Jedro

Preživljančevi nujni dediči lahko v primeru prikrajšanja nujnega deleža zahtevajo vrnitev tistega dela predmeta pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki predstavlja darilo in ki bi bil potreben za dopolnitev nujnega deleža.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvah pod točko I, II in III izreka delno spremeni tako, da se: - v odločitvi pod točko I izreka ugotovljena višina tožnici pripadajočega nujnega deleža iz 3/8 zniža na ¼; - v odločitvi pod točko II izreka višina idealnega 3/8 deleža, do katerega je toženka dolžna izročiti tožnici nepremičnine in premičnine, zniža na ¼; - v odločitvi pod točko III izreka v toženki naloženi obveznosti izstavitve listine za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini v korist tožnice v višini do 3/8 zniža na višino ¼.

Pritožba tožnice in nadaljnja pritožba toženke se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 269,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od vročitve te sodbe dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 6. 2011 razsodilo: - pod točko I izreka je ugotovilo, da tožeči stranki pripada nujni delež po pokojni A. V. v višini 3/8 nepremičnin parc. št. .., ..., ..., ..., ..., ..., vse k.o. P., parc. št. ... k.o. L. in parc. št. ... in ..., obe k.o. Ž. ter v višini do 3/8 premičnin – osebnega avtomobila R. ..., letnik …, traktor F. Š. ..., letnik ..., traktor F. Š. ..., letnik ..., trosilca za gnoj znamke S. Š., nakladalke za seno znamke S. Š., pluga, brane, traktorske kosilnice, motorne žage in puhalnika za seno, dveh krav s teletom in ene telice, ki so bile toženki izročene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 22. 12. 1997, s katero je zapustnica V. A. neodplačno razpolagala v korist toženke in ki je v delu, kolikor je potrebno za zagotovitev nujnega deleža tožnice, brez pravnega učinka.

- pod točko II izreka toženki naložilo, da tožnici vrne in izroči v solast in soposest do 3/8 že pod točko I izreka sodbe navedene nepremičnine in premičnine; - pod točko III izreka toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne sposobne listine, s katero dovoli pri nepremičninah, opredeljenih že pod točko I izreka sodbe, vknjižbo lastninske pravice na korist tožnice do 3/8, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba; - pod točko IV zavrnilo presežni tožbeni zahtevek v presežku do zahtevanega nujnega deleža v obsegu ½ nepremičnin in premičnin; - pod točko V izreka sodbe zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ničnost oziroma neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 22. 12. 1997 in zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bi pri pod točko I izreka sodbe navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi izbrisala zaznamovana pogodba o dosmrtnem preživljanju; - pod točko VI izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.253,00 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj s pripadki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko IV, V in VI izreka sodbe ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah spremeni tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice ugodi v celoti in da se toženki naložijo v plačilo vsi pravdni stroški postopka. V pritožbi je navajala, da je nejasna in neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vrednost izpolnitve toženke po pogodbi o dosmrtnem preživljanju znašala 50.000,00 DEM. Sodba pa tudi ne vsebuje obrazložitve o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče razsodilo, da toženki pripada ¼ nujnega deleža tožnice. Pravdni stranki sta v postopku sami opredelili vrednost nasprotne izpolnitve toženke na 5.000,00 DEM, zakaj pa je sodišče prve stopnje samo za ugotovitev te vrednosti uporabilo desetkratnik tega zneska, ni obrazloženo. Ob upoštevanju le približno trimesečnega izpolnjevanja pogodbe je ugotovljen znesek nerealen, dogovorjen znesek 5.000,00 DEM pa razumen. Ker tožena stranka ni postavila trditev, s katerimi bi dejansko ovrednotila vrednost svoje izpolnitve, bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugoditi.

Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I, II, III in VI izreka sodbe. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in tožnici naložijo v povrnitev vsi pravdni stroški. V pritožbi je navajala, da je materialnopravno napačno stališče sodišča, da je v zvezi z zahtevkom tožnice potrebno ugotavljati, ali med vrednostjo izročenega premoženja in vrednostjo izgovorjenih dajatev obstaja očitno nesorazmerje. Relevantna bi bila le primerjava med vrednostjo izročenega premoženja in vrednostjo predvidenih dajatev preživljalca in to ne numerična, kot to izhaja tudi iz uveljavljene sodne prakse (sodbe II Ips 381/2006 in II Ips 791/2008). Da bi bilo mogoče govoriti o očitnem nesorazmerju v aleatorni pogodbi, bi morala biti podana izjemna velikost izročenega premoženja v razmerju z neznatnim pomenom izgovorjenih dajatev za preživljalca, pri čemer se za presojo slednjega uporabljajo subjektivna merila, torej pomen, ki ga je zasledoval preživljanec, za presojo vrednosti izročenega premoženja pa objektivna merila. Po takšnih merilih presojanj pa izhaja, da so bile za A. V. vse v pogodbi izgovorjene dajatve izjemnega pomena, izročeno premoženje pa ni imelo kakšne posebne vrednosti. Upoštevajoč pomembnost izgovorjenih dajatev in glede na starost Volčičeve še vsaj dvanajstletno pričakovano izvrševanje, pa za nesorazmerje pogodbenih dajatev sploh ne bi šlo. Zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tudi v primeru, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilen materialnopravni pristop, pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP. Tožnica v zvezi s premičnim premoženjem in živino ni navedla zadostnih in potrebnih dejstev o tem, da so bile konkretne premičnine in živina toženki dejansko izročene. Ker te tudi v pogodbi niso določno navedene, takšnih trditev ne more predstavljati tudi tožničino sklicevanje na pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ob pomanjkanju tovrstnih trditev se toženki ni bilo potrebno spuščati v ta del tožbenega zahtevka, tožnica pa glede na v 7. členu ZPP uveljavljeno razpravno načelo s tem delom zahtevka ne bi mogla uspeti. Zato je sodišče prve stopnje z naložitvijo toženki, da tožnici vrne v solast in soposest v tožbenem zahtevku zajete premičnine in živino ter da upošteva tudi njihovo vrednost, ki pa je ni obrazložilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotavljanjem njihove vrednosti, za katero ni imelo trditvene podlage, pa je storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi relativno bistveno kršitev. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se je sodišču tudi pripetila, ker ni obrazložilo, na kakšen način je ugotovilo vrednost teh premičnin in živine, to pa kar v višini 26.688,77 EUR. Na enak način je sodišče zaključilo, da je znašala dajatev po pogodbi desetkratno vrednost 5.000,00 DEM, kolikor so bile med pravdnima strankama nesporno objektivno vredne dajatve toženke, ki jih je ta v treh mesecih izvrševanja pogodbe nudila V. Zato je tudi v zvezi s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te ugotovitve sodišča pa so tudi evidentno napačne. Vrednost izgovorjenih dajatev je znatno presegla vrednost izročenega premoženja, četudi bi bile dejansko izročene tudi premičnine in živina. Zato pa bi bilo tožbeni zahtevek tožnice potrebno v celoti zavrniti.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se je že v odločbi z dne 18. 10. 2007 (tretjem odstavku na strani štiri), s katero je bila razveljavljena prva sodba sodišča prve stopnje, opredelilo in podalo pravno naziranje o pravni naravi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter o pogojih in načinu, pod katerim lahko preživljančevi nujni dediči v primeru prikrajšanja nujnega deleža zahtevajo vrnitev tistega dela predmeta te pogodbe, ki bi predstavljal darilo in ki bi bil potreben za dopolnitev nujnega deleža. Zato pa teh razlogovanj ne ponavlja več, ampak se nanje v celoti sklicuje (1). Glede samega načina (metode) ugotavljanja vrednosti pogodbenih dajatev strank pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi nadaljnjega ugotavljanja njune morebitne pomembne razlike oziroma očitnega nesorazmerja že ob samem sklepanju pogodbe in glede ugotavljanja vrednosti dajatve preživljalca, pa pritožbeno sodišče pritrjuje kot materialnopravno pravilnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, da zaradi aleatorne narave pogodbe (ki se kaže v časovno nedoločenem času in obsegu izvrševanj pogodbenih obveznosti preživljalca) in narave tistih preživljalčevih izpolnitvenih dejanj, ki niso v pravnem prometu in se zato cenovno ne morejo vrednotiti, natančen matematični