Jedro

Sodišče ni zaznalo kvalitativne razlike v zahtevnosti obdobja, ko sta hčerki pri enem ali drugem staršu. Tožnik ima hčerki med tednom le dvakrat po dve uri popoldan in dva vikenda na mesec ter polovico počitnic oziroma praznikov. Vikendi, počitnice in prazniki so čas, ki omogoča umiritev in umik iz vsakodnevne naglice, ki jo narekuje delovni teden. V tem obdobju je lahko preživljanje časa z otrokom sproščenejše, saj ni vsakodnevnih (stresnih) delovnih obveznosti. Toženka pa skrbi za hčerki predvsem v času, ko so zahteve zaradi službenih, šolskih in drugih vsakdanjih obveznosti večje. To pa se mora odraziti tudi pri porazdelitvi preživninskega bremena, zato razmerje, ki ga je vzpostavilo prvo sodišče, ni ustrezno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožnik je dolžan od 21. 6. 2016 dalje za mladoletno A., rojeno 2008, plačevati mesečno preživnino v višini 195,00 EUR, za mladoletno B., rojeno 2011, pa za čas od 21. 6. 2016 do 14. 12. 2016 mesečno preživnino v višini 55,00 EUR, od 15. 12. 2016 dalje pa mesečno preživnino v višini 215,00 EUR, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na račun matere C. C., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neplačanega obroka dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 19. 5. 2007 v K. sklenili pravdni stranki (1. točka izreka). Tožniku je naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer za mladoletno A. v višini 140,00 EUR za čas od 21. 6. 2016 dalje, za mladoletno B. pa v znesku 160,00 EUR za čas od 15. 12. 2016 dalje, vse na račun toženke (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da stranki nosita svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper odločitev o višini tožnikove preživninske obveznosti. V pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku glede preživnine v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja na neobrazloženost odločitve o porazdelitvi preživninskega bremena med zavezanca. Odločitev, da mora tožnik pokrivati 39,22 % potreb otrok, toženka pa 60,78 %, ni obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica obsežno povzema sodbo prvega sodišča ter poudarja realnost zatrjevanih potreb za A. v višini 614,00 EUR, za B. pa najmanj 682,00 EUR mesečno. Pritožnica meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja več odločb pritožbenih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. Ker sta deklici dodeljeni pritožnici, bi moral tožnik pokrivati večji delež njunih potreb – vsaj 60 %. Graja odločitev sodišča, ki je znižalo potrebe deklic iz naslova razvedrila, oblačil in obutve ter športnih dejavnosti, znižalo pa je tudi nepredvidene stroške. Čeprav ima pritožnica višje dohodke, se to dejstvo izniči, ker bo zanju skrbela v večjem obsegu kot tožnik. Preživnina za deklici bi morala znašati po 250,00 EUR mesečno, takšen znesek bi tožnik zmogel plačevati brez ogrožanja lastnega preživljanja. Pritožnica ne soglaša, da je preživnina za B. v znesku 160,00 EUR določena za čas od 15. 12. 2016 dalje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala biti preživnina določena od 21. 6. 2016 dalje za obe deklici. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Potrebe otroka so najprej dejstvo nedenarne narave. Ko sodišče ocenjuje, kolikšen delež sta starša dolžna zagotoviti, pa pojem otrokovih potreb postane pravno vrednotni pojem. Odgovor na slednje vprašanje je odvisen od tega, kolikšne so preživninske sposobnosti obeh staršev. O tem sodišče materialnopravno presodi glede na vrednostni trikotnik: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere, ki ga izraža pravilo 129. člena ZZZDR. Določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, predstavlja sklepni del materialnopravne operacije. Strnjena je v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec in nenazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri katerem otrok ne živi. Pri razporeditvi bremena pa se upošteva tudi breme varstva in vzgoje, ki ga nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen.(1)

