Jedro

Tožeča stranka glede na citirano menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice, ni bila dolžna obravnavane menice protestirati. Tudi če na menici ni napisala odredbe “brez protesta”, je iz vsebine izpolnjene menice, na kateri je odredba “brez obvestila”, jasno in nedvoumno razvidno, da gre za menico brez protesta, kot je bilo to dogovorjeno med izdajateljem – trasantom/akceptantom, avalistom – toženo stranko in remitentom – tožečo stranko (kot upnikom).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu, to je v izreku pod prvo, tretjo, četrto, peto, šesto, sedmo glede zneska 31.797,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 1997 dalje (do plačila) ter osmo točko, potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 1608/2010 z dne 22. 4. 2011 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo: “I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 68.736,86 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 63.680,95 € od 29. 09. 1997 do 31. 12. 2001 in od zneska 5.055,91 € od 16. 01. 1998 do 31. 12. 2001; II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 15.751,81 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 1997 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.055,91 € od 29. 09. 1997 do 15. 01. 1998; III. Ugotovi se, da obstoji terjatev F. d. o. o. do tožeče stranke v višini 31.797,73 €; IV. Terjatvi ugotovljeni pod tč. I in III se pobotata v višini 31.797,73 €; V. Pobotni ugovor se zavrne. VI. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 182/98 z dne 26. 08. 1998 se delno vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 36.939,13 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 1997 do 31. 12. 2001 ter delne stroške izvršilnega postopka v višini 403,38 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 02. 1999 dalje, vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe; VII. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 182/98 z dne 26. 08. 1998 se delno razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 47.549,54 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 1997 dalje, za zakonske zamudne obresti od zneska 36.939,13 € od 01. 01. 2002 dalje ter za delne stroške izvršilnega postopka v višini 513,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 08. 1998 dalje, zavrne; VIII. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.” V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je družba … d. o. o., podpisala menično izjavo (priloga A 8), s katero je pooblastila pravdnega prednika tožeče stranke, da do višine njenih zapadlih in neporavnanih obveznosti iz prodajne pogodbe št. 0465/96, izpolni bianko menico (priloga A 5) te družbe ter vanjo vpiše vse sestavine, ki ob izdaji niso bile izpolnjene. Bianko menico je podpisala tudi tožena stranka, preko sredine lica menice. Tožeča stranka v tej pravdni zadevi od tožene stranke torej uveljavlja menično pravni zahtevek, izvršilni predlog je namreč vložila na podlagi menice, kot verodostojne listine. Zakon o menici (ZM, Uradni list FLRJ, št. 104/1946 in naslednji) nima podrobnejših določb o bianko menici, vendar pa je tudi taka menica veljavna. Drugi odstavek 16. člena ZM dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. S pravilno izpolnitvijo postane bianko menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Prvo tožena stranka je podpisala bianko menico, katero je tožeča stranka izpolnila v skladu z njenim pooblastilom v menični izjavi. Bianko menice se v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena. Tožena stranka pa odgovarja za izpolnitev menične obveznosti kot menični porok – avalist, ker se njen podpis nahaja na licu menice. V skladu z določbo 30. člena ZM se aval daje na menici ali na alonži s podpisom avalista, izraža se z besedo “per aval”, “kot porok”, ali s katerikoli drugim izrazom istega pomena, za aval pa zadostuje (samo) podpis na licu menice, razen če gre za trasatov ali trasantov podpis. Iz avala mora biti razvidno, za koga je dan, če to ni razvidno, velja, da je dan za trasanta. Podpis drugo tožene na licu menice pomeni torej aval, dan za trasanta, to je prvo toženo stranko, ker ni navedeno, za koga je dan. Bistven za nastanek avalistove zaveze je njegov podpis. Toženec je s podpisom dal aval kot fizična oseba, saj jo je enkrat podpisal za trasanta in hkrati trasata (družbo … d. o. o.), kot direktor te pravne osebe, drugič pa kot fizična oseba, kar zadošča citirani zakonski zahtevi za veljavnost avala, aval pa je dan za trasanta. Pravna podlaga za izpolnitev bianko menice je pooblastilo za izpolnitev menice. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica bianko menico izpolnila tako, da je zapisala na menico datum izdaje menice, datum dospelosti menice, menični znesek in ime remitenta. Sodišče nadalje pojasnjuje, da ne gre samo za bianko menico, ampak obenem še za trasirano lastno menico, ali menico trasirano na samega sebe, saj je njen izdajatelj – trasant (… d. o. o.), sebe samega navedel/imenoval kot trasata. Čeprav je to v bistvu lastna menica, ostane pravna konstrukcija trasirane menice, kar pomeni, da se za tako menico ne uporabljajo pravila lastne menice. Obema navedenima vrstama menice je skupno to, da nimata vseh sestavin, ki jih za (navadno) trasirano menico predpisuje 1. člen ZM. Pri lastni menici manjka ime tistega, ki naj menico ob zapadlosti plača (tako imenovani “trasat”, ki je pri lastni menici ista oseba kot trasant, to je tisti, ki je menico izdal), pri bianko pa ena ali več bistvenih sestavin (navadno menična vsota), pri kateri izdajatelj (trasant) pooblašča prevzemnika menice, da jo sam izpolni. Pri tej menici izdajatelj sam nepogojno obljubi, da bo menico plačal ob dospelosti remitentu ali po njegovem nalogu drugi osebi in je izdajatelj take menice, hkrati glavni dolžnik. Glede na to, da tožeča stranka terja plačilo meničnega zneska od avalista (tožene stranke) gre v smislu določb ZM, za tako imenovani regresni zahtevek, to je menično opravilo, s katerim imetnik menice zahteva od regresnega meničnega dolžnika, da plača menično vsoto v primeru, če trasat odbije plačilo menice. V bistvu menice namreč je, da jo plača trasat. Z njegovim plačilom se vsi menični zavezanci, to so trasant, indosanti, avalisti, honoranti, rešijo svojih meničnih obveznosti. Če pa menica ni bila plačana v celoti ali delno, lahko imetnik menice uveljavlja regres zoper indosante, trasanta in druge zavezance, ki imajo položaj regresnih zavezancev z regresnim zahtevkom. Tak regresni zavezanec pa je tudi avalist. Toda regres zoper regresne zavezance je mogoč le na podlagi predhodnega protesta. Z javno listino je treba ugotoviti, če