Jedro

Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ).

Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.

Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 6. 7. 2021 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložena obveznost plačila glavnice 10.079,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 662,30 EUR za čas od 1. 12. 2017 do plačila, od zneska 292,00 EUR za čas od 26. 6. 2018 do plačila in od zneska 9.125,51 EUR od 6. 9. 2018 do plačila (II. točka izreka). Zahtevek za plačilo glavnice 26.748,83 EUR z obrestmi je zavrnjen (III. točka izreka). Zavrnjen je tudi zahtevek za plačevanje mesečne rente v višini 696,00 EUR od 3. 4. 2022 dalje (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 139,20 EUR (V. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo: - zahtevek za plačilo izgube na zaslužku zaradi zastaranja zavrnjen, podredno pa, da je namesto 6.282,51 EUR izgubljenega zaslužka prisojen le znesek 3.474,48 EUR.

- zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti zavrnjen.

Priglaša stroške pritožbenega postopka. Povzema, da je bila tožba vložena 17. 10. 2019, škodni dogodek pa je nastal več kot tri leta pred tem – dne 12. 5. 2016. Glede stroškov zdravljenja in prevoznih stroškov, nastalih pred 17. 10. 2016, je upoštevano, da so zastarani. Ni pa zastaranje upoštevano za škodo zaradi izgube na zaslužku. Gre za sukcesivno zapadajoče terjatve, zato je poleg izgube na zaslužku, nastale pred 17. 10. 2016, zastarala tudi pravica sama. Tožnica je bila že ob prejemu plače za junij 2016 seznanjena, da prejema le 80 % plače, saj je prejela bistveno nižji znesek kot v zadnjih treh mesecih pred nesrečo. Ta škoda in povzročitelj škode sta bila tožnici znana. Vsaj pred 15. 10. 2016 zapadli zneski so zastarani. Pravočasno uveljavljanje sodnega varstva pa je pogoj za uveljavljanje vseh nadaljnjih škod. Začetek zastaralnega roka za to obliko škode ne more biti vezan na zaključek zdravljenja. Zdravstveno stanje tožnici ni preprečevalo uveljavljanja škode; ugotavljanje mesečne razlike v dohodkih je zelo enostavno, ker je razvidno iz plačilnih list. Zastaranje pretrga šele tožba in ne plačilo akontacije odškodnine. Škoda zaradi izgube na zaslužku je prisojena za obdobje od 13. 5. 2016 do 5. 9. 2018. Tožnica je zatrjevala mesečno neto plačo pred nezgodo v višini 696,00 EUR. Razlika med to plačo in tisto, ki jo je dobila od maja 2016 do septembra 2018, znaša 3.474,48 EUR; ta znesek tožnica uveljavlja, sodišče pa ji je prisodilo več. Neto uveljavljan znesek je pretvorilo v bruto znesek in prisodilo odškodnino v bruto znesku, skupaj z davkom in dohodnino ter prispevki. Prispevke je dolžan obračunati in plačati delodajalec. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, ker so prispevki všteti v izgubo na zaslužku in naloženi v plačilo toženi stranki. Zatrjuje nepravilno interpretacijo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 39/2021, ki se nanaša le na dohodnino in ne na prispevke. Z odločitvijo je prekoračen tožbeni zahtevek. V tožbi je zahtevan neto znesek, potem pa je tožnica zahtevek opisno razširila tako, da je zahtevala tudi vse davke in prispevke. Višina glavnice ni bila spremenjena. Ta del zahtevka je bil spremenjen v četrti pripravljalni vlogi, to je po prvem naroku, kar je prepozno. Zahtevek, da je tožena stranka dolžna od izgubljenega dobička obračunati in plačati tudi vse davke in prispevke, bi moral biti zavrnjen že zato, ker je prepozen; postavljen je po prvem naroku. Sicer pa je bil ta zahtevek ob vložitvi četrte pripravljalne vloge (8. 7. 2021) že zastaran. Če bi tožeča stranka uveljavljala bruto znesek, bi pritožnica uveljavljala ugovor aktivne legitimacije. Aktivno legitimirani so le zavodi, ki so zaradi neplačanih prispevkov oškodovani. Akontacijo dohodnine davčni upravi odvaja tožena stranka; prisojen bi moral biti neto znesek, ki je osnova za plačilo dohodnine. Sodišče je zahtevek preoblikovalo tako, da je vprašanje aktivne legitimacije postalo aktualno šele z izdajo sodbe. Tožnica je izgubo na zaslužku uveljavljala v neto znesku. S prisojenimi bruto zneski je zahtevek prekoračen. Zahtevek, da se davki in prispevki obračunajo in plačajo, je nedoločen in posledično ni sposoben za obravnavanje. Sklicuje se na odločbe VSM I Cp 1764/2011, VSL II Cp 362/2012, VS RS II Ips 100/2011, VS RS II Ips 611/2005 ter VS RS II Ips 3/2008 in na Načelno pravno mnenje obče seje VS z dne 27. 6. 1984. Odločitev, kakršna je sprejeta, je privedla do podvajanja zahtevkov, saj zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje uveljavljajo tudi sorazmeren del prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Tožena stranka direktno ZPIZ-u plačuje prispevke. Neutemeljeno je prisojena tudi odškodnina zaradi skaženosti. Objektivni kriterij za prisojeno odškodnino ni izkazan. Brazgotina na uhlju je neopazna. Drugih brazgotin sodišče ni pogledalo, izvedenka pa je ocenila, da gre za kozmetski defekt. Meni, da bi izvedensko mnenje moralo biti upoštevano. Fotografije skaženosti ne prikazujejo realno, ker so stare; na to je izvedenka opozorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.

