Jedro

V konkretnem primeru nakupa parcele ni ustrezno obravnavati ločeno in izolirano od nadaljnjega dogajanja – gradnje in opremljanja hiše. Gre za enoten, skupen projekt pridobitve oz. ustvaritve skupnega doma, kjer je nakup parcele zgolj ena faza tega projekta, del potrebnih poslov in opravil, ki vodi h končnemu cilju – ustvaritvi doma za družino.

Toženčevo vlaganje posebnega premoženja v nastanek doma je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo pri določitvi njegovega višjega deleža na skupnem premoženju.

Dohodki, ustvarjeni z delom v času trajanja zunajzakonske zveze (plači in drugi prejemki v zvezi z delovnim razmerjem), so bili v času gradnje porabljeni deloma za tekoče potrebe preživljanja, deloma pa za ustvarjanje skupnega premoženja (projekt izgradnje skupnega doma). Pri tem je nepomembno, kateri od partnerjev je »svoj« denar porabil za plačilo delavcev, materiala, kateri pa za nakup hrane in drugih življenjskih potrebščin.

Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja, za katere izkažejo večji interes, pri delitvi solastne stvari pa se praviloma razdeli posamezna solastna stvar. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi pa je izjema, ki jo je potrebno razlagati ozko. V praksi se ta izjema naredi najpogosteje takrat, ko stranki sami predlagata delitev že v pravdi. Zgolj dejstvo, da toženec razpolaga z računom, na katerem so (bili) prihranki, še ne upravičuje delitve tega dela skupnega premoženja v pravdi, saj bi bilo po tej logiki treba gotovino, ki se nahaja pri enem od skupnih lastnikov, vedno deliti že v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 2.841,53 EUR s pripadki.

II. V preostalem delo se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo: da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnina (parcela s hišo, št. 2985/1, k. o. X), različne premičnine (npr. motorno kolo, osebni avto, pohištvo, športna oprema) in denarni znesek 9.471,79 EUR (I. točka izreka); da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 30 %, delež toženca pa 70 % (II. točka izreka); odločilo je, da je toženec dolžan tožnici plačati 2.841,53 EUR s pripadki (III. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da v skupno premoženje spada denarni znesek 488,75 EUR in da je toženec dolžan tožnici plačati 2.138,73 EUR s pripadki (IV. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); naposled je odločilo, da je toženec dolžan na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu plačati 1.026,58 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper ugotovitev obsega skupnega premoženja, določitev deležev, ugodeni del denarnega zahtevka in stroškovno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe Stvarnopravnega zakonika1 o vlaganjih v tujo nepremičnino, pravilo _superficies solo cedit_. Tožnica bi morala postaviti obligacijski zahtevek iz naslova morebitne neupravičene obogatitve v višini povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Lastnik in graditelj se sicer lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina. Možen je tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen pravdnih strank ustvariti skupen dom za družino, za obstoj takega dogovora, ki bi imel lastninskopravne posledice, ne zadošča. Ni posebnih okoliščin, ki bi upravičevale delitev skupnega premoženja (prihrankov na toženčevem računu) v pravdi. Sodišče je tudi napačno ocenilo dokaze in ni sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku.2 Sodišče je pomanjkljivo in enostransko, izrazito v korist tožeče stranke, povzelo izpoved prič in strank, s čimer je kršilo toženčeve ustavne pravice. V zvezi z dokazno oceno pritožba našteje in delno komentira posamezna napačno ugotovljena dejstva; te trditve bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

_Uvodno:_

5. Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so naslednje: pravdni stranki sta od leta 2004 do 2017 živeli v zunajzakonski skupnosti. Skupnih otrok nimata, imata pa vsaka svoje otroke iz prejšnjega zakona oz. zveze; leta 2008 sta z denarjem, ki je toženčevo posebno premoženje, kupila sporno parcelo; na parceli sta zgradila in opremila hišo, v kateri sta živela do razpada skupnosti (in skupaj z njima tožničin sin); v gradnjo hiše je toženec vložil tudi svoje posebno premoženje; pri gradnji je pomagal tožničin oče, gradbeni mojster, ta njegova pomoč pa je bila opredeljena kot darilo tožnici; toženec je pri gradnji pomagal tudi s svojim delom, medtem ko je bila tožničina pomoč pri gradnji minimalna (stregla je delavcem in po končanih delih počistila nekaj prostorov); tožnica je opravljala vsa t. i. klasična gospodinjska dela (pranje, kuhanje, čiščenje, pospravljanje itd.), toženec pa je skrbel za okolico hiše in čistil spodnje prostore hiše; oba sta bila zaposlena, vendar je imel toženec v povprečju cca 20 % višje dohodke; toženec je poleg svoje službe občasno pomagal pri delu tožničinemu očetu in s tem dodatno zaslužil. 6. Upoštevaje nekoliko višje dohodke, večji osebni angažma in vloženo posebno premoženje v gradnjo hiše, je sodišče prve stopnje določilo, da znaša toženčev delež na skupnem premoženju 70 %, tožničin pa 30 %. Tako ugotovljeno dejansko stanje je deloma sporno, do česar se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

_Glede nastanka in obsega skupnega premoženja:_

7. Načeloma je pravilno pritožbeno stališče (4. stran pritožbe), da z vlaganjem enega zakonca ali skupnega premoženja obeh zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v posebno premoženje enega od zakoncev, praviloma ne nastane skupno premoženje, razen, če obstaja o tem dogovor. Vendar pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ocenilo, da v tem primeru ni šlo za vlaganje v posebno premoženje enega partnerja, temveč je šlo za en in enoten »skupen projekt« ustvaritve doma, ki je vključeval nakup parcele, izgradnjo in nato opremo hiše; investicija se ni zaključila z nakupom parcele, temveč se je tedaj šele začela (primerjaj 9. in 10. točko obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo (česar pritožba konkretizirano ne izpodbija), da je toženec tožnici kazal možne parcele (vozila sta se mimo in jih ogledovala), da je bila nato parcela kupljena in se je začela gradnja hiše, pri kateri je s svojim delom in znanjem sodeloval tudi tožničin oče A. A. Ko je bila hiša dograjena, sta jo pravdni stranki skupaj opremili in v njej zaživeli, vključno s tožničinim sinom iz prejšnjega zakona.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru nakupa parcele ni ustrezno obravnavati ločeno in izolirano od nadaljnjega dogajanja – gradnje in opremljanja hiše. Četudi je zadeva, ki jo citira toženčeva pritožba (odločba VSL I Cp 1941/2019) na videz zelo podobna tej,3 pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče izključiti možnosti, da gre, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem primeru, za enoten, skupen projekt pridobitve oz. ustvaritve skupnega doma, kjer je nakup parcele zgolj ena faza tega projekta, del potrebnih poslov in opravil, ki vodi h končnemu cilju – ustvaritvi doma za družino. Res je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo izrecnega dogovora o nastanku solastnine ali o pretvorbi posebnega premoženja v skupno premoženje, vendar je takšen konkludenten dogovor vsebovan v ugotovitvi, da je šlo za skupen projekt ustvaritve doma za družino: pravdni stranki sta zasledovali končni cilj (da ustvarita oziroma pridobita skupen dom), sama pot pa niti ni bila pomembna. Toženčevo vlaganje posebnega premoženja v nastanek doma pa je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo pri določitvi njegovega višjega deleža na skupnem premoženju. Zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne more ovreči s sklicevanjem na del tožničine izpovedbe, da je »pri nakupu parcele hotela, da bi bila lastnica tudi ona, vendar se toženec s tem ni strinjal [...]. Ne ve, zakaj on meni, da hiša ni njena.« Ta del izpovedbe je po vsebini pravzaprav laično izraženo pravno naziranje in ne izpovedba o dejstvih.

_Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:_

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter za to tudi navedlo ustrezne in preverljive razloge. Načelna stališča, zapisana v drugem odstavku na 5. strani pritožbe o potrebi po vsebinski obrazloženosti sodbe, so pravilna. Vendar pa je treba upoštevati tudi stališče, da morajo biti pritožbeni očitki, če naj bodo predmet vsebinske presoje, konkretizirani, kar pomeni, da mora pritožnik jasno in preverljivo navesti pritožbene razloge in pojasniti, s katerimi stališči prvostopenjskega sodišča se ne strinja in zakaj.4 Pritožba na straneh 6 do 8 niza številna dejstva in dejanske okoliščine (v precejšnji meri gre za dobeseden prepis, vključno s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, odgovora na tožbo in drugih vlog s prve stopnje); v zvezi s tem deloma pojasni, kaj naj bi iz teh dejstev izhajalo, deloma pa ne, tako da ni mogoče ugotoviti, kakšni zaključki naj bi iz teh dejstev izhajali in/ali kateri del dejanskih ugotovitev ali pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča s temi navedbami pritožba sploh izpodbija.

10. Take trditve, pri katerih ni jasno, na kateri del prvostopenjsko ugotovljenega dejanskega stanja se nanašajo in zakaj, so: da se je toženec v letu 2004 razvezal z ženo B. B.; da je moral zapustiti kmetijo na naslovu G., kjer je do tedaj živel in od svojega petnajstega leta na njej tudi delal; da je v času razpada zakonske zveze »razmišljal, da bi kupil stanovanje, ki ga je imela v lasti družina C. in sicer v gotovini, ki jo je do tedaj prihranil;« kdaj in koliko je dvigoval v letih 2002-2004; da je bila tožnica vseskozi v slabem finančnem stanju, da je v letu 2006 kupila na kredit avto Clio, pri čemer ji je toženec moral vseskozi pomagati pri odplačilu; da je toženec plačeval stroške stanovanja (ni pojasnjeno, kaj naj bi ti stroški bili in koliko naj bi znašali); da je bil toženec lastnik osebnega vozila Audi; da je tudi D. D. obnavljal stanovanjsko hišo in da mu je toženec pri tem pomagal; da je tožnica odnesla »vse svoje stvari (tj. posode, posteljnino, gospodinjski aparat);« navedbe o kreditih za avto Clio in toženkinega očeta (pritožba ne pove, kdaj naj bi bili prvi, drugi in tretji kredit sploh vzeti in v kakšni višini); da je tožnica »prepričala toženca, da je tedaj (kdaj?) posodil znesek 2.000 EUR, pri čemer je bil dogovor, da bo ta znesek tožnica tožencu vrnila;« da je tožnica dvignila denar pokojninskega sklada (kdaj, koliko?), kupila osebno vozilo Megane ter »dodatno vzela leasing;« da je bilo glede finega in grobega ometa plačano E. (najbrž pravilno F.); da je F. izstavil dva računa in da je za notranje omete v celoti plačal toženec; da je omet pomagal delati G. G. Kot rečeno, gre za navržene trditve, brez dodatnih pojasnil in vzpostavljenega dialoga z razlogi prvostopenjske sodbe, zato jih sodišče druge stopnje niti ne more preizkusiti ali nanje vsebinsko odgovoriti.

11. Deloma pritožba polemizira z dejstvi, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo natanko tako, kot sedaj zatrjuje pritožba, da bi jih moralo ugotoviti, zato se mestoma zastavlja vprašanje, ali je pritožnik prvostopenjsko sodbo sploh prebral. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je toženec občasno pomagal tastu A. A., s tem dodatno zaslužil, in koliko je zaslužil. Odveč je pritožbeno poudarjanje, da je toženec delal z očetom tožnice v njegovem gradbenem podjetju, saj to sploh ni sporno in je ugotovljeno v sodbi. Z obširnimi razlogi in izračuni prvostopenjske sodbe, _koliko ur_ je toženec delal, koliko je s tem zaslužil in zakaj mu sodišče ne verjame, da je delal poleg službe še kakih 150 dodatnih ur na mesec, pritožba ne vzpostavi konkretizirane polemike, temveč le navrženo ponavlja, da naj bi delal 150 ur na mesec in s tem zaslužil približno 2 milijona SIT. Zato lahko pritožbeno sodišče le pritrdi pravilnim in preverljivim razlogom prvostopenjske sodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel toženec vseskozi višjo plačo od tožnice; v 24. in 26. točki obrazložitve sodbe so natančni in preverljivi razlogi o dohodkih obeh strank, ki pa jih pritožba konkretizirano ne izpodbija.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v pritožbenem postopku ni sporno, da je toženec s prihranki kupil zemljišče in plačal približno 14.000 EUR. Sodba prve stopnje ima razloge o toženčevih prihrankih (11. točka obrazložitve), denarju od očeta, kreditu in posojilu D. D. (25. točka obrazložitve) ter odpravnini in denarju iz pokojninskega sklada (24. točka obrazložitve), s temi razlogi pa se pritožba zopet ne sooči, temveč le pavšalno in neizkazano zatrjuje, da naj bi imel toženec prihranke cca 30.000 EUR, da naj bi mu »starešina« (?) H. H. »izročil« (za kakšen pravni posel naj bi pri tem šlo?) cca 2.000 EUR, da je vzel kredit 26.000 EUR, da mu je D. D. posodil 10.000 EUR, da je leta 2013 imel na TRR »cca« 50.000 EUR (seštevek zneskov, ki jih navaja pritožba in ki sploh niso sporni, je cca 48.400 EUR, kar pa ni bistveno). Pritožbene navedbe, kako je toženec ta znesek porabil (poplačilo kredita, vrnitev posojila D. D., motor Honda, kolo Felt) so neobrazloženo in nepotrebno ponavljanje dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (20. do 22. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in v pritožbenem postopku niso sporna.

14. Odveč je izpostavljanje, da tožnica nikoli ni imela prihrankov in da je celotno plačo porabila: tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo (primerjaj 10. točko obrazložitve), da tožnica ni uspela dokazati, da bi v skupni projekt izgradnje doma vložila kakšne svoje prihranke. Sodišče prve stopnje ni nikjer ugotovilo, da bi tožničin oče prispeval kakšen material ali denar, zato ni jasno, čemu pritožba to »dodatno izpostavlja.«

15. Sodišče prve stopnje ima obširno in skrbno obrazložitev prispevka tožničinega očeta pri gradnji (14. do 16. točka). Tudi v zvezi s tem je pritožbena graja pavšalna, navržena in nekonsistentna. Pritožba navaja, da ne drži, da bi tožničin oče sodeloval pri vseh »navedenih« (katerih?) delih, čeprav sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotovilo. Toženec ponavlja nekatere trditve in se sklicuje na posamezne dele svojih izpovedb, ne da bi vzpostavil logično, vsebinsko polemiko z razlogi prvostopenjskega sodišča. Gre za navedbe: da očeta tožnice do temeljne plošče sploh ni bilo na objektu; da je bil tožničin oče »občasno« (kdaj, koliko časa?) prisoten; da je toženec svoj prispevek v delu zelo natančno opisal v svojem zaslišanju in da je sodelovanje tožničinega očeta priznal v obsegu, kot se je dejansko zgodilo (prazno zatrjevanje, brez dialoga s sodbo prve stopnje); da tožničin oče ni opravil lepljenja stiropora in nameščanja vogalnikov (sodba ima o tem razloge, s katerimi se pritožba vsebinsko ne sooči); da tožničin oče ni polagal laminata, keramike in tlakovcev ter ni sodeloval pri izgradnji oz. urejanju okolice (sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničesar od tega).

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar pritožba zopet po nepotrebnem izpostavlja, da je toženec tožničinemu očetu izročil 5.000 EUR, in tudi pojasnjuje, zakaj (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); teh razlogov pritožba konkretizirano ne izpodbija. Sodba tudi ne ugotavlja, da bi tožnica kuhala za delavce (primerjaj 28. točko obrazložitve), zato je nepomembno pritožbeno razpravljanje, kdo naj bi malico kuhal. _Glede deleža na skupnem premoženju:_

17. Pritožba zatrjuje, da je zaključek sodišča pod točko 29 napačen. Sodišče prve stopnje je v 29. točki ugotovilo, koliko posebnega premoženja sta v projekt izdelave skupnega doma vložila vsaka od pravdnih strank in pritožba tega konkretizirano ne izpodbija. Navedbe, da je toženec pri gradnji prispeval s svojim delom, nimajo zveze z vlaganjem posebnega premoženja, saj je prispevek z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti eden od načinov nastanka skupnega premoženja. Nadaljnje navedbe, da so tožencu »pomagali prijatelji« (kateri, koliko, kako?), kar so »potrdili vsi« (kdo, s čim?) so pavšalne in nepreverljive.

18. Četudi je toženec plačeval material in nekatere delavce med gradnjo (to je ugotovilo sodišče prve stopnje, primerjaj 17. točko obrazložitve), pa ostajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča (primerjaj 24., 26., 27. in 30. točko obrazložitve, ki jih pritožba s konkretiziranimi navedbami ne izpodbija), da je tudi tožnica bila ves čas zaposlena in imela dohodke, četudi cca 20 % nižje od toženca. Dejstvo je, da je poleg gradnje bilo treba tudi od nečesa živeti, nekje stanovati in plačevati stanovanjske stroške, hrano, obleko itd., pri čemer je očitno, da če je tožnik plačeval za material in druge stroške v zvezi z gradnjo, je morala (vsaj nekatere) preostale stroške njune skupnosti plačevati tožnica. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da je razpoložljivi dohodek toženca mesečno znašal cca 600 EUR. Tudi če upoštevamo toženčeve prihranke in druge vire posebnega premoženja (posojila, denar od očeta za delo na kmetiji itd.), je evidentno, da toženec ni mogel hkrati kupiti parcele, plačevati vseh stroškov v zvezi z gradnjo (kot zatrjuje pritožba), stroškov življenjske skupnosti s tožnico in preživnine svojih otrok iz prejšnjega zakona. Očitno je, da je morala nekaj prispevati tudi tožnica. Premoženje, ustvarjeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, je skupno premoženje. Tipičen primer z delom ustvarjenega premoženja je plača in drugi z delom povezani dohodki, torej tudi odpravnina in izplačilo iz pokojninskega sklada (primerjaj 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako je jasno, da so bili dohodki, ustvarjeni z delom v času trajanja zunajzakonske zveze (plači in drugi prejemki v zvezi z delovnim razmerjem), v času gradnje porabljeni deloma za tekoče potrebe preživljanja, deloma pa za ustvarjanje skupnega premoženja (projekt izgradnje skupnega doma). Pri tem je nepomembno, kateri od partnerjev je »svoj« denar porabil za plačilo delavcev, materiala, kateri pa za nakup hrane in drugih življenjskih potrebščin.

19. Pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupno premoženje ne obsega le nepremičnine (parcele s hišo in pritiklinami), temveč tudi druge stvari, med drugim večje motorno kolo Honda, avtomobil Mitsubishi, denarne prihranke in pohištvo ter različno hišno opremo, kar je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Vse skupno premoženje je treba obravnavati kot celoto, kot celoto pa je treba obravnavati tudi prispevke obeh strank k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako poleg dohodkov, ki jih je imel toženec nekoliko višje, pravilno upoštevalo, da je bil na tožnici večji del skrbi za dom in gospodinjstvo, četudi je tudi toženec opravljal določena dela (urejanje okolice hiše in vzdrževanje spodnjih prostorov – primerjaj 27. točko obrazložitve) in se v največji meri angažiral pri projektu gradnje skupnega doma.

20. Pritožbeno sodišče poudarja, da razlika v dohodkih pravdnih strank ni bila zelo velika; če bi premoženje izhajalo zgolj iz dohodkov, ustvarjenih z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, bi bila ob upoštevanju dejstva, da se je tožnica bolj angažirala pri skrbi za gospodinjstvo, bržkone deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka ali skoraj enaka. Vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil pomembno večji toženčev vložek posebnega premoženja v nastanek dela skupnega premoženja (nepremičnine), zaradi tega vložka pa se je povečal toženčev delež na skupnem premoženju. Pritožba ima prav, da določitev deleža na skupnem premoženju ni matematični izračun, vendar takega eksaktnega izračuna sodišče prve stopnje tudi ni napravilo. Kot že pojasnjeno, je upoštevalo tudi vse druge okoliščine, torej poleg dohodkov in vložkov posebnega premoženja obeh strank tudi njune preživninske obveznosti do otrok iz prejšnjih zakonov (primerjaj 26. točko obrazložitve) in njuno angažiranje z delom pri gospodinjstvu, ohranjanju in vzdrževanju skupnega premoženja. Glede na vse te okoliščine pa je zaključek o razdelitvi deležev, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

_Glede delitve skupnega premoženja v pravdi:_

21. Pritožba pa ima prav, ko izpodbija III. točko izreka izpodbijane sodbe (denarni zahtevek za plačilo 2.841,53 EUR). Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja, za katere izkažejo večji interes (primerjaj 162. člen Zakona o nepravdnem postopku5), pri delitvi solastne stvari pa se praviloma razdeli posamezna solastna stvar. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi pa je izjema, ki jo je potrebno razlagati ozko. V praksi se ta izjema naredi najpogosteje takrat, ko stranki sami predlagata delitev že v pravdi. V konkretnem primeru tega ni bilo.

22. Sodišče prve stopnje je navedlo, da naj bi bile posebne okoliščine, ki upravičujejo delitev skupnega premoženja v pravdi te, da gre za denar, ki se nahaja na toženčevem računu (s katerim razpolaga le toženec) in da naj bi toženec s prihranki po lastni izpovedbi že razpolagal, pri čemer je bila tožnica izvzeta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso take posebne okoliščine, ki bi upravičevale delitev skupnega premoženja v pravdi. Zgolj dejstvo, da toženec razpolaga z računom, na katerem so (bili) prihranki, še ne upravičuje delitve tega dela skupnega premoženja v pravdi, saj bi bilo po tej logiki treba gotovino, ki se nahaja pri enem od skupnih lastnikov, vedno deliti že v pravdi, kar pa evidentno ni stališče sodne prakse.

23. Pritožnik pravilno opozarja, da se skupno premoženje ponavadi deli tako, da se posamezne predmete da tistemu, ki zanje izkaže večji interes, možni pa so seveda tudi drugi načini delitve. Pri nepremičninah se v praksi delitev pogosto opravi tako, da eden od skupnih lastnikov postane izključni lastnik in v denarju izplača druge(ga). Ni možno izključiti, da bo tudi v konkretnem primeru pri razdelitvi skupnega premoženja prišlo do tega, da bo moral eden od solastnikov drugega deloma izplačati v denarju. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni upravičenega razloga, da bi se del skupnega premoženja (prihranki) delil že v pravdi.

_Sklepno:_

24. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi obsega in deležev na skupnem premoženju, ni pa pravilna odločitev glede denarnega zahtevka, ki ga je tožnica postavila kot posledico zahtevane delitve dela skupnega premoženja (denarja) v pravdi. V slednjem delu je bila pritožba toženca utemeljena, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zavrnilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker v tem delu (glede obsega in deležev na skupnem premoženju) ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

25. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi po delni spremembi izpodbijane sodbe in zavrnitvi zahtevka za plačilo 2.841,53 EUR s pripadki, toženčev uspeh v pravdi ni bistveno večji, saj je bistveni del odločitve (glede obsega in deležev na skupnem premoženju) ostal nespremenjen. Zato ni bilo podlage za poseganje v stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Navedeno hkrati pomeni, da je tudi toženčev uspeh v pritožbenem postopku majhen (uspel je glede 2.841,53 EUR, ni pa uspel glede ugotovitve skupnega premoženja in deležev, kar je bilo v pravdi ovrednoteno na 40.000 EUR), zato mora sam nositi stroške pritožbenega postopka. Tožničin odgovor na pritožbo je lapidaren in pavšalen ter ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, zato mora tožnica, kljub pretežnemu uspehu v pritožbenem postopku, sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Drugi odstavek na 4. strani pritožbe je v večji meri prepis sodbe in sklepa VSL I Cp 1941/2019. V citirani zadevi je eden od zakoncev iz svojega posebnega premoženja (kupnine od prodaje nekega drugega posebnega premoženja) kupil parcelo, na kateri sta nato zakonca skupno gradila. 4 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 136/2016 z dne 5. 10. 2017. 5 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.