menica ni bila plačana ob dospelosti. Protestira se zato, da bi v menični obveznosti ostali drugi menični zavezanci in obveznosti se izvrše le, če jih ni opravil glavni menični zavezanec, kar se dokazuje s protestom. Protest je pogoj za uveljavljanje regresnih pravic in je posebno pomemben zato, ker so vsi drugi dolžniki v menici, razen akceptanta in izdajatelja lastne menice, ki sta glavna dolžnika, pogojni dolžniki in morajo plačati menico kot regresni dolžniki šele potem, ko in če tega ni storil glavni dolžnik. Ravno to dejstvo pa se dokazuje s protestom. Po določbi 52. člena ZM s pretekom rokov za napravo protesta zaradi neplačila, izgubi imetnik menice svoje pravice zoper indosanta, trasanta ali zoper ostale zavezance, torej tudi zoper avalista – toženo stranko v tem sporu, izvzemši akceptanta. Nesporno je, da tožeča stranka menice ni protestirala, na kar je opozorila tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, prav tako pa menica ne vsebuje odredbe “brez protesta”, ali kakšno drugo ustrezno odredbo, napisano in podpisano na menici, da se njen imetnik oprošča dolžnosti napraviti protest zaradi neplačila (45. člen ZM). Takšna odredba mora biti torej izrecno zapisana na sami menici in ne zadošča, da jo vsebuje zgolj menična izjava. To pa bi pomenilo, da je tožeča stranka izgubila svoje regresne pravice do tožene stranke, kot avalista menice. Po stališču pritožbenega sodišča (sklep opr. št. Cpg 336/2010) pa je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno napačno, saj dejstvo, da tožeča stranka menice ni protestirala in da menica tudi “. . . ne vsebuje odredbe “brez protesta”, ali kakšno drugo ustrezno odredbo, napisano in podpisano na menici, da se njen imetnik oprošča dolžnosti napraviti protest zaradi neplačila (45. člen ZM).”, ne more imeti za posledico izgubo njene regresne pravice zoper avalista (toženo stranko), kot meničnega zavezanca. Tožeča stranka namreč glede na citirano menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice, ni bila dolžna obravnavane menice protestirati. Tudi če na menici ni napisala odredbe “brez protesta”, je iz vsebine izpolnjene menice, na kateri je odredba “brez obvestila”, jasno in nedvoumno razvidno, da gre za menico brez protesta, kot je bilo to dogovorjeno med izdajateljem – trasantom/akceptantom, avalistom – toženo stranko in remitentom – tožečo stranko (kot upnikom). Tudi sicer člen 45/I ZM določa, da lahko odredbo “brez protesta” nadomesti kakršna koli druga ustrezna odredba, napisana in podpisana na menici.” Ob upoštevanju takšnega stališča pritožbenega sodišča tožeča stranka, četudi in čeprav menice ni protestirala, zaradi tega ni izgubila svoje regresne pravice do tožene stranke, kot avalista menice. Tožena stranka je torej kot avalist odgovorna prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (prvi odstavek 31. člena ZM v zvezi s tretjim odstavkom 109. člena ZM). V svoji trditveni podlagi je tožena stranka poleg ugovora pasivne legitimacije in izgube regresnih pravic tožeče stranke še navajala, da ni dokazan obstoj terjatev po Pogodbi št. …, vztrajala je pri stališču, da bi tožeča stranka morala terjatev priglasiti v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, česar pa ni storila, zato je izgubila pravico, da izpolnitev obveznosti zahteva od toženca kot domnevnega poroka, navajala je še, da ni dokazov, da vtoževana terjatev izvira iz Pogodbe št. …, ki je navedena v menični izjavi. Postavila je tudi pobotni ugovor iz naslova terjatev glavnega dolžnika do tožeče stranke v skupni višini 77.128,13 €. Ni sporno, da je družba … d. o. o., podpisala menično izjavo (priloga A 8), s katero je pooblastila pravdnega prednika tožeče stranke, da do višine njenih zapadlih in neporavnanih obveznosti iz prodajne pogodbe št. ..., izpolni bianko menico (priloga A 5) te družbe ter vanjo vpiše vse sestavine, ki ob izdaji niso bile izpolnjene. Menica je bila torej izdana zgolj za zavarovanje terjatev iz omenjene prodajne pogodbe, torej za terjatve pravnega prednika tožeče stranke (… d. o. o.) za dobavljeno blago … d. o. o. V pripravljalnem spisu z dne 28. 03. 2002, je tožeča stranka specificirala menični znesek in navedla, da so obveznosti … d. o. o. znašale: – na kontu 10 15,260.501,92 SIT – na kontu 20 3,309.384,99 SIT – na kontu 10-obresti 1,211.601,70 SIT – na kontu 20-obresti 465.377,60 SIT. Skupni saldo obveznosti družbe … d. o. o. naj bi tako znašal 20,246.866,20 SIT in na takšen znesek je tudi bila izpolnjena menica. Enako stanje obveznosti družbe … d. o. o. do pravnega prednika tožeče stranke (po stanju na dan 29. 09. 1997) je ugotovila tudi sodna izvedenka O. K. (3. stran izvedenskega mnenja z dne 14. 08. 2006). Sodišče ugotavlja, da že iz samih trditev tožeče stranke, kar v spis vložene listine (saldakonti promet v prilogi A 9) in izvedensko mnenje, še potrjujejo, izhaja, da terjatvi na kontu 20 v znesku 3,309.384,99 SIT in na kontu 20-obresti v znesku 465.377,60 SIT, nista terjatvi, ki bi izvirali ali bi imeli podlago v prodajni pogodbi št. ..., kjer je … d. o. o., nastopal kot kupec (konto 10), saj je konto 20 namreč konto dobaviteljev (in ne kupcev). Znesek terjatev … d. o. o. na tem kontu pa izvira iz preplačil – avansov dobavitelju (… d. o. o.)., kot je to ugotovila tudi sodna izvedenka (3. stran mnenja) in ne iz naslova kupnine za blago. Morebitne terjatve pravnega prednika tožeče stranke iz tega poslovnega razmerja, kjer je … d. o. o. nastopal kot prodajalec/dobavitelj, … d. o. o. pa kot kupec in o katerem je bila sklenjena nabavna pogodba št. … (priloga B 5) pa s predmetno menico evidentno niso bile zavarovane, kaj takega pa tožeča stranka niti ni trdila niti dokazovala. Sodišče zato zaključuje, da je pravni prednik tožeče stranke menico izpolnil v nasprotju z dogovorom oziroma menično izjavo/pooblastilom (v previsokem znesku oziroma za terjatve, ki ne izvirajo iz prodajne pogodbe št. …). Glede na takšne dejanske ugotovitve in pravne zaključke, je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (le) v višini 68.736,86 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 63.680,95 € od 29. 09. 1997 do 31. 12. 2001 in od zneska 5.055,91 € od 16. 01. 1998 do 31. 12. 2001. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka v menični znesek vključila tudi zamudne obresti, ki na kontu kupcev znašajo 5.055,91 € in od kapitalizirane glavnice (glavnica + zamudne obresti) zahtevala zamudne obresti od 29. 09. 1997 dalje. Po določbi drugega odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), potrebno uporabiti v tem postopku, je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihov plačilo. Menični predlog je bil vložen 16. 01. 