Jedro

Ker v obravnavanem primeru ni šlo za prekoračitev pooblastila, ampak za pogodbo, ki ji je sklenila neupravičena oseba, bi tožnik lahko zahteval povrnitev škode le od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, ne pa od toženih strank.

Izrek

Tožbeni zahtevek: “Tožene stranke so dolžno solidarno plačati tožeči stranki 15.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 1996 dalje do plačila” se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam 4.065, 82 EUR stroškov pravdnega postopka, in 449,45 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu prisodilo 8.850,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2002 dalje do plačila, kar pa je tožnik zahteval več, je v drugem odstavku izreka sodbe zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške. Predmet spora je bil tožnikov zahtevek za povrnitev škode v višini vrednosti ukradenega osebnega avtomobila VW C., registrske številke C..., ki ga je dal tožnik v dogovoru z R. S. in z pogodbo prvotožene stranke C. R. v uporabo tretji osebi, kateri je bilo vozilo, ki ni bilo zavarovano za primer kraje, ukradeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da gre za prekoračitev pooblastila, pri tem se je oprlo na 87. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času nastanka razmerja (v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060 člena OZ). Štelo je, da prvotožena stranka ni odobrila prekoračitve, vendar pa po oceni sodišča tožeča stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti za prekoračitev pooblastila, zato so tožene stranke na podlagi V. odst. 87. čl. ZOR solidarno odgovorne za škodo. Škoda predstavlja vrednost vozila, ki ga prvotožena stranka po sklenjeni najemni pogodbi ni vrnila tožniku.

O višini škode je sodišče odločilo na podlagi mnenja izvedenca in cenilca avto stroke.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili, tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti, tožeča stranka pa sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, ko je sodišče zavrnilo zahtevek za nadaljnjo plačilo v višini 6.930,50 EUR in za zakonske zamudne obresti.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita napačen izračun višine škode, saj se sodišča ni postavilo v vlogo oškodovanca in oškodovanec s takšnim zneskom ne more priti do enakega vozila. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati, da za vozilo niso bile plačane carinske dajatve. Prav tako bi sodišče moralo prisoditi zakonske zamudne obresti od 23. 5. 1996 dalje. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče napačno upoštevalo uspeh ene in druge stranke. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženim strankam v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se ji povrnejo stroški pritožbenega postopka.

Tožene stranke uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očitajo, da se je napačno oprlo na določbo V. odst. 87. čl. ZOR, ko je zaključilo, da tožnik ni vedel in ni mogel vedeti za prekoračitev pooblastila. Takšni dokazni zaključki so v nasprotju z izjavo priče S. in tudi v nasprotju z dokazno oceno njenega pričevanja, v delu ko navaja glede drugih dejstev. Zato menijo, da so si razlogi sodbe glede pomembnih dejstev v nasprotju. Če S. ni imela pooblastila za sklepanje pogodb za tuja vozila, ne gre za prekoračitvi pooblastila. Toženec od tega posla ni imel nobene koristi, saj sta denar dobila le S. in tožnik. Tožena stranka tudi ni mogla pridobiti nobenega prihodka, zato ni možno govoriti o tem, da je S. s tem, ko je poslovala s tožnikom in preko njega z V. prekoračila pooblastila, ki naj bi jih dobila od tožeče stranke. S. je pojasnila, kako je potekal dogovor, sodišče pa ji je v celoti verjelo. Očitno pa izhaja iz sodbe, kot da ji sodišče ne verjame, da je tožnik zelo dobro vedel, da gre za posel med njim in S., pri čemer pa je bil le uporabljen obrazec, ki ga je imela S. takrat pri roki. V tem primeru torej ne gre za prekoračitev pooblastila, ker S. ni imela pooblastila, da daje v najem tuja vozila, kar bi moralo sodišče upoštevati, prav tako pa bi moralo tudi upoštevati izjavo S. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, ali pa da se sodbo razveljavi. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke, saj je sodišče glede ne ugotovljeno dejansko stanje napravilo napačen materialnopravni zaključek, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo čl. 358/I, 5. alineja spremeniti tako, da se zahtevek zavrne, kot bo obrazloženo spodaj.

Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih je tudi obrazložilo v razlogih sodbe, pritožbeno pa se ne izpodbijajo, so naslednja: tožnik je 21. 5. 1996 pripeljal svoj avtomobil v pisarno bivšega G., se dogovoril z R. S., ta avtomobil pa je bil dan v podnajem V., ki vozila ni vrnil, ker naj bi bilo vozilo ukradeno; R. S. ni bila nikoli zaposlena pri prvotoženi stranki, pač pa je v pisarni bivšega G. opravljala posle posredovanja med različnimi rent-a carji, za delo pa je dobivala 10 % provizijo; zaradi posredniških storitev je imela v pisarni več praznih obrazcev najemnih pogodb, ki so bili podpisani od pooblaščene osebe, tako je imela podpisane obrazce tudi od prvotožene stranke; S. je tudi s prvotoženo stranko imela sklenjen ustni dogovor za posredovanje vozil v najem njihove firme, zato ji je M. K tudi izročil njihove ožigosane obrazce najemnih pogodb, pooblaščena pa je bila le za sklepanje najemnih pogodb za vozila prvotožene stranke, ne pa tudi v njihovem imenu za tuja vozila; obe toženi stranki sta izpovedali, kar jima je sodišče verjelo, da so vedno preverili, ali je bilo vozilo kasko zavarovano, kar je potrdila tudi S; tožnik, ki je tudi sam imel rent-a car poslovalnico, na dan, ko je pripeljal svoje vozilo, ki ga je S. oddala v najem na formularju prvotožene stranke, ni imel svojih formularjev za sklepanje pogodbe; sodišče pa je verjelo S., da ji je obljubil, da bo naslednji dan prinesel svoje tipske pogodbe, zato je iz predala vzela prvo pogodbo, ki jo je našla in jo izpolnila s podatki njegovega vozila; od tega posla sta imela korist tožnik, ki je sprejel najemnino in S., ki je sprejela 10 % provizijo.

