Jedro

Za presojo spornih stanovanjskih pogodb z učinkom originarne pridobitve lastninske pravice za tožnike (kar tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo) je najprej bistveno ali so bile sklenjene po določbah 118. člena SZ. S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih.

Izrek

I. Pritožbe tožnikov in obeh stranskih intervenientov se zavrnejo ter se v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke in stranska intervenienta nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom pod točko I. dopustilo spremembo tožbe, pod točko II. pa zavrnilo primarni tožbeni zahtevek s katerim so tožniki vsak zase zahtevali ugotovitev, da so do celote lastniki stanovanj v stanovanjsko poslovni stavbi G.T.., ki bo v elaboratu za ureditev etažne lastnine, ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke) označeno kot posamezni del zgradbe ter lastniki ustreznega solastniškega deleža na skupnih delih zgradbe. Pod točko III. je sodišče zavrglo podredni tožbeni zahtevek s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, vsak na zatrjevanem stanovanju, za prvo toženo stranko neveljavna in se pri nepremičninah vzpostavi prejšnje lastninsko stanje za E.B.. Pod IV. je sodišče odločilo, da so tožeče stranke dolžne toženima strankama v celoti povrniti stroške postopka ter da tožeče stranke in stranska intervenienta na strani tožečih strank sami krijejo svoje pravdne stroške.

2. Zoper citirano sodbo vlagajo pritožbo tožniki, ter stranska intervenienta na strani tožečih strank Mestna občina Maribor (v nadaljevanju MOM) in Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor (JMSSM).

3. Tožniki s pritožbo najprej izpodbijajo s strani sodišča določeno vrednost spornega predmeta in zatrjujejo, da sedanja tržna vrednost stanovanj ne more biti bistvena. Tožeča stranka je kot sporno vrednost navedla vrednosti stanovanj, ki so bile ugotovljene v prodajnih pogodbah, ki so podlaga zahtevkov tožnikov. Ker je tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) vrednost povzela iz prodajnih pogodb ni mogoče govoriti o utemeljenem sumu, da je stranka vrednost predmeta zahtevkov ocenila prenizko, kar je pogoj za določitev vrednosti po uradni dolžnosti s strani sodišča. Tudi po sodišču ugotovljene tržni vrednosti stanovanj so napačne, saj so vrednosti nepremičnin po GURS posplošene tržne vrednosti in niso nujno dejanske tržne vrednosti.

4. Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku pritožba uvodoma povzema potek nepravdnega postopka v katerem Okrajno sodišče v Mariboru obravnava zahtevek za vrnitev premoženja upravičenca O.B. Izpostavlja sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1051/2017 z dne 9. 4. 2018 s katerim je sodišče razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru in dovolilo obnovo postopka, ki se sedaj vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod NZ 148/2018. Pritožba najprej izpostavlja, da je sodišče v obravnavani zadevi primarni tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, ki je diametralno nasprotna zaključkom citiranega sklepa višjega sodišča z dne 9. 4. 2018. Povzema ugotovitve višjega sodišča v citiranem sklepu ter se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 438/2008. Pritožba meni, da je vprašanje veljavnosti pogodb, saj smiselno predstavljajo predhodno vprašanje o katerem je sodišče s citiranim sklepom že odločilo in so se tožniki na te ugotovitve v obravnavani zadevi izrecno sklicevali, zato bi sodišče moralo obrazložiti zakaj ta stališča niso pravilna in izostanek take obrazložitve predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje pritožba graja zaključke sodišča prve stopnje glede razpolagalne sposobnosti JMSSM (v nadaljevanju Javni sklad) kot materialnopravno zmotne. Pritožba nadalje graja in utemeljuje kot nepravilno, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke glede veljavnosti prenosa lastninske pravice na spornih stanovanjih med občino in Javnim skladom opredeljevalo z odločbo VSC Cp 136/2013 oziroma VS RS II Ips 150/2014. Poudarja, da so pri odločbi Vrhovnega sodišča relevantne le določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) saj gre za obravnavo pasivne legitimacije glede zahtevka za povrnitev škode, v obravnavani zadevi pa za vprašanje veljavnosti pogodb oziroma pridobitve lastninske pravice, pri katerem je potrebno upoštevati tudi privatizacijske določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS). Graja tudi, da naj bi se po ugotovitvah sodišča tožniki pričeli sklicevati na odlok o ustanovitvi JMSSM ter na spremembo tega odloka šele po tem, ko se je v postopku ugotovilo, da med občino in skladom ni bilo sklenjenih pogodb o prenosih lastninske pravice na stanovanjih. Pritožba poudarja, da prenosi lastninske pravice na spornih stanovanjih iz občine na sklad v smislu stališč sodišča in odločbe VSC Cp 136/2013, ki temeljijo na stvarnopravnih pravilih, tudi niso bili možni saj za stanovanja ni bila in še vedno ni urejena etažna lastnina. Poudarja, da je odlok šteti (vsaj v delu, ko obravnava stanovanja vrnjena občini po zaključkih denacionalizacijskih postopkov, zlasti člena 11.a in 12 Odloka zadev privatizacijskih določb, ki odstopajo od splošnih načel SPZ, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Sodišče je prezrlo tudi 12. člen Odloka, ki določa, da se na nepremičninah iz prvega odstavka 11. člena in 11.a člena vpiše lastninska pravica v korist sklada. Nadalje pritožba graja kot materialnopravno zmotno ugotovitev sodišča, da se tožniki ne morejo sklicevati na 6. člen ZPPLPS, ki določa izjemo od načela pravnega prednika. Bistveno je, da se po 6. členu ZPPLPS v primeru prodaje posameznega dela po določbah SZ šteje, da je oseba iz prvega odstavka 17. člena ZZK prodajalec iz pogodbe. Nadalje je zmotna ugotovitev sodišča, da 6. člena ZPPLPS ni mogoče upoštevati, ker je v zemljiški knjigi že prišlo do lastninjenja in nadaljnjih prenosov lastništva na nove pridobitelje. V času, ko so se pogodbe sklepale je na nepremičninah v katerih se sporna stanovanja nahajajo in ne na stanovanjih bila vknjižena lastninska pravica za upravičenca O.B. Pravne podlage za vknjiženo lastninsko pravico že takrat ni bilo, ker je bil zahtevek upravičenca za vrnitev premoženja pravnomočno zavrnjen (sklep Višjega sodišča z dne 23. 7. 2008). Občina je po pravnomočni zavrnitvi zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja, dne 24. 10. 2008 predlagala ponovno vknjižbo lastninske pravice na MOM, zemljiškoknjižno sodišče je vknjižbo dovolilo, po ugovoru drugo toženca pa je vknjižbo razveljavilo, a le iz formalnih razlogov. Stanovanja v letu 2009 res niso bila več družbena lastnina, vendar ne iz razloga vknjižbe O.B. temveč, ker so stanovanja kupili tožniki in prav iz tega razloga je bila pravnomočno dovoljena tudi obnova postopka v sklepu višjega sodišča z dne 9. 4. 