1998. Glede ostalih navedb/trditev tožene stranke, da vtoževana terjatev (tudi v preostalem delu) ne izvira iz pogodbe št. … pa sodišče pojasnjuje, da je trditveno breme za takšno trditev na strani tožene stranke. Pravni prednik tožeče stranke je predložil originalno menico, ki ima vse sestavine v skladu z ZM, podlago za izpolnitev menice je imel v predloženi menični izjavi, zato za trditev, da tožeča stranka vtožuje terjatve, ki ne izvirajo iz pogodbe št. …, ampak drugih ločenih pravnih poslov med tedanjima strankama, dokazno breme nosi tožena stranka, saj je to dejansko okoliščino zatrjevala prav ona. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka te svoje trditve, pri čemer niti ni jasno, kaj naj bi izraz “ločeni pravni posli” pomenil, z ničemer ni dokazala, razen v zgoraj navedenem obsegu, ko je sodišče ugotovilo, da del vtoževanega meničnega zneska, (res) nima podlage v prodajni pogodbi št. …, ampak ima podlago v nabavni pogodbi št. … . Dejansko iz po tožeči stranki v spis vloženih listin (računi, dobavnice) in ugotovitev sodne izvedenke izhaja ravno nasproten zaključek od ponujene trditve tožene stranke, namreč da glavnična terjatev tožeče stranke v višini 68.736,86 €, izvira ravno iz prodajne pogodbe št. …, ki je bila sklenjena med … d. o. o. in … d. o. o., kot krovna ali okvirna letna (prodajna) pogodba, na njeni podlagi pa so se na operativni ravni dogovarjali konkretni nakupi blaga, kot to izhaja iz (po tožeči stranki) predložene dokumentacije. Za ta spor je neupošteven očitek tožene stranke, da tožeča stranka ni prijavila v tem sporu vtoževanih terjatev v stečajnem postopku nad družbo … d. o. o. Tožeča stranka je namreč navedla, česar tožena stranka ni prerekala, da je bil stečajni postopek nad to družbo končan po t. i. skrajšanem postopku po določbi 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (gre za primer če premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka) in to celo pred potekom roka za prijavo terjatev. Tožena stranka zato že iz tega razloga, četudi pravdni prednik tožeče stranke svojih terjatev ni prijavil v stečajnem postopku nad družbo … d. o. o., ni bila v prav nič slabšem položaju. Po določbi 117. člena ZPPSL, terjatve, ki jih je bilo mogoče pobotati do dneva začetka stečajnega postopka veljajo za pobotane (po samem zakonu) in jih sploh ni potrebno prijaviti v stečajno maso. Temu sodišče dodaja še to, da v primeru, če je zoper glavnega dolžnika uveden stečajni postopek, to dejstvo toženca kot poroka in plačnika ne razbremeni njegove odgovornosti za plačilo terjatve. Po izrecni določbi 2. odstavka 1007. člena ZOR, zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave, ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja kot porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Tožena stranka se je sklicevala na določbo 1009. člena ZOR in podala pobotni ugovor iz naslova terjatev glavnega dolžnika do tožeče stranke v skupni višini 77.128,13 € (prvotno 18,482.986,20 SIT). Trdila je, da tožeča stranka ni upoštevala kompenzacij: št. … z dne 11. 06. 1997 za znesek 1,913.378,00 SIT, št. … z dne 06. 06. 1997 za znesek 3,898.013,78 SIT, št. … z dne 22. 05. 1997 za znesek 16.896,76 SIT in št. … z dne 28. 05. 1997 v znesku 52.576,00 SIT. Za znesek 7,492.588,00 SIT pa je trdila, da predstavlja terjatev družbe … d. o. o. do tožeče stranke po računu št. … z dne 25. 06. 1997. Sodišče iz teh navedb zaključuje, da se tožena stranka smiselno sklicuje tako na predpravdno pobotanje (kompenzacije št. … z dne 11. 06. 1997 za znesek 1,913.378,00 SIT, št. … z dne 06. 06. 1997 za znesek 3,898.013,78 SIT, št. … z dne 22. 05. 1997 za znesek 16.896,76 SIT in št. … z dne 28. 05. 1997 v znesku 52.576,00 SIT), uveljavlja pa tudi pobotanje v pravdi ali procesno pobotanje (terjatev družbe … d. o. o. v znesku 7,492.588,00 SIT po računu št. … z dne 25. 06. 1997). Drugi odstavek 16. člena ZM dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. S pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Menična obveznost iz bianco menice nastane samo v obsegu in pod pogoji, ki jih določata menica in pooblastilo oziroma pogodbeno materialno pravo. Prekoračitev pooblastila ne more zavezovati pooblastitelja (dr. Š. I.: Zakon o menici s komentarjem, Ljubljana 2001, str. 159). Tudi lastna menica, ki ni bila indosirana, ni abstraktna. Menični zavezanec iz take menice ima na razpolago vse ugovore enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Il Ips 33/2005 z dne 28. 3. 2007). Pravna teorija in predvsem sodna praksa sta zakonsko določene možnosti meničnih ugovorov (16. člen ZM in 256. člen ZOR), med katere spada tudi pobotni ugovor, deloma širili. Pri bianco lastni menici je menična obveznost, dokler menica ni prvič indosirana, celo postala kavzalna in so v celoti ohranjeni ugovori iz temeljnega posla. Ugovori iz temeljnega razmerja so tako dopuščeni predvsem v primerih, ko sta menični dolžnik in menični upnik dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja. Poleg tega iz pravila, da avalist odgovarja prav tako kakor tisti, za katerega je porok (1. odstavek 31. člena ZM) izhaja, da ima avalist, torej tožena stranka, zoper meničnega upnika vse ugovore (tudi pobotnega), kot jih ima (ali jih je imela) oseba (… d. o. o.), za katero jamči. Njegova obveznost ne more biti večja od obveznosti meničnega zavezanca, za katerega je prevzel menično poroštvo. Če tožena stranka v pravdi ugovarja, da tožnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota, gre za materialnopravni ugovor ugasle pravice in če je takšen ugovor podan, sodišče ugotavlja, ali sta toženčeva terjatev in pobotana terjatev res obstajali in ali je bila na pravno veljavni način izjavljena pobotna volja. Dokazno breme se ravna po materialnem pravu. Tožena stranka je trdila, da tožeča stranka ni upoštevala kompenzacij št. … z dne 11. 06. 1997 za znesek 1,913.378,00 SIT, št. … z dne 06. 06. 1997 za znesek 3,898.013,78 SIT, št. … z dne 22. 05. 1997 za znesek 16.896,76 SIT in št. … z dne 28. 05. 1997 v znesku 52.576,00 SIT. Sodna izvedenka O. K. je v svojem izvedenskem mnenju ugotovila v II.c) točki (stran 5), da so bile vse navedene kompenzacije pri uskladitvi stanja upoštevane. Sodna izvedenka je ugotovila le, da obstaja razlika v dobro … d. o. o. v višini 31.797,73 € (prvotno 7,620.009,19 SIT), zaradi neknjiženega računa št. … v znesku 7,492.588,00 SIT, dodatna razlika v dobro … d. o. o. v višini 127.421,18 SIT pa se nanaša na zneske po računih, ki so bili upoštevani pri uskladitvi stanj (ugotovitve sodne izvedenke v zadnjem odstavku na strani 7 izvedenskega mnenja). Navedeno pomeni, da so terjatve družbe … d. o. o. do pravnega prednika tožeče stranke, ki so bile predmet navedenih kompenzacij ugasnile in jih ne more tožena stranka (še enkrat) uveljavljati/ugovarjati v pobot. Sodišče je zato pobotni ugovor tožene stranke v kolikor se nanaša na znesek 45.330,40 €, zavrnilo, saj niso podani pogoji za pobot po določbi 336. člena ZOR (ni protiterjatve v tej višini). Glede v pobot ugovarjane terjatve v višini 31.797,73 € pa sodišče ugotavlja, da terjatev družbe … d. o. o. do … d. o. o. v tej višini ni prenehala zaradi pobotanja (ali na kak drug način), prav tako tožeča stranka za ta znesek ni zmanjšala meničnega zneska, kot je to ugotovila sodna izvedenka pri ugotavljanju salda dolga … d. o. o. do … d. o. o. po stanju na dan 29. 