Jedro

Tožba na nedopustnost izvršbe zagotavlja vložniku ugovora zgolj varovanje njegovega upravičenja na predmetu izvršbe. Potem, ko je bil predmet izvršbe v toku izvršilnega postopka že prodan, tretja oseba ne more več doseči takšnega varstva, saj so tudi morebitna upravičenja tretjega na tem predmetu izvršbe ugasnila.

Tožba na nedopustnost izvršbe predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu, ki pa je lahko vložena samo za zavarovanje pravice tretjega na predmetu izvršbe. Takšnega zahtevka pa ni mogoče utemeljevati na morebitnih drugih upravičenjih tretjega potem, ko bi mu upravičenje do predmeta izvršbe prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katero je uveljavljala ugotovitev nedopustnosti izvršbe Okrajnega sodišča v Novem mestu opr.št. 2006/00098 in Ig 2007/00002 v delu, ki se nanašata na rubež in prodajo premičnin na naslovu Š. cesta 50, N. m. ter dajatveni zahtevek zoper prvotoženo stranko na plačilo 1.849,08 EUR in zoper drugotoženo stranko na plačilo 3.584,18 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prodaje zarubljenih premičnin. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v višini 809,52 EUR in drugotoženi stranki v višini 775,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, izhaja, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku, vodenem pri Okrajnem sodišču v Novem mestu pod opr.št. Ig 06/00098 vložila ugovor tretjega, o katerem je izvršilno sodišče odločilo s sklepom z dne 21.3.2008, s katerim je bil ugovor tožeče stranke zavrnjen. Iz nadaljnjih ugotovitev izhaja, da so bili premični predmeti, v zvezi s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugovor tretjega, v izvršilnem postopku že prodani pred odločitvijo izvršilnega sodišča o ugovoru tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni imela več podlage za vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v smislu 3. odst. 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). To pravno sredstvo namreč omogoča izključno varovanje tretjega v smeri, da prepreči izvršbo na določeni predmet, na katerem zatrjuje, da ima pravice, ki preprečujejo izvršbo. Tožba iz 3. odst. 65. člena ZIZ zato zagotavlja vložniku ugovora zgolj varovanje njegovega upravičenja na predmetu izvršbe. Potem, ko je bil predmet izvršbe v toku izvršilnega postopka že prodan, tretja oseba ne more več doseči takšnega varstva, saj so tudi morebitna upravičenja tretjega na tem predmetu izvršbe ugasnila, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje tudi utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, da ob izkazanih dejanskih ugotovitvah tožeča stranka ni imela materialne podlage za uveljavljanje zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je takšna ugotovitev nujna podlaga za zahtevek tožnika na vrnitev protivrednosti njegovih neupravičeno prodanih stvari. Tožba z zahtevkom iz 3. odst. 65. člena ZIZ predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu (2. odst. 181. člena ZPP), ki pa je lahko vložena samo za zavarovanje pravice tretjega na predmetu izvršbe. Takšnega zahtevka pa ni mogoče utemeljevati na morebitnih drugih upravičenjih tretjega potem, ko bi mu upravičenje do predmeta izvršbe prenehalo. Ugotovitvenega zahtevka na nedopustnost izvršbe zato ni mogoče obravnavati kot vmesnega ugotovitvenega zahtevka v smislu 3. odst. 181. člena ZPP, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom v smislu 3. odst. 181. člena ZPP sodišče odloči z učinkom pravnomočnosti o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna utemeljenost dajatvenega zahtevka. Tožeča stranka je ugotovitveni zahtevek iz 1. točke tožbenega predloga utemeljevala na določbi 65. člena ZIZ in je v tem smislu tudi oblikovan skladno s 3. odst. 65. člena ZIZ. Takšen zahtevek pa ne predstavlja zatrjevanja pravice ali pravnega razmerja, ki bi ga bilo mogoče obravnavati kot vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu 3. odst. 181. člena ZPP. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje tako postavljen ugotovitveni zahtevek moralo presojati v smislu 3. odst. 181. člena ZPP.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede dajatvenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da ima tretji, na katerega predmetu izvršbe je bilo poseženo, možnost uveljavljanja denarnih terjatev zoper povzročitelja oziroma obogatitelja. Sodišče prve stopnje torej načeloma ni izključilo možnosti, da bi tožeča stranka kot tretja oseba, iz čigar zaseženih stvari naj bi bili poplačani toženi stranki, uspela z denarnim zahtevkom, v kolikor bi tožeča stranka izkazala potrebne predpostavke na odškodninski ali obogatitveni podlagi. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala odškodninske podlage za zahtevek zoper toženi stranki, od katerih je uveljavljala svoje prikrajšanje v izgubi predmetov, na katerih naj bi bila opravljena izvršba. Glede na podane pritožbene navedbe je torej potrebno odgovoriti zgolj na vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala utemeljenost tožbenega zahtevka na obogatitveni podlagi. Nemogoče je pritrditi pritožbenemu stališču, da je že iz okoliščine, da naj bi bili toženi stranki poplačani iz predmetov, ki naj bi bili last tožeče stranke, sklepati na njuno obogatitev na račun tožeče stranke, v posledici česar naj bi bili dolžni vrniti protivrednost prejetega. Tudi v kolikor bi tožeča stranka izkazala, da je bila lastnica premičnin, ki so bile predmet izvršbe, zgolj na osnovi tega ne bi bilo mogoče zaključiti, da toženi stranki nista imeli podlage za poplačilo v izvršilnem postopku. Tožeča stranka bi takšen zahtevek zoper toženi stranki lahko utemeljevala le na izkazani odškodninski podlagi po splošnih obligacijskih načelih. Če sta bili toženi stranki v izvršilnem postopku poplačani iz vnovčenega premoženja tožeče stranke, je materialnopravno zmotno sklepanje pritožnice, da je že v tem podana obogatitev obeh toženih strank kot upnikov v izvršilnem postopku. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sklepanju prvostopenjskega sodišča, da bi bila v tem primeru obogatitev v smislu neupravičene koristi podana le na strani dolžnika v izvršilnem postopku, katerega obveznost do toženih strank kot upnic izvršilnega postopka je prenehala.

Upoštevaje navedene razloge je tako izkazano, da je neupravičen pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava pri odločitvi prvostopenjskega sodišča. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 239. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe – 353. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.