Jedro

Četudi je imela članica komisije diskrecijsko pravico izbrati vprašanja, na podlagi katerih je ocenila primernost posamezne kandidatke, pa je bila njena avtonomija omejena z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije glede vere ali prepričanja (prvi odstavek 1. člena ZVarD). Pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila na podlagi določila 2. člena že citiranega zakona tudi izbirna komisija dolžna zagotavljati varstvo pred diskriminacijo oziroma enako obravnavanje vseh kandidatk, zlasti v zvezi z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso (kar vključuje tudi merila za izbiro). Za obstoj diskriminacije v smislu določila 5. člena tudi ni potreben namen kršitelja nekoga diskriminirati, dovolj je, da je do diskriminacije prišlo oziroma bi do nje lahko prišlo.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe s 17. 6. 2021 se zavrže. II. Pritožba z 9. 4. 2021 se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi določil Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD) ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo nadomestila zaradi diskriminacije v višini 1.000,00 EUR (I. točka izreka) ter objavo sodbe v reviji Zdravniške zbornice Slovenije in na svoji domači spletni strani, tako da bo objava dostopna v obdobju enega leta (II. in III. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka krije 30 %, tožena pa 70 % stroškov postopka.

2. Odločitev sodišča v ugodilnem delu izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da namen postopka po ZVarD ni dati morebitnemu oškodovancu prosto izbiro pri uveljavljanju pravnega sredstva, ki mu bo v konkretnem primeru prineslo največjo korist, ker bi to bilo v nasprotju z načelom pravne države. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 155/2017. Ker je bilo v upravnem postopku pravnomočno odločeno, da je komisija tožnico ustrezno ocenila, zaključka o diskriminaciji ni mogoče narediti. Upravno sodišče je pristojno za obravnavo morebitnega nezakonitega ravnanja upravnega organa, ki naj bi predstavljalo diskriminacijo, in ima pooblastilo, da takšno nezakonito ravnanje sanira in tako diskriminirani osebi zagotovi učinkovito pravno sredstvo. Dejstvo, da bi sodišče v upravnem sporu tožbo zavrnilo, tudi če bi ugotovilo diskriminacijo, ker tožnica zadostnega števila točk ne bi dosegla iz drugih razlogov, ne pomeni, da stranki ni bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred diskriminacijo. Upravno sodišče bi torej lahko odpravilo diskriminacijo tako, da bi tožnici dodelilo ustrezno število točk, zgolj dejstvo, da lahko v postopku po ZVarD doseže več (odškodnino in objavo sodbe) kot v upravnem sporu, pa ne pomeni, da lahko med postopkoma prosto izbira. Postopek po ZVarD je subsidiaren upravnemu sporu. Glavni strokovni svet SZD je sprejel sklep, da ima uveljavljanje ugovora vesti specializantov zoper izvajanje posegov, predpisanih z aktualnim programom specializacije ginekologije in porodništva, razen glede umetnih prekinitev nosečnosti, za posledico, da specializant ne more opraviti programa specializacije in pristopiti k izpitu. Zato upoštevanje tega dejstva s strani komisije pri posamezni kandidatki za specializacijo ne more že samo po sebi izkazovati upravičene domneve, da je bila tožnica zaradi svoje izjave o uveljavljanju ugovora vesti diskriminirana. Sodišče je prezrlo, da je bila članica komisije dr. A. A. predstavnica ljubljanske regije, zato je bilo v njeni izključni pristojnosti in diskreciji, da določi vprašanja kandidatkam za oceno o tem, katera od posameznih kandidatk je najprimernejša za to regijo, in točkuje njihove odgovore na vprašanja. Dr. A. A. je prepričljivo in notranje konsistentno podala razloge, zakaj je tožnico ocenila zgolj s 3 točkami od 10. Primernost kriterijev, ki jih je izbrala za ocenjevanje, ne more biti predmet tega pravdnega postopka, ampak je predmet presoje zgolj odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica po posameznem postavljenem kriteriju deležna neenakopravne obravnave, torej ali je nizko število točk prejela zaradi kakšne druge okoliščine in ne zaradi odgovora samega. Prisoditi odškodnino oziroma javno objaviti sodbo je smiselno le takrat, kadar nezakonitosti ni mogoče sanirati drugače, torej z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Objava 20 strani dolge sodbe v mesečni reviji tožene stranke predstavlja nesorazmerno velik strošek glede na poseg, ki ga je ugotovilo sodišče, nesorazmerna domnevni kršitvi je tudi odškodnina v znesku 1.000,00 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Dopolnitev pritožbe s 17. 6. 2021 ni dovoljena. Pritožba zoper ugodilni sodbe ni utemeljena.