09. 1997. Tožeča stranka je v zvezi z računom … d. o. o. št. … trdila, da ni nikoli prispel k njej ter izrazila tudi dvom v njeno verodostojnost. Sodišče ugotavlja, da so ti očitki tožeče stranke neutemeljeni, saj je iz izvedenskemu mnenju priloženih listin – naročilnica … št. … z dne 16. 06. 1997 in dobavnice št. … z dne 16. 06. 1997, jasno razvidno, da je bila med … d. o. o. kot prodajalcem ter … d. o. o. (takrat še d. d.) sklenjena prodajna pogodba za različno računalniško opremo, ki je bila kupcu izročena, zanjo pa je bil izstavljen račun št. … v znesku 7,492.588,00 SIT, ki pa ni bil poravnan. Pravdni pobotni ugovor je takšno procesno dejanje toženca, ki obsega trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev ter predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev. Gre za pobotanje v pravdi oziroma procesno pobotanje. Nasproti tožnikovi, še vedno obstoječi terjatvi, uveljavlja toženec v sami pravdi še vedno obstoječo in še ne pobotano nasprotno terjatev z ugovorom zaradi pobota. Toženec pred pravdo ali zunaj pravde še ni nič pobotal in se zato šele v pravdi sklicuje na svojo pobotno pravico. Sodišče zaključuje ter pri tem povzema in sprejema ugotovitve sodne izvedenke, da je po stanju na dan 29. 09. 1997 obstajala protiterjatev … d. o. o. do … d. o. o. v skupni višini 31.797,73 € (prvotno 7,620.009,19 SIT), zaradi neporavnanega računa št. … v znesku 7,492.588,00 SIT, dodatna razlika v dobro … d. o. o. v višini 127.421,18 SIT pa se nanaša na zneske po računih, ki so bili upoštevani pri uskladitvi stanj, kot to izhaja iz ugotovitev sodne izvedenke v zadnjem odstavku na strani 7 njenega izvedenskega mnenja in je torej ugotovilo obstoj terjatve … d. o. o. do tožeče stranke v višini 31.797,73 €. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, sodišče podaja naslednji rezime svojih odločitev: Sodišče je glede obstoja terjatev pravdnih strank ugotovilo: – da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 68.736,86 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 63.680,95 € od 29. 09. 1997 do 31. 12. 2001 in od zneska 5.055,91 € od 16. 01. 1998 do 31. 12. 2001 (I. točka izreka), – da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 15.751,81 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 1997 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.055,91 € od 29. 09. 1997 do 15. 01. 1998 (II. točka izreka), – ter končno, da obstoji terjatev … d. o. o. do tožeče stranke v višini 31.797,73 € (III. točka izreka). V posledici teh ugotovitev o (ne)obstoju medsebojnih terjatev je sodišče izvedlo pobot terjatev tožeče stranke in tožene stranke (oziroma … d. o. o.) v znesku 31.797,73 €, to je v višini ugotovljene protiterjatve … d. o. o. (IV. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke, v kolikor se je nanašal na znesek 45.330,40 € je sodišče zavrnilo, ker je zaključilo, da niso podani pogoji za pobot po določbi 336. člena ZOR (V. točka izreka). Upoštevaje gornje ugotovitve o (ne)obstoju medsebojnih terjatev ter sledeč njihovemu pobotanju, je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 182/98 z dne 26. 08. 1998, delno vzdržalo v veljavi glede zneska 36.939,13 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 1997 do 31. 12. 2001 ter za delne stroške izvršilnega postopka v višini 403,38 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 02. 1999 dalje (VI. točka izreka). V preostalem delu, to je glede plačila zneska 47.549,54 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 09. 1997 dalje ter za delne stroške izvršilnega postopka v višini 513,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 08. 1998 dalje pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 182/98 z dne 26. 08. 1998 delno razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Kakor je bilo pojasnjeno že pri obrazložitvi ugotovitve obstoja terjatev tožeče stranke, je tožeča stranka v menični znesek vključila tudi zamudne obresti (5.055,91 €) in od teh obresti (poleg glavnice) zahtevala zamudne obresti od 29. 09. 1997 dalje, čeprav je bil menični predlog vložen šele 16. 01. 1998. Po določbi drugega odstavka 279. člena ZOR je namreč mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek na njihovo plačilo. Sodišče je zato zahtevek tožeče stranke na plačilo teh procesnih obresti do 15. 01. 1998 zavrnilo, oziroma mu je ugodilo šele od 16. 01. 1998 dalje. Pri odločitvi o ugotovitvi obstoja terjatev tožeče stranke in pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče (z uporabo programa za izračun obresti pri Vrhovnem sodišču R Slovenije) ugotovilo, da so zamudne obresti že pred 01. 01. 2002 dosegle in presegle glavnico. Zato so na podlagi določbe 376. člena v zvezi s 1060. členom OZ in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006 z dnem 01. 01. 2002, obresti prenehale teči. Sodišče je zato tožbeni zahtevek za zamudne obresti od 01. 01. 2002 dalje zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo tudi v tem delu. Glede vtoževane glavnice in zamudnih obresti tožena stranka ni podala nobenih konkretnih in argumentiranih ugovorov, v zvezi z datumom zapadlosti računov in začetkom teka zamudnih obresti ter datumi posameznih plačil), zato je sodišče ta neprerekana dejstva štelo za priznana (214. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Tožeča stranka je bila s svojim meničnim izvršilnim predlogom uspešna v višini 44 % , zato ji je sodišče tudi priznalo takšen odstotek izvršilnih stroškov. O pravdnih stroških je sodišče odločilo v skladu z določilom 154. člena ZPP, to je po uspehu v pravdi. Ker je vsaka od strank uspela približno s polovico svojih zahtev, je zato sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, nastale tako na prvi, kot na pritožbeni stopnji.” Tožena stranka s 1. 6. 2011 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v izreku pod prvo, četrto, peto, šesto in osmo točko iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožečo stranko pa obveže k plačilu njej nastalih stroškov postopka.

Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Pritožbene navedbe tožene stranke bo pritožbeno sodišče povzelo, ko bo nanje odgovorilo.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo tožene stranke ni vložila.

Tožeča pa z (istega) dne 1. 6. 2011 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v izreku pod tretjo, četrto, sedmo glede zneska 31.797,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 1997 dalje (do plačila) in osmo točko (prav tako) iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da “... tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi tudi glede zneska 31.797,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 1997 do plačila oz. podredno do 31. 12. 2011 ter da točko III. in IV. izreka ter točko VII. izreka razveljavi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 98/00182 z dne 26. 8. 1998 pa pod točko 1. in 3. vzdrži v veljavi dodatno še glede zneska 31.797,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 1997 do plačila oz. podredno do 31. 12. 2011 ter naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki dodatno še znesek 31.797,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 1997 do plačila oz. podredno do 31. 12. 2011, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.” Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Pritožbene navedbe tožeče stranke bo pritožbeno sodišče povzelo, ko bo nanje odgovorilo.

Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni vložila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbah (obeh) pravdnih strank: Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) naj bi bila v postopku na prvi stopnji podana, ni tožena stranka v pritožbi ne navedla in ne obrazložila.

S pritožbo tožeče stranke uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP (četrti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe) ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste (in štirinajste) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa nista podani.

Ker so v sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi, zato primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v s pritožbo tožeče stranke izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč tudi dovolj obširno pojasnilo, “na podlagi česa je zaključilo, da je račun št. … verodostojen”, ter se opredelilo “… do konkretnih ugovorov tožene stranke, ki so se nanašali na neverodostojnost računa št. … ”.” (tretji, peti in sedmi odstavek na sedmi strani obrazložitve sodbe).

Pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati pritožbenih očitkov tožeče stranke: “Poleg tega … sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo opreti sodbe na listino – dobavnico, ki jo je tožena stranka predložila prepozno, po nastopu dokazne prekluzije, šele ob izdelavi izvedenskega mnenja. Enako sicer velja tudi za račun in naročilnico, kot je zgoraj že navedeno. Zaradi neupoštevanja določil ZPP o prekluziji (286. člen ZPP) je sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo postopka, ki jo je tožeča stranka pravočasno uveljavljala že v teku postopka na prvi stopnji, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).” (peti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe). Tožeča stranka bi morala cit. kršitev uveljaviti takoj, ko je to bilo mogoče; to pa je bilo najprej po zaključku dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 27. 2. 2007, oziroma po zaključkih dokaznih postopkov na naslednjih glavnih obravnavah, najkasneje pa po zaključku dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 22. 4. 2011 v postopku na prvi stopnji. Toda tako ni ravnala; v pritožbi pa tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbah zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev pravdnih strank je z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti (v sodbi druge stopnje povzeti) razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijanimi odločitvami tudi materialno pravo (cit. določbe ZM, ZOR, OZ in ZPPSL) pravilno uporabilo.

O pritožbi tožene stranke: Neutemeljeni sta pritožbeno še nadaljnje vztrajanje tožene stranke, da “… že po samem Zakonu o menici ne obstoji njegova plačilna zaveza nasproti tožeči stranki … .” ter trditev, da “Toženec je namreč tekom celotnega postopka zatrjeval (čemur tožeča stranka ni osporavala), da menica ni bila protestirana in da je zaradi tega tožeča stranka nasproti njemu izgubila vse regresne pravice.” (drugi do peti odstavek na drugi strani ter nadaljevanje in drugi do deseti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe). Ob pravilnem upoštevanju “takšnega stališča pritožbenega sodišča” je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da “… tožeča stranka, četudi in čeprav menice ni protestirala, zaradi tega ni izgubila svoje regresne pravice do tožene stranke, kot avalista menice. Tožena stranka je torej kot avalist odgovorna prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (prvi odstavek 31. člena ZM v zvezi s tretjim odstavkom 109. člena ZM).” (peti odstavek na četrti strani obrazložitve sodbe). Pravilno pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje: “Po stališču pritožbenega sodišča (sklep opr. št. Cpg 336/2010) pa je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno napačno, saj dejstvo, da tožeča stranka menice ni protestirala in da menica tudi “. . . ne vsebuje odredbe “brez protesta”, ali kakšno drugo ustrezno odredbo, napisano in podpisano na menici, da se njen imetnik oprošča dolžnosti napraviti protest zaradi neplačila (45. člen ZM).”, ne more imeti za posledico izgubo njene regresne pravice zoper avalista (toženo stranko), kot meničnega zavezanca. Tožeča stranka namreč glede na citirano menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice, ni bila dolžna obravnavane menice protestirati. Tudi če na menici ni napisala odredbe “brez protesta”, je iz vsebine izpolnjene menice, na kateri je odredba “brez obvestila”, jasno in nedvoumno razvidno, da gre za menico brez protesta, kot je bilo to dogovorjeno med izdajateljem – trasantom/akceptantom, avalistom – toženo stranko in remitentom – tožečo stranko (kot upnikom). Tudi sicer člen 45/I ZM določa, da lahko odredbo “brez protesta” nadomesti kakršna koli druga ustrezna odredba, napisana in podpisana na menici.” (četrti odstavek na četrti strani obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje še na svoje druge razloge za “taksno stališče”, navedene v tretjem odstavku na tretji strani obrazložitve sklepa Cpg 336/2010 z dne 6. 10. 2010, ki se v celoti glasi: “Tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila izdana lastna bianco menica z menično izjavo – pooblastilom za izpolnitev menice. V cit. menični izjavi – pooblastilu za izpolnitev menice pa je navedeno pooblastilo, naj se menica izpolni s klavzulo “brez protesta”. Sodišče prve stopnje je sicer menico in menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice (smiselno) pravilno dokazno ocenjevalo v medsebojni zvezi, saj je tožeča stranka ti dokazni listini predložila že s tožbo. Vendar pa dejstvo, da tožeča stranka menice ni protestirala in da menica tudi “… ne vsebuje odredbe “brez protesta” ali kakšno drugo ustrezno odredbo, napisano in podpisano na menici, da se njen imetnik oprošča dolžnosti napraviti protest zaradi neplačila (45. člen ZM).”, ne more imeti za posledico izgubo njene regresne pravice zoper avalista (toženo stranko), kot meničnega zavezanca. Tožeča stranka namreč glede na cit. menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice ni bila dolžna obravnavane menice protestirati. Tudi če na menici ni napisala odredbe “brez protesta”, je vsebine izpolnjene menice, na kateri je odredba “brez obvestila”, jasno in nedvoumno razvidno, da gre za menico brez protesta, kot je to bilo dogovorjeno med izdajateljem – trasantom/akceptantom, avalistom – toženo stranko in remitentom – tožečo stranko (kot upnikom). Sodišče prve stopnje, ki pri dokazni oceni menice tega dejstva ni spregledalo, pa je brez dvoma nepravilno presodilo, da mora biti “Takšna odredba … izrecno zapisana na sami menici in ne zadošča, da jo vsebuje zgolj menična izjava.” Tudi sicer čl. 45/I ZM določa, da lahko odredbo “brez protesta” nadomesti kakršna koli druga ustrezna odredba, napisana in podpisana na menici.”, pri čemer pa opozarja predvsem na svojo ugotovitev: “Sodišče prve stopnje je sicer menico in menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice (smiselno) pravilno dokazno ocenjevalo v medsebojni zvezi, saj je tožeča stranka ti dokazni listini predložila že s tožbo.” Tudi če je res, da je “Toženec … tekom postopka zatrjeval, da podpis na menici sploh ni njegov.”, da je “V potrditev teh zatrjevanj … bil angažiran izvedenec grafološke stroke, z mnenjem katerega pa se toženec ni strinjal in je predlagal angažiranje drugega izvedenca, čemur ni bilo ugodeno.” ter da je “Toženec … prepričan, da bi bilo temu dokaznemu predlogu potrebno ugoditi.”, oziroma da je “... prepričan, da bi mu bilo potrebno ponuditi priložnost, da svoja zatrjevanja poizkuša dokazati še z drugim izvedencem grafološke stroke.” (tretji do peti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe), je sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da “... ni razlogov, da bi sodišče dvomilo v strokovnost izvedenca grafologa, ki je glede na uporabljeno metodo in rezultate podal mnenje o tem, da je toženec sam podpisal s parafom listini v prilogi A 5 in A 8 in je torej dokazano, da je toženec podpisal menico in listino “menična izjava – pooblastilo za izpolnitev menice”., pravilno “… v dokaznem postopku … ponovno zavrnilo predlog tožene stranke, da se angažira drug izvedenec grafolog … .” (prvi odstavek na tretji strani obrazložitve sodbe). Sicer pa tožena stranka zavrnitvi tega njenega dokaznega predloga v dokaznih postopkih na glavnih obravnavah (npr. z dne 15. 10. 2008, 4. 6. 2010, 26. 11. 2010 in 22. 4. 2011) v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala oziroma je ni izpodbijala. Zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje spremenilo cit. svojo odločitev.

Tožena stranka v pritožbi pravilno trdi, da je že v vlogi z dne 6. 10. 2006 opozorila, da je izvedenka pri obračunu terjatev, ki jih ima tožeča stranka do nje, še posebej upoštevala tudi obračune zamudnih obresti od prepozno plačanih računov, medtem ko tega na njeni strani ni storila. Obračun obveznosti je tako bil izveden v njeno škodo, saj je tudi tožeča stranka v razmerju do nje zamujala s plačili. Izvedenka bi morala izvesti neke vrste pobot, in sicer na ta način, da bi zapirala medsebojne obveznosti le po računih, kot so ti zapadali v plačilo, ne pa da je na strani tožeče stranke k tem najprej prištela še obresti in od tako dobljenega zneska odštela (neobrestovane) obveznosti, ki jih ima tožeča stranka do nje. Gre za zelo visoke zneske, katerih višina (druga in tretja stran izvedenskega mnenja) naj bi se gibala okoli 3,300.000,00 SIT oziroma 13.770,76 EUR, za kolikor bi torej bil njen dolg manjši. Vendar pa dopolnilno izvedensko mnenje, katerega izdelavo je večkrat predlagala, ni bilo izvedeno (deveti do enajsti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Toda kot je v deveti točki 9. 11. 2006 vložene pripravljalne vloge navedla tožeča stranka, so cit. trditve tožene stranke neutemeljene, ker je pač “... izvedenka upoštevala listine, ki so jih predložile pravdne stranke. Tožeča stranka je obračune obresti predložila, pri čemer pa tožena stranka tega ni storila. Če je v zvezi s tem nastal manjko, je zaradi tega odgovorna tožena stranka sama sebi (pa tudi sicer to ne drži). Tožena stranka je imela vso možnost obračune obresti napraviti še preden je bila izvedenka finančne stroke sploh imenovana, pa tega ni storila. Nenazadnje pa je izvedenka ugotovila, da je obračun zamudnih obresti, ki so se natekale v korist tožeče stranke tožena stranka priznala. Prav tako ne drži, da naj bi ta razlika med nateklimi zamudnimi obrestmi znašala okoli 3.300.000,00 SIT. Za to trditev v spisu ni podlage. Kje je tožena stranka ta podatek našla, tožeči stranki ni jasno, gre zgolj za zatrjevanje toženca, ki nima nobene podlage.” Sicer pa tožena stranka tudi zavrnitvi tega njenega “dokaznega” predloga “kot nepotrebnega” v dokaznih postopkih na glavnih obravnavah z dne 27. 2. 2007, 15. 10. 2008, 4. 6. 2010, 26. 11. 2010 in 22. 4. 2011 v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala oziroma je ni izpodbijala. Zato tudi v tem primeru ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje spremenilo cit. svojo odločitev.

