Jedro

ZOR posebej ne ureja roka zastaranja terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine (tako kot OZ), zato velja za vtoževano terjatev, s katero tožeča stranka zahteva izstavitev takšne listine splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka - predložiti kupoprodajno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 6.12.1999, davčni upravi zaradi plačila davka na promet nepremičnin, - overiti podpis zakonitega zastopnika prodajalca na navedeni kupoprodajni pogodbi, - skleniti aneks k tej pogodbi tako, da bo predmet pogodbe pravilno označen kot nepremičnina v vl. št. 3377/7 k.o. T., etažna lastnina ID stavbe 3082, del stavbe 7.E, poslovni prostor št. 3082/7 v drugi etaži, T. s. 12, T., z izmero 54,46 m2, - izročiti tožeči stranki po overitvi kupoprodajne pogodbe in aneks v izvirniku in verigo predhodnih pogodb, ki se nanašajo na predmet pogodbe v izvirnikih, tako, da bo tožeča stranka na temelju teh pogodb in aneksa na poslovnem prostoru lahko vpisala lastninsko pravico na svoje ime. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti stranskemu intervenientu njegov pravdne stroške v višini 811,23 EUR.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki in stanskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo dne 6.12.1999, na podlagi katere je tožena stranka prodala tožeči stranki določeno nepremičnino (poslovni prostor v objektu T. s. 12, T.). Tožeča stranka s tožbo zahteva, da tožena stranka kot prodajalka izpolni tiste obveznosti iz kupoprodajne pogodbe, ki bodo omogočile, da tožeča stranka z vpisom v zemljiško knjigo postane lastnica kupljene nepremičnine.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja obligacijsko pravico tožeče stranke zahtevati izpolnitveno ravnanje tožene stranke. Zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe namreč tožeča stranka še ni postala lastnica kupljene nepremičnine. Ker tožbeni zahtevek predstavlja obligacijsko pravico, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je podvržena določbam ZOR, ki se nanašajo na zastaranje. Drugačne pritožbene trditve ne držijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na določbo 1060. člena OZ za predmetno razmerje potrebno uporabljati določbe ZOR. Obligacijsko razmerje, iz katerega izvira vtoževana terjatev, je nastalo s kupoprodajno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 6.12.1999, torej pred uveljavitvijo OZ.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ZOR nima posebne določbe glede roka zastaranja terjatve na izstavitev zemljiško knjižne listine. Pri tem pa je zmotno ocenilo, da vtoževana terjatev predstavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, za katere velja triletni zastaralni rok iz 1. odst. 374. člena ZOR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na navedeno zmoto pravilno opozorila tožena stranka v pritožbi. S pritožbenimi razlogi, da vtoževana terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe, pritožbeno sodišče soglaša in se na njih sklicuje. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da takšna terjatev ne zastara, saj kot rečeno gre za terjatev iz obligacijskega razmerja, za katera veljajo določbe o zastaranju. Ker ZOR posebej ne ureja roka zastaranja terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine (tako kot OZ), pritožbeno sodišče ugotavlja, da velja za vtoževano terjatev splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj je iz razlogov v njem ne izhaja, da terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine ne zastara.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev zastarana, je pravilen, saj je tudi petletni zastaralni rok potekel dne 6.12.2004, kar je pred vložitvijo tožbe. Pri tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe torej 6.12.1999. Dejstvo, da je bil objekt, v katerem se nahaja poslovni prostor, ki je bil predmet kupoprodajne pogodbe, vpisan v zemljiško knjigo šele leta 2007, nima nobenega ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka vtoževane terjatve, zato so neupoštevne drugačne pritožbene trditve. Zahtevek na sklenitev aneksa je sestavni del zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, zato zanj ne more veljati drugačen zastaralni rok in tudi ne drugačen začetek teka le-tega. Zato ne drži pritožbeno stališče, da tega zahtevka ni bilo mogoče podati pred vpisom etažne lastnine v zemljiško knjigo.

Neupoštevne so tudi pritožbene trditve, da je bilo zastaranje prekinjeno s priznanjem obveznosti s strani direktorja tožene stranke, saj predstavljajo pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji namreč trditev v to smer ni podala. Iz vseh listin, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo, le iz zabeležke z dne 10.7.2002 (A3), izhaja, da je tožena stranka priznala obstoj kupoprodajne pogodbe z dne 6.12.1999. V primeru, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo s podpisom te listine s strani obeh pravdnih strank zastaranje pretrgano dne 10.7.2002, pa je naslednjega dne začelo znova teči in je rok potekel 11.7.2007, kar je tudi pred vložitvijo tožbe.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v kolikor bi bilo mogoče šteti tožbeni zahtevek kot vrnitveni zahtevek po lastninski tožbi v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika, tudi ne bi bil utemeljen. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala niti dokazala, da je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine. Le s trditvami, da ji je tožena stranka odvzela nepremičnino tako, da se je sama kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo, bi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine predstavljal vrnitveni zahtevek.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).