5. Materialno škodo zaradi izgube na zaslužku je sodišče prve stopnje ugotavljalo za čas od 13. 5. 2016, ko je tožnica zaradi škodnega dogodka nastopila bolniški stalež, do dne 5. 9. 2018, ko ji je delovno razmerje po pogodbi za določen čas1 prenehalo. To obdobje je dolgo 27 mesecev in 23 dni. Plača, ki bi jo tožnica prejemala, znaša 996,46 EUR mesečno (povprečje zadnjih treh mesecev pred škodnim dogodkom). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnica v tem obdobju zaslužila 27.671,69 EUR. Od tega zneska je odštelo seštevek dohodkov, ki jih je prejela kot nadomestilo plače, to je 21.389,18 EUR. Ugotovljena razlika znaša 6.282,51 EUR, kar je izguba na zaslužku, ki jo je tožnica utrpela v času od škodnega dogodka do 5. 9.2018. Pri izračunu izgube na zaslužku so upoštevani bruto dohodki.

6. Tožničine dohodke – tako tiste, ki jih je v navedenem obdobju dobila, kot tiste, ki bi jih prejemala, če bi delala – je sodišče prve stopnje ugotovilo na osnovi predloženih plačilnih list (dokaz A 21). Načinu ugotavljanja in ugotovljeni razliki v višini 6.282,51 EUR pritožnica ne ugovarja. Meni pa, da bi morali biti pri izračunu upoštevani neto zneski plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala in neto zneski nadomestila plače. Na osnovi teh podatkov ugotovljena razlika oz. tožničino prikrajšanje na dohodku po pritožničinem izračunu znaša 3.474,48 EUR.

7. Svoje stališče pritožnica utemeljuje z dejstvom, da je tožničin zaslužek neto plača in da uveljavljanje tistega dela dohodka, ki ga predstavljajo prispevki, s katerimi je plača obremenjena, niso tožničin dohodek. To stališče je napačno. Tožničin zaslužek je bruto plača; zavezanka za plačilo prispevkov je tožnica in ne njen delodajalec; tožnica je zato legitimirana za njihovo uveljavljanje. Delodajalec prispevke – za zdravstveno, pokojninsko zavarovanje in druge – zgolj odvaja zaradi poplačila delavčevih obveznosti.