Tožena stranka v pritožbi še posplošeno navaja: “Sicer pa je toženec tekom postopka tudi zatrjeval, da domnevna obveznost, sploh ne izvira iz določil OZ oz. obveznosti po pogodbi št. ..., sklenjeni med tožečo stranko in … d. o. o. Toženec kot “fizična oseba” torej s to pogodbo ni mogel razpolagati, niti je ni podpisal. Drži, da je breme dokazovanja na stranki, ki določena dejstva navaja. Vendar ne gre spregledati, da toženec določenih dokaznih listin enostavno ni mogel predložiti in je (upravičeno) predlagal, da jih predloži nasprotna stranka, ki pa tega ni storila (zakaj je temu tako, naj oceni poslujoče sodišče, očitno pa tožeča stranka tega ni želela storiti, ker bi se s tem za resnične pokazale trditve toženca).” ter “Je pa toženec predlagal, naj pogodbo predloži tožeča stranka (ki je bila pogodbeni partner v tej pogodbi), česar ta ni storila, takšen predlog pa upoštevajoč zgoraj zapisano vsekakor ni bil v nasprotju z 227. členom ZPP.” (zadnji odstavek na četrti strani in nadaljevanje ter drugi odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe). Tožena stranka je na glavni obravnavi z dne 16. 9. 2004 res predlagala dokaz z “vpogledom v prodajno pogodbo št. … , ki naj jo predloži tožeča stranka”. Toda tožeča stranka je v 4. 10. 2004 vloženem prvem pripravljalnem spisu pojasnila, da “Pogodbe … sedaj … sicer ne najde v svojem arhivu, ampak dolg tožene stranke jasno izhaja iz … .” Tožena stranka je v 9. 3. 2005 vloženem pripravljalnem spisu brez kakšnih sumov, da tožeča stranka noče ugoditi njenemu predlogu, (enostavno) navedla: “Ker tožeča stranka navaja, da ne najde pogodbe št. … , pa tožena stranka v spis vlaga nekaj računov, iz katerih izhaja … .” Tudi izvedenka finančne stroke je v svojem Izvedenskem mnenju z dne 14. 8. 2006 zapisala: “Nisem prejela prodajne pogodbe št. … (prav: … ) z navedbo (tožeče stranke), da je nimajo oziroma je ne najdejo.” (prva stran), “(Gospod F. U.) druge dokumentacije ni predložil z obrazložitvijo, da je več nima. Navedel je tudi, da nima prodajne pogodbe št. … (prav: …).” (druga stran) ter “Prav tako nisem preverjala pogojev poslovanja med obema strankama, ker prodajne pogodbe št. … (prav: … ) nima več nobena od strank.” (sedma stran). Končno je tožena stranka v 13. 10. 2008 vloženem četrtem pripravljalnem spisu obrazložila (in to obrazložitev ponovila v pritožbi): “Je pa toženec predlagal, naj pogodbo (št. …) predloži tožeča stranka (ki je bila pogodbeni partner v tej pogodbi), česar ta ni storila, takšen predlog pa upoštevajoč zgoraj zapisano vsekakor ni bil v nasprotju z 227. členom ZPP.” Ker je tako očitno, da (že) tožena stranka sama ni (utemeljeno) sumila, da tožeča stranka noče predložiti sporne pogodbe, je nedvomno, da tudi sodišče prve stopnje ni dvomilo v cit. pojasnilo tožeče stranke in zato (pravilno) ni izvedlo dokazov za ugotovitev tega dejstva (četrti odstavek 227. člena ZPP). Sicer pa tožena stranka take izvedbe dokazov niti ni predlagala.

S trditvijo: “To pa pomeni, da tožeča stranka, kot upnik, predloga za izvršbo sploh ni vložila na podlagi verodostojne listine v smislu določil 2. odst. 21. člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 30/78), tožena stranka pa je zatrjevala, da sploh ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Zato bi bilo potrebno postopati v skladu z določilom 437. člena ZPP.” (zadnji odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani obrazložitvi pritožbe), pa tožena stranka v pritožbi navaja novo dejstvo.

Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 21. 3. 2002) oziroma do konca glavne obravnave (dne 22. 4. 2011) v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti. Pritožbeno sodišče zato uveljavljene pritožbeno nove trditve tožene stranke ni moglo upoštevati.

