasti tožeče stranke (kot leasingodajalke družbi Riki transport d.o.o. kot leasingojemalki, na podlagi odstopa od pogodbe), ki so v posesti tožene stranke, protivila. Uveljavljala je pridržno pravico na stvareh, dokler ji storitve (popravilo stvari), ki naj bi jih opravila po naročilu leasingojemalke ne bodo poravnane. Zatrjevala je, da je povečala vrednost stvari.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zaključilo je, da podani ugovori tožene stranke do tožeče stranke kot lastnika stvari, niso utemeljeni.

OZ v 261. členu določa, da ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, pravico le to pridržati, dokler mu ni plačana terjatev. Iz navedenega sledi, da je pridržna oziroma retencijska pravica možna le na stvareh dolžnika, pri čemer morajo biti izpolnjene nadaljnje, v citiranem členu določene predpostavke in sicer, da ima upnik zoper dolžnika zapadlo terjatev.

Pogoji za nastanek pridržne pravice, kot so določeni v citiranem členu, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso podani.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama niso sporne in pritožbeno niso izpodbijane, (-) da je tožeča stranka lastnik predmetnih stvari, (-) da je tožeča stranka odstopila od leasing pogodb sklenjenih z družbo R. t. d.o.o. za predmetne stvari, (-) da je družba R. t. d.o.o. po sklenitvi podjemne pogodbe s toženo stranko tej izročila te stvari v popravilo oziroma servisiranje, (-) da družba R. t. d.o.o. kot naročnik storitev le-teh toženi stranki ni poravnala in (-) da ima tožena stranka te stvari v svoji posesti, je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno zaključilo, da je bila podjemna pogodba sklenjena med toženo stranko in družbo R. t. d.o.o. in da je dolžnik iz omenjene pogodbe družba R. t. d.o.o. in ne tožeča stranka.

Ob takšnih pravnih in dejanskih zaključkih pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka na stvareh tožeče stranke pridržne pravice ni pridobila in je ne more izvrševati. Tožena stranka tako nima pridržne pravice nasproti tožeči stranki. Četudi ima v rokah njene stvari, pa zoper njo nima veljavne zapadle terjatve. Zapadla terjatev oziroma obstoj veljavnega obligacijskega razmerja med upnikom in dolžnikom pa je nujna predpostavka za nastanek pridržne pravice.

Stališče tožene stranke, da je za nastanek obligacijskega razmerja pomembno, da je z opravljenimi storitvami povečala vrednost stvari, ne pa kdo je storitev naročil, je zmotno. Pomembno je le, kdo so stranke obveznostnega razmerja ne pa čigav je predmet. Podjemna pogodba je bila sklenjena zgolj med naročnikom, torej med družbo R. d.o.o. in toženo stranko kot izvajalcem. Tožeča stranka ni bila stranka pogodbe in tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala.

Ker tožena stranka pridržne pravice na obravnavanih stvareh nima, pa so povsem brez pomena njene nadaljnje pritožbene navedbe o tem, kakšna bi morala biti oziroma kako bi morala glasiti sodba, da bi bila pravilna. Stališče, ki ga v zvezi s tem po komentarju OZ povzema tožena stranka, ko navaja, da bi sodba morala glasiti tako, da je tožnik upravičen do vrnitve stvari, ko plača svoj dolg, je sicer pravilno. Vendar pa je predpogoj za takšno sodbo obstoj pridržne pravice. Če te ni, ni pogojev za takšno odločitev, ne glede na naravo obligacijskega razmerja (poslovno oziroma neposlovno).

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, tožena stranka pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uvodoma uveljavlja, ni določno opredelila tako, da bi pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tej smeri lahko preizkusilo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo upoštevaje določbe prvega odstavka 154. člena, 155. člena in 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške nositi sama. Prav tako pa mora stroške pritožbenega postopka nositi sama tudi tožeča stranka, saj ti stroški niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi.