Jedro

Toženec kot dejanski uporabnik (sozavarovana oseba) je dopustil uporabo vozila J. P., čeprav je vedel, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja, zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Ključna ugotovitev v predmetni zadevi namreč je, da je toženec vedel (oziroma bi moral vedeti), da je J. P. brez vozniškega dovoljenja, pa mu je kljub temu zaupal svoje vozilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi opr. št. VL 131848/2015 z dne 4. 11. 2015 ostane v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici v osmih dneh plačati znesek 2.765,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 8. 2015 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka) ter pravdne stroške v znesku 322,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka); v presežku, kolikor tožnica zahteva plačilo zamudnih obresti od pravdnih stroškov od dneva izdaje sodbe, je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da pasivna legitimacija toženca ni podana, saj le-ta ni bil dejanski uporabnik vozila Renault Laguna. Prometno dovoljenje je bilo izdano na ime toženca zgolj zato, ker njegova mati A. A. (lastnica vozila) ni imela vozniškega dovoljenja. A. A. so s predmetnim vozilom vozili sosedje in ne toženec, ki je imel svoje vozilo in ni imel nikakršne potrebe, da bi vozilo matere sam uporabljal. Okoliščina, da je toženec za predmetno vozilo sklenil zavarovanje, še ne izkazuje dejstva, da je bil tudi dejanski uporabnik vozila. A. A. je plačala zavarovanje in tudi izpovedala je, da je bilo vozilo njeno, da je dala J. P. pooblastilo za prodajanje vozila ter se je z njim dogovarjala za ceno vozila. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni ponovno pozvalo pričo J. P. naj predloži pooblastilo o prodaji predmetnega vozila (ki se ga je na naroku dne 28. 6. 2016 zavezal predložiti), oziroma dokazni predlog toženca, da le-temu določi rok, da listino pridobi sam. Toženec je z navedenim dokaznim predlogom dokazoval bistveno okoliščino, in sicer da je vozilo po pooblastilu lastnice A. A. pripeljal J. P. na njegov naslov zato, da ga bo J. P. prodajal drugim kupcem, in ne zato, da bi ga le-ta sam kupoval ter šel z njim na testno vožnjo. Če je J. P. vozilo dne 29. 12. 2013 res uporabljal, ga je uporabljal proti volji toženca oziroma brez njegove vednosti ter brez vednosti in dovoljenja lastnice A. A. Toženec je razpolagal zgolj z nepodpisanim izvodom pooblastila, medtem ko je J. P. posedoval podpisano originalno listino. J. P. se je sicer zavezal, da bo listino predložil, vendar pa dejstvo, da priča ni ravnala v skladu s svojo zavezo in pozivom sodišča prve stopnje, ne more iti v škodo toženca. Toženec listine ni mogel sam pridobiti do zaključka glavne obravnave, saj ni vedel, da sodišče z njo ne razpolaga, kot tudi ni vedel, da bo sodišče postopek zaključilo že na naroku dne 3. 1. 2017. Tožencu je naknadno uspelo pridobiti navedeno listino, ki jo je hranil J. P., in sicer jo je priložil pritožbi z dne 7. 2. 2017. Slednji dokaz ni prepozen, sploh glede na to, da je bil predlagan pravočasno, sodišče pa ga neupravičeno ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženca za pribavo zapisane toženčeve izjave policistom, ki je očitno obstajala, kar je utemeljilo z navedbo, da naj bi bila slednja povzeta v opisu dogodka v poročilu Slovenskemu zavarovalniškemu združenju z dne 3. 3. 2014. Toženec poudarja, da zgolj povzetek izjave, ki vsebuje vsaj določen del lastne interpretacije zapisovalca, ne more nadomestiti dobesednega zapisa same izjave. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je policist zelo jasno izpovedal, da mu je toženec povedal, da se je z J. P. dogovarjal glede prodaje vozila in da je J. P. šel z vozilom na testno vožnjo, vendar pa je zelo malo verjetno, da bi se policist natančno spominjal, kaj mu je toženec kritičnega dne povedal (glede na to, da so od nesreče minila štiri leta), temveč je lahko kvečjemu izpovedoval o tem, kar je bilo zapisano v samem poročilu. Pritožba nadalje navaja, da toženec ni vedel, da J. P. nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta bila toženec in J. P. znanca iz sosednje vasi ter da ne gre za takšne okoliščine, ki bi jih J. P. želel prikriti, še ne daje podlage za zaključek, da je bilo tožencu znano tudi dejstvo, da J. P. nima vozniškega dovoljenja, še posebej glede na to, da ga je večkrat videl, kako vozi avto. Tudi sicer pa toženec za poizvedovanje o tem, ali ima J. P. vozniški izpit ali ne, ni imel nobenega razloga, saj naj bi J. P. vozilo le prodajal in ne vozil ter bi se na testno vožnjo odpeljal kvečjemu kakšen potencialni kupec. V postopku tudi ni bilo dokazano, da je bila prometna nesreča povzročena s predmetnim vozilom1, da je bil vzrok škodnega dogodka neprilagojena hitrost vožnje ter da je bil voznik J. P.2 Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki mora dokazati, da vzrok škodnega dogodka ni bila neprilagojena hitrost ter da voznik ni bil J. P. Stališče sodišča prve stopnje, da je poročilo policije Slovenskemu zavarovalniškemu združenju napisano na obrazcu in je zato javna listina, ki kot taka izkazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, je zmotno. Poleg tega pa je bilo tožencu zaradi neizvedbe ključnih dokazov dokazovanje zgoraj navedenega v celoti onemogočeno. Tožnica ni izkazala višine svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnica zadostila trditvenemu bremenu glede obsega škode že s tem, ko je navedla, da je nastala materialna škoda na drsnih vratih kovinske ograje HE Vrhovo, ker naj bi bil tožencu obseg škode znan že pred pravdo. Četudi bi bil namreč tožencu obseg škode znan že pred pravdo, le-to ne vpliva na obvezo tožnice, da zatrjevano škodo izkaže v obsegu, kot jo zatrjuje. Prav tako tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bil glede na izjavo V. V. iz S d. o. o. in račun z dne 6. 3. 2014, oškodovanec upravičen do novih vrat, še ne izkazujejo, da je tožnica obseg in višino škode dokazala.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podlaga tožbenega zahtevka je regresni zahtevek tožnice - zavarovalnice. Po trditvah tožnice je toženec kot uporabnik vozila znamke Renault Laguna reg. št. X z zavarovano avtomobilsko odgovornostjo pri tožnici, dopustil vožnjo J. P., ki tega vozila ne bi smel upravljati, ker ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Tožnica navaja, da je dne 29. 12. 2013 J. P. povzročil prometno nesrečo, in sicer je zaradi neprilagojene hitrosti vožnje trčil v drsna vrata kovinske ograje HE Vrhovo. Tožnica je izplačala oškodovanki v tej prometni nezgodi odškodnino iz toženčevega zavarovanja odgovornosti, zato uveljavlja povračilo izplačanih zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški na podlagi zavarovalne pogodbe (priloga A2), Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-12 (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga A3) in 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 93/07 z dopolnitvami, v nadaljevanju ZOZP).

6. V okviru ugovora pasivne legitimacije toženec navaja, da ni bil ne lastnik ne dejanski uporabnik vozila Renault Laguna, zato ne more biti (so)zavarovana oseba v smislu Splošnih pogojev. Pojasnjuje, da je bilo prometno dovoljenje izdano na ime toženca zgolj zato, ker njegova mati kot lastnica vozila, ni imela vozniškega dovoljenja ter da so A. A. s predmetnim vozilom vozili sosedje in ne toženec, ki je imel svoje vozilo in ni imel nikakršne potrebe, da bi vozilo matere sam uporabljal. Meni, da je neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo vozniško dovoljenje, v primeru, da bi A. A. vozili sosedje, izdano na ime soseda. Logično je namreč, da se prometno dovoljenje glasi na ime družinskega člana (upoštevaje, da A. A. ni vozil le en sosed).

7. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP). V skladu z drugim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev so poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom (uporabnik, voznik, sprevodnik, spremljevalec in podobno), kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oziroma uporabnika - sozavarovane osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o vprašanju pasivne legitimacije toženca, in sicer je na podlagi dokazne presoje listinske dokumentacije tožnice in upoštevaje dokazno breme, ki je glede vprašanja obstoja pasivne legitimacije na tožnici, ugotovilo, da je bila A. A. formalna lastnica predmetnega vozila, toženec pa njegov dejanski uporabnik3. Tožnica je pasivno legitimacijo toženca (kot uporabnika predmetnega vozila) dokazovala s prometnim dovoljenjem (priloga A12), ki je bilo izdano na ime toženca ter zavarovalno polico št. 9622729 (priloga A2) iz katere izhaja, da je dne 23. 5. 2013 zavarovalno pogodbo z zavarovalnico za predmetno vozilo sklenil toženec. Tožnica je z navedenim zadostila svojemu materialnemu dokaznemu bremenu glede pasivne legitimacije, toženec pa s svojimi nasprotnimi trditvami o tem, da vozila sam ni uporabljal, temveč so ga uporabljali sosedje, za katere nosi procesno dokazno breme (pri čemer za slednje trditve ni ponudil nobenega dokaza), ni uspel izpodbiti tožničinih trditev.

8. V skladu z 2. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo iz drugega odstavka od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe med drugim tudi v primeru, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, razen če je vozilo vozil kandidat za voznika motornih vozil ali skupine vozil pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh predpisov, ki urejajo ta pouk. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki so del zavarovalne pogodbe, zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil.4 Splošni pogoji v 1. a točki drugega odstavka 3. člena določajo, da do izgube pravic ne pride, če zavarovanec oziroma sozavarovana oseba dokaže, da za obstoj slednjih okoliščin ni kriva.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, in sicer da je toženec kot dejanski uporabnik (sozavarovana oseba) dopustil uporabo vozila J. P., čeprav je vedel, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja (2. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP in 2. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev), zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.5 Ključna ugotovitev v predmetni zadevi namreč je, da je toženec vedel (oziroma bi moral vedeti), da je J. P. brez vozniškega dovoljenja, pa mu je kljub temu zaupal svoje vozilo.6

10. Toženec v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko navaja, da ni vedel, da J. P. nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju navedb v celoti sklicuje na točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je prepričljiva in izkustveno logična. Toženec ni dokazal, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 2. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

11. Glede na tako ugotovljeno dejstvo pa toženec J. P. uporabe predmetnega vozila ne bi smel dopustiti oziroma mu vozila ne bi smel zaupati. Toženec je s tem, ko je J. P. predal v posest sporno vozilo ter mu izročil ključe, ob zavedanju, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja, kršil Splošne pogoje, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Ob tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da niti ni pomembno s kakšnim namenom (ali z namenom prodaje ali zaradi vožnje) je predal toženec J. P. vozilo. Odločilno pravno relevantno dejstvo (v smislu Splošnih pogojev in ZOZP) je, da je toženec vedel, da J. P. nima veljavnega vozniškega dovoljenja, pa mu je vozilo kljub temu zaupal oziroma mu ga izročil v posest in uporabo.

12. Ob tem se izkaže za nepomembno, ali je toženec J. P. dovolil vožnjo vozila, ali pa mu je dovolil (zgolj) prodajo le-tega, je v zvezi s slednjim dejstvom neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka.

13. Pritožba nadalje navaja, da v postopku ni bilo dokazano, da je bila prometna nesreča povzročena s predmetnim vozilom, da je bil vzrok škodnega dogodka neprilagojena hitrost vožnje ter da je bil voznik J. P. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki mora dokazati, da vzrok škodnega dogodka ni bila neprilagojena hitrost ter da voznik ni bil J. P. Stališče sodišča prve stopnje, da je poročilo policije Slovenskemu zavarovalniškemu združenju napisano na obrazcu in je zato javna listina, ki kot taka izkazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, je zmotno.

14. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je pravilno. Tožnica je tista, ki mora dokazati, da je bila prometna nezgoda povzročena z vozilom znamke Renault Laguna reg. št. GO R5-572, udeležbo J. P. v sporni prometni nezgodi ter vzrok škodnega dogodka - neprilagojeno hitrost vožnje le-tega. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala na ugotovitve policistov Policijske postaje Laško kot enega od odločilnih dokazov v tem postopku. Ugotovitve policistov, ki so strnjene v Poročilu Slovenskemu zavarovalnemu združenju z dne 3. 3. 2014 (v nadaljevanju Poročilo, priloga A4) in Zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče (v nadaljevanju Zapisnik, priloga C1) so sledeče: J. P. je dne 29. 12. 2013 ob 21:03 uri vozil osebno vozilo reg. št. X znamke tip Renault Laguna po lokalni cesti št. 372040 (Loka - železniška postaja - most čez Savo - HE Vrhovo) iz smeri Vrhovo v smeri proti Loka. Ko je pripeljal v bližino Vrhovo, kjer cesta poteka v blagi levi ovinek, vožnjo ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim ceste, stanju ceste (mokro cestišče) in preglednosti na njej. Zato je pri vožnji skozi ovinek izgubil oblast nad vozilom, pri čemer ga je zaneslo na desno, kjer je s prednjim delom vozila brez zaviranja trčil v drsna vrata HE Vrhovo, ki so last podjetja S. s sedežem na naslovu ... Po trčenju je J. P. zapeljal vzvratno in s kraja prometne nesreče odpeljal, ne da bi upravičencu do podatkov posredoval svoje podatke ali prijavil prometno nesrečo policiji. J. P. ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja.

15. Policijski zapisnik je javna listina in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Toženec dejstva, ki so jih ugotovili policisti v javni listini, izpodbija in zatrjuje, da so neresnična, zato je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP o domnevi resničnosti vsebine listine prenehalo veljati, kar pa ne vpliva na dokazno vrednost te listine v primerjavi z ostalimi dokazi.

16. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede slednjih dejstev oprlo (tudi) na posnetek nadzornih kamer (priloga C8) iz katerega je razvidno, da je avto temne barve z večjo hitrostjo zapeljal naravnost s ceste v zaprta vhodna vrata elektrarne tako, da so se vrata odprla. Iz poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 31. 1. 2014 (priloga C6) izhaja, da gre za osebno vozilo Renault Laguno II (model 2001-2007), črne ali metalik sive barve. Čeprav v poročilu ni bila ugotovljena registrska številka vozila, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je A. A. lastnica vozila enake znamke, da je tudi njeno vozilo temne barve ter da je bilo dne 29. 12. 2013 v posesti J. P.7 J. P. je sicer izpovedal, da ni povzročil predmetne prometne nesreče, da vozila Renault Laguna reg. št. X spornega dne ni vozil ter da se je ves dan nahajal v Republiki Srbiji, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ves dan ni mogel nahajati v Republiki Srbiji, saj iz poročila Interpola Zagreb (list. št. 118) izhaja, da je na mejnem prehodu Bajakovo tega dne vstopil v Republiko Hrvaško. Nadalje je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da je glede na potno razdaljo in potovalni čas (mejni prehod je od takratnega prebivališča J. P. oddaljen 366 km, predviden potovalni čas pa je 3,5 ure) povsem možno, da je J. P. dne 29. 12. 2013 ob 21:03 uri vozil vozilo Renault Laguna po lokalni cesti iz Vrhovo proti Loka ter povzročil prometno nesrečo. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev glede udeležbe predmetnega vozila v prometni nesreči oprlo tudi na izpovedbo policista J. J., ki je povedal, da so bile na ogledu vidne sveže poškodbe na avtu (sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi C., ki je trdila, da je bilo vozilo po prednji strani odbijača poškodovano že pred škodnim dogodkom), ter na izpovedbo T. T., ki je povedal, da je bilo glede na videne poškodbe mogoče sklepati, da je prav to vozilo trčilo v vrata elektrarne.

17. Toženec, na katerem je dokazno breme izpodbijanja v javni listini ugotovljenih dejstev, je sicer predlagal dokaze, s katerimi je ta dejstva skušal izpodbiti, vendar pa se pritožbeno sodišče pridružuje prvostopenjskemu, da mu na podlagi izvedenih dokazov ni uspelo ovreči zakonske domneve o resničnosti v javni listini zapisanih dejstev (povzročitev prometne nesreče z vozilom znamke Renault Laguna reg. št. X, udeležba J. P. v prometni nezgodi ter vzrok škodnega dogodka - neprilagojena hitrost vožnje le-tega).

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni izkazala višine svojega zahtevka oz. ni zadostila trditvenemu bremenu glede obsega škode. Tožnica je navedla, da je na drsnih vratih kovinske ograje HE Vrhovo nastala materialna škoda v višini 2.765,00 EUR. Slednjo škodo je izkazala s predloženim računom št. 3-3/2014 z dne 6. 3. 2014 (priloga A6) ter izjavo V. V. iz S. d.o.o., ki je izpovedal, da je bil oškodovanec upravičen do novih vrat. Toženec pa v zvezi z očitkom, da oškodovancu ni nastala škoda v zatrjevani višini, ni podal konkretiziranih navedb.

19. Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Toženec v pritožbi navaja, da iz posnetka varnostnih kamer slednjega ni mogoče ugotoviti, saj se registrske številke ne da razbrati, prav tako pa takšen zaključek ne more temeljiti na izjavah policistov, da naj bi bile na ogledu vozila vidne sveže poškodbe, saj policisti zagotovo nimajo ustreznega strokovnega znanja, da bi podali tovrstno oceno. 2 Toženec navaja, da je J. P. tudi sam izpovedal, da vozila v kritičnem času ni vozil, saj se sploh ni nahajal v Republiki Sloveniji, temveč je bil v tujini; česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč se je oprlo na poročilo Interpola Zagreb, v katerem je zavedeno, da je J. P. na mejnem prehodu Bajakovo dne 29. 12. 2013 vstopil v Republiko Hrvaško, ter na takšni podlagi povsem zgrešeno pojasnilo, da je mogoče glede na potno razdaljo in potovalni čas na ravni gotovosti zaključiti, da je vozilo vozil prav J. P., kljub temu, da iz poročila ni razvidno, kdaj je bil kritičnega dne zabeležen vstop le-tega v Republiko Hrvaško. 3 Uporabnik vozila je fizična ali pravna oseba, ki po volji lastnika dejansko razpolaga s prevoznim sredstvom (G. Ristin in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, str. 48). 4 Skladno s tretjim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev ima zavarovalnica pravico od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja po prvem odstavku tega člena, uveljavljati povračilo izplačil skupaj z obrestmi in stroški, vendar največ do zneska, ki ga določa ZOZP. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 277/2013 z dne 28. 5. 2015. 6 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2582/2013 z dne 8. 1. 2014. 7 Prav tako tudi iz Zapisnika izhaja, da je bil po pregledu varnostnih kamer pridobljen seznam lastnikov vozila Renault Laguna, temnejše barve, pri čemer je bilo ugotovljeno, da takšno osebno vozilo poseduje toženec ter da slednje vozilo po poškodbah ustreza pobeglemu. Nadalje je v Zapisniku navedeno, da so policisti Policijske postaje ... opravili ogled predmetnega vozila, fotografirali poškodbe ter opravili razgovor s tožencem, ki je podal izjavo, da je 27. 12. 2013 slednje vozilo prevzel J. P. z namenom testne vožnje in nakupa ter da je vozilo vrnil 30. 12. 2013.