O pritožbi tožeče stranke: Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožeče stranke, da “Vse navedene okoliščine kažejo na to, da je račun, št. …, ki ga je predložila tožena stranka kot dokaz za obstoj njene terjatve do tožeče stranke v višini 31.797,73 EUR, prirejen za potrebe tega postopka in ni pristen ter verodostojen, tožeča stranka pa s predložitvijo originala listin tudi ni ovrgla dvoma v pristnost fotokopij.” (sedmi odstavek na tretji strani ter prvi in drugi odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Tudi pritožbeno sodišče misli, da so ti očitki tožeče stranke neutemeljeni, in zato v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje: “Tožena stranka je trdila, da tožeča stranka ni upoštevala kompenzacij št. … z dne 11. 06. 1997 za znesek 1,913.378,00 SIT, št. … z dne 06. 06. 1997 za znesek 3,898.013,78 SIT, št. … z dne 22. 05. 1997 za znesek 16.896,76 SIT in št. … z dne 28. 05. 1997 v znesku 52.576,00 SIT. Sodna izvedenka O. K. je v svojem izvedenskem mnenju ugotovila v II.c) točki (stran 5), da so bile vse navedene kompenzacije pri uskladitvi stanja upoštevane. Sodna izvedenka je ugotovila le, da obstaja razlika v dobro … d. o. o. v višini 31.797,73 € (prvotno 7,620.009,19 SIT), zaradi neknjiženega računa št. … v znesku 7,492.588,00 SIT, dodatna razlika v dobro … d. o. o. v višini 127.421,18 SIT pa se nanaša na zneske po računih, ki so bili upoštevani pri uskladitvi stanj (ugotovitve sodne izvedenke v zadnjem odstavku na strani 7 izvedenskega mnenja).”, “Glede v pobot ugovarjane terjatve v višini 31.797,73 € pa sodišče ugotavlja, da terjatev družbe … d. o. o. do … d. o. o. v tej višini ni prenehala zaradi pobotanja (ali na kak drug način), prav tako tožeča stranka za ta znesek ni zmanjšala meničnega zneska, kot je to ugotovila sodna izvedenka pri ugotavljanju salda dolga … d. o. o. do … d. o. o. po stanju na dan 29. 09. 1997. Tožeča stranka je v zvezi z računom … d. o. o. št. … trdila, da ni nikoli prispel k njej ter izrazila tudi dvom v njeno verodostojnost. Sodišče ugotavlja, da so ti očitki tožeče stranke neutemeljeni, saj je iz izvedenskemu mnenju priloženih listin – naročilnica … št. … z dne 16. 06. 1997 in dobavnice št. ... z dne 16. 06. 1997, jasno razvidno, da je bila med … d. o. o. kot prodajalcem ter … d. o. o. (takrat še d. d.) sklenjena prodajna pogodba za različno računalniško opremo, ki je bila kupcu izročena, zanjo pa je bil izstavljen račun št. … v znesku 7,492.588,00 SIT, ki pa ni bil poravnan.” ter “Sodišče zaključuje ter pri tem povzema in sprejema ugotovitve sodne izvedenke, da je po stanju na dan 29. 09. 1997 obstajala protiterjatev … d. o. o. do … d. o. o. v skupni višini 31.797,73 € (prvotno 7,620.009,19 SIT), zaradi neporavnanega računa št. … v znesku 7,492.588,00 SIT, dodatna razlika v dobro … d. o. o. v višini 127.421,18 SIT pa se nanaša na zneske po računih, ki so bili upoštevani pri uskladitvi stanj, kot to izhaja iz ugotovitev sodne izvedenke v zadnjem odstavku na strani 7 njenega izvedenskega mnenja in je torej ugotovilo obstoj terjatve … d. o. o. do tožeče stranke v višini 31.797,73 €.” (tretji, peti in sedmi odstavek na sedmi strani obrazložitve sodbe).

Tožeča stranka v pritožbi (tretji odstavek na četrti strani) pravilno trdi, da “... je dokazno breme za dokaz temelja in višine terjatve po računu št. … na strani tožene stranke.” Toda prav “Ob skrbni presoji dokazov, tako fotokopije računa, dobavnice in naročilnice ter vseh ostalih dokazov in navedb obeh pravdnih strank ter na podlagi uspeha celotnega postopka …” je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je “… tožena stranka … dokazala obstoj svoje terjatve v višini 31.797,73 EUR … .” Čeprav tožena stranka ni predložila listin v izvirniku, pri čemer je tudi po mnenju pritožbenega sodišča navedla povsem prepričljiv razlog, zakaj tega ne more storiti, je po vsem navedenem sodišče prve stopnje brez dvoma pravilno ravnalo po pravilih o dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) ter ob skrbni presoji dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj svoje terjatve, in zato njenemu pobotnemu ugovoru v tem delu tudi pravilno ugodilo.

Končno je še neutemeljeno pritožbeno prepričanje tožeče stranke, da je “... sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 31. člena Zakona o menici), s tem, ko je ugovor pobota tožene stranke, kot meničnega poroka, ki izhaja iz temeljnega posla med remitentom in glavnim dolžnikom, sploh dopustilo oz. upoštevalo.” (četrti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje: “Drugi odstavek 16. člena ZM dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. S pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Menična obveznost iz bianco menice nastane samo v obsegu in pod pogoji, ki jih določata menica in pooblastilo oziroma pogodbeno materialno pravo. Prekoračitev pooblastila ne more zavezovati pooblastitelja (dr. Š. I.: Zakon o menici s komentarjem, Ljubljana 2001, str. 159). Tudi lastna menica, ki ni bila indosirana, ni abstraktna. Menični zavezanec iz take menice ima na razpolago vse ugovore enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 33/2005 z dne 28. 3. 2007). Pravna teorija in predvsem sodna praksa sta zakonsko določene možnosti meničnih ugovorov (16. člen ZM in 256. člen ZOR), med katere spada tudi pobotni ugovor, deloma širili. Pri bianco lastni menici je menična obveznost, dokler menica ni prvič indosirana, celo postala kavzalna in so v celoti ohranjeni ugovori iz temeljnega posla. Ugovori iz temeljnega razmerja so tako dopuščeni predvsem v primerih, ko sta menični dolžnik in menični upnik dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja. Poleg tega iz pravila, da avalist odgovarja prav tako kakor tisti, za katerega je porok (1. odstavek 31. člena ZM) izhaja, da ima avalist, torej tožena stranka, zoper meničnega upnika vse ugovore (tudi pobotnega), kot jih ima (ali jih je imela) oseba (… d. o. o.), za katero jamči. Njegova obveznost ne more biti večja od obveznosti meničnega zavezanca, za katerega je prevzel menično poroštvo.” ter “Če tožena stranka v pravdi ugovarja, da tožnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota, gre za materialnopravni ugovor ugasle pravice in če je takšen ugovor podan, sodišče ugotavlja, ali sta toženčeva terjatev in pobotana terjatev res obstajali in ali je bila na pravno veljavni način izjavljena pobotna volja. Dokazno breme se ravna po materialnem pravu.” (šesti odstavek na šesti strani in nadaljevanje ter drugi odstavek na sedmi strani obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče tudi obrazložitvi te presoje sodišča prve stopnje nima ničesar več dodati.

S tako obrazložitvijo je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe pravdnih strank odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje mora namreč v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Navedeni morajo torej biti razlogi za potrditev (oziroma razveljavitev ali spremembo) odločbe sodišča prve stopnje.

Zato je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).