Jedro

V primeru, če je cesija nična, lahko dolžnik proti prevzemniku uveljavlja ugovor, da ni dolžan izpolniti obveznosti njemu kot prevzemniku terjatve.

Če pogodba nima dogovorjene oblike, so sankcije različne v primeru, če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je pogoj za veljavnost pogodbe posebna oblika (2. odstavek 55. člena OZ) od primera, če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega (3. odstavek 54. člena OZ). V prvem primeru je pogodba nična, v drugem primeru pa je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za glavnico 859.076,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 do plačila (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da v 15. dneh plača tožeči stranki 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 do plačila (II. točka izreka), v presežku za glavnico 1.682