Jedro

Ker je božičnica (po sklepu uprave tožene stranke) prejemek, ki pripada delavcem tožene stranke v sorazmerju s časom prebitim na delu v koledarskem letu, v katerem se izplača, je do izplačila sorazmernega dela božičnice upravičen tudi tožnik, ki mu je med letom delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo izplačilo zneska 607,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2007 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka v višini 245,56 EUR, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka). Sklenilo je, da se zaradi umika zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2008 dalje, postopek v tem delu ustavi (II. točka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da pritožbi ugodi tako, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in zahtevek tožnika stroškovno zavrne. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da v vsakem primeru pripada delavcu božičnica ter da uprava ne more določiti kriterijev, kdo je upravičen do izplačila božičnice. Uprava s svojo odločitvijo delavcu ni odvzela pravice, določila je le kriterije, da so upravičeni do božičnice delavci, ki so v delovnem razmerju. Uprava podjetja je sprejela sklep z dne 14. 12. 2006, iz katerega izhaja, da so do božičnice upravičeni do izplačila delavci, ki so na dan izplačila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Po mnenju tožene stranke je takšno omejevanje izplačil, ki je pogojeno s tem, da je delavec ob izplačilu v delovnem razmerju, povsem utemeljeno in ni v nasprotju z določili podjetniške kolektivne pogodbe. Pri vsem tem pa je bistveno, da je božičnica nagrada za praznik, ki jo svojemu delavcu nameni delodajalec in delodajalec ni dolžan nagraditi delavca, ki ni v delovnem razmerju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 73/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa se pri tem izrecno ne izjasni, za katero absolutno oziroma relativno bistveno kršitev določb postopka gre. Pavšalnih pritožbenih navedb v zvezi z obstojem bistvenih kršitev določb postopka, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri preizkusu izpodbijane sodbe.

Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in v zvezi z pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 6. 2006. Uprava družbe je dne 14. 12. 2006 sprejela sklep, da se ob zaključku koledarskega leta obračuna in izplača božičnica, v višini 100 % povprečne mesečne plače v obdobju januar do oktober 2006. Posebej je določeno, da so upravičenci do izplačila božičnice tudi delavci, ki so zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ali dali odpoved. Kolektivna pogodba tožene stranke (podjetniška kolektivna pogodba) v 155. a členu določa, da uprava zavarovalnice lahko ob zaključku koledarskega leta, v odvisnosti od poslovnih rezultatov zavarovalnice, s sklepom določi izplačilo dela 14. plače – božičnice delavcem družbe. Delavcu pripada zgoraj naveden del plače – božičnice v sorazmerju s časom, prebitim na delu, v navedenem koledarskem letu.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da predstavlja 155. a člen podjetniške kolektivne pogodbe pravno podlago za razlikovanje in določitev kategorij delavcev, upravičenih do izplačila božičnice. Izplačilo 14. plače – božičnice ni zakonska kategorija, je pa pravica delavcev in obveznost delodajalca, če je tako dogovorjeno v avtonomni ureditvi, to je v podjetniški kolekitvni pogodbi. Tožena stranka je v veljavni podjetniški kolektivni pogodbi, torej v 155. a členu, določila možnost, da uprava glede na dosežene poslovne rezultate, konec koledarskega leta sprejme odločitev o izplačilu božičnice. Uprava torej lahko, na podlagi ocenjenega poslovnega rezultata, s sklepom odloči o izplačilu ali neizplačilu božičnice. Ko uprava sprejeme odločitev o izplačilu božičnice pa ni nobene veljavne pravne podlage, da bi določala, kateri delavci so upravičeni do izplačila božičnice in pri tem ocenjevala njihov odnos do tožene stranke oziroma njihovo lojalnost, saj so do božičnice upravičeni vsi delavci zavarovalnice, kot to določata zadnji besedi 1. odstavka 155. a člena. Kateri delavci zavarovalnice so upravičeni do izplačila božičnice izhaja iz 2. odstavka istega člena, ki določa višino božičnice v odvisnosti od trajanja delovnega razmerja v koledarskem letu, kar pomeni, da so do izplačila božičnice upravičeni vsi delavci, ki so bili pri toženi stranki v koledarskem letu v delovnem razmerju, pa čeprav samo en dan. Glede na to, da je uprava tožene stranke dne 14. 12. 2006 sprejela sklep, da se ob zaključku koledarskega leta obračuna in izplača božičnica, tožniku pa je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje 30. 6. 2006 in v času izplačila božičnice ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tožnik vsekakor upravičen do izplačila 14. plače – božičnice. Drugačno obravnavanje tožnika od drugih delavcev bi pomenilo diskriminatorno ravnanje do tožnika. Ker je božičnica torej prejemek, ki pripada delavcem tožene stranke v sorazmerju s časom prebitim na delu v navedenem koledarskem letu, ni nobene pravne podlage za razlikovanje med delavci tožene stranke in tistimi delavci, ki so v postopku prenehanja delovnega razmerja (v odpovednem roku), saj so še vedno delavci tožene stranke. Tožnik je bil v delovnem razmerju do 30. 6. 2006, torej je upravičen do sorazmernega dela božičnice.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in je s tem kršilo procesna pravila in je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, v posledici česar je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljenih kršitev določb postopka, ki se nanašajo na neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.