Tako ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je te ugotovitve prepričljivo obrazložilo in povedalo, zakaj je verjelo S. in tudi pričam. Prepričljivi in tudi logični so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila med S. in prvotoženo stranko ustno sklenjena pogodba, vendar ne mandatna, ampak posredniška pogodba, saj je bila naloga S., da posreduje za toženo stranko najem vozil last prvotožene stranke in je bila tudi pooblaščena da pogodbo podpiše. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da S. ni imela pooblastila, da v imenu prvotožene stranke sklene pogodbo za tujo vozilo, še posebno pa ne, če to vozilo ni bilo kasko zavarovano. Bistveno za to zadevo je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je v celoti sprejelo izpovedbe S., da je tožnik vedel, da ni v imenu prvotožene stranke sklepala pogodbo, saj je bil le njen formular, ker tožnik ni imel svojega formularja in se je tudi zavezal, da ga bo naslednjega dne predložil. Bistveno pa je tudi to, da je bil posel opravljen v prostorih G. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da najemna pogodba med S. v imenu prvotožene stranke in tožnikom ni bila veljavno sklenjena, s tem da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je S. prekoračila svoja pooblastila in se napačno oprlo na določbo 87. čl. ZOR. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 88. čl. ZOR, ki ureja pogodbo, ki jo sklene neupravičena oseba. V kolikor neupravičeno zastopani ne odobri takšne pogodbe se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. IV. odst. tega člena pa določa, da lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in tudi ni morala vedeti, da ta ni imel pooblastila.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da S. ni imela pooblastila da v imenu prvotožene stranke sklepa pogodbe za tuja vozila, so prepričljivi in se pritožbeno tudi ne izpodbijajo. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni odobrila prekoračitve. Napačni pa so nadaljnji pravni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti za prekoračitev pooblastila. Zato je sodišče napačno uporabilo V. odst. 87. čl. ZOR, uporabiti bi moralo določbe 88. čl. ZOR. IV. odst. 88. čl. ZOR pa ne daje podlago za ugoditev zahtevka zoper tožene stranke. Tožnik bi lahko zahteval povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil pogodbo, torej le od S. Sodišče prve stopnje je tako, ob ugotovljenem dejanskem stanju, napačno uporabilo materialno pravo, določbo 88. člena ZOR. Iz tega razloga je pritožba tožeče stranke utemeljena. Na podlagi vsega navedenega pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, v skladu z določbo 358 člena ZPP, spremeniti tako, da se zahtevek tožeče stranke zoper tožene stranke zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, zato je dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče po stroškovniku toženih strank. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške, ki so bili potrebni: razgovor s stranko, odgovor na tožbo, udeležba na glavnih obravnavah z urnino, odsotnostjo med potovanjem in kilometrino, za sestavo pripravljalnih vlog, plačilo sodnih taks za odgovor na tožbo za dve pritožbi, 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov. Po vloženih stroškovnikih pooblaščenec tožene stranke ni upravičen do 50 točk za razgovor s stranko, ker je ta postavka vsebovana v sestavi samega odgovora. V času veljavne odvetniške tarife je upravičen pooblaščenec za odgovor na tožbo le 600 točk, za udeležbo na glavni obravnavi 29. 3. 1999 360 točk, ni bil potreben strošek odgovora na tožbo za ostali dve stranki, ker ga je vložila samo ena stranka, za prvo glavno obravnavo v ponovljenem postopku je upravičen glede na vrednost spornega predmeta do 500 točk. V skladu z 18. čl. Odvetniške tarife. Tožena stranka je upravičena še do 20 % DDV in do materialnih stroškov ter do povrnitve plačila taks. Taksa za odgovor na pritožbo ni bila izterjana, zato jo je tožena stranka neupravičeno priglasila. Za zadnjo glavno obravnavo je tožena stranka tudi upravičena do stroškov zastopanja na tej glavni obravnavi, do odsotnosti iz pisarne, 20 % davka na dodano vrednost in materialnih stroškov v višini 2 %. Tako so skupni stroški, do katerih je upravičena tožena stranka 4.065,82 EUR. Ker tožeča stranka ni uspela z zahtevkom, mora toženim strankam povrniti te stroške. Ker so tožene stranke tožene solidarno, jim je tožeča stranka tudi tako dolžna povrniti te stroške.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 800 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar znese 979 točk, ter za takso za pritožbo v višini 177,18 EUR, kar skupno znese 449,45 EUR.