8. Nepravilno je pritožbeno stališče, naj bi bili za uveljavljanje prispevkov legitimirani zavodi, katerim se prispevki plačujejo, na pa tožnica. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. čl. OZ). Pritožba pravilno izpostavlja, da se Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 39/2021 do vprašanja osnove za izračun izgubljenega dobička (bruto/neto) ne opredeljuje. V odločbah, ki jih citira pritožba (II Ips 100/2011 in II Ips 611/2005), pa se tudi ni zavzelo za drugačen način izračunavanja izgubljenega dobička, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Primerljiva obravnavani je odločitev v zadevi VSL II Cp 764/2022. 9. Akontacija dohodnine, ki jo mora tožena stranka ob izplačilu odškodnine odvesti v državni proračun, na premoženjskopravni položaj tožene stranke ne vpliva. Dohodnina je davščina, s katero je obremenjena tožnica. Tožena stranka je akontacijo dohodnine – kot izplačevalec odškodnine – dolžna zgolj odvesti; ne v svoje breme, ampak v breme odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka. Tako stališče je v odločbi VS RS II Ips 39/2021 zavzelo tudi Vrhovno sodišče. 10. V tožbi postavljeni zahtevek je vključeval 5.822,47 EUR izgube na zaslužku, pri čemer je tožnica svoje prikrajšanje na tem področju izračunala na osnovi neto dohodkov. V vlogi z dne 21. 4. 2021 je tožnica zahtevek spremenila – na račun izgube na zaslužku uveljavljala 17.138,60 EUR, pri čemer je svoje prikrajšanje na tem področju izračunala na osnovi bruto dohodkov. V vlogi z dne 6. 7. 2021 je tožnica zahtevek spet spremenila – na račun izgube na zaslužku uveljavljala 6.406,31 EUR, pri čemer je svoje prikrajšanje na tem področju izračunala na osnovi neto dohodkov. Z izpodbijano sodbo je na račun izgubljenega dohodka prisojeno 6.282,51 EUR, kar je manj od uveljavljanega. Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, zato ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v vlogi z dne 6. 7. 2021 postavljen zahtevek prepozen in tožba s tako postavljenim zahtevkom nesklepčna. Očitek o nesklepčnosti tožbe je neutemeljen, saj tožnica svoj prikrajšanje zaradi izgube na zaslužku utemeljuje s trditvijo, da je prikrajšana tudi za neplačane prispevke in celo z zahtevkom uveljavlja, da je tožena stranka prispevek dolžna obračunati in plačati. Nedoločno postavljenemu zahtevku – da je tožena stranka od premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička dolžna obračunati in plačati davke in prispevke – ni ugodeno. Tožbo je mogoče spremeniti do zaključka glavne obravnave (prvi odstavek 184. čl. ZPP), zato je tudi očitek o prepozno spremenjeni tožbi neutemeljen.

12. Zaradi skaženosti je določena odškodnina v višini 1.500,00 EUR. Pritožnica ji nasprotuje z argumentom, da mora biti skaženost tudi objektivno izkazana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prisojena odškodnina tudi objektivno pogojena. Fotografije, s katerimi je izkazana (listine A 64 do A 69), so bile posnete tik pred zaključkom glavne obravnave, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da zato, ker so stare, skaženost ne prikazujejo realno. Na te, in ne na prej posnete fotografije (listine A 9), se sklicuje sodišče prve stopnje. Sodna izvedenka medicinske stroke je ugotovila, da ima tožnica v predelu desnega kolka in desnega stegna na zunanji strani 14 mehkih, bledih, od 1. do 14 cm dolgih brazgotin, ki so slabo opazne. Na tej ugotovitvi temelji ugotovitev o vplivu zunanjosti na tožničino psihično ravnotežje in psihično počutje. Da je nastale spremembe tožničine zunanjosti izvedenka opredelila kot estetsko motnjo, ni odločilno, saj izvedenci uporabljajo različno izrazoslovje za poimenovanje enakih oblik škod. Pravni standard skaženosti je napolnilo sodišče z ugotovitvami o tožničini spremenjeni zunanjosti in duševnem neugodju, ki tožnico zaradi tega spremlja, ko so brazgotine izpostavljene pogledom ljudi. Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana. Da duševno trpi tudi zaradi spremenjene zunanjosti (brazgotin), je tožnica prepričljivo izpovedala z opisom barve brazgotin in njihovim vplivom na njeno samozavest (6. stran prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 13. 9. 2021). Pritožbeno sodišče soglaša, da tožničino psihično neugodje in počutje zaradi brazgotin utemeljuje odškodnino. Res pa je, da gre za duševno nelagodje lažje stopnje, kar pa se ustrezno odraža v višini za to obliko škode določeno odškodnino. Ustrezno sta upoštevani temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo – načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. čl. Obligacijskega zakonika).

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 Delodajalec, ki je pred tem, tudi v času bolniškega staleža, s tožnico sklepal pogodbe za določen čas – ob izteku pogodbe o zaposlitvi 5. 9. 2018 – nove pogodbe o zaposlitvi ni želel več skleniti.