Jedro

Ker v civilnem postopku izvedba dokaza ne more nadomestiti trditev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnica, če bi bila zaslišana, lahko sodišču izpovedala, kako je potekala izdelava izvedenskih mnenj.

Zmotno je pritožbeno materialnopravno naziranje, da je razmerje med tožnico, sodiščem in izvedencem pogodbeno razmerje. Četudi je res, da stranka, ki predlaga postavitev izvedenca, založi stroške zanj, pri tem ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za del sodnega postopka. Izvedenca postavi sodišče, ki tudi izbere osebo izvedenca.

Sodišče je drugega tožnika obravnavalo kot stranko postopka, kar pomeni, da je kljub mladoletnosti nosilec pravic in obveznosti, vključno z obveznostjo povrnitve stroškov. Tudi v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da kadar mladoletna oseba nastopa kot stranka, mora v primeru neuspeha v postopku nositi stroškovno breme.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: »Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženima strankama vsaka polovico stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih bo sodišče prve stopnje odmerilo po pravnomočnosti sodbe.«

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženima strankama vsaka polovico stroškov pritožbenega postopka in sicer prvi toženki v znesku 1.026,63 EUR in drugi toženki v znesku 1.026,63 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prva tožnica je mati drugega tožnika. V teku je sodni postopek med prvo tožnico in očetom otroka zaradi (pre)dodelitve otroka (drugega tožnika), stikov itd. Toženki sta sodni izvedenki, ki sta sodelovali v zgoraj omenjenem družinskem postopku. Tožnika zatrjujeta, da naj bi jima toženki s svojimi mnenji povzročili škodo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo kot nesklepčen.

2. Tožnika v pritožbi med drugim navajata, da je odločitev, da bodo stroški odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, v nasprotju z zakonodajo. Tožnica je pojasnila, da se naroka ne more udeležiti zaradi zdravstvenega stanja. Prva tožnica ni bila vabljena na zaslišanje, kar pomeni »absolutno bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku,1 Ustave RS in vseh temeljnih aktov o človekovih pravicah.« Pravice tožnice so prizadete vsakič, ko vloži tožbo in je sodišče niti ne zasliši. Že iz samega trajanja obravnave in pripravljalnega naroka je razvidno ravnanje sodišča, ki je celotni tožbeni zahtevek pravzaprav zavrnilo že pred obravnavo. To kaže na to, da bi sodišče lahko zahtevek zavrnilo brez obravnave. Pavšalno je zavrnilo dokazne predloge. Tožnica bi, če bi bila zaslišana, na sodišču lahko izpovedala, kako je potekala izdelava izvedenskih mnenj. Ko sodišče postavi izvedenca in ga tožnica plača, nastane dejansko pogodbeno razmerje med tožečo stranko, sodiščem in izvedencem. Tožnica podaja »forenzično oceno, ki jo je opravil na izvedenskih mnenjih obeh tako imenovanih sodnih izvedenk dr. A. A.,« ki je dejansko zamajal celotno psihiatrično in psihološko forenzično stroko. Tudi Ustavno sodišče je v sodbi Up-511/17 pojasnilo, da izvedenska mnenja psihološke stroke niso nedotakljiva. Tožnica ni svojega sina niti videla niti slišala že dve leti, torej gre za škodo, povzročeno na podlagi sodb sodišča, ki je presojalo izključno na podlagi izvedenskega mnenja. Sodišče je, ne da bi pregledalo izvedenska mnenja, ugotovilo, da ne obstoji protipravnost, čeprav je sama protipravnost v nestrokovnosti. Treba je dopustiti strankam, da si same izberejo strokovnjaka, ki se bo soočil z izdelanim izvedenskim mnenjem. To tožnici v konkretnem primeru ni bilo dano, nasprotno, vsa ostala mnenja, pripombe in stališča oseb, ki so bile vpletene, so bila povožena z mnenji toženih strank. Očitno sodišče smatra, da vsak poseg v čast in osebnostne pravice ni nedopusten. Po mnenju sodišča ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna. Izjave izvedenk so bile tako objektivno kot subjektivno žaljive, bile so nedopustne, nestrokovne in protipravne. Odločitev sodišča, da za mladoletnega tožnika nosi stroške zakonita zastopnica, je v nasprotju s sodno prakso.

