Jedro

Omejitev razlogov za odpoklic predsednika ali člana uprave v 268. členu ZGD-1 ni uzakonjena z namenom varovanja položaja članov uprave, temveč z namenom utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe. Uveljavljeno načelo samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja (uprave) in nadzora (nadzornega sveta) je uzakonjeno v korist delniške družbe. Zato spoštovanje teh načel ni mogoče razumeti zgolj v smislu varovanja posameznih organov vodenja. Zato je materialnopravno zmoten očitek tožene stranke v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče z uporabo ničnostne sankcije dalo prednost individualnemu interesu tožnika pred interesom družbe, družbenikov ter varstvu pravnega prometa. Iz istih razlogov pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sklep nadzornega sveta ne more biti ničen že v posledici tega, ker je bil sklep v celoti realiziran oziroma, da je kršitev majhnega pomena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 6. 6. 2014 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka, v povezavi s popravnim sklepom z dne 19.6.2014, razveljavi in se v tem delu zadeva odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijani sklep v točki II. izreka potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo z dne 1. 9. 2014 se zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 6. 6. 2014 se pridrži za končno odločbo.

V. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti 4.074,80 EUR stroškov pritožbenega postopka zoper delno sodbo z dne 1.9.2014, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala več tožbenih zahtevkov, povezanih s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013, s katerim je bila tožeča stranka odpoklicana z mesta predsednika uprave tožene stranke. Tako je v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavljala: - ugotovitev, da je citirani sklep nadzornega sveta tožene stranke ničen in brez pravnega učinka; - ugotovitev, da je bil ničen in brez pravnega učinka vpis spremembe zakonitega zastopnika tožene stranke v sodnem registru z dne 29. 5. 2013, s katerim je bila tožeča stranka izbrisana kot zastopnik tožene stranke in kot nov zastopnik vpisan A.A.; - plačilo 299.251,36 EUR bruto in sicer za obdobje od 14. 6. 2013 do 15. 10. 2014 v višini 12.264,40 EUR bruto za vsak mesec in za obdobje od 16. 10. 2014 do 16. 10. 2015 v višini 8.585,08 EUR bruto ter od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost oziroma druge ustrezne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od dneva zapadlosti za vsak mesec plačila in sicer od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, izplačati tožeči stranki (zahtevek iz naslova neizplačane plače); - plačilo zneska v višini 1.567,32 EUR bruto in sicer za leto 2014 v znesku 783,66 EUR bruto in za leto 2015 znesek v višini 783,66 EUR bruto ter od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezni prispevek za socialno varnost oziroma druge ustrezne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti, to je od 1. 7. za posamezno leto (izplačilo regresa); - plačilo zneska 54.241,77 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost oziroma druge ustrezne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačati tožeči stranki (nagrada za uspešnost); - plačilo 81.338,97 EUR neto in na ta znesek obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost oziroma druge ustrezne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačati tožeči stranki (škoda iz naslova preventivnih zdravstvenih pregledov, izobraževanj in zavarovanj); - plačilo zneska 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (plačilo nematerialne škode).

Podrejeno temu zahtevku je tožeča stranka uveljavljala reintegracijski zahtevek na vrnitev tožeče stranke na funkcijo predsednika uprave tožene stranke, kakor tudi, da je tožena stranka ob vrnitvi nazaj na omenjeno funkcijo dolžna priznati tožeči stranki vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 skupaj z aneksom z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012, vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, obračun in plačilo nadomestila plač v bruto znesku 12.264,40 EUR in plačilo vseh pripadajočih prispevkov in davkov, na enak način pa obračunati tudi regres, bonitete in nagrado.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah tožbenemu zahtevku nasprotovala in zatrjevala, da je bil odpoklic tožeče stranke z mesta predsednika uprave tožene stranke zakonit in da je bil podan zakoniti razlog odpoklica.

