Jedro

Če delodajalec zagotovi vse pogoje za varno delo delavcev, ni podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep z dne 2.4.2010 potrdi.

Pritožnik in tožena stranka sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine iz naslova škodnega dogodka, katerega naj bi tožnik utrpel dne 17.5.2002 ob 20.30 uri kot delavec pri toženi stranki. Med delom naj bi nenadoma izgubil ravnotežje ter padel z lestve iz višine 1m na tla, kjer je obležal s poškodbami leve in desne roke ter obtolčeninami in odrgninami po obrazu in obeh rokah. Sodišče je prve stopnje pa je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, da ni podana ne objektivna in tudi ne krivdna odgovornost tožene stranke. Po oceni sodišča pa do tožnikove poškodbe ni prišlo v delovnih pogojih povečane škodne nevarnosti. A lestev višine do 2,10 m ni nevarna stvar, kitanje spojev s takšne lestve na višini od tal 1,50 do 1,80 m pa po oceni sodišča ni nevarna dejavnost in bi se lahko povsem varno opravljala ob upoštevanju vseh pravil in ukrepov varstva pri delu. Tožnik je ves dan s silikonskim kitom tesnil spoje. Da bi bilo vdihovanje hlapov iz silikonskega kita zdravju škodljivo in bi moral tožnik pri tem delu uporabljati kakšna zaščitna sredstva ali se držati omejitev, tožeča stranka ni dokazala. Izvedenec je ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala, da bi moral tožnik uporabljati zaščitna sredstva, tožeča stranka pa se tudi ni sklicevala na slabost zaradi vdihavanja hlapov silikonskega kita kot razlog za izgubo ravnotežja. Ker je bila hladilna komora montirana na prostem in v tem času vrata vanjo, niti v predprostor še niso bila montirana, je bilo za prezračevanje med delom poskrbljeno. Ker zgolj ravnanje delavca pri kitanju vpliva na to, ali je delo na A lestvi nevarno, na kar pa tožena stranka ne more vplivati, sodišče ni ugotovilo njene objektivne odškodninske odgovornosti. Tudi iz teh razlogov je zahtevek zavrnilo. Sodišče je že pri ocenjevanju objektivne odgovornosti ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala katerih ukrepov za zaščito dihal tožena stranka ni zagotovila, pa bi morala. Sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih drugih varnostnih kršitev tožene stranke, ki bi vplivale na njeno krivdno odškodninsko odgovornost. Izbira lestve je bila primerna, tožena stranka je nudila na razpolago tako lestev kot delovni oder in je s tem zagotovila vse ustrezne varnostne pogoje. Ker ni ugotovilo rešitev varnostnih predpisov tožene stranke pri tožnikovem delu, je tako neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke o njeni krivdni odškodninski odgovornosti. Ugotovitve iz spisa Pg 6/2004 za to pravdo niso relevantne. Tožnikovo sklicevanje v novem postopku, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke iz razlogov, ker ni poskrbela za njegovo varnejšo delo z delovnega odra, pa je v skladu z določilom čl. 286/I prepozna. Do nezgode pa je prišlo zaradi tožnikove neprevidnosti oz. nepravilne uporabe lestve. Na utrujenost kot razlog za povečanje nepazljivosti in pozornosti ter nezmožnosti nastanka poškodb se tožeča stranka v prvem postopku ni sklicevala. Ker ni ugodilo temelju je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti.