3. Obe toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Glede procesnih kršitev_:

5. Pritožba se brez navedbe konkretnih členov ZPP sklicuje na »absolutne bistvene kršitve določb ZPP,« Ustave in »vseh temeljnih aktov o človekovih pravicah.« Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se procesne pravice ustavnega in mednarodnega ranga uresničujejo skozi določbe procesnih predpisov, zato je treba kršitev tozadevnih pravic uveljavljati s kršitvami določb procesnih zakonov, ne pa s posplošenim sklicevanjem na Ustavo in (povsem posplošeno in nejasno) »temeljne akte o človekovih pravicah.«

6. Navedba, da je v nasprotju z zakonodajo odločitev, da bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom, izkazuje nepoznavanje procesne zakonodaje, konkretno četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki takšno možnost izrecno dopušča. 7. V zvezi z obširnimi navedbami o tem, da sodišče prve stopnje ni preložilo naroka in ni zaslišalo tožnice, s čimer naj bi kršilo njene »človekove pravice« (pritožba ne pove, za katero človekovo pravico naj bi šlo), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo kot nesklepčen (zakaj je ta presoja pravilna, bo pojasnjeno v nadaljevanju). Nesklepčnost pomeni, da že iz tožbenih navedb (tudi če bi se izkazale za resnične), ne izhaja utemeljenost zahtevka. Eno temeljnih pravil pravdnega postopka je pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki nalaga stranki, da mora najprej navesti dejstva, dokazi pa se izvajajo le, če so poprej navedena vsa pravnorelevantna dejstva in so ta dejstva sporna. Zato v primeru nesklepčne tožbe sodišče ne izvaja nobenih dokazov. O zahtevku lahko (in mora) odločiti že na podlagi trditev.

8. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnice na narok ne vabi, saj je bilo varovanju njenih procesnih pravic zadoščeno s tem, ko je bila na narok vabljena kvalificirana pooblaščenka – odvetnica. Zgrešene so navedbe, da naj bi sodišče kršilo pravice stranke vsakič, ko je ne zasliši, saj v civilnih postopkih ne obstaja pravica stranke do zaslišanja (ali izvedbe kateregakoli dokaza), temveč je stvar presoje sodišča, katere dokaze bo izvedlo. Ker v civilnem postopku izvedba dokaza ne more nadomestiti trditev (t. i. preiskovalni dokaz), so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnica, če bi bila zaslišana, lahko sodišču izpovedala, kako je potekala izdelava izvedenskih mnenj.

9. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče »zahtevek zavrnilo že pred obravnavo,« pri čemer niti ni jasno, kakšno procesno kršitev pritožba uveljavlja. Jasno je, da je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo in šele nato odločilo o zahtevku.

10. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato mora pritožba vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani.

_Glede nesklepčnosti:_

11. V odškodninski pravdi mora tožeča stranka podati trditve o vseh elementih t. i. splošnega civilnega delikta, ki so: nedopustno škodno dejstvo (škodni dogodek), vzročna zveza, protipravnost in škoda. Odškodninska odgovornost povzročitelja škode se po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu domneva.