Glede vsebine odločitve prvostopenjskega sodišča s sklepom z dne 6. 6. 2014

3. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na: - plačilo bruto zneska 12.264,40 EUR mesečno za obdobje od 14. 6. 2013 do 15. 10. 2014 z dolžnostjo obračuna in plačila akontacije dohodnine in obveznih prispevkov, plačila neto zneskov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (del točke 3 tožbenega zahtevka); - plačilo regresa za leto 2014 v znesku 733,66 EUR bruto z dolžnostjo obračuna in plačila akontacije dohodnine in obveznih prispevkov, plačilo od neto zneskov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4 tožbenega zahtevka); - polovične zneske nagrade za leti 2010 in 2012 in nagrad za leti 2013 in 2014 v skupnem znesku 81.338,97 EUR(1) neto z dolžnostjo obračuna in plačila akontacije dohodnine in obveznih prispevkov, plačilo neto zneskov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 5 tožbenega zahtevka) - plačilo vrednosti preventivnih zdravstvenih pregledov v znesku 6.000,00 EUR neto za leti 2013 in 2014 in izobraževanje v višini 10.000,00 EUR letno za leti 2013 in 2014 (20.000,00 EUR), znesek letne premije za osebna zavarovanja za 16 mesecev v znesku 16,353,53 EUR neto, za kolektivno nezgodno zavarovanje za 16 mesecev v znesku 5.096,48 EUR neto, za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za 16 mesecev v znesku 8.985,44 EUR neto z dolžnostjo obračuna in plačila morebitnih davkov in prispevkov, plačilo neto zneskov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (del točke 6 tožbenega zahtevka); - podrejeni tožbeni zahteveka na vrnitev tožeče stranke na funkcijo predsednika uprave ter na ureditev vpisa zavarovalne dobe v matično evidenco in za čas od 22. 5. 2013 do vrnitve na funkcijo predsednika uprave in izplačila nadomestila plač v bruto zneskih 12.264,40 EUR ter pripadajočih prispevkov in davkov, regresa, bonitete in nagrade.

Odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da glede teh zahtevkov že teče prej začet sodni postopek pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. Pd 1104/2013. 4. Z istim sklepom pa se je prvostopenjsko sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o: - zahtevku tožeče stranke za plačilo bruto zneskov 8.585,08 EUR mesečno za obdobje od 16. 10. 2014 do 16. 10. 2015, s prispevki in davki (del točke 3 primarnega tožbenega zahtevka); - zahtevku tožeče stranke za plačilo regresa v znesku 783,66 EUR bruto za leto 2015 in davki in prispevki (del točke 4 primarnega tožbenega zahtevka); - zahtevku tožeče stranke za plačilo 30.000,00 EUR iz naslova neizkoriščene pravice do izobraževanja za leta 2011, 2012 in 2015 (del točke 6 primarnega tožbenega zahtevka).

V tem delu je sodišče prve stopnje tožbo odstopilo v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

5. Zoper sklep z dne 6. 6. 2014 in popravni sklep z dne 19. 6. 2014 je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka, saj naj bi sodišče prve prve stopnje nepravilno uporabilo tretji odstavek 189. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči o pritožbenih stroških kot nadaljnjih stroških postopka.

Glede vsebine odločitve z delno sodbo z dne 1. 9. 2014

6. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da je sklep nadzornega sveta tožne stranke z dne 22. 5. 2013, ki se nanaša na odpoklic tožeče stranke kot predsednika uprave ničen in brez pravnega učinka (I. točka izreka delne sodbe). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev v primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku, da je ničen in brez pravnega učinka tudi sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 o imenovanju A.A. za začasnega predsednika uprave (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev, da je vpis spremembe zastopnika tožene stranke v sodnem registru z dne 29. 5. 2013, ki je bil opravljen na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2013/22536 z dne 29. 5. 2013, skladno s katerim je bil tožnik izbrisan kot zastopnik (predsednik uprave) tožene stranke in da mu je pooblastilo prenehalo z dnem 22. 5. 2013, obenem pa se je kot nov zastopnik (predsednik uprave) vpisal A.A. s pooblastilom od 22. 5. 2013 dalje, ničen in brez pravnega učinka (III. točka izreka delne sodbe).