2018. Tožniki so bili ob sklepanju pogodb seznanjeni, da je postopek zaradi vrnitve premoženja pravnomočno zaključen in zahtevek upravičenca zavrnjen in tudi, da je že predlagan izbris vknjižbe lastninske pravice za O.B. v zemljiški knjigi. Nadalje pritožba graja ugotovitev sodišča, da tožniki niso izkazali, da so v šestih mesecih podali zahtevo za odkup stanovanj v smislu 123. člena SZ, dejstvo, da so pravočasno podali zahtevo za odkup izhaja že iz dejstva sklenjenih prodajnih pogodb, ki gotovo ne bi bile sklenjene, če zahteve za odkup ne bi bile pravočasno vložene. Osnovna trditev tožnikov je v postopku bila, da so pogodbe veljavno sklenjen, taka trditev pa vsebuje tudi trditev, da so bile s strani tožnikov pravočasno podane zahteve za njihovo sklenitev. Pogodbe izražajo pravo voljo prodajalca in kupcev in verjetno ni niti razlogov, niti pogoje, da bi kdorkoli po desetih letih trdil, da kupci niso izkazali, da so njihovo sklenitev pravočasno zahtevali. Če pa že, je dokazno breme glede te okoliščine na strani tistega, ki kaj takega trdi. Nadalje pritožba graja zaključek sodišča, ob tehtanju interesov tožnikov in upravičenca iz postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja, ko je sodišče dalo prednost predlagatelju za vrnitev premoženja. Ker je bila edini razlog za dovolitev obnove postopka prodaja stanovanj tožnikom, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, če bo obstala, pomeni, da tožnikom ne bo priznana lastninska pravica na stanovanjih, ki so jih kupili po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/1991)1 od občine oziroma Javnega sklada. Tožniki bodo izgubili stanovanja v katerih so stanovali vse življenje, najprej kot imetniki stanovanjskih pravice, pozneje kot kupci. Po nakupu stanovanj za okoliščino, da glede njihovih stanovanj ponovno poteka postopek za vrnitev premoženja po Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij2 sploh niso vedeli. Ko so to izvedeli pa so preko Ustavnega sodišča dosegli obnovo postopka. Po drugi strani toženec ne bo izgubil praktično ničesar, saj bi mu v primeru, če mu stanovanja ne bi bila vrnjena v naravi lahko prejel odškodnino s strani Republike Slovenije. Nadalje tožniki navajajo, da sodišče ni niti izvedlo niti zavrnilo dokaznega predloga z zaslišanjem strank, s tem dokazom bi se dokazovala dobrovernost tožnikov ob sklepanju prodajnih pogodb in druga pravno relevantna dejstva. Bistveno kršitev predstavlja tudi okoliščina, da je sodišče že na prvem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazi predlog za pritegnitev izvedenca geodetske stroke, čeprav je strankam istočasno dovolilo, da v dodatnem roku še podajo navedbe ter predložijo dodatne dokaze. S tem je nedovoljeno prejudiciralo svojo odločitev v škodo tožnikov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor (v nadaljevanju Javni Sklad) vlaga pritožbo zoper citirano sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Očita zmotno uporabo določb Zakona o stvarnem premoženju države pokrajin in občin3 (v nadaljevanju ZSPDPO) in podzakonskih predpisov, ki temeljijo na tem zakonu. Opozarja na 3. točko 3. člena tega zakona ter na 9. točko. Ti določbi potrjujeta, da je sklad nedvomno oseba javnega prava. Nadalje izpostavlja tretji odstavek 14. člena tega zakona, ki potrjuje, da je občinski odlok predpis sveta samoupravne lokalne skupnosti, ker gre za akt, ki ga sprejme občinski oziroma mestni svet. Tako so na podlagi tretjega odstavka 14. člena Mestni svet Mestne občine Maribor in Občinski sveti občin ustanoviteljic kot solastniki sklada dne 26. 2. 2004 sprejeli odlok o spremembi odloka o ustanovitvi Sklada in v tem odloku dodali 11.a člen: "Ustanoviteljice zagotavljajo in prenašajo Skladu v upravljanje in razpolaganje še naslednje namensko premoženje in sicer med drugim stanovanja in stanovanjske hiše ter funkcionalna zemljišča, ki po zaključku denacionalizacije ostanejo v lasti ustanoviteljic in sicer z dnem pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka." Sklad poudarja, da bi ob pravilni uporabi citiranih materialnih predpisov sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, ker je bil prenos stanovanj izveden skladno s citiranimi predpisi in je posledično Javni Sklad s stanovanji lahko razpolagal in jih pravno veljavno prodal imetnikom stanovanjske pravice po SZ. Javni Sklad še opozarja, da je v tistem času, kot lastnik stanovanj, ki jih je pridobil na podlagi veljavnega odloka od Občin ustanoviteljic, prodal imetnikom stanovanjske pravice na območju Maribora ogromno stanovanj in lastniki so se uspešno vpisali v zemljiško knjigo.

