Jedro

Neizročitev ustreznih zavarovanj v skladu s pogodbo ne predstavlja položaja po 24. členu ZFPPIPP. Tožeča stranka je izvedla vsa gradbena dela, tožena stranka pa je za gradbena dela plačala. Zadržanje sredstev v višini 10 % pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev menice v zavarovanje odprave napak, torej v utrditev obveznosti, da bodo napake odpravljene. Dejstvo neizročitve zavarovanj oziroma menice s strani tožeče stranke ne pomeni, da tožeča stranka svojega dela obveznosti ni izpolnila, saj je tožena stranka ravno iz tega razloga zadržala 10% pogodbene vrednosti, s čimer je bila obveznost tožeče stranke smiselno - na drug način izpolnjena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsaj tožeča stranka do tožene stranke svoj del obveznosti izpolnila v celoti, kar pomeni, da dejanski stan po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP ni podan.

ZFPPIPP določa, da morajo upniki prijaviti v stečajnem postopku vse terjatve, ki nastanejo do začetka tega postopka. Vendar pa je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Pogojna terjatev je namreč vsaka terjatev, katere nastanek je odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ). Jamčevanje za odpravo napak v garancijski dobi je bila obveznost tožeče stranke do tožene, zato je imela tožena stranka terjatev do tožeče stranke na izpolnitev garancijske zaveze. Ker je bila terjatev tožene stranke vezana na pogoj, če se pokaže napaka v garancijski dobi, je treba šteti terjatev iz tega naslova za pogojno terjatev, ki bi jo moral upnik (tožena stranka) v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Obveznost izročiti menico po pogodbi je določena v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi. Obveznost izročitve menice je torej postranska akcesorna obveznost k obveznosti jamčevanja za odpravo napak, ki pa je na podlagi 296. člena ZFPPIPP prenehala, ker je tožena stranka ni prijavila v stečajnem postopku kot pogojno terjatev. S prenehanjem obveznosti tožeče stranke na izročitev menice, pa je odpadel tudi razlog za zadržanje denarnih sredstev kot zavarovanje jamčevanja za odpravo napak.

Po določbi prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Navedeno velja tudi za vtoževano terjatev, saj je nastala do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Glede na določbo 217. člena ZFPPIPP pa je pritožbeno sodišče moralo pri odločitvi upoštevati pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: »Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 99.507,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2011 do plačila.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki dne 11.12.2016 znesek 57.654,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2016 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.427,34 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.«

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.628,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.242,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovnimi posledicami. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo št. 214/09-G z dne 25.08.2009 (priloga A8), s katero se je tožeča stranka kot izvajalec gradbenih del zavezala za toženo stranko kot naročnika izvesti gradbena dela izvedbe kablov za napenjanje z naknadno povezavo po otrditvi betona na objektu stadion v Športnem parku ..., tožena stranka pa se je zavezala opravljena gradbena dela plačati. Pogodbena cena je znašala 610.981,15 EUR. Pravdni stranki sta sklenili tudi gradbeno pogodbo št. 463/09-G za izdelavo in montažo AB montažnih elementov za nogometni stadion v Športnem parku ... (priloga A9), pri čemer je pogodbena cena znašala 1.446.372,26 EUR. Plačevanje po obeh pogodbah je bilo dogovorjeno tako, da bo naročnik potrjeni nesporni del mesečne situacije plačal v določenem roku od potrditve situacije, pri čemer zadrži 10% pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah do končnega obračuna, pogoj za izvršitev kakršnihkoli plačil pa je izročitev zavarovanj oziroma jamstev, navedenih v pogodbah. Tožeča stranka je toženi stranki izstavila situacije za oktober 2009, december 2009, februar 2010 in marec 2010, tožena stranka pa je v skladu s pogodbo zadržala sredstva v višini 99.507,51 EUR. Dne 15.06.2011 se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek.