5. Toženi stranki je bila izpodbijana sodba vročena 14. 4. 2021. Dopolnitev pritožbe je bila vložena 17. 6. 2021, kar je po izteku 30 dnevnega roka za pritožbo. Zato je dopolnitev prepozna in jo je potrebno zavreči (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP).

6. ZVarD v tretjem odstavku 2. člena uveljavlja načelo in favorem libertatis oziroma narekuje uporabo tega zakona, če je za diskriminirano osebo bolj ugoden. Glede na vsebino citiranega člena uveljavljanje zahtevkov po ZVarD ni subsidiarne narave, nasprotno, sodno varstvo je samostojno in neodvisno od drugih pravnih postopkov, če je za diskriminirano osebo to ugodnejše. 7. Bistvo postopka na podlagi ZVarD je ugotavljanje dejansko ali pravno neenakega obravnavanja, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničenje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti, z obrnjenim dokaznim bremenom ter sodnim pravnim varstvom. Prizadeti osebi daje pravico, da s tožbo zahteva prenehanje diskriminacije, izplačilo nadomestila zaradi diskriminacije oziroma objavo sodbe. Nobene od naštetih oblik varstva tožnica ne bi bila deležna v upravnem postopku.

8. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo utemeljeno sklicuje na določilo prvega člena ZUS-1, da je upravni spor za odpravo kršitev človekovih pravic ultima ratio oziroma subsidiarne narave in se uporabi le, če prizadeti osebi ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo (Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sklep I Up 155/2017 z dne 23. 5. 2018).

9. Izhodišče dokazne ocene sodišča prve stopnje je zapisnik osebnega razgovora s tožnico kot kandidatko za specializacijo, kjer je izbirna komisija tožene stranke, potem ko je tožnica na vprašanje, ali bo uveljavljala ugovor vesti, pritrdila, da ga bo zoper dva posega: umetno prekinitev nosečnosti in vstavljanje materničnih vložkov, navedla: 1. pri komunikacijskih sposobnostih kandidatke „ima (prečrtano: izredne) komunikacijskega sposobnosti“, 2. pri primernosti za področje, za katero kandidira: „morebiti ne bo mogla opraviti celotnega kurikuluma (prečrtano: zato je manj primerna)“. Pritožba nekritično prezre, da nobena od zaslišanih prič (članic komisije) ni znala pojasniti, zakaj so bile določene besede v zapisniku prečrtane.

10. V pritožbenem postopku ni sporno, da ima tožnica pravico do ugovora vesti in da tožničino uveljavljanje ugovora vesti ni v koliziji z ostalimi ustavno varovanimi pravicami, kot je pravica do svobode odločanja o rojstvu otrok, saj v Sloveniji zaenkrat težav z zagotavljanjem spornih posegov ni.

11. Dejstvo, da je vsem kandidatkam bilo zastavljeno vprašanje, ali bodo uveljavljale ugovor vesti, je zelo močan indic, da je ta osebna okoliščina pomembna pri izboru najprimernejših kandidatov za specializacijo ginekologije.

12. Četudi je imela članica komisije diskrecijsko pravico izbrati vprašanja, na podlagi katerih je ocenila primernost posamezne kandidatke, pa je bila njena avtonomija omejena z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije glede vere ali prepričanja (prvi odstavek prvega člena ZVarD). Pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila na podlagi določila 2. člena že citiranega zakona tudi izbirna komisija dolžna zagotavljati varstvo pred diskriminacijo oziroma enako obravnavanje vseh kandidatk, zlasti v zvezi z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso (kar vključuje tudi merila za izbiro). Za obstoj diskriminacije v smislu določila 5. člena tudi ni potreben namen kršitelja nekoga diskriminirati, dovolj je, da je do diskriminacije prišlo oziroma bi do nje lahko prišlo.

13. Manj ugoden položaj za obstoj neposredne diskriminacije je podan, če oseba zaradi določene osebne okoliščine ne more zadostiti kriteriju ali mu težko zadosti in ji tak kriterij nalaga znatnejše ovire ali dodatna bremena v primerjavi z drugimi osebami, ki nimajo takšne osebne okoliščine.

14. Ne glede na to, da je bil sklep glavnega strokovnega sveta SZD, na katerega se sklicuje pritožba, izdan potem, ko je komisija odločbo že izdala in zato ne more biti relevanten za odločitev v tej zadevi, pritožbeno sodišče dodaja, da 9. člen že citiranega zakona opredeljuje navodila za diskriminacijo kot kakršnakoli navodila, katerih posledica je diskriminacija, četudi do diskriminacije še ni prišlo. Naravo navodil imajo lahko tako politike kot ustaljene prakse ter kakršnekoli usmeritve, dane pisno, ustno ali na drug način, za navodilo za diskriminacijo gre tudi tedaj, če je napovedan le namen diskriminirati določeno osebo ali skupino oseb.

15. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje materialnopravnemu zaključku tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je ravnanje komisije bilo ne samo v izrecnem nasprotju s pravico do ugovora vesti, kot ga določa Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki zavezuje Republiko Slovenijo k spoštovanju svobode mišljenja, vesti in vere (9. člen) in prepovedi diskriminacije (14. člen), kot tudi s 46. členom Ustave Republike Slovenije, 49. členom Zakona o zdravniški službi ter 56. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti in 3. in 22. členom Kodeksa zdravniške etike.

16. Tožnica zaradi osebne okoliščine verskega prepričanja ne bi smela biti postavljena v slabši položaj, kar pa se ji je glede na zastavljeno vprašanje in nepojasnjeno prečrtane dele ocene odgovorov zelo verjetno zgodilo. To je imelo za posledico tudi nižje število točk, saj je komisija postavila pod vprašaj, ali bo specializacijo in izpit sploh lahko opravila. Ob takšni praksi izbirne komisije bi tožnica le težko dosegla kriterij primernosti. S tem je bila postavljena v manj ugoden položaj v zvezi s tistimi, ki ugovora vesti niso uveljavljali. Dejstva, ki jih je navedla in dokazala, upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, tožena stranka pa ni zmogla dokaznega bremena in se ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti. Vse navedeno napotuje tudi pritožbeno sodišče na zaključek, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije.

17. Diskriminirani osebi za prisojo nepremoženjske škode ni potrebno izkazati, da ji je diskriminatorno ravnanje povzročilo duševne bolečine, strah, trpljenje, ampak za odškodnino za nepremoženjsko škodo zadošča že, da je prišlo do posega v pravico oziroma do kršitve prepovedi diskriminacije. Za diskriminirano osebo namreč že dejstvo, da je bila izpostavljena diskriminaciji, pomeni poseg v njene osebnostne pravice in ima iz tega naslova pravico do povračila nepremoženjske škode v zakonsko določenem pavšalnem znesku, ki sega od 500,00 do 5.000,00 EUR. Dosojena odškodnina 1.000,00 EUR je v spodnji polovici določenega zneska in se ob pavšalnem prerekanju višine pokaže kot primerna.

18. Utemeljena je tudi objava sodbe v medijih. To bo pripomoglo k preprečevanju diskriminacije v bodoče, ker ravnanje članice izbirne komisije in sklep strokovnega organa kažejo, da se niti najbolj ugledni predstavniki medicinske stroke ne zavedajo, da je njihova avtonomija omejena z Ustavo in zakoni.

19. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo niti tistih absolutnih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama. Izrek o stroških tožeče stranke pa je odpadel, ker jih ta v postopku ni priglasila (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).