7. V pritožbenem roku je pritožbo zoper I. točko izreka delne sodbe vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

8. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani del sodbe potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 6. 6. 2014

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje argumentaciji prvostopenjskega sodišča v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na razmejitev stvarne pristojnosti med sodiščem splošne pristojnosti in delovnim in socialnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami – ZDSS-1), po kateri je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Upoštevaje nesporno dejstvo, da je imel tožnik kot predsednik uprave s toženo stranko sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi (A3) z aneksi (A4 in A5) je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je odločanje o tožnikovih pravicah, ki izvirajo iz njegove pogodbe o zaposlitvi (pravica do plače, nagrade za uspešnost, regresa, bonitet v smislu zavarovanja, preventivnih zdravstvenih pregledov in izobraževanja) v pristojnosti delovnega in socialnega sodišča. Enako velja tudi za odškodninske zahtevke, ki so utemeljevani na kršitvi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje utemeljitev tožbenega zahtevka, kot jo je tožeča stranka podala v tožbi, je tako razvidno, da se denarni zahtevki, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v točkah 3 – 6 tožbenega predloga v tožbi, nanašajo na upravičenja, ki imajo svoj temelj v pogodbi o zaposlitvi, v posledici česar je za odločanje o teh zahtevkih stvarno pristojno delovno in socialno sodišče. Tako se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II izreka izpodbijanega sklepa o tem, da prvostopenjsko sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o delu zahtevkov v točkah 3, 4, in 6 primarnega tožbenega zahtevka.

10. Je pa utemeljena pritožba tožeče stranke v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe (točka I izreka sklepa), sklicujoč se na učinke litispendence, ker naj bi že tekel sodni postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Pd 1104/2013 o istih denarnih zahtevkih tožeče stranke, ki se nanašajo na obračun in izplačilo bruto plač s prispevki in davki, pripadajočega regresa, bonitet in nagrad za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o delnem zavrženju tožbe utemeljilo na prvem odstavku 274. člena v zvezi s 189. členom ZPP. V skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP se ne more v istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, dokler teče pravda. Če pa se ta pravda začne, sodišče zavrže tožbo.

12. Iz tožbenega predloga, kot ga je oblikovala tožeča stranka v tožbi, vloženi pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (priloga B15) v primerjavi z dajatvenim tožbenim zahtevkom v tej pravdi v točkah 3 – 6 tožbenega zahtevka, je razvidno, da je tožeča stranka v obeh primerih uveljavljala denarne zahtevke, ki izvirajo iz statusa tožeče stranke, urejenega v pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko. Je pa posamezne zahtevke drugače formulirala in ponujala različno pravno podlago. Medtem ko se v tej pravdi sklicuje, da imajo denarni zahtevki odškodninsko oziroma obogatitveno podlago, pa naj bi po stališču pritožnice imeli denarni zahtevki, uveljavljani v delovnopravnem sporu očitno pogodbeno podlago v smislu izpolnitvenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da bi o vprašanju identitete tožbenih zahtevkov, ki se uveljavljajo v več postopkih, moralo presojati predvsem sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje o tovrstnih zahtevkih. To še posebej velja takrat, kadar tožeča stranka še ni ponudila vse ustrezne trditvene podlage oziroma ko posamezni zahtevki, ki se primerjajo v smislu litispendence, niso ustrezno določno opredeljeni.

13. Ne gre spregledati, da je iz priložene tožbe v delovnem sporu (B15) razvidno, da je bila navedena tožba poslana sodišču istega dne kot tožba v tem postopku, pri čemer se je tožeča stranka v tožbi v delovnem sporu tudi sklicevala na vloženo tožbo v tej pravdi in predlagala prekinitev delovnega spora do odločitve sodišča v tem postopku. V tej pravdi je tožeča stranka dajatveni zahtevek na plačilo uveljavljala v primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku. V primarnem zahtevku je v točkah 3 – 6 uveljavljala plačilo denarnih zneskov tožeči stranki. V vseh teh zahtevkih je podana nedoločnost oziroma nasprotje v samih zahtevkih, saj po eni strani tožeča stranka zahteva plačilo tožeči stranki v bruto znesku, v nadaljevanju pa obračune akontacije dajatev in prispevkov od posameznih postavk, ki so vključene v celoten znesek. V podrejenem zahtevku pa je tožeča stranka ob uveljavljanem reintegracijskem zahtevku uveljavljala obračun nadomestila plač s pripadajočimi prispevki in davki, kakor tudi regresa, bonitete in nagrade. Zahtevek v okviru podrejenega zahtevka ni konkretizirano postavljen niti v smislu možnega preizkusa ali sploh gre za drugačen zahtevek od primarno uveljavljenega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku v delovnem sporu (B15) v 3. točki tožbenega predloga uveljavljala zahtevek, ki je po strukturi primerljiv s 3. točko podrejenega zahtevka v tožbi v tej pravdi. Ker pa je bila tožba v delovnem sporu toženi stranki po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča prej vročena, je nastopila visečnost pravde najprej v navedenem postopku, v katerem bo o zahtevku tudi presojalo stvarno pristojno sodišče. V kolikor bi tožeča stranka tožbene zahtevke, ki jih v tej pravdi uveljavlja v točkah 3 - 6 primarnega tožbenega zahtevka in v točki 3. podrejenega zahtevka uveljavljala pred stvarno pristojnim sodiščem v delovnem sporu, bi morala ponuditi ustrezne trditve, s katerimi bi utemeljila dopustnost kumulacije tovrstnih zahtevkov z zahtevkom, ki ga je uveljavljala v delovnem sporu (B15).

14. Prvostopenjsko sodišče, ki ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevkih, ki so v pristojnosti delovnega in socialnega sodišča v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, tudi ni moglo samo odpravljati nejasnosti in nedoločnosti v postavljenih zahtevkih s strani tožeče stranke. Hkrati pa to pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je na podlagi tako postavljenih zahtevkov v obeh pravdah ugotavljalo litispendenco med tožbenim zahtevkom tožeče stranke v delovnem sporu s primarnim in podrejenim zahtevkom tožeče stranke v tej pravdi. Tako se izkaže kot utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrženju dela tožbe oprlo na zmotno uporabo 189. člena ZPP. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) ter hkrati zadevo tudi v tem delu odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Navedene nejasnosti v zahtevkih tožeče stranke bodo tako lahko odpravljene le pred stvarno pristojnim sodiščem.

15. Upoštevaje navedene razloge o pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča o stvarni nepristojnosti (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in ta del izpodbijanega sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). V posledici navedenih odločitev bo stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v nadaljnjem postopku odločalo o vseh tožbenih zahtevkih, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v točkah III. - VI. primarnega zahtevka in v točki III. podrejenega zahtevka v tej pravdi. V tem okviru se bo pristojno sodišče tudi opredeljevalo do dopustnosti kumulacije zahtevkov, kot jih je tožeča stranka opredelila v obeh tožbah.

Glede pritožbe zoper delno sodbo z dne 1. 9. 2014

16. Predmet izpodbijanja pritožbe tožene stranke je zgolj odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani delni sodbi, da naj bi bil sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 o odpoklicu tožeče stranke kot predsednika uprave ničen in brez pravnega učinka. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi svoje odločitve zavrnilo s tožbo uveljavljani razlog ničnosti sklepa o odpoklicu v delu, ki se nanaša na vprašanje pravilnosti upoštevanja števila glasov članov nadzornega sveta z ugotovitvijo, da v postopku sprejemanja sklepa nadzornega sveta ni bilo takšnih postopkovnih kršitev, ki bi lahko povzročile ničnost sklepa. Ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožeče stranke pa je oprlo na ugotovitev, da za odpoklic tožnika ni bilo razlogov, ki se po drugem odstavku 268. člena ZGD-1 štejejo kot utemeljeni razlogi za odpoklic uprave.

17. Nadzorni svet tožene stranke je 22. 5. 2013 sprejel sklep o odpoklicu tožeče stranke kot predsednika uprave tožene stranke in s tem v zvezi izdal odpravek sklepa, ki je v spisu priložen v prilogi A16. Iz priloženega odpravka sklepa je razvidno, da je nadzorni svet tožene stranke tožečo stranko odpoklical iz ekonomsko poslovnih razlogov po 4. alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1. V obrazložitvi sklepa je v smislu utemeljitve obstoja ekonomsko poslovnih razlogov za odpoklic navedeno: - da je nadzorni svet ob obravnavi letnega poročila za leto 2012 in ob sprejetju revidiranega poročila od uprave zahteval, da se relevantne spremenjene okoliščine objavijo v letnem poročilu; - da je nadzorni svet na več sejah od predsednika uprave zahteval, da se te okoliščine objavijo oziroma če jih ne objavi, zakaj to ni bilo storjeno; - da je predsednik uprave (tožeča stranka) na več sejah pojasnjeval, da bi objava teh informacij brez predhodnega soglasja I imela negativne posledice za toženo stranko; - da nadzorni svet ugotavlja, da so spremenjene okoliščine obstajale in bi jih bilo potrebno javno objaviti, ker so z neobjavo obstajala in povečevala tveganja; - da je na 6/13. in 7/13. seji nadzornega sveta uprava nadzorni svet seznanila o predlogu objave tovrstnih informacij z nasprotno argumentacijo, da za objavo ne potrebuje predhodnega soglasja I. S temi argumenti je nadzorni svet ugotovil, da je predsednik uprave zavajal nadzorni svet in s tem škodljivo ravnal, predvsem pa izgubil zaupanje članov nadzornega sveta.