12. Pritožba obširno, vendar nekonkretizirano oporeka odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožba nesklepčna. Pri tem se ne sooči z bistvenimi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki so botrovali zaključku o nesklepčnosti. Ti so: da tožeči stranki ne povesta, s kakšnim dejanjem (ali opustitvijo) naj bi ju toženi stranki psihično maltretirali, zato je tako zatrjevanje pavšalno in ga ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe); sama izvedba izvedenskega dela, četudi je v nasprotju s pričakovanji in željami strank in četudi je obremenjeno s kakšnimi napakami, sama po sebi ne more predstavljati protipravnosti (prvi in drugi odstavek na 7. strani izpodbijane sodbe); da je predloženo mnenje dr. A. A. pridobljeno izven pravde, zato se ne more upoštevati kot dokaz, temveč le kot trditev stranke, tožnika pa v postopku nista predlagala postavitve izvedenca iz stroke toženih strank, ki bi podal strokovno mnenje o izbranih metodah in korektnosti obravnave preiskovancev (tretji odstavek na 7. strani); tožnika pristranskosti ne konkretizirata (zadnji odstavek na 7. strani izpodbijane sodbe); tožnika očitata izvedenkama, da je sodišče vztrajalo pri izbiri izvedenk in sledilo njunemu mnenju, čeprav to sploh ni v sferi vpliva toženk; če bi bilo res, kar navaja tožba, da je sodišče »vztrajalo pri vedno istih izvedenkah« in »nekritično sledilo stališčem iz izvedenskih mnenj,« je domnevna škoda posledica ravnanja drugih organov in je vzročna zveza za toženi stranki pretrgana (drugi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe); če prva tožnica ni spoštovala pravnomočne odločbe glede stikov in je morala zato plačati kazen, tega nikakor ni mogoče vzročno povezati z ravnanjem izvedenk (drugi odstavek na 9. strani izpodbijane sodbe). Ker ti razlogi sodišča prve stopnje niso z ničemer konkretizirano izpodbiti, pritožbeno sodišče pa ne najde v njih ničesar, kar bi bilo v nasprotju s pravno stroko ali sodno prakso, ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki pavšalno zanikajo nesklepčnost. 13. Že ta zaključek bi zadoščal za zavrnitev pritožbe. Vendar zaradi popolnosti odgovora sodišče druge stopnje pojasnjuje še naslednje. Zmotno je pritožbeno materialnopravno naziranje, da je razmerje med tožnico, sodiščem in izvedencem pogodbeno razmerje. Četudi je res, da stranka, ki predlaga postavitev izvedenca, založi (in v končni fazi morda tudi plača) stroške zanj, pa pri tem ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za del sodnega postopka. Izvedenca postavi sodišče, ki tudi izbere osebo izvedenca (pri čemer ni dolžno slediti predlogom ali željam strank) in vodi dokazovanje z izvedencem. Izvedenec, ki izdela mnenje na poziv sodišča, je strokovni pomočnik sodišča in ne pomočnik stranke. Zato ni mogoče govoriti o pogodbenem razmerju in posledično tudi ne o pogodbeni odškodninski odgovornosti.

14. Nepomembne so pritožbene navedbe, da naj bi sodnica izjavila, da izvedenec ne more odškodninsko odgovarjati. Četudi bi sodnica res izjavila kaj takega, je taka izjava nepomembna, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo preverljive in konkretizirane razloge, zakaj šteje, da v konkretnem primeru ni podana odgovornost izvedencev. Teh razlogov pritožba konkretizirano ne izpodbija.

15. Točne so pritožbene navedbe, da tudi izvedenska mnenja psihološke stroke niso »nedotakljiva« in da je treba strankam dopustiti, da izpodbijajo mnenje izvedencev, vendar v konkretnem primeru to v ničemer ne pripomore k tožničinem uspehu v pritožbenem postopku, saj s temi načelnimi stališči ne more nadomestiti pomanjkljivosti svojih trditev o odgovornosti toženk v konkretnem primeru. V sodnem postopku je strankam omogočeno, da podajajo pripombe na izvedensko mnenje in torej izpodbijajo strokovne ugotovitve izvedenca. Tožnika sploh ne zatrjujeta konkretizirano, da bi jima bila ta pravica kršena v postopku, kjer sta toženki izdelali izvedenska mnenja. Pa četudi bi jima bila, bi bila to posledica ravnanja sodišča in ne izvedenk (saj sodišče vodi postopek dokazovanja z izvedenci, vključno s postopkom izjavljanja strank o izvedenskem mnenju), zato bi bila vzročna zveza med domnevno škodo in ravnanji toženk pretrgana.

16. Pritožba obširno citira dele mnenja dr. A. A., ki pa so, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, le del trditev stranke, saj gre za izvenpravdno izvedensko mnenje. Poleg tega so te pritožbene navedbe splošne, načelne, saj razpravljajo na načelni ravni, kaj naj bi bilo narobe z delom slovenskih izvedencev psihološke stroke, s takimi posplošenimi navedbami pa ni mogoče izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje v konkretni zadevi, ki se tičejo dela konkretnih izvedenk.

17. Pritožba tudi navaja, da je v točki II tožnica jasno napisala, da je ravnanje izvedenk nestrokovno, zaradi česar je nastala materialna škoda. Četudi je to res (pritožbeno sodišče lahko le ugiba, da je mišljena točka II tožbe), pa so te trditve pavšalne do te mere, da jih ni mogoče preizkusiti, saj pritožba ne pove določno, v čem oziroma zaradi česa naj bi bilo ravnanje izvedenk v konkretni zadevi nestrokovno.

18. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo kot nesklepčen že pri vprašanju protipravnosti in vzročne zveze, česar pritožba konkretizirano ne izpodbija, so nepomembne obširne pritožbene navedbe o vrstah duševnih bolečin, osebnostnih pravicah, pravici matere, da živi z otrokom itd. Navedbe, da očitno sodišče smatra, da vsak poseg v čast ter osebnostne pravice ni nedopusten, in da po mnenju sodišča ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna (to stališče sodišča prve stopnje je sicer pravilno), se ne soočijo konkretizirano z razlogi prvostopenjske sodbe, da iz izvedenskih mnenj ni razviden noben objektivno žaljiv zapis ali izjava, saj ne gre za vrednostno sodbo o prvi tožnici, temveč gre za opis problematičnega ravnanja prve tožnice (ad rem) in ne tožnice same (ad personam) – prvi odstavek na 10. strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno zatrjevanje, da so bile izjave izvedenk »tako objektivno kot subjektivno žaljive, bile so nedopustne, nestrokovne in protipravne,« je vsebinsko prazno.

19. Povsem nepomembno je razpravljanje, kaj se je zgodilo v nekem drugem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru, o moralnih pravilih, slovenskem narodu in spoštovanju očeta ter matere, saj to nima nobene zveze z razlogi, ki so vodili sodišče prve stopnje k sprejemu izpodbijane odločitve.

_Glede stroškov:_

20. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko napada odločitev sodišča prve stopnje, da mora prva tožnica nositi vse stroške postopka. Ni se mogoče strinjati s stališčem prvostopenjske sodbe (prvi odstavek na 11. strani izpodbijane sodbe), da mladoletni drugi tožnik nima pravdne sposobnosti in ne more samostojno uveljavljati svojih procesnih pravic. Četudi mladoletnik res ne more samostojno uveljavljati procesnih pravic, pa jih lahko uveljavlja s pomočjo zakonitega zastopnika in tako je drugi tožnik tudi ravnal v tem primeru. Tudi sodišče prve stopnje je drugega tožnika obravnavalo kot stranko postopka, kar pomeni, da je kljub mladoletnosti nosilec pravic in obveznosti, vključno z obveznostjo povrnitve stroškov. Tudi v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da kadar mladoletna oseba nastopa kot stranka, mora v primeru neuspeha v postopku nositi stroškovno breme skladno s predpisi ZPP.

21. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zoper stroškovni del odločitve (II. točka izreka izpodbijane sodbe) ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je povrnitev stroškov toženih strank naložilo obema tožečima strankama po enakih delih, skladno s prvim odstavkom 161. člena ZPP, saj med deležema tožnikov pri spornem predmetu ni precejšnjih razlik (gre za razmerje cca 55 : 45).

22. Ker sta tožnika v tej pravdi propadla glede glavnega zahtevka, prva tožnica je uspela le deloma glede stroškovne odločitve, je na podlagi tretjega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da tožnika nosita sama vse svoje pritožbene stroške. Ker sta toženki na pritožbo vsebinsko odgovorili, jima morata tožnika povrniti njune pravdne stroške, in sicer vsaki po 1375 odvetniških točk za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov (27,5 točke), skupno 1402,5 točke ali 841,50 EUR, in 22 % DDV (185,13 EUR). Stroške morata povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.