izračun vrednosti dajatve preživljalca in natančen matematični izračun sorazmernosti dajatev, ni možen. Pri ugotavljanju vrednosti preživljalčeve dajatve pa je potrebno ob sami vsebini pogodbeno dogovorjenih obveznosti upoštevati tudi pričakovani čas izpolnjevanja, vse to pa glede na okoliščine na strani pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe ter glede na njihovo vrednotenje. Takšna stališča izhajajo tudi že iz v prvi odločbi pritožbenega sodišča navedenih odločb Vrhovnega sodišča in navedene pravne teorije (2). V pritožbi s strani toženke izpostavljeni odločbi Vrhovnega sodišča se ne nanašajo na v tem postopku obravnavano pogodbo o dosmrtnem preživljanju in v zvezi z njo povezanim uveljavljanjem prikrajšanja nujnega deleža (3). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o materialnopravno zmotnem pristopu sodišča prve stopnje pri ugotavljanju upoštevne vrednosti dajatve preživljalke po pogodbi o dosmrtnem preživljanju in ugotavljanju očitnega nesorazmerja med dajatvami.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka kot preživljalka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezala V. kot preživljanki nuditi v starosti in bolezni nego in postrežbo ter priskrbeti zdravniško pomoč, ji nuditi hrano pri skupni mizi, pomagati pri obdelavi posestva in skupno rabiti pridelke ter poskrbeti za njen pogreb. Zdravstveno stanje V. je bilo ob sklepanju pogodbe zaradi komaj mesec dni pred tem tragično preminulega moža in njene hude čustvene prizadetosti zaradi tega, sicer slabše, vendar pa je potrebovala predvsem tolažbo, zato pa se je toženka že takoj po smrti moža tudi preselila k njej, hodila zanjo v trgovino in jo (štirikrat) peljala k zdravniku ter ji pomagala pri delu. Sicer pa je bila V. ob starosti 67 let kot kmetica, ki je prejemala tudi kmečko pokojnino, v dobrem zdravstvenem stanju, sama je gospodarila s celotnim (6,5 ha velikim) kmečkim posestvom, to pa tako, da je zemljo oddala v najem, več glav živine pa prodala, tako da potreba po toženkini pomoči pri delu ni bila velika. Takšno čustveno in fizično pomoč je toženka V. nudila tudi v trimesečnem obdobju po sklenitvi pogodbe dokler V. ni storila samomora, pravdni stranki pa sta vrednost takšne izvrševane dejanske trimesečne pomoči ocenili na 5.000,00 DEM. Ob takšnih ugotovitvah pa ni nelogično izhodišče sodišča, ko je ob ugotavljanju vrednosti pričakovane pogodbeno dogovorjene dajatve toženke, izhajalo iz višine ocenjene vrednosti trimesečnega dejanskega izvrševanja. V tem času je bil tisti del toženkinih obveznosti, ki dejansko ni ocenljiv (čustvena pomoč in tolažba) zelo intenziven, tisti del pogodbenih obveznosti, ki se nanaša na samo zagotavljanje preživljanja in pomoči pri delu, pa neznaten. Vendar pa bi že sam potek časa pričakovano zmanjšal pomembnost in potrebnost takšne toženkine podpore in tolažbe, glede na po V. že v najem oddana zemljišča in prodajo živine, pa tudi pogodbeno dogovorjena pomoč pri delu V. ni mogla predstavljati kakšne pričakovane pomembne in obsežne obveznosti, katere nastanek bi se lahko kmalu pričakoval. Zato pa ni življenjsko nelogična odločitev sodišča prve stopnje, ko ugotovljeno vrednost trimesečnega dejanskega izvrševanja preživljanke v takšnih okoliščinah ni vzelo za izhodišče ugotovljene pričakovane vrednosti toženkine izpolnitve (ker je ta bistveno previsoka) tako, da bi ga pomnožilo s številom mesecev glede na tožničino starost pričakovanega obdobja izvrševanja, kar pritožbeno ponuja toženka. Utemeljeno pa toženka pritožbeno zatrjuje, da desetkratnik takšne ugotovljene vrednosti, glede na tožničino starost, ugotovljeno zdravstveno stanje in sposobnost gospodarjenja s kmetijo ter realno pričakovano življenjsko dobo, pričakovano realno vrednost toženkine dajatve ugotavlja prenizko. Pričakovano zmanjšanje obsega pomoči v nudenju tolažbe, časovno še ne kmalu pričakovan obseg toženkine druge s pogodbo zavezujoče pomoči V. glede na siceršnje dobro zdravstveno stanje V. in pričakovan čas izvrševanja glede na pričakovano življenjsko dobo V., bi po presoji pritožbenega sodišča narekovalo oceno vrednosti preživljalkine dajatve v dvajsetkratniku vrednosti dejansko izvršene trimesečne pomoči oziroma v znesku 100.000,00 DEM. Pritožbene trditve toženke o delno zmotno ugotovljeni vrednosti toženkine izpolnitve so tako delno utemeljene, pritožbene trditve tožnice pa niso utemeljene. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki obeh pritožnic o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi se naj sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o ugotovitvi vrednosti toženkine pogodbene dajatve ne dala preizkusiti.

V primeru uveljavljanja neodplačnosti razpolaganja je trditveno breme, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, na strani tožeče stranke. Zato pa so procesno in materialnopravni zmotni drugačni pritožbeni očitki tožnice in neutemeljeno njeno pritožbeno zatrjevanje, da bi zaradi nepodanosti toženkinih takšnih trditev moralo sodišče njenemu zahtevku ugoditi.

Tožnica je že v tožbenih trditvah (še zlasti v navedbah pod točko I) navajala, da so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ob konkretno navedenih nepremičninah, ki predstavljajo 6,5 ha veliko kmetijo, tudi pripadajoče premičnine, ki jih je konkretno opredelila (s tako konkretnimi podatki, kot ti izhajajo iz opredelitve premičnin v zahtevku, ki mu je sodišče ugodilo). Te pa je tožnica določno opredelila tudi v tožbenem zahtevku, s katerim je od toženke zahtevala njihovo izročitev. V pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2002 je tožnica s preoblikovanjem zahtevka od toženke ob teh premičninah izrecno zahtevala kot s pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročeno premoženje tudi izročitev dveh krav s teletom in eno telico. Toženka ni niti v odgovoru na tožbo niti v vlogah, ki so sledile vlogi tožnice z dne 26. 3. 2002, nasprotovala takšnim trditvam tožnice. Zato pa je sodišče prve stopnje (glede na določbo člena 214/II ZPP) trditvam tožnice, da so bile predmet izročitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi takšne premičnine in živina, utemeljeno sledilo. Pritožbeni očitki o podani kršitvi 7. člena ZPP in kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so tako neutemeljeni. Glede na to, da je ob ugotavljanju vrednosti pogodbene dajatve V. sodišče ugotovilo, da je vrednost kmetijskih zemljišč, stavb in stavbišč, ki so predstavljale izročen nepremični del premoženja, znašala 191.826,43 DEM, glede na (nesporno) ugotovljen obseg določno opredeljenih premičnin in živine pa celotno vrednost ocenilo na 200.000,00 DEM, pa izhaja, da v tej oceni predstavlja vrednost premičnin in živine le znesek 8.173,57 DEM (oziroma 4.172,92 EUR) in ne 26.688,77 EUR, kot je to pritožbeno protispisno zatrjevala toženka. Takšna ugotovitev vrednosti dajatve V., ki glede premičnin glede na splošno znane razpone, v katerih so se gibale cene takšnih premičnin, niso nerealne v smislu njihove pretiranosti, pa tudi ni neprepričljiva. Glede na to, da izhodišče za oceno “sorazmernosti” dajatev ni numerična ugotovitev vrednosti dajatev oziroma natančen matematični izračun sorazmernosti, pa takšna ugotovitev vrednosti izročenih premičnin in živine tudi ni pravno odločilna. Zato so pritožbene trditve toženke, v kolikor izpodbijajo pravilnost ugotovitve vrednost pogodbene dajatve V., neutemeljene.

Ne glede na delno utemeljenost pritožbenih trditev toženke in ugotovitev, da znaša pravilna vrednost pričakovane pogodbene dajatve toženke 100.000,00 DEM, pa je ne glede na sicer nižjo ugotovljeno takšno vrednost sodišča prve stopnje še vedno podano očitno nesorazmerje med dajatvami. Posledično temu pa je še vedno podana pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da glede na očitno nesorazmerje pogodba o dosmrtnem preživljanju v delu, kjer je s strani V. bilo pogodbeno izročeno premoženje, ki presega vrednost ugotovljene protidajatve toženke, predstavlja darilno pogodbo. Ta pa glede na zaključke višjega sodišča o vrednosti toženkine dajatve predstavlja darilno pogodbo v izročitvi ½ s pogodbo izročenega premoženja. Glede na tožnici pripadajoči nujni delež v višini ½ in alikvotnost le-tega (27. člen Zakona o dedovanju) je tako tožnica na premoženju, ki ga je V. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročila toženki, upravičena do ¼ in ne 3/8 idealnega deleža, kot je to sicer razsodilo sodišče prve stopnje. Pritožbi toženke v tem delu je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu delno spremenilo tako, da je tožnici pripadajoči nujni delež v višini 3/8 nepremičnin in premičnin, ki so bile toženki izročene z pogodbo o dosmrtnem preživljanju, znižalo na ¼ (oziroma 2/8), v prisodilnem dajatvenem delu (odločitvi pod točko II izreka) toženki naloženo obveznost vrnitve in izročitve nepremičnin in premičnin v višini idealnega deleža 3/8 znižalo na ¼, delno pa spremenilo tudi odločitev pod točko III izreka sodbe tako, da je toženkino obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine z dovoljenjem za vpis lastninske pravice v korist tožnice iz višine 3/8 znižalo na višino ¼. Nadaljnjo pritožbo toženke je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (člen 353 ZPP). Pri tem ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP).

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih trditev tožnice in dejstva, da se v zvezi s po tožnici izpodbijanim delom sodbe niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

Kljub delni spremembi odločitve sodišča prve stopnje poseg v odločitev sodišča prve stopnje ni bistveno vplival na oceno uspeha, kot je tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje ni posegalo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).

Pritožbeni uspeh toženke pritožbeno sodišče ocenjuje na 1/3, zato je v sorazmerju s takšnim uspehom toženka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP). Pritožbeni stroški toženke znašajo 807,11 EUR in jih predstavlja taksa za pritožbo v znesku 305,94 EUR, nagrada za sestavo pritožbe pooblaščenca v višini 875 točk OT (1 točka = 0,459 EUR), poročilo stranki 20 točk, 2 % materialni stroški v znesku 8,21 EUR in 20 % DDV v znesku 82,16 EUR. Sorazmerno pritožbenemu uspehu ustrezen znesek tako znaša 269,04 EUR in ga je toženki dolžna povrniti tožnica.

Op. št. (1): Ob že navedenih odločbah, ki takšno razlogovanje potrjujejo, pritožbeno sodišče še dodaja, da takšno stališče potrjuje pravna teorija, ob že navedeni, tako tudi Kreć, Pavić: Komentar Zakona o nasleđivanju, Narodne novine Zagreb 1964, stran 375 in Jadranko Crnić, Zakon o nasleđivanju, Organizator Zagreb, 1996, stran 69. Op. št. (2): Glej opombo 1. Op. št. (3): Odločba II Ips 791/2008 se nanaša na presojo izročilne pogodbe po členu 106 ZD, odločba II Ips 381/2006 pa na presojo ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.