6. Mestna občina Maribor (MOM) kot intervenient na strani tožečih strank vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V uvodu povzema zaključke izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V nadaljevanju izpostavlja zaključke Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Cp 1051/2017 z dne 9. 4. 2018 s poudarkom, da je z ustanovitvijo Javnega Sklada Mestna občina Maribor, kot ena od ustanoviteljic, na Sklad prenesla upravljanje in razpolaganje s stanovanji iz 11.a člena in s tem tudi obveznost prodaje stanovanj bivšim imetnikom stanovanjske pravice, zato je Sklad v prodajnih pogodbah nastopal v vlogi prodajalca. Nadalje opozarja na 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo4, ki je določal izjemo od načela pravnega prednika. Meni, da se sodišče prve stopnje glede na pravnomočno odločitev višjega sodišča glede zakonitosti prodajnih pogodb, s tem sploh ne bi smelo več ukvarjati. Sodišče je v celoti prezrlo pravice tožnikov kot imetnikov stanovanjske pravice. Izpostavlja posebnost stanovanjske pravice, ki je bila vezana na osebo in z zakonom posebej varovana. Določilo prvega odstavka 117. člena SZ, da morajo lastniki prodati stanovanja na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, je sodna praksa strogo upoštevala. Določbe SZ, ki urejajo privatizacijo ne temeljijo na načelih obligacijskega prava: načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, enakopravnosti udeležencev in enake vrednosti dajatev. Gre za posebno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj in prodajalec ni svoboden pri odločitvi ali bo sklenil pogodbo in pri določanju pogodbe cene. Ker je v času dokler ni bilo pravnomočno odločeno o zahtevku drugo tožene stranke, veljala prepoved razpolaganja, so pogoji za odkup stanovanj nastopili šele s pravnomočnostjo sklepa I Cp 1058/2008 s katerim je bila zahteva drugo tožene stranke pravnomočno zavrnjena. Ne glede na to, da se je odkup stanovanj izvršil v prvi polovici leta 2009 so bile pogodbe sklenjene pod pogoji z dne 19. 10. 1991 in za kupnino oblikovano po določbah SZ. S prenosom spornih stanovanj na Javni Sklad tožniki niso izgubili pravice do odkupa saj je bilo bistvenega pomena imetništvo stanovanjske pravice. Prenos stanovanj na Javni Sklad je občina izvedla na podlagi 11.a člena Odloka o spremembah odloka o ustanovitvi JMMSSM. V konkretnem primeru so sporna stanovanja prišla v last Javnega Sklada z dnem pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka to je z dnem 23. 7. 2008. S prodajo teh stanovanj je Sklad sledil tudi načelom vestnosti in poštenja. V kolikor do prodaje ne bi prišlo prostovoljno bi bil k prodaji stanovanj prodajalec prisilno zavezan. V nadaljevanju pritožba očita zmotno uporabo določb Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti ter pokrajin s poudarkom, da je Zavod nedvomno oseba javnega prava v smislu določb tega zakona. Pritožba še izpostavlja, da v kolikor bi bil prenos iz MOM na Javni Sklad neveljaven bi to pomenilo, da je Javni Sklad prodal tuje stanovanje, s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1051/2017 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2009. Ker so bil stanovanja prodana po določilih SZ je to imelo za posledico, da so kupci, torej tožniki pridobili lastninsko pravico s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe (118. člen), kar je bila izjema od splošnega pravila, da je potrebna poleg zavezovalnega pravnega posla še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljavni razpolagalni pravni posel in vpis v ZK. Pritožba poudarja, da je dejstvo, da so imeli tožniki zakonsko pravico do odkupa in se tej pravici niso odpovedali. Pri tem pa ni bistveno ali so to pravico uveljavljali od MOM ali od Javnega Sklada, torej od osebe javnega prava, katero je MOM ustanovila z namenom gospodarjenja in razpolaganja s stanovanji, stanovanjskimi hišami in funkcionalnimi zemljišči. Javni Sklad te pravice izvaja na podlagi javnega pooblastila Mestne občine Maribor. Pritožba nadalje opozarja tudi na načelo pravičnosti in varovanja interesa imetnikov stanovanjske pravice katerim ni mogoče naložiti raziskovanja dolžnosti, da preiščejo pravno stanje nepremičnin.

7. Prvo tožena stranka v odgovorih na pritožbo tožnikov, stranskega intervenienta JMSSM in MOM zavrača vse pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

8. Drugo tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo stranskega intervenienta MOM in stranskega intervenienta JMSSM ter v njem zavrača pritožbene navedbe in se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

9. Pritožbe tožnikov ter obeh stranskih intervenientov na strani tožnikov so neutemeljene.

10. Tožniki uvodoma neutemeljeno očitajo, da je sodišče s sklepom I P 404/2019 z dne19. 6. 2019 nepravilno določilo vrednost spornega predmeta v obravnavani pravdni zadevi, ki predstavlja spor o ugotovitvi lastninske pravice. Sodišče je ravnalo skladno z določbo 39. in 44. člena ZPP, torej je po uradni dolžnosti preverilo pravilnost s strani tožnikov navedene sporne vrednosti predmeta in o njej odločilo s sklepom. Tožniki z obravnavano tožbo zahtevajo ugotovitev obstoja lastninske pravice na sedmih stanovanjih v večstanovanjski stavbi v Mariboru ter podrejeno izbris lastninske pravice tretjih oseb, kar pomeni, da je predmet postopka odločitev o pridobitvi lastninske pravice na stanovanjih, le predhodno pa presoja veljavnosti kupoprodajnih pogodb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vrednost spornega predmeta na podlagi vpogleda v javno dostopne podatke o nepremičninah na spletnih straneh Geodetske uprave RS. Glede na povzeto ni mogoče pritrditi tožnikom, da bi morala kot sporna vrednost biti navedena vrednost kupnine iz spornih prodajnih pogodb.

11. Iz pritožb tožnikov in stranskih intervenientov izhaja, da izpodbijajo sodbo v celoti, medtem, ko pritožbe zoper sklep o zavrženju podrednega tožbenega zahtevka ne vlagajo in je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

12. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP ter zaključilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbe očitajo s tem, da naj sodišče ne bi pojasnilo zakaj stališča in zaključki v sklepu Višjega sodišča v Mariboru 1051/2017 z dne 9. 4. 2018 niso pravilni, ob dejstvu, da so se tožniki na te zaključke višjega sodišča izrecno sklicevali. Sodišče prve stopnje se je v točkah 19, 20, 21, 22 in 23 opredelilo tudi do izpostavljenih stališč in razlogi sodišča prve stopnje v prej navedenih točkah obrazložitve vsebujejo zadostne razloge, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbam, da se sodišču prve stopnje s vprašanjem veljavnosti prodajnih pogodb "več ne bi bilo potrebno ukvarjati, ker je vprašanje veljavnosti prodajnih pogodb vsaj smiselno predstavljalo predhodno vprašanje." Ne drži, da bi bilo o veljavnosti spornih pogodb v drugih sodnih postopkih pravnomočno rešeno. Če pa bi bilo to vprašanje v drugem postopku rešeno kot predhodno vprašanje, bi imela rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi v kateri bi bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena ZPP), zato so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan, ob upoštevanju trditvene in dokazne vsebine tožnikov in stranskih intervenientov5 ter toženih strank.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je, ob pravilni uporabi materialnega prava, potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, kot je to sicer storilo tudi sodišče prve stopnje, vendar z dodatnimi, a bistvenimi argumenti, kar sodišče druge stopnje lahko stori na podlagi 5. točke 358. člena ZPP. Tožniki v svoji trditveni podlagi, s katero utemeljujejo pridobitev lastninske pravice na spornih stanovanjih na podlagi zakona, navajajo, „da so bila stanovanja tožnikom prodana v času, ko je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek O.B. na vrnitev zaplenjenega premoženja v postopku pred Okrajnim sodiščem Maribor Nz 609/98, da so bila stanovanja tožnikom prodana na podlagi SZ in so zato zunajknjižni lastniki stanovanj, ki so jih kupili po citiranih pogodbah sklenjenih z Javnim Skladom in z datumi sklenitve prodajnih pogodb“. Prvo toženka je v odgovoru na tožbo z dne 13. 9. 2019 prerekala trditev tožnikov, da so na podlagi citiranih pogodb postali lastniki predmetnih nepremičnin. Nadalje je drugo toženi v odgovoru na tožbo navedel, da tožniki za trditev, da so jim bila stanovanja prodana, ko je bil zahtevek O.B. na vrnitev zaplenjenega premoženja pravnomočno zavrnjen, niso predložili nobenega dokaza in je to trditev v celoti prerekal. Nadalje je prerekal trditev, da so tožniki lastniki stanovanj postali po citiranih prodajnih pogodbah sklenjenih z Javnim Skladom z datumom sklenitve prodajnih pogodb. Toženec je v nadaljevanju poudaril, da je SZ dolžnost prodaje stanovanj nalagal le lastnikom iz 111., 112., 113. in 114. člena SZ in to le v primeru pravočasne zahteve za odkup, ki jo je podal nekdanji imetnik stanovanjske pravice (na list. št. 86 v spisu), Javni sklad pa ni oseba iz navedenih členov SZ, na stanovanjih ni originarno pridobil lastninske pravice v smislu 111. člena SZ in posledično ga tudi določba 117. člena SZ ni zavezovala k prodaji, zato pogodbe, ki jih je sklepal za sporna stanovanja ne uživajo privilegija izvirne pridobitve lastninske pravice iz 118 člena SZ.