S sklepom z dne 2.4.2010 pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 5.178,11 EUR pravdnih stroškov, ker tožeča stranka v pravdi ni uspela.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje dokazne ocene, da do tožnikove poškodbe ni prišlo v delovnih pogojih povečane škodne nevarnosti. Ocena, da gre za delo v delovnih pogojih povečane nevarnosti je pridržana sodišču, ne pa izvedencu iz varstva pri delu. Bistvo pravila o odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo je v tem, da se uresniči tista vrsta abstraktne nevarnosti, zaradi katere je mogoče stvar ali dejavnost že na abstraktni ravni opredeliti za nevarno. V konkretnem primeru pa konkretne okoliščine pomenijo večjo nevarnost od povprečne nevarnosti glede na okoliščine primera in glede tistega, ki je delo opravljal. Če bi sodišče upoštevalo vse konkretne okoliščine obravnavanega primera bi moralo ugotoviti, da je v konkretnem primeru šlo za nevarno dejavnost tožene stranke, katera je konkretno delo kitanja organizirala na način kot ga je in ki je glede na vse konkretne okoliščine obravnavanega primera bilo nevarno delo v smislu pravnih standardov, ki opredeljujejo nevarno dejavnost. V konkretnem primeru ekskulpacija tožene stranke ni podana. Tožnik je uporabljal v času delovne nesreče vsa predpisana zaščitna sredstva. Delo je moral opravljati v najkrajšem efektivnem možnem času. Tudi osebni avto je nevarna stvar. Na strani tožnika ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je sam izzval nevarno dejavnost, ravnal je z navodili delodajalca. Sodišče ni ugotovilo kakšno lestev je tožnik uporabljal. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnik ne bi smel stopati na predzadnjo prečko lestve, saj ni imel na razpolago daljše lestve. Moral je doseči 3,5 m visoko režo, ki jo je moral zakitati. Delavec ima po 8. čl. Zakona o varstvu pri delu pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Sodišče ni pravilno presodilo odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravdni zadevi I Pg 6/2004. Sodišče je bistveno kršilo določbo ZPP, ker ni dopustilo dokaza z angažiranjem drugega izvedenca iz varstva pri delu. Iz dokaznega gradiva pa ne izhaja, da je tožnik v času delovne nezgode nepravilno stal na lestvi in kakorkoli drugače ravnal nepravilno. Dejanske okoliščine delovne nezgode kažejo na to, da je tožnik utrpel škodo zaradi nevarne dejavnosti tožene stranke. Po čl. 154 ZOR nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalec. On mora dokazati, da bi delo organiziral tako, da poteka varno. Dejstvo, da se je tožnik pred dnevom, ko se mu je spodmaknila lestev večkrat vzpenjal brez škodnih posledic in da so to počeli tudi njegovi sodelavci ne pomeni, da je bilo tako delo varno in da je sam kriv, da se je poškodoval. Upoštevaje vse konkretne okoliščine primera je podana polna objektivna kot tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Priglasil je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je navedla, da tožnik ni ponudil zadostne oz. nobene trditvene podlage glede objektivne odgovornosti tožene stranke. Tožnik skuša sedaj v pritožbi sanirati dejansko stanje za nazaj in tako širi trditveno podlago z novimi navedbami, ki pritožbeno niso upoštevne. Višje sodišče v Mariboru je jasno opozorilo, da more sodišče odločati v mejah zahtevkov. Glede krivdne odgovornosti tožene stranke je tožnik zatrjeval, da je ta podana, ker je moral tožnik ves dan intenzivno delati in kidati ter je pri tem ves dan vdihoval strupene pline iz silikonskega kita, pri čemer je zaradi pomanjkanja toka svežega zraka postal omotičen in iz tega razloga izgubil ravnotežje. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo, da sproščanje strupenih plinov iz silikonskega kita ni botrovalo nezgodi in uporaba silikonskega kita ni v vzročni zvezi s padcem tožnika. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da v zvezi s prekomerno utrujenostjo in vzročno zvezo z nastankom škodnega dogodka pri tožniku ni podana trditvena podlaga in je sodišče dejansko izven postavljenega zahtevka odločilo v postopku na prvi stopnji prvič. Da je lestev nepravilna je prvič tako zatrjevana na pritožbeni stopnji. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo že rešeno pravdno zadevo I Pg 6/2004. Po mnenju tožene stranke je pritožba v celoti neutemeljena. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke glede morebitne morebitne odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je sodilo skladno s sklepom VS v Mariboru, ki je sodišču prve stopnje naložilo, da mora presoditi ali gre pri delu, ki ga je v času škodnega dogodka opravljal tožnik za dejavnost s povečano nevarnostjo za nastanek škode, torej za dejavnost pri opravljanju katere lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nastanka škode, ali če so dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna spremljale takšne kvalificirane okoliščine, zaradi učinkovanja katerih je pri opravljanju dela postala nevarna, ker presega običajno mero in je kljub zadostni skrbnosti in upoštevanju vseh varnostnih ukrepov ter pravil, ne bi bilo mogoče izključiti. Po določilu čl. 149 OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari oz. iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenih odločnih dejstev ugotovilo, da lestev na kateri je stal tožnik v konkretnih okoliščinah opravljanja dejavnosti ne predstavlja nevarno stvar in da delo, to je kitanje spojev kot ga je v konkretnih okoliščinah opravljal tožnik, ne pomeni nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu ugotovilo, da A lestev višine do 2,10 m ni nevarna stvar, kitanje spojev s takšne lestve na višini od tal 1,50 do 1,80 m pa po oceni sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost in bi se lahko povsem varno opravljala ob upoštevanju vseh pravil in ukrepov varstva pri delu. Tožnik je res ves dan s silikonskim kitom tesnil spoje. Da bi bilo vdihovanje hlapov iz silikonskega kita zdravju škodljivo in bi moral tožnik pri tem delu uporabljati kakšna zaščitna sredstva ali se držati omejitev, tožeča stranka ni dokazala. Izvedenec pa je ugotovil, da proizvajalec ne predvideva nobenih zaščitnih sredstev in tožeča stranka se tudi ni sklicevala na slabost zaradi vdihavanja hlapov silikonskega kita kot razlog za izgubo ravnotežja. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila hladilna komora montirana na prostem in v tistem času vrata vanjo niti v predprostor še niso bila montirana, zato je bilo za prezračevanje med delom poskrbljeno. Tožnik tudi ni zatrjeval, da dvokraka A lestev, ki jo je zagotovila tožena stranka ni bila stabilna, ali je bila narava dela takšna, da se je ni dalo namestiti na ravno in nedrsečo podlago. Tožnikova izbira lestve za delo, kot ga je opravljal v času nezgode tožnik je bila tudi po mnenju izvedenca primerna, saj tožnik ni ves dan stal na lestvi, ampak je zatesnil določen segment, sestopil iz lestve, jo prestavil, se ponovno povzpel in nadaljeval z delom. V tem času je lahko zatesnil tudi stike, ki so bili bližje k tlom, za kar ni potreboval lestve in tako pri kitanju ni cel dan neprestano stal na lestvi in tudi ni uporabljal težkega orodja zaradi katerega bi lahko prišlo do izgube ravnotežja. Sodišče je ugotovilo, da delo na lestvi postane nevarna dejavnost takrat, če se ne opravlja na pravilen način, to pa je lahko tudi v primeru, če stoji oseba na vrhu lestve in se pri delu nagiba ter s tem spreminja težišče telesa, kot jih je opisoval tožnik. Ob pravilni uporabi lestve, če se telo pri delu ne nagiba in se oseba ne steguje izven težišča lestve, pa delo na A lestvi po oceni izvedenca in s tem po zaključku sodišča ne predstavlja nevarnega dela. Zgolj ravnanje delavca pri kitanju torej vpliva na to, ali je delo na A lestvi nevarno, na kar pa tožena stranka ne more vplivati, sodišče zato ni ugotovilo njene objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je torej kljub zatrjevanju tožene stranke, da je A lestev nevarna stvar zaradi načina izvajanja dela kot ga je opravljal tožnik, torej da je postala nevarna zaradi vdihovanja hlapov iz silikonskega kita in zaradi pomanjkanja prezračevanja delovišča, zaradi česar naj bi postal tožnik omotičen in je zato pri takem načinu dela lestev postala nevarna stvar, ni utemeljena. Pravilne so sicer pritožbene navedbe, da določena stvar v določenih okoliščinah lahko postane nevarna glede na način njene uporabe, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je bil pri delu na lestvi v trenutku, ko je stal na njej omotičen, saj hlapi iz silikonskega kita ne predstavljalo možnost takšne omotičnosti, prav tako pa je to delovno mesto kjer je opravljal delo tožnik dobro prezračevano. Da je bilo delovno mesto dobro prezračevano tožnik v pritožbi ne izpodbija. V postopku na prvi stopnji je zahteval angažiranje novega izvedenca iz varstva pri delu, ki naj bi podal dodatno mnenje glede vpliva hlapov silikonskega kita na sposobnosti delavca pri delu z lestvijo. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, saj je štelo, da je že do sedaj postavljeni izvedenec dovolj odločno in argumentirano ter strokovno odgovoril na to vprašanje. Na to vprašanje je odgovoril tudi na zaslišanju na zadnji glavni obravnavi. Po zaslišanju tega izvedenca in po zaključnem dokaznem postopku pa tožnik ni grajal relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka katero je storilo sodišče s tem, da ni angažiralo novega izvedenca iz varstva pri delu. S tem je postal v smislu čl. 286 ZPP prekludiran in takšnih pritožbenih trditev glede storitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more uveljavljati v postopku na drugi stopnji, ker jih ni pravočasno grajal v postopku na prvi stopnji. Iz istih razlogov tudi ni postalo delo katerega je opravljal tožnik nevarna dejavnost, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Delo kot ga opravlja tožnik ni postala nevarna dejavnost, saj niso bile podane dodatne okoliščine na katere se je skliceval tožnik pri zatrjevanju nevarne dejavnosti in sicer, da je prišlo do poškodbe pri nevarnem delu na višini zaradi tega, ker je tožnik vdihaval za zdravje nevarno kemično spojino, to je hlape iz silikonskega kita, zaradi česar je postalo njegovo delo nevarna dejavnost. Kot že obrazloženo pri pojmu nevarne stvari tožnik ni uspel dokazati, da je v trenutku, ko je delal, delal pod vplivom hlapov silikonskega kita, saj po mnenju izvedenca ti hlapi ne predstavljajo te možnosti. Poleg tega pa je bil delovni prostor, to je hladilna komora dovolj dobro prezračevan, saj na njem še ni bilo montiranih vrat, komora pa je sestavljena iz predprostora in prostora. Iz načina dela in uporabe delovnega sredstva tako ni mogoče zaključiti, da je tožnik opravljal delo s stvarjo, iz katere izhaja povečana nevarnost in da tudi ni opravljal nevarne dejavnosti. V tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je vse okoliščine obravnavanega primera in ni ugotovilo, da bi delo oz. stvar v okoliščinah in na način kot ju je uporabljal in opravljal delo tožnik, postalo to delo nevarna dejavnost oz. lestev nevarna stvar. Primerjava tožnika v pritožbi med lestvijo in osebnim avtomobilom ni primerljiva za ta postopek. Ni res, da je moral tožnik opravljati v interesu tožene stranke delo efektivno in najkrajšem možnem času. Zaslišane priče so namreč izpovedale, kot to izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje, da je nadrejeni tožniku dejal, da lahko delo, to je kitanje spojev opravi tudi še naslednjega dne, to je v soboto in torej od njega ni zahteval hitrega in efektivnega dela. Tako tudi ni podana ta okoliščina, ki bi lahko pomenila opravljanje dela s povečano nevarnostjo. Delo je bilo pravilno organizirano, tožnik je imel na razpolago dve lestvi, delo je opravljal na A lestvi višine 2,10 m kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in je neresnična trditev pritožbe, da sodišče tega ni ugotovilo. Tožnik je imel na razpolago tudi delovni oder, katerega se pa očitno ni poslužil. Prav tako je po zaključku sodišča druge stopnje neutemeljena pritožba v delu, ko izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje sledilo navodilom sodišča druge stopnje, da v kolikor določena dejavnost sama po sebi ali zaradi posebnih okoliščin ni nevarna dejavnost, delo lahko postane nevarno in je lahko nastala škoda, če niso bila upoštevana pravila o varstvu pri delu. Slednje pa bi lahko kršil tako delodajalec kot delavec, lahko pa tudi oba. To je podlaga za presojanje krivdne odgovornosti toženke za posledico škodnega dogodka ter morebitnega soprispevka samega tožnika k nastanku škode v smislu čl. 171 OZ. Sodišče druge stopnje pa je opozorilo, da zgolj kršitev pravil o varstvu pri delu sama po sebi še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti toženke, temveč mora biti med kršitvijo in nastalo škodo podana vzročna zveza tako, da je mogoče trditi, da je bila nastala škoda posledica kršitev določb ZVZD. Breme zatrjevanja in dokazovanja vzročne zveze v tej smeri pa je v predmetni zadevi na tožniku. Tožnik je tisti, ki mora dokazati škodljivo dejstvo, nastanek škode in vzročno zvezo med njima. Le krivde mu ni potrebno dokazovati, saj se ta domneva in se toženka lahko razbremeni odgovornosti tako, da dokaže, da ni kriva za posledico škodnega dogodka. Pri tem je sodišče prve stopnje vezano na trditveno podlago ene in druge stranke na kateri je dokazovanje posameznih elementov odškodninske odgovornosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je lahko delo na A lestvi ob ustrezni skrbnosti varno opravilo, tožnik pa lestve pri delu ni pravilno uporabljal, saj se je preveč nagnil iz težišča. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da je uporaba lestve povsem primerno delovno sredstvo in da torej v primeru izbire A lestve ne pride do kršitve predpisov iz varstva pri delu, le potrebno jo je pravilno uporabljati. Uporablja pa se tako, da delavci na lestev ne smejo stopati preveč visoko, saj lahko izgubijo ravnotežje in pa ne smejo se nagibati preveč na eno ali drugo stran, saj s tem bistveno spremenijo svoje težišče in lahko pride do padca. Pri ravnanju tožnika pa je bilo ugotovljeno ravno to, da je pri tesnjenju stikov na stropu stal na predzadnji prečki lestve ter izgubil ravnotežje, ker se je z desno roko stegoval proti mestu kamor je povlekel kit. Pri delu pa se mu ni bilo potrebno stegovati in nagibati, da bi dosegal stropni element, temveč bi moral za dosego odročnejših predelov le pravočasno prestaviti lestev. Teže ne bi smel prestavljati na lestvi, saj bi lahko s prstom potegoval krajši lok in s tem središče ravnotežja ne bi spreminjal. Na izbiro pa je imel tudi delovni oder in lahko bi svoje delo prekinil ter počakal s svojim delom, da dokončata oba delavca delo na odru in bi potem tesnenje opravil z odra. Ni mu bilo namreč naloženo, da vsa dela opravi isti dan. Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je storila kakršno kršitev pravil iz varstva pri delu, da bi bila podana protipravnost ravnanja in torej tudi ni podana vzročna zveza med kakšnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo posledico. Delodajalec je tožniku nudil primerna delovna sredstva, to je A lestev in delovni oder. Ker niso bili predvideni kakšni ukrepi za zaščito dihal, s tem tudi ni kršil nobenih pravil glede pravilne uporabe silikonskega kita. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil prostor kjer je delal tožnik dobro prezračen. Delodajalec je tako zagotovil vse ustrezne varnostne pogoje in tako sodišče ni ugotovilo varnostnih kršitev tožene stranke in je zato neutemeljeno sklicevanje o njeni krivdni odškodninski odgovornosti. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni dokazal tako nobenih konkretnih kršitev iz varstva pri delu, ki bi kazale na protipravno ravnanje tožene stranke. V pritožbi se sklicuje na splošne določbe Zakona o varstvu pri delu, ki res vsakemu delavcu zagotavljajo pravico do varnega delovnega okolja. Vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka kršila te splošne določbe, medtem ko se na kakšne konkretnejše kršitve tožnik ni skliceval oz. jih tudi ni dokazal. To velja kot že povedano glede uporabe zaščitnih sredstev glede dela s silikonskim kitom in glede prezračevanja. Višje sodišče v Mariboru je poudarilo, da vsaka kršitev pravil iz varstva pri delu še ne pomeni protipravnosti, saj takšna protipravnost mora biti v vzročni zvezi z nastalo posledico. Ker takšne protipravnosti tožnik ni dokazal v postopku na prvi stopnji se nanje tudi ne more uspešno sklicevati v pritožbi na drugi stopnji, saj tudi sedaj ne konkretizira in substancira in ne navede katere kršitve iz varstva pri delu naj bi konkretno povzročil delodajalec, to je tožena stranka. Glede relativne bistvene kršitve o nepostavitvi novega izvedenca v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti je že pojasnjeno. Vse v zvezi z uporabo sodbe sprejete v zadevi Pg 6/2004 pa vse izhaja že iz obrazložitve sklepa VS MB II Cp 626/2009, kar vse skupaj je povzelo tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi in se tako tožeča stranka ne more sklicevati na razloge iz te sodbe za njeno uporabo v tem primeru in se v tej zvezi sodišče druge stopnje navezuje na odgovor na to pravno vprašanje iz odločb obeh sodišč, prve in druge stopnje.

Tako niso podani pritožbeni razlogi kot jih navaja pritožba in uveljavlja pritožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dejanske okoliščine delovne nezgode pa ne kažejo na to, da je tožnik utrpel škodo zaradi nevarne dejavnosti tožene stranke, kot to zatrjuje pritožnik v svoji pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer prej citirane določbe po pravilih objektivne in krivdne odgovornosti.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere se sklicuje pritožnik in na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper slep o stroških z dne 2.4.2010. Tožnik je v pravdi propadel, zato je sodišče pravilno uporabilo določbo čl. 154/I ZPP. Zahteva za separatne stroške ni utemeljena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi čl. 365 ZPP pritožbo zoper sklep zavrnilo.

Pritožbene stroške za odgovor na pritožbo pa nosi tudi tožena stranka sama, saj v pritožbi ni navedla nobenih relevantnih odgovornih navedb, ki bi vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, temveč je samo prepisovala dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje.