Jedro

Pojma delodajalca in delavca sta v kontekstu 147. člena OZ širša od delovnopravnega konteksta tega položaja. Gre za subjekta razmerja, za katero je karakterističen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba: - v III. točki izreka glede prve ter tretje toženke spremeni tako, da se (z vmesno sodbo) ugotovi, da je zahtevek proti prvi in tretji toženki po temelju utemeljen, glede višine pa se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v V. in VI. točki izreka izpodbijane odločbe razveljavi in se odločitev o pravdnih stroških v tem delu pridrži za končno odločbo; - v I. in II. točki izreka glede drugega toženca spremeni tako, da je poleg prisojene odškodnine dolžan plačati še 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 (skupaj torej 18.000,00 EUR) in - v VII. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu v II. točki izreka (o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 2.864,63 EUR s pripadki) potrdi.

III. Pritožba drugega toženca se zavrne in se v I. in IV. točki izreka izpodbijana odločba potrdi.

IV. Drugi toženec je dolžan v 15 dneh tožnici plačati 505,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje drugemu tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 9.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek zoper drugega toženca ter tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zoper prvo in tretjo toženko. Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh povrniti 3.302,31 EUR pravdnih stroškov; tožnici pa je naložilo, da mora prvi toženki povrniti 2.338,31 EUR, drugemu tožencu 2.806, 41 EUR in tretji toženki 4.656,08 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta tožnica in drugi toženec.

3. Tožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da vsem trem tožencem naloži plačilo odškodnine 20.864,63 EUR. V pritožbi navaja, da bi morala prva toženka kot organizator tabora za osebe z motnjami v duševnem razvoju, na katerem je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, poskrbeti za varno letovanje tožnice in storiti vse, da bi škodni dogodek preprečila. Napačna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva toženka ni bila dolžna poskrbeti za zagotovitev spremljevalca tožnici. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je prva toženka ukrepala takoj, ko je zaznala nenavadno obnašanje drugega toženca. Dokazni postopek je pokazal prepozno reakcijo. Pri presoji odgovornosti prve toženke bi sodišče moralo upoštevati, da je drugi toženec deloval na taboru v interesu prve toženke za zagotovitev izvedbe njenega programa, zaradi česar druga toženka odgovarja na podlagi določbe 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Glede odgovornosti tretje toženke pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje preozko tolmačilo določbo 147. člena OZ, ko se je postavilo na stališče, da razmerja med drugo in tretjo toženo stranko ni mogoče tolmačiti kot razmerje delavca in delodajalca v smislu delovnopravne zakonodaje. Tretja toženka je drugega toženca izbrala za spremljevalca na taboru in ga tja napotila kot spremljevalca njenih članov, torej je drugi toženec nedvomno deloval tudi v interesu tretje toženke. Odgovornost po 147. členu OZ je objektivna.

Glede višine odškodnine pritožnica meni, da je ta prenizka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica oseba z motnjo v duševnem razvoju, zaradi česar so posledice škodnega dogodka (posttravmatska stresna motnja in specifična socialna anksioznost) težko dostopne obravnavi. Izpostavlja, da ji sodišče ni priznalo odškodnine za bodoče duševne bolečine in za strah. Pritožnica primerja prisojeno odškodnino z odškodninami, prisojenimi v podobnih zadevah.

Glede stroškov postopka tožnica opozarja na odmero stroškov tožencem.

4. Drugi toženec v pritožbi predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe.

V obsežni pritožbi pojasnjuje: - da ni storil kaznivega dejanja, za katero je bil pravnomočno obsojen, - da je odškodninska odgovornost podana šele, ko so podani vsi elementi civilnega delikta, torej tudi škoda, ne pa že, ko je s sklicevanjem na določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovljen temelj, - da je bil obsojen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (KZ), nato pa natančneje analizira naravo kaznivega dejanja v odnosu do vprašanja, ali imajo tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju lahko intimne odnose, - da ni sposoben zlorabe, saj naj bi bili pri njem ugotovljeni vsi znaki spektroavtistične motnje, - da v času po dogodku in do konca tabora tožnici zaradi škodnega dogodka ni nastala nobena škoda, priči L. R. je oškodovanka zaupala, da je zaljubljena, skrbelo jo je le, da bi bila noseča, - da so vse izjave, ki jih je tožnica podala po zaključku tabora plod vpliva okolja, - da so najbolj verodostojne izjave, ki jih je tožnica dala na dan, ko se je dogodek zgodil in v dneh do zaključka tabora brez pritiska okolice, kriminalistki je o dogodku izpovedala šele 20. 9. 2004, glede na ugotovitve izvedenke pa resnice po daljšem obdobju sama ni več sposobna razmejiti od njenega takratnega pojmovanja stvari, - da so osebe z Downovim sindromom sugestibilne in odprte za vplivanje, - da tožnica psihiatra ni začela obiskovati šele po obravnavanem dogodku, - da je Haldol občasno dobivala že pred obravnavanim dogodkom, - da so na tožničino stanje gotovo vplivali tudi drugi neprijetni dogodki, - da iz dokazov v spisu ne izhaja, da bi bilo zdravilo Cipralex tožnici predpisano zaradi posledic obravnavanega dogodka, kar je sodišče nekritično zaključilo, - da izvedenka prof. dr. K. ni pridobila zdravstvene dokumentacije dr. R., zaradi česar je njeno mnenje nepopolno, - da sodišče ni dovolilo vprašanj tožencev, ki so se nanašala na zaljubljenost tožnice v drugega toženca o tem, ali si oškodovanka želi ljubezni, o tem, ali ima enake spolne potrebe kot njeni vrstniki in ali je na intenzivnost in trajanje njenih duševnih bolečin zaradi škodnega dogodka vplivalo to, da se je v drugotoženca zaljubila.

Toženke po prepričanju pritožnika niso imele možnosti ugotoviti, kako se obnašajo in svet dojemajo zaljubljene osebe z Downovim sindromom in kakšne so tožničine spolne potrebe. Sodišče ni ugotavljalo prispevka oziroma sodelovanja oziroma pristanka tožnice, ki se je kazal skozi njeno zaljubljenost v drugega toženca. Pritožnik meni, da je tožnici največja škoda nastala zaradi navezanosti na mamo in zaradi njenih prepovedi, saj jo je najbolj strah, kaj bo, če bo za dogodek izvedela mama. Pritožnik še izpodbija ugotovitve o tem, kakšne so pri tožnici posledice dogodka, saj vsi podatki v spisu izvirajo od njene mame, izpostavlja, da izvedenec doc. dr. J. M. v psihološkem izvidu zapiše, da oškodovanko občasno dopolni tudi mati, kasneje pa navaja, da „spontano povesta“ brez razmejitve, kaj je povedala katera od njiju. Sodišče se na ta način ves čas sklicuje na izjave tožničine matere, pa jih nikoli ne presodi v luči ostalih dokazov. Pritožnik je prepričan, da tožnica duševnih bolečin v obdobju do 4 dni po obravnavanem dogodku ni trpela in da so spremembe nastopile šele ob vrnitvi v domače okolje in le kot posledica neodobravanja matere oziroma zgražanja nad tem, kar se je dogajalo. Prav zato je tožnica razvila odpor do moških in drugega toženca.

Pritožnik meni, da je sodišče prezrlo ugotovitve sodnega izvedenca mag. M. V. o duševnem stanju drugega toženca in izvedensko mnenje mag. V. R. R. o istem vprašanju. Iz obeh mnenj jasno izhaja, da ima drugi toženec težave z vzpostavitvijo normalnih psihosocialnih stikov z odraslimi, zato se je lažje zapletel s tožnico. Nikakor ni šlo za zlorabo zaupanja v odnosu do tožnice, kvečjemu v odnosu do njene matere. Sodišče prve stopnje ni nikjer obrazložilo, kakšno je bilo zaupanje tožnice do drugega toženca in v čem je bilo zlorabljeno.

Pritožnik meni, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca medicinske stroke, ki bi pregledal tudi dokumentacijo, ki je prof. dr. M. K. ni pridobila.

Pritožnik zaključuje, da je temeljno vprašanje, na katerega ni bilo odgovorjeno, ali lahko osebe z Downovim sindromom svoje spolne potrebe zadovoljujejo, ko jih želijo oziroma ko se znajdejo v situaciji, ko bi to bilo možno. Glavna težava, s katero se je drugotoženec srečeval skozi vse sodne postopke, je predsodek.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Drugi toženec je odgovoril na pritožbo tožnice, v odgovoru pa izpostavlja, da noben izvedenec ni ugotovil, da bi bile posledice pri tožnici trajne, in da tudi niso zelo intenzivne.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tudi prva toženka, ki opozarja, da odgovornosti po 147. členu OZ ni, če škodno dejanje ni bilo storjeno pri delu ali v zvezi z delom. Če funkcionalne povezanosti med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca ni, potem odgovornosti delodajalca ni. V zvezi s tem se prva toženka sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1220/2008 in II Ips 246/2010. Prva toženka tudi meni, da drugi toženec ni bil njen delavec, da je ravnala skrbno; tudi če ne bi, pa je bila vzročna zveza med njenim morebitnim neskrbnim ravnanjem in škodnim dejanjem prekinjena, saj je med njeno ravnanje in škodo posegel drug samostojen dogodek - kaznivo dejanje. V zvezi s takšnim stališčem se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2966/2010, I Cp 2096/2010, odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 719/2008 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 807/2007. 6. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke glede odgovornosti prve in tretje toženke:

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila prva toženka organizatorka letovanja v S. med 9. 8. in 16. 8. 2004, na katerem je 12. 8. 2004 prišlo do škodnega dogodka – spolne zlorabe tožnice. Tretja toženka pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje sama ni bila organizatorka letovanja, ampak je bilo njeno delo zagotovitev spremstva udeležencem letovanja s svojega področja, za katere je bila zadolžena.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. S pojmom delodajalca in delavca ne gre razumeti strank pogodbe o zaposlitvi. Ne gre torej za terminologijo delovnega prava. Pojma delodajalca in delavca sta v kontekstu 147. člena OZ širša. Gre za subjekta razmerja, za katero je karakterističen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti. Ta položaj bistveno zaznamuje nesamostojnost delavca, ki se kaže v obveznosti spoštovati navodila o načinu dela in o sami nalogi. Ni pomembno, ali je bil delavec pritegnjen k delu le za krajši čas ali trajno. Prav tako ni odločilno plačilo za delo. Pomembno je, da končni rezultat dela ni v delavčevem, temveč v delodajalčevem interesu (1). Nasprotno stališče sodišča prve stopnje in prve toženke je torej materialnopravno napačno. Položaj drugega toženca, prostovoljca, in prve toženke, organizatorke letovanja, ter tretje toženke, ki ga je izbrala za spremstvo svojih varovancev in ga poslala na letovanje, je položaj iz 147. člena OZ.

9. Prva in tretja toženka nista niti trdili, da bi drugi toženec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

10. Vprašanje je torej le še, ali je tožnici škoda nastala z dejanjem, ki ga je drugi toženec storil “pri delu ali v zvezi z delom“. Za škodo, povzročeno pri delu gre, če je bilo dejanje storjeno med delovnim časom (kar v tej zadevi ni sporno), na delovnem mestu (tudi to ni problematično) in v okviru organiziranega delovnega področja - da je torej delavec ravnal v funkciji delavca.

Prva toženka v odgovoru na pritožbo meni, da v tej zadevi ne gre za takšno situacijo, saj poseg drugega toženca v tožničino telesno integriteto ni bil v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče sodi drugače. Na organiziranem letovanju oseb s posebnimi potrebami morajo spremljevalci oziroma vzgojitelji za te osebe poskrbeti. Če eden od vzgojiteljev svoj posebni položaj (kakšen je ta položaj slikovito izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v 31. točki izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izpovedi priče L. R.) zlorabi, tako da zagreši kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe, za kar je šlo v tej zadevi, ni mogoče trditi, da do dejanja ni prišlo pri delu ali v zvezi z delom. Ne gre torej za primer, ko delavec drugemu delavcu ali tretjemu povzroči škodo s kaznivim dejanjem, ki ni povezano z delom (kakršni so primeri, na katere se sklicuje prva toženka v odgovoru na pritožbo). Pri presoji, ali gre za dejanje, ki je v vzročni zvezi z delom, je vselej treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Prav način izvršitve škodnega dejanja lahko pomeni zvezo med vlogo in položajem delavca na delu in njegovim dejanjem, predvsem, kadar brez te zveze povzročitelj ne bi imel možnosti, da sploh stori škodljivo dejanje (2). Višje sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi prav za takšno situacijo. Ni pomembno, kakšni so bili motivi drugega toženca za spolno zlorabo, pomembno je, da je nastopal s posebnega položaja, v vlogi varuha oseb s posebnimi potrebami, zaradi česar mu je bila izvršitev dejanja sploh omogočena ali vsaj olajšana. Prav takšna vloga je v tožnici vzpostavila posebno zaupanje do drugega toženca. Drugi toženec je zlorabil svoj položaj varuha, prav zato je podana zveza z njegovim delom in s tem tudi odgovornost prve in tretje toženke za povzročeno škodo.

11. Višje sodišče je zaradi pojasnjenega pritožbi tožnice glede odločitve sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti prve in tretje toženke za nastalo škodo ugodilo.

O odgovornosti drugega toženca:

12. Višje sodišče drugemu tožencu najprej pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni spregledalo mnenj in stališč izvedencev mag. M. V. in mag. V. F. R. o njegovem duševnem stanju. Izvedensko mnenje izvedenca R. je sodišče prve stopnje (glede na trditve njegove pooblaščenke in obnašanje drugega toženca na naroku za glavno obravnavo) pridobilo zato, da je ugotovilo, ali je drugi toženec pravdno sposoben, torej, ali je sposoben razumeti pomen postopka in svojih dejanj. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je bilo pravilno. Ker je na podlagi izvedenskega mnenja (ki mu mnenje mag. V. ne nasprotuje) ugotovilo, da je sposoben, ni bilo razloga za ravnanje po 2. odstavku 81. člena ZPP. Kako drugače naj bi sodišče upoštevalo ugotovitve izvedencev, iz pritožbe ni jasno.

Pritožbena trditev, da naj drugi toženec ne bi bil sposoben zlorabe, pa v izvedenem dokaznem postopku nima nikakršne opore.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil drugi toženec pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ, ker je spolno občeval in storil spolno dejanje s tožnico tako, da je zlorabil njeno hujšo duševno zaostalost s tem, da je 12. 8. 2004 v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v domu X tožnico zvabil v sobo, v kateri je sicer spala in z njo legel na posteljo, tam pa jo je otipaval po prsih, svojo nogo dal v njeno mednožje, nato pa jo je še z roko prijel za mednožje in slekel kratke hlače in spodnje hlačke, se slekel tudi sam, in ji prst potisnil v spolovilo, končno pa je v spolovilo potisnil še svoj spolni ud in z njo spolno občeval. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Takšna vezanost pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. 15. Višje sodišče ni spregledalo, da je bila odločba Višjega sodišča v Kopru II Kp 51216/2010 s 6. 6. 2012 razveljavljena, vendar pa hkrati ugotavlja, da je bilo o pritožbi že ponovno odločeno in da je nova sodba Višjega sodišča v Kopru II Kp 51216/2010 z 20. 10. 2013 v bistvenem enaka. Tudi v času odločanja pritožbenega sodišča je torej civilno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo.

16. Zgoraj opisane ugotovitve kazenskega sodišča so takšne, da utemeljujejo zaključek, da je drugi toženec tožnico z zlorabo razmerja podrejenosti ali odvisnosti (z zlorabo svojega položaja varuha oseb s posebnimi potrebami-kakšen je ta položaj, je opisano v 10. točki obrazložitve te odločbe) zapeljal h kaznivemu spolnemu občevanju v smislu določbe 181. člena OZ. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanja, ali je prišlo do škodnega dogodka in ali je bilo spolno dejanje s tožnico storjeno tako, da je toženec zlorabil njeno duševno zaostalost, ne morejo biti predmet obravnave. Pravico do odškodnine v smislu določbe 181. člena OZ ima namreč tisti, proti kateremu je bilo storjeno kakšno od kaznivih dejanj zoper dostojanstva osebnosti ali moralo in v obravnavani zadevi je tako.

17. Ne glede na vezanost v smislu določbe 14. člena ZPP je mogoče v postopku na plačilo odškodnine uveljavljati, da je k nastanku škode prispeval tudi nekdo tretji oziroma oškodovanec sam. Vendar višje sodišče drugemu tožencu pojasnjuje, da (nekajdnevna (3)) zaljubljenost osebe z motnjo v duševnem razvoju vanj ne bi bila nekaj takšnega, kar bi bilo mogoče šteti kot soprispevek k nastanku škode. Konkretnih trditev o tem, da naj bi tožnica na spolni odnos pristala (neupoštevaje vprašanje, kakšna je sploh lahko pravna narava njenega pristanka oziroma ali nanj lahko pristane) oziroma si ga sploh želela, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo (4). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina zaljubljenost v drugega toženca ni mogla prispevati k nastanku škode je torej povsem pravilen.

18. Pritožbene trditve o tem, da naj bi škoda tožnici nastala zaradi reakcije njene matere, prav tako niso utemeljene. Reakcija matere po škodnem dogodku k nastanku škodnega dogodka že pojmovno ni mogla prispevati. Materino neodobravanje spolne zlorabe pa je običajna in normalna reakcija, ni torej nekaj takšnega, kar bi lahko sodišče štelo kot pravno upošteven soprispevek k nastanku oz. povečanju škode.

19. Pritožbene trditve, da tožnica do zaključka letovanja ni trpela nobenih duševnih bolečin, so cinične. Ni mogoče zanemariti, da gre za mlado žensko s trisomijo 21 oz. Downovim sindromom, katere doživljanje je (kot izhaja iz vseh mnenj izvedencev) drugačno, katere izpovedovanje težav je drugačno, ki se sporazumeva drugače in ki svet dojema drugače in z drugačnim tempom kot “povprečni“ ljudje. Ne glede na to pa ni mogoče spregledati, da se je že takoj po dogodku s skrbjo zaupala vzgojiteljici na letovanju, kar nedvomno kaže, da se je že tedaj v njej začel proces, ki ga je povzročil škodni dogodek in se je v tožnici (kot izhaja iz ugotovitev izvedenke M. K.) odvil na njej lasten poseben in netipičen način.

20. Sodišče se v konkretni pravdni zadevi ne more ukvarjati s splošnimi strokovnimi vprašanji o spolnosti in partnerstvu oseb z motnjo v duševnem razvoju. Nedvomno gre za pomembno strokovno in družbeno vprašanje, ki pa za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku nima nikakršnega pomena (kot je razvidno iz razlogov v 16. do 18. točki obrazložitve te odločbe).

O obsegu škode in višini odškodnine:

21. V skladu z določbo 181. člena OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pravica do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi citirane določbe ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod. Vendar pa iz tožbe v obravnavani zadevi ni bilo mogoče razbrati, da bi tožnica zahtevala odškodnino tudi za kakšno drugo vrsto nepremoženjske škode. Tudi višje sodišče tožbene navedbe razume tako, kot jih je razumelo sodišče prve stopnje, da torej tožnica uveljavlja enotno odškodnino v smislu 181. člena OZ (primerjaj trditve na list. št. 3 v spisu). Pritožbene navedbe tožnice o nasprotnem niso utemeljene.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica duševno manj razvita, da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ, da se pri tožnici posledice škodnega dogodka kažejo kot specifična socialna anksioznost, ki se sproža ob srečanju z moškimi v situacijah, ko se ne počuti zaščiteno, da je ta anksioznost po intenziteti podobna fobičnim napadom in je relativno trajna ter težko dostopna obravnavi. Takoj po samem dogodku je bila tožnica vznemirjena zaradi spominov, imela je nočne more in bila je bolj odvisna od matere. Pojavila se je posttravmatska stresna motnja in stresni simptomi (točka 24 izpodbijane sodbe).

23. V zvezi z zgornjimi zaključki drugi toženec sodišču prve stopnje očita, da je pri izvedbi dokaza z izvedencem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Mnenje izvedenke M. K. je jasno in popolno, izvedenka je odgovorila na vse pravno pomembne pripombe pravdnih strank in mnenje tudi izčrpno ustno podala. Njeno mnenje v ničemer ne nasprotuje mnenju prof. dr. M. T., pridobljenemu v kazenskem postopku, ki ga je sodišče prve stopnje tudi prebralo. V takšni situaciji sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za postavitev novega izvedenca psihiatra v smislu tretjega odstavka 254. člena ZPP. Pritožbena graja izvedenskega mnenja je dlakocepska. Po eni strani drugi toženec v pritožbi ugiba, da je na tožničino stanje gotovo vplival še kak drug dogodek (sodišče dokazov ne more izvajati, da bi stranka pridobila trditve o katerih le ugiba), po drugi strani pa se oklepa nepomembnih podrobnosti – ali je bilo tožnici neko zdravilo predpisano le zaradi škodnega dogodka, ali bi lahko izvedenka pridobila še kak dodaten izvid o tožničinem stanju in pregledala še kakšno dokumentacijo. Takšno izgubljanje v podrobnostih skuša zamegliti povsem jasno sliko posledic škodnega dogodka.

24. Po prepričanju višjega sodišča je za tožnico najhujša posledica to, da je zaradi škodnega dogodka izgubila že pridobljeno optimalno stopnjo samostojnosti in z njo povezan občutek osebne svobode. Tožnica je pred škodnim dogodkom sama z avtobusom hodila na delavnice v središču Y. in se vračala domov ter sama odšla v trgovino. Po dogodku pa se je začela oklepati matere, izvedeni dokazi kažejo, da je izguba samostojnosti (dolgo)trajna. Druga huda posledica je tožničina anksioznost – strah pred neznanimi moškimi in strah v specifičnih situacijah. Tretja huda posledica so (bile) težave s spanjem – nočne more, nemiren spanec.

V zvezi s slednjim sodišče drugemu tožencu pojasnjuje, da o tem pač ne more izpovedovati nihče drug kot tožničini bližnji, ker so le oni tisti, ki so ob tožničinih tesnobnih napadih prisotni. Sklicevanje sodišča (delno tudi izvedenca J. M., ki pa je jasno povedal, kakšen je obseg le-tega) na izpoved matere ni nič nedopustnega. Dokazno oceno materine izpovedi višje sodišče v celoti sprejema.

25. Sodišča so zadoščenja v posebnih primerih po 181. členu OZ (oz. prej 202. členu ZOR) prisodila v višinah: 80 povprečnih plač (odločba II Ips 8/96 (5)), 52 povprečnih plač (odločba I Cp 2156/98), 51 povprečnih plač (odločba II Ips 106/2004 (6)), 30 povprečnih plač (odločba II Cp 1211/2004) (7), 25 povprečnih plač (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 238/2006 (8)), 19 povprečnih plač (odločba II Ips 278/95 (9)), 14 povprečnih plač (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 439/2008 (10)), 12 povprečnih plač (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 414/2010 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3586/2009 (11)). Vse zadeve niso popolnoma primerljive z obravnavano, najbolj primerljivi sta zadevi II Ips 414/2010 in II Cp 1211/2004, kjer je šlo tudi za podobni kaznivi dejanji (res pa nadaljevani).

26. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožnici prisodilo odškodnino v višini približno 10 povprečnih plač v času sojenja. Takšna odškodnina je glede na težo posledic in višino odškodnin, prisojenih za podobne primere, prenizka. Pritožbeno sodišče je zato tožničini pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo na 18.000,00 EUR, torej približno 18 povprečnih plač (v času sojenja pred sodiščem prve stopnje). Takšna odškodnina ustreza individualnim okoliščinam na strani tožnice, povzetim v 24. točki obrazložitve sodbe, ter je ustrezno umeščena med odškodnine, prisojene za podobno hudo škodo.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo:

27. Pritožba drugega toženca torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo.

Pritožba tožnice pa je delno utemeljena, višje sodišče ji je na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo: - zoper drugega toženca tako, da je odškodnino zvišalo na 18.000,00 EUR; - zoper prvo in tretjo toženko pa tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo in tretjo toženko po temelju utemeljen.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje odločiti, kakšno odškodnino sta prva in tretja toženka tožnici dolžni plačati. Za spremembo sodbe glede višine odškodnine ni pogojev, saj bi bila s takšnim ravnanjem višjega sodišča toženkama odvzeta pravica do pritožbe.

O stroških:

28. Ker je posledica spremembe sodbe po temelju zoper prvo in tretjo toženko, ta, da bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o višini odškodnine, je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena in 164. člena ZPP odločitev o stroških postopka tožnice v razmerju do prve in tretje toženke pridržalo za končno odločbo.

29. Odločitev sodišča prve stopnje o tožničinih stroških, ki ji jih mora povrniti drugi toženec, vsebovana v IV. točki izpodbijane odločbe, je kljub spremembi sodbe pravilna, saj sodišče pri tej odmeri ni upoštevalo delnega uspeha s tožbenim zahtevkom. Tega je upoštevalo tako, da je v VII. točki izreka izpodbijane odločbe tožnici naložila, da mora drugemu tožencu povrniti del njegovih pravdnih stroškov. Ker je po spremembi sodbe toženčev uspeh minimalen, je višje sodišče obdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, da mora drugi toženec tožnici povrniti pravdne stroške (njihova odmera v pritožbah ni v ničemer izpodbijana) in razveljavilo odločitev, da mora tožnica drugemu tožencu povrniti del pravdnih stroškov.

30. Tožnica je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji mora drugi toženec povrniti stroške pritožbenega postopka (nagrada za pritožbo, materialni stroški in DDV).

Napotek za nadaljnje sojenje:

31. Nazadnje glede na to, da odločitev o višini odškodnine zoper tožence ne bo vsebovana v enotni odločbi, višje sodišče še opozarja, da mora biti sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka nove sodbe pozorno na naravo odgovornosti toženk (186. člen OZ glede glavne stvari ter 3. odstavek 161. člena ZPP glede stroškov postopka).

(1) Tako: Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 837. (2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 350/92 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 257/2011. (3) Letovanje se je začelo 9. 8., do škodnega dogodka pa je prišlo 12. 8. (4) Drugi toženec je namreč večji del postopka trdil, da ni imel spolnega odnosa s tožnico.

(5) V tej zadevi je šlo za dvakratno agresivno posilstvo 17 let stare oškodovanke z zelo hudimi posledicami - po eni strani je šlo za hudo čustveno prizadetost, po drugi strani pa za zmanjšane možnosti vsakršnega udejstvovanja: družabnega, šolskega, poklicnega, pridobitnega in drugih. Revizija tožene stranke je bila zavrnjena.

(6) V tej zadevi je šlo za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka. Trpljenje v psihični sferi se je sprva manifestiralo v nadaljevanju zlorab, v težki stresni situaciji ter vzporednih telesnih težavah, in v posledicah kaznivega dejanja v odrasli dobi, ki se kažejo v deficitarni ženski spolni identiteti, izgubi ugleda, občutkih manjvrednosti ter še vedno prisotnem strahu pred moško figuro, ki ji onemogoča kvalitetno spolno življenje ter uspešno udejstvovanje na socialnem področju. Revizija tožene stranke je bila zavrnjena.

(7) Toženec je s tožnico spolno občeval in storil druga spolna dejanja nad njo, ko še ni bila stara 14 let, najmanj enkrat tudi z uporabo silo, pri čemer je izkoriščal njeno lažjo duševno prizadetost in tudi dejstvo, da se je nanj navezala in mu to dopuščala, da ga ne bi izgubila kot prijatelja, kar je pri tožnici pustilo trajne negativne posledice, ki se kažejo kot znaki posttravmatske stresne motnje, ki so bile še ob sojenju zelo intenzivne

(8) Posledice škodnega dogodka v tej zadevi se kažejo v obliki posttravmatskega stresnega sindroma, in bodo trajno prisotne v doživljanju in oblikovanju oškodovankinega odnosa do spolnosti; posledice z leti ne zbledijo, pač pa s popolnejšim razumevanjem spolnosti in spolnih zlorab vse do zrelejšega obdobja raste njihova škodljivost. Revizija tožene stranke je bila zavrnjena.

(9) V tej zadevi je šlo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let, ker je toženec s tedaj komaj 12 letno tožnico proti njeni volji spolno občeval. Oškodovankin odnos do spolnosti je bil po obravnavanem dogodku moten. Spolnost je zanjo nezanimiva, ima izrazite in hude zavore glede spolnosti v taki obliki, ki je prognostično zelo neugodna in bodo motnje v doživljanju spolnosti dolgotrajne, najbrž pa kar trajne. Moten je tudi njen odnos do moških, do katerih je nezaupljiva in se jih boji. Zaradi razkritja, kaj se je zgodilo, so nastali širši družinski konflikti, sodni postopek in bojazni glede reakcij ljudi so bili zanjo zelo huda duševna neugodnost oziroma trpljenje ter je v zvezi s celotnim dogajanjem po dogodku doživljala kot hudo psihično travmo, ki je bistveno vplivala na njeno doživljanje spolnosti in moških ter na njen osebnostni razvoj. Revizija tožene stranke je bila zavrnjena.

(10) Toženec v tej zadevi je bil obsojen za kaznivo dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let. Tožnici je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija tožene stranke je bila zavrnjena.

(11) V tej zadevi je šlo za kaznivo dejanje spolnega nasilja in nadaljevano kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe (zloraba je trajala skoraj leto in pol), oškodovanka je bila duševno blažje manj razvita (na nivoju dvanajstletnega otroka), polnoletna in poslovno sposobna, imela je predhodne spolne izkušnje; tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno v celoti. Revizija tožene stranke je bila zavrnjena.