18. V obrazložitvi odpravka sklepa o odpoklicu tožeče stranke (A16) so podane tudi ugotovitve, da je tožnik: - predlagal na dnevni red skupščine točko o povečanju odobrenega kapitala v času, ko je vedel, da so bile večinskemu družbeniku Republiki Sloveniji odvzete glasovalne pravice; - da ni predstavil strategije razvoja, ki bi bila utemeljena z analizami in podatki, primernimi za strateške usmeritve, pri čemer je nadzorni svet ves čas ugotavljal slabo poslovanje hčerinskih družb; - da je aktivno komuniciral o prevzemih na tujih trgih, predvsem na hrvaškem in pri tem še povečal tveganje ob pomanjkanju strategije razvoja; - da ni sledil zahtevam nadzornega sveta, da je potrebno poslovni in finančni načrt družbe za leto 2013 spremeniti zaradi spremenjenih tržnih okoliščin.

19. Zakonska ureditev v Republiki Sloveniji glede dopustnosti predčasnega odpoklica članov oziroma predsednika uprave je doživela razvoj od prve ureditve v Zakonu o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 - ZGD), ki je dopuščal odpoklic brez utemeljenega razloga, do uveljavitve spremembe z novelo ZGD-F (Ur. l. RS, št. 59/2001), s katero je bil predčasen odpoklic omejen na zakonsko opredeljene razloge v drugem odstavku 250. člena ZGD. Ta rešitev je bila v celoti prenesena v določbo drugega odstavka 268. člena novega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta ureditev omejitve predčasnega odpoklica uprave na utemeljene razloge se naslanja na podobno ureditev v nemški (paragraf 84 AktG) in avstrijski (paragraf 75 AktG) korporacijski zakonodaji(2).

20. Vendar pa obstaja nomotehnična razlika med opredelitvijo dopustnih razlogov za predčasni odpoklic člana predsednika uprave v ZGD-1 glede na nemško in avstrijsko pravo. Nemški in avstrijski zakon razloge za utemeljen odpoklic naštevata primeroma(3), medtem ko drugi odstavek 268. člena ZGD-1 dopustne razloge opredeljuje taksativno. Ne glede na to pa so tudi razlogi v 1., 2. in 4. alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1 opredeljeni opisno s pravnim standardom, ki ga je potrebno napolniti glede na konkretni primer. Skozi sodno prakso se bodo zato izčistile meje tako opredeljenih razlogov za odpust, kot jih opredeljuje drugi odstavek 268. člena ZGD-1. To pa pomeni, da zgolj drugačen nomotehnični pristop slovenskega zakonodajalca ne pomeni bistvenega odstopa od ureditve omejitve razlogov predčasnega odpoklica članov uprave ali predsednika, kot je urejena v primerljivi nemški in avstrijski zakonodaji.

21. Odločilno vprašanje za presojo utemeljenosti pritožbe se nanaša na oceno, ali razlogi, ki jih je tožena stranka opredelila v obrazložitvi sklepa o odpoklicu tožeče stranke (A16) predstavljajo ekonomsko poslovni razlog v smislu 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1. 22. Teorija opozarja na stališča v nemški sodni praksi pri opredeljevanju utemeljenega razloga za odpoklic.(4) Iz teh ugotovitev izhaja oblikovano stališče sodne prakse, ki ne dopuščajo tako široke interpretacije utemeljenih razlogov za odpoklic, da bi se približevala odpoklicu brez utemeljenega razloga.

23. Pritožbeno sodišče ocenjuje kot materialnopravno zmotno izhodišče tožeče stranke v pritožbi, da izhajajoč iz mandatnega razmerja med članom uprave in družbo izhaja upravičenje družbe, da prekine mandatno razmerje s članom uprave, v kolikor član uprave ne opraviči zaupanja pri svojem delu. Res je, da med upravo in družbo poleg korporacijskega razmerja obstaja tudi pogodbeno razmerje, ki temelji v osnovi na mandatnem razmerju. Glede na omejitve iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 pa družba preko nadzornega sveta nima upravičenja do odpoklica zgolj s sklicevanjem na prenehanje zaupanja v delo članov uprave. Pri tem je potrebno upoštevati tudi načelo ločenosti in samostojnosti organov v dvotirnem sistemu upravljanja v delniški družbi. Uprava ima v tem sistemu upravljanja pravico in dolžnost voditi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1). V pristojnosti nadzornega sveta je nadzorovanje vodenja poslov družbe (prvi odstavek 281. člena ZGD-1). Čeprav je nadzornemu svetu dana tudi kadrovska funkcija v smislu imenovanja in odpoklica uprave (268. člen ZGD-1) pa to ne pomeni, da bi zgolj izguba zaupanja s strani (posameznih članov) nadzornega sveta do posameznega člana uprave že samo po sebi predstavljata ekonomsko poslovni razlog za odpoklic v smislu 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1. 24. Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi imel nadzorni svet upravičenje odpoklicati člana uprave zaradi izgube zaupanja v tožnika že ob analogni uporabi 3. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD -1, po kateri je upravičen razlog za odpoklic podan v primeru, da mu je skupščina družbe izrekla nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov. Po pritožbenem stališču je tudi nadzornemu svetu potrebno priznati enako upravičenje za odpoklic, čim razlogi za izgubo zaupanja niso očitno neutemeljeni. Takšno sklepanje je materialnopravno zmotno. Če je zakon omogočil delničarjem, da z izrekom nezaupnice članu uprave ali predsedniku na skupščini omogoči večjo stopnjo diskrecije za odpoklic, tega ni mogoče širiti tudi na pooblastila nadzornemu svetu zgolj s sklicevanjem na izgubo zaupanja. Ker je obstoj zaupanja vprašanje subjektivnega odnosa posameznega člana nadzornega sveta do uprave, bi takšna razlaga pripeljala do popolne diskrecije nadzornega sveta in s tem do izničenja omejitev razlogov za odpoklic, kot so opredeljeni v drugem odstavku 268. člena ZGD-1. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da naj bi stališče, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, pomenilo neenako obravnavanje primerov, ki so v bistvenem podobni in s tem kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom oziroma da gre za arbitrarno razlikovanje med primeri, ki so v bistvenem enaki. Omejitev nadzornega sveta za odpoklic je namreč jasno postavljena v drugem odstavku 268. člena ZGD-1 in je drugačna od diskrecije, ki jo imajo delničarji na skupščini pri glasovanju o nezaupnici predsedniku ali članu uprave.

25. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno zavzelo stališče, da za presojo zakonitosti sklepa o odpoklicu ni odločilna morebitna neskladnost med razlogom odpoklica, navedenem v izreku (ekonomsko poslovni razlog) in okoliščinami ter utemeljitvami v obrazložitvi sklepa. Morebitna napačna kvalifikacija okoliščin iz obrazložitve kot razlog za odpoklic, naveden v izreku, še ne bi pomenila nezakonitosti same odločitve, v kolikor bi bilo okoliščine, navedene v obrazložitvi, mogoče kvalificirati kot drug zakonsko dopusten razlog za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je zato očitke iz obrazložitve sklepa o odpoklicu (A16) preizkušalo tudi v smislu razloga iz 1. alineje, to je, ali je šlo za hujšo kršitev obveznosti tožnika.

26. Tožena stranka se v pritožbi ponovno sklicuje, da nadzorni svet ni odpoklical tožnika iz krivdnega razloga, kar pomeni, da ne izpodbija ocene prvostopenjskega sodišča, da ni bil podan razlog za odpoklic iz 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Zato je za odločitev o utemeljenosti pritožbe odločilen le še odgovor na vprašanje, ali razlogi, na katere se je sklicevala tožena stranka v obrazložitvi odpravka sklepa o odpoklicu (A16), predstavljajo ekonomsko poslovni razlog za odpoklic.

27. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo in pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da takšnega razloga ni mogoče utemeljiti zgolj na izgubi zaupanja nadzornega sveta v predsednika uprave. Prvostopenjsko sodišče se je pri obrazložitvi možnih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot ekonomsko poslovne razloge za odpoklic, sklicevalo na pravno teorijo in jih pri tem opredelilo kot razloge, ki so objektivna posledica ekonomsko poslovnih odločitev večinskih lastnikov družbe o drugačni organizaciji, ustroju ali dejavnosti družbe. Pritožbeno sodišče temu izhodišču dodaja še, da bi posamezne okoliščine lahko utemeljili kot ekonomsko poslovne razloge za odpoklic predsednika ali člana uprave le pod predpostavko, da je izkazana neposredna povezava med zatrjevano okoliščino in višjo ekonomsko poslovno učinkovitostjo družbe v posledici odpoklica. Če posameznemu članu uprave ali predsedniku ni mogoče očitati krivdnega razloga za odpoklic (kar tožena stranka izrecno izpostavlja), okoliščin, ki naj bi predstavljale lažje vrste opustitev dolžnosti skrbnosti (ugotovitve o nesoglasju z nadzornim svetom glede objave relevantnih informacij) ni mogoče kvalificirati kot ekonomsko poslovni razlog za odpoklic, če ni hkrati izkazan bistveni vpliv takšne odločitve na boljšo ekonomsko poslovno delovanje družbe.

28. Tožena stranka je v zvezi s krivdnim ravnanjem tožeče stranke v pritožbenih navedbah sama s sabo v nasprotju. Po eni strani zatrjuje, da tožeči stranki ni očitala krivdnega ravnanja kot razloga za odpoklic. Po drugi strani pa prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo skrbnost postopanja tožeče stranke pri objavi informacij v zvezi z vstopom I v T. presojati v smislu določbe 60.a člena ZGD-1 in s posameznimi določili ZTFI. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da so takšni očitki neutemeljeni. Takšen preizkus bi prvostopenjsko sodišče moralo opraviti le pod predpostavko, da bi bili očitki o neskrbnem postopanju tožeče stranke v obrazložitvi sklepa o odpoklicu opredeljeni na konkretizirani ravni. Očitki, kot so opredeljeni v obrazložitvi sklepa, so v tem delu povsem nekonkretizirani in jih v tem smislu prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno preizkušati z vidika veljavne zakonodaje, kot zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Predvsem pa tožena stranka tudi v pritožbi ni konkretizirala, kakšen vpliv naj bi imelo zatrjevano neskrbno postopanje tožeče stranke na poslovanje tožeče stranke oziroma v kakšnem obsegu naj bi se povečala nevarnost tveganja pri toženi stranki. Pritožbeni očitki o krivdnem ravnanju tožeče stranke v smislu kršitev določb ZGD-1 in ZTFI ter ZZavar zato ostajajo na nekonkretizirani ravni.

29. Zato je pritrditi stališču tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je tudi predsednik nadzornega sveta tožene stranke v televizijski oddaji dne 23. 5. 2013 (posnetek v prilogi A49) pojasnil, da tožena stranka tožeči stranki ni uspela izkazati krivdnih razlogov za odpoklic. To pa pomeni, da tudi sama tožena stranka ravnanja tožeče stranke, ki ji ga je očitala, ni razumela kot hujšo kršitev obveznosti. Iz že obrazloženih razlogov zato navedenih okoliščin iz obrazložitve sklepa o odpoklicu ni mogoče kvalificirati kot ekonomsko poslovni razlog za odpoklic tožeče stranke.

30. Upoštevaje navedeno se tako izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni imela izkazanega zakonskega razloga za odpoklic tožeče stranke z mesta predsednika uprave, kot ji je bil izrečen s sklepom z dne 22. 5. 2013. Ker je sklep v izrecnem nasprotju z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1, ki omejuje razloge za predčasen odpoklic uprave, je pravilno tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je sankcija za takšno nezakonitost ničnost izdanega sklepa.

31. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nelogičnosti sklepanja prvostopenjskega sodišča na ničnost sklepa ob hkratni ugotovitvi, da pri postopku sprejemanja sklepa ni prišlo do kršitev zakona ali statuta. Sodišče prve stopnje je res podalo oceno v smislu zavrnitve argumentacije tožeče stranke, da naj bi bile pri sprejemanju sklepa o odpoklicu tožeče stranke storjene tudi procesne kršitve. Prvostopenjsko sodišče je torej izključilo ničnostni razlog, ki naj bi bil po stališču tožeče stranke podan že v posledici procesnih kršitev v postopku sprejemanja sklepa nadzornega sveta (ugotovitev v predzadnjem odstavku 9. točke obrazložitve sodbe). To pa ne pomeni, da ocene o ničnosti sklepa nadzornega sveta ni mogoče utemeljevati na vsebinski presoji sklepa o odpoklicu ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je sklep o odpoklicu v izrecnem nasprotju z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. 32. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ničnost ob smiselnem sklicevanju na 86. člen v zvezi s 14. členom Obligacijskega zakonika. Res je, da je ničnost skrajna sankcija za nezakonite pravne posle. Vendar tudi pritožbeno sodišče ne vidi podlage v 286. členu ZGD-1, ki bi odkazovala na kakšno drugačno sankcijo. Glede na pritožbene očitke, da prvostopenjsko sodišče odločitve o sankciji ni ocenjevalo z vidika varovanja interesa tožnika z odpravnino, ki jo je tožnik prejel ob odpoklicu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to upravičenje, ki sicer temelji na pogodbenem razmerju med članom uprave in družbo (prvi odstavek 270. člena ZGD-1) ne more vplivati na stopnjo sankcije za nezakonitost sklepa nadzornega sveta. Nasprotna razlaga bi namreč povsem izvotlila zakonsko omejitev dopustnih razlogov za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Okoliščina, da je tožnik v posledici izteka mandata pred pravnomočnostjo odločitve o ničnosti sklepa o odpoklicu izgubil možnost reintegracijskega zahtevka, na takšno oceno ne more vplivati.

33. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ničnostna sankcija v konkretnem primeru ne more priti v poštev, češ, da gre zgolj za individualni interes odpoklicanega člana uprave in ne interes družbe in, da naj bi razglasitev takšnega sklepa za ničnega vnašala negotovost v pravni promet gospodarske družbe ter da mora biti članom nadzornega sveta prepuščeno širše polje odločanja, v katerega sodišče ne bi smelo posegati. Na te pritožbene argumente pritožbeno sodišče odgovarja, da omejitev razlogov za odpoklic predsednika ali člana uprave v 268. členu ZGD-1 ni uzakonjena z namenom varovanja položaja članov uprave, temveč z namenom utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe. Uveljavljeno načelo samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja (uprave) in nadzora (nadzornega sveta) je uzakonjeno v korist delniške družbe. Zato spoštovanje teh načel ni mogoče razumeti zgolj v smislu varovanja posameznih organov vodenja. Zato je materialnopravno zmoten očitek tožene stranke v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče z uporabo ničnostne sankcije dalo prednost individualnemu interesu tožnika pred interesom družbe, družbenikov ter varstvu pravnega prometa. Iz istih razlogov pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sklep nadzornega sveta ne more biti ničen že v posledici tega, ker je bil sklep v celoti realiziran oziroma, da je kršitev majhnega pomena.

34. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških postopka

35. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 6. 6. 2014 temelji na smiselni razlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP. Četudi je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, v posledici take odločitve še ni bilo končne odločitve v sami pravdi. Zato bo o teh stroških, upoštevaje načelo uspeha v postopku, lahko odločeno šele v okviru končne odločitve pristojnega sodišča o tožbenih zahtevkih, glede katerih je bila v smislu te odločbe zadeva odstopljena v pristojno odločanje.

36. Odločitev o pritožbenih stroških v delu, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke zoper delno sodbo z dne 1. 9. 2014 temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki, ki je na pritožbo odgovorila. Upoštevaje določila Zakona o odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče tožeči stranki kot potrebne stroške pritožbenega postopka priznalo odvetniške stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 (3.320,00 EUR) in pavšalni znesek po tar. št. 6002 (20,00 EUR) ter pripadajoči 22 % DDV. Skupni potrebni stroški pritožbenega postopka tožeče stranke v tem delu tako znašajo 4.074,80 EUR.

Op. št. (1): Znesek je s popravnim sklepom V Pg 2860/2013-27 z dne 19. 6. 2014 popravljen na 54.241,77 EUR.

Op. št. (2): Borut Bratina, Spori glede imenovanja, odpoklicev in pristojnosti članov uprave in izvršnih direktorjev, Podjetje in delo 2012, št. 6 – 7. Op. št. (3): Borut Bratina in ostali, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga knjiga, GV Založba 2007, stran 363. Op. št. (4) Bratina B., delo v op.3, stran 365, bolj podrobno pa Dr. Michael Hoffmann – Becking, Muenchener Handbuch des Gesellschaftsrechts, Band 4, C.H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, Muenchen 1988, stran 139 do 142