6. Sporno med pravdnima strankama je bilo pravno vprašanje, ali gre v danem primeru za vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, za kateri z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2. zakona (1. odst. 265. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) ali pa bi morala tožena stranka v stečajnem postopku prijaviti pogojno terjatev iz naslova jamčevanja za odpravo napak v garancijski dobi in terjatev za predložitev menice kot zavarovanje za odpravo napak v garancijski dobi in da torej za terjatvi veljajo pravne posledice začetka stečajnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre v konkretnem primeru za vzajemni neizpolnjeni dvostranski pogodbi in se pri tem oprlo na določbi 265. in 266. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka toženi stranki ni izročila ustreznih zavarovanj, tožena stranka pa tožeči ni izplačala denarnih sredstev. Zato lahko tožena stranka na podlagi prvega odstavka 266. člena ZFPPIPP odkloni plačilo vtoževanega zneska.

8. Pojem vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe se v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZFPPIPP uporablja za položaj, ki nastane pri dvostranski pogodbi, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti.

9. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, neizročitev ustreznih zavarovanj v skladu s pogodbo ne predstavlja položaja po 24. členu ZFPPIPP. Tožeča stranka je izvedla vsa gradbena dela, tožena stranka pa je za gradbena dela plačala. Zadržanje sredstev v višini 10 % pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev menice v zavarovanje odprave napak, torej v utrditev obveznosti, da bodo napake odpravljene. Dejstvo neizročitve zavarovanj oziroma menice s strani tožeče stranke, ne pomeni, da tožeča stranka svojega dela obveznosti ni izpolnila, saj je tožena stranka ravno iz tega razloga zadržala 10% pogodbene vrednosti, s čimer je bila obveznost tožeče stranke smiselno - na drug način izpolnjena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsaj tožeča stranka do tožene stranke svoj del obveznosti izpolnila v celoti, kar pomeni, da dejanski stan po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP ni podan.

10. ZFPPIPP določa, da morajo upniki prijaviti v stečajnem postopku vse terjatve, ki nastanejo do začetka tega postopka. Vendar pa je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Pogojna terjatev je namreč vsaka terjatev, katere nastanek je odvisen od negotovega dejstva (1. odst. 59. člena Obligacijskega zakonika). Jamčevanje za odpravo napak v garancijski dobi je bila obveznost tožeče stranke do tožene, zato je imela tožena stranka terjatev do tožeče stranke na izpolnitev garancijske zaveze. Ker je bila terjatev tožene stranke vezana na pogoj, če se pokaže napaka v garancijski dobi, je treba šteti terjatev iz tega naslova za pogojno terjatev, ki bi jo moral upnik (tožena stranka) v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (2. odst. 59. člena ZFPPIPP). Obveznost izročiti menico po pogodbi je določena v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi. Obveznost izročitve menice je torej postranska akcesorna obveznost k obveznosti jamčevanja za odpravo napak, ki pa je na podlagi 296. člena ZFPPIPP prenehala, ker je tožena stranka ni prijavila v stečajnem postopku kot pogojno terjatev. S prenehanjem obveznosti tožeče stranke na izročitev menice, pa je odpadel tudi razlog za zadržanje denarnih sredstev kot zavarovanje jamčevanja za odpravo napak.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedbe tožene stranke ugotovilo, da je bila nad toženo stranko sklenjena in potrjena prisilna poravnava St .../2012 z dne 22.11.2012, ki je postala pravnomočna dne 11.12.2012. Po določbi prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Navedeno velja tudi za vtoževano terjatev, saj je nastala do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Glede na določbo 217. člena ZFPPIPP pa je pritožbeno sodišče moralo pri odločitvi upoštevati pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je upoštevalo delež plačila terjatve v višini 54%, rok plačila dne 11.12.2016 in delež obresti (od glavnice 99.507,51 EUR od 16.06.2011 do 02.04.2012) kot izhaja iz sklenjene prisilne poravnave. Delež plačila je pritožbeno sodišče izračunalo tako, da je izračunalo zamudne obresti od glavnice in jih prištelo glavnici ter hkrati ta znesek znižalo na 54%.

12. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožeče stranke, pri čemer pa je upoštevalo pogoje potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko (5. alineja 1. odst. 358. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške postopka na prvi stopnji. Le-te je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti strošek 4.42,34 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.628,33 EUR. Sodišče je tožeči stranki v skladu s specificiranimi stroškovnikom priznalo stroške za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi z DDV-jem po Odvetniški tarifi in sodni taksi po Zakonu o sodnih taksah. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.