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljena pritožbena zatrjevanja v zvezi s stroški za razvedrilo, oblačila in obutev, športne dejavnosti ter za t. i. nepredvidene stroške. Sodišče prve stopnje je strošek razvedrila, ki ga je ocenilo na 30,00 EUR, argumentirano pojasnilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Temu razlogovanju v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče. Do stroškov za obleko in obutev se je prvo sodišče opredelilo v 23. točki obrazložitve. Ocenilo jih je na 50,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezen znesek glede na starost mladoletnih hčerk. Izdatki iz naslova obšolskih dejavnosti, ki jih prvo sodišče ocenjuje na 37,50 EUR, so natančno pojasnjeni v 22. točki obrazložitve. Glede na mesečne izdatke, ki jih je izkazala toženka, je znesek povsem ustrezen. Enako velja tudi glede nepredvidenih stroškov, ki jih je sodišče, skupaj s stroški za nakup izdelkov v lekarni, ocenilo na 10,00 EUR mesečno, svojo oceno pa ustrezno obrazložilo v točki 27. 7. Pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o deležih pravdnih strank pri pokrivanju potreb mladoletnih hčerk. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se višina preživninske obveznosti določi z uravnoteženjem pravnorelevatnih dejavnikov: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta, kar je bilo že prej poudarjeno. Uporabiti je treba vrednotni in ne matematični pristop, saj celovitosti življenja ni moč prevesti v numerični svet. Številčno vrednotenje je okvirno, pri določanju pa so predvsem pomembne preživninske zmožnosti (materialne in pridobitne) enega in drugega starša. To pomeni, da sodišču ni treba z matematično natančnostjo pojasnjevati deleža, ki ga nosi eden oziroma drugi starš, marveč zadostuje argumentacija, ki jo je prvo sodišče navedlo v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri odločitvi o porazdelitvi preživninskega bremena se je oprlo na višino dohodkov pravdnih strank, pritožba pa pravilno opozarja na napačno porazdelitev bremena preživljanja med zavezanca. Sodišče prve stopnje je tožnika zavezalo k pokrivanju 30 % potreb deklic, toženka pa naj bi nosila preostalih 70 %. Toženka res razpolaga z višjimi dohodki (1.699,60 EUR, tožnik 1.096,83 EUR), kar pa še ne upravičuje razmerja, ki ga je določilo prvo sodišče. Slednje pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da sta devetletna A. in šestletna B. zaupani v varstvo in vzgojo materi, ki tako prevzema večji del bremena, torej večji čustveni in fizični angažma, in je v vzgojo otrok bolj vpeta. Sodišče prve stopnje je dalo velik poudarek času, ki ga hčerki preživljata z očetom. Ta čas je natančno izračunalo in ga pri odločitvi o porazdelitvi preživninskega bremena poudarjeno upoštevalo. Ni pa pri tem zaznalo kvalitativne razlike v zahtevnosti obdobja, ko sta hčerki pri enem ali drugem staršu. Tožnik ima hčerki med tednom le dvakrat po dve uri popoldan in dva vikenda na mesec ter polovico počitnic oziroma praznikov. Vikendi, počitnice in prazniki so čas, ki omogoča umiritev in umik iz vsakodnevne naglice, ki jo narekuje delovni teden. V tem obdobju je lahko preživljanje časa z otrokom sproščenejše, saj ni vsakodnevnih (stresnih) delovnih obveznosti. Toženka pa skrbi za hčerki predvsem v času, ko so zahteve zaradi službenih, šolskih in drugih vsakdanjih obveznosti večje. To pa se mora odraziti tudi pri porazdelitvi preživninskega bremena, zato razmerje, ki ga je vzpostavilo prvo sodišče, ni ustrezno.

Glede na ugotovljene potrebe mladoletnih hčerk (467,50 EUR in 531,50 EUR) je po oceni pritožbenega sodišča za A. ustrezna preživnina v višini 195,00 EUR in za B. 215,00 EUR, kar predstavlja približno 41 % ugotovljenih mesečnih potreb. Pri porazdelitvi preživninskega bremena med starša je poleg prej navedenega upoštevano tudi dejstvo, da ima toženka občutno višji dohodek od tožnika. Po drugi strani pa odmerjena preživnina predstavlja znesek, ki ga bo tožnik, glede na svoj dohodek, še zmogel nositi. Pri tem pa tudi ni nepomembno, da so starši dolžni poskrbeti za preživljanje svojih otrok in njihovim potrebam dati prednost. 8. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvega sodišča, da je tožnik za B. plačeval položnice za vrtec v višini 160,00 EUR, saj temu dejstvu toženka ni oporekala. Ker pa je pritožbeno sodišče zvišalo preživnino iz 160,00 EUR na 215,00 EUR, je tožnik dolžan za čas od sklenitve sodne poravnave dalje (21. 6. 2016) plačati mesečno razliko v višini 55,00 EUR, od 15. 12. 2016 dalje pa preživnino v višini 215,00 EUR mesečno.

9. Ob upoštevanju pojasnjenega je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede preživninske obveznosti – upoštevaje peto alinejo 358. člena ZPP – spremeniti tako, da je tožnik dolžan za A. namesto zneska 140,00 EUR plačevati mesečno preživnino v višini 195,00 EUR, za B. pa za čas od 21. 6. 2016 do 14. 12. 2016 še razliko v višini 55,00 EUR, od 15. 12. 2016 dalje pa preživnino v višini 215,00 EUR mesečno. V preostalem delu – pritožnica se je zavzemala za preživnino v višini 250,00 EUR mesečno za obe hčeri – je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

10. Pritožnica je s pritožbo delno uspela, vendar je glede na okoliščine primera in naravo postopka pritožbeno sodišče – v skladu s prostim preudarkom – odločilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena istega zakona). Enako je odločilo tudi glede pritožbenih stroškov, ki jih je imel tožnik z odgovorom na pritožbo. Z odločitvijo se je zagotavljala predvsem korist otrok, zato uspeh strank ni bistveni kriterij za odmero stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep IV Cp 800/2012.