14. Tožniki so nato na zgoraj povzete ugovorne navedbe toženih strank v prvi pripravljalni vlogi navedli le: "Nesporno je, da so tožniki s Skladom sklenili prodajne pogodbe, kot so navedene pod točko I. tožbe ter, da vztrajajo pri navedbi, da so jim bila stanovanja prodana, ko je bil zahtevek O.B. za vrnitev zaplenjenega premoženja pravnomočno zavrnjen." V nadaljevanju so se sklicevali na postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod Nz 148/2018 ter na ugotovitve Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Cp 1051/2017 z dne 9. 4. 2018, s katerim je bila pravnomočno dovoljena obnova postopka vrnitve odvzetega premoženja po 145. členu ZIKS.

15. Stranska intervenienta sta v svojih navedbah utemeljevala prenos spornih stanovanj iz MOM na Javni sklad, z navedbami, da je bil prenos stanovanj, ki po pravnomočno zaključenem postopku niso bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, zakonit in je temeljil na ustrezni pravni podlagi - odloku, stanovanja pa so bila prodana po določbah SZ.

16. Sodišče druge stopnje zaključuje, da na podlagi trditev in dokazov, ki so jih ponudili tožniki in stranska intervenienta, ni mogoč materialno pravni zaključek, da so tožniki na podlagi prodajnih pogodb, ki so jih sklenili z Javnim skladom pridobili lastninsko pravico, in da bi bil zato njihov tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih stanovanjih utemeljen. Ker sta toženi stranki v svojih navedbah opozorili tožnike tako na manjkajočo dejansko podlago kot na materialno pravno kvalifikacijo, sodišče ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnega procesnega vodstva6. 17. Za presojo spornih stanovanjskih pogodb z učinkom originarne pridobitve lastninske pravice za tožnike (kar tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo) je najprej bistveno ali so bile sklenjene po določbah 118. člena SZ. S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih. V osmem poglavju (111. do 133. člen SZ) je zakonodajalec uredil lastninjenje v korist države in v korist drugih pravnih oseb. Inštrument za izvedbo privatizacije je bila prodajna pogodba med lastnikom (bivšega družbenega) stanovanja in osebo, ki je imela na tem stanovanju stanovanjsko pravico na dan uveljavitve zakona, to je 19. 10. 1991. Lastnikom je bila naložena tim. kontrahirna dolžnost. Ta privatizacijska oblika pravno poslovne pridobitve je imela določene posebnosti. Kupci so postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe, kar je bila izjema glede na splošno pravilo, da se za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteva, poleg zavezovalnega pravnega posla, še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljaven razpolagalni pravni posel in vpis v zemljiško knjigo. Zaradi olajšanja vknjižbe lastninske pravice je Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS št. 89/1999) v 6. členu določal izjemo od načela pravnega prednika (17. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS št. 33/1995). Štelo se je, da je zemljiškoknjižni lastnik prodajalec posameznega dela stavbe po privatizacijskih določbah SZ7. 18. Med pravdnimi strankami ni sporno, da so tožniki ob uveljavitvi SZ v letu 1991 imeli status imetnikov stanovanjske pravice kot tudi ne, da so bila ob uveljavitvi SZ ta stanovanja v družbeni lastnini z imetništvom uporabe v korist MOM. Sporno med pravdnimi strankami je ali so sporne prodajne pogodbe sklenjene skladno z določbami SZ. Za tak zaključek po mnenju tožnikov zadoščajo že v spis priložene pogodbe8, sklenjene s tožniki kot bivšimi imetniki lastninske pravice ter z Javnim Skladom kot prodajalcem, z utemeljevanjem prehoda stanovanj v upravljanje in razpolaganje z MOM na Javni Sklad na podlagi občinskih predpisov ter s sklenitvijo spornih pogodb v času pravnomočne zavrnitve zahteve za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki zajema tudi sporna stanovanja, v postopku, ki teče po ZIKS. Po mnenju sodišča druge stopnje ta dejstva ne zadoščajo za presojo, da so tožniki s sklenitvijo spornih pogodb pridobili lastninsko pravico9 .

19. Iz trditev tako tožečih kot toženih strank izhaja, da glede nepremičnin, katerih del so sporna stanovanja, pravni prednik drugo tožene stranke ni vložil zahteve za denacionalizacijo, temveč je v letu 1998 vložil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru zahtevo za vrnitev v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja. Podlaga njegove zahteve za vrnitev premoženja je torej ZIKS in ne Zakon o denacionalizaciji10. To dejstvo spremeni določena bistvena stališča tožnikov, ki so sklenitev pogodb v letu 2009 utemeljevali s tem, da je s pravnomočno zavrnitvijo zahteve upravičenca do vrnitve zaplenjenih nepremičnin, prenehala prepoved razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen. Najprej je potrebno upoštevati, da določba 88. člena ZDen, po kateri so bila z dnem uveljavitve ZDen nedopustna tista razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega je po določbah tega zakona obstajala dolžnost vrnitve, za obravnavani primer ni uporabljiva. Ta prepoved je bila sicer časovno omejena in je prenehala veljati 30 dni po preteku roka v katerem je morala biti vložena zahteva za denacionalizacijo (64. člen ZDEN). Le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti 88. člena ZDEN je bila predpisana sankcija ničnosti pod dodatnim pogojem, da se je s pravnim poslom razpolagalo z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega obstaja po določbah ZDEN dolžnost vrnitve. To stališče potrjuje tudi ustavna odločba U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001 in sicer v točki 20 obrazložitve navaja: "Ustavno sodišče tako ugotavlja, da je zakonodajalec ob spremembah ZIKS v letu 1998 izhajal iz prej opisanega pravnega in dejanskega položaja, to je iz položaja, ko je premoženje, ki je predmet zahtevkov po ZIKS, že olastninjeno. V postopku vračanja zaplenjenega premoženja je možno izdati tudi ustrezne začasne odredbe z namenom preprečevanja nevarnosti onemogočanja ali otežitve uveljavljanja pravic." Za premoženje oziroma nepremičnine, ki so predmet vračanja po ZIKS-u torej ne velja prepoved odtujitve in obremenitve, ki bi bila zakonsko določena11. 20. Lastniki stanovanj iz 111. do 114 člena SZ so bili dolžni prodati stanovanja imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico na dan uveljavitve SZ imeli, z učinki iz 118. člena SZ, ob pogoju, da so imetniki stanovanjske pravice v roku iz 123. člena SZ uveljavljali pravico do nakupa12. Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila torej nujen del postopka za uveljavljanje odkupa po določbi 118. člena SZ. Po določbi 123. člena SZ je bil ta rok najprej določen za čas od uveljavitve SZ do 19. 10. 1993, nato pa na podlagi spremembe 123. člena še za obdobje od 7. 5. 1994 do 7. 11. 199413. Novela 123. člena SZ je uzakonila nov šestmesečni rok za odkup stanovanj, zaradi zavarovanja pravic tistih upravičencev do privatizacijskega odkupa stanovanj, ki zaradi denacionalizacije svoje zahteve niso mogli podati v prvotnem roku iz 123. člena SZ. V postopku pa ni sporno, da stanovanja, na katerih tožniki uveljavljajo izvirno pridobitev lastninske pravice, niso bila v postopku denacionalizacije.

21. Glede na pojasnjeno, trditev tožnikov, da so jim bila stanovanja prodana v času, ko je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek upravičenca O.B., ne predstavlja pravno relevantnega dejstva za presojo ali so bile sporne pogodbe sklenjene skladno s „privatizacijskimi“ določbami SZ. Kot sta že pred sodiščem prve stopnje opozarjala toženca, zgolj navedba v pogodbah, da so sklenjene po določbah SZ takega zaključka ne omogoča, zlasti ob dejstvu, da kot prodajalec v spornih pogodbah nastopa Javni sklad in ne MOM, ki je z dnem uveljavitve postala lastnica teh stanovanj in bi jih bila dolžna, ob pravočasno vloženi zahtevi imetnikov stanovanjske pravice, prodati pod ugodnimi pogoji SZ. Niti tožniki niti stranska intervenienta nimata trditev o pravočasni zahtevi za odkup, ki so jo tožniki pravilno naslovili na MOM kot na zavezanca za prodajo, o pooblastilih MOM, da morebiti JMSSM na podlagi utemeljene zahteve tožnikov v imenu MOM kot zavezanke sklene z imetniki stanovanjske pravice prodajne pogodbe pod ugodnimi pogoji SZ. Navedbam tožnikov v pritožbi, da že „trditev tožnikov, da so bile pogodbe veljavno sklenjene, vsebuje trditev, da so bile pravočasno podane zahteve za odkup“, ni mogoče pritrditi, ker so toženci bistveno trditev tožnikov, da so predložene pogodbe sklenjene po določbah SZ, prerekali. In tudi ne drži, da je dokazno breme, da gre za pogodbe sklenjene po določbah SZ, prešlo na tožence.

22. Zgoraj obrazložen materialno pravni zaključek posledično pomeni, da so vse pritožbene navedbe glede napačne razlage privatizacijskih določb SZ ter preozkega upoštevanja splošnih načel stvarnega prava, neupoštevanja določb ZPPLPS - 6. člena, določb ZZK - 17. člena, ZSPDPO in določb občinskega Odloka o spremembah odloka o ustanovitvi JMSSM, nebistvene, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (določba 360. člena ZPP).

23. Ker glede na obrazloženo pritožbe tožnikov in obeh stranskih intervenientov niso utemeljene jih je sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

24. Tožniki in stranska intervenienta na strani tožnikov s pritožbami niso bili uspešni, zato nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka, odgovori na pritožbe prvo in drugo toženih strank pa niso bistveno pripomogli k obravnavi pritožb, zato nosita stroške prvo in drugo toženi stranki sami (določbe 154., 165. in 155. člena ZPP).

1 Stanovanjski zakon Ur.l. RS št. 18/1991- v nadaljevanju SZ 2 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS 17/78,23/82,41/87, Ur.l. RS 8/90, 12/92, 58/93, 71/94, 10/98, 72/98-ZKP-A, 26/99, 22/00- ZIKS-1 in 59/02 – ZIKS-1A). 3 Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Ur.l. RS 14/07)- ZSPDPO. 4 ZPPLPS ( U.l. RS, št 47/03) 5 7. člen ZPP: Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. 6 Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranki določno predlagati, katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj v zvezi s tem predlaga, saj bi sodišče v takšnem primeru prevzelo vlogo odvetnika privilegirane stranke (II Ips 119/2015), VSL I Cpg 604/2019: Treba je upoštevati že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank, kakor tudi da ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. 7 Tako tudi v Sodbi II Ips 438/2008, ki jo povzema sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1051/2017, z dne 9. 4. 2018 na katerega se tožniki in intervenient MOM v pritožbah sklicujeta. 8 Priloge pod A2 9 Sodba II Ips 342/2016, z dne 18. 10. 2018: Ob tem velja še dodati, da se je za te nakupe v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, saj je bilo tedaj zemljiškoknjižno stanje zaradi prehoda iz družbene v zasebno lastnino z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj neurejeno in mnogokrat ni odražalo pravega dejanskega stanja. 10 Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91- 29/99) - ZDen 11 Tako v zadevi II Ips 67/99. 12 Na primer II Ips 748/2008, II Ips 81/2017, z dne 5. 10. 2017. 13 Zakon o spremembah in dopolnitvah stanovanjska zakona Ur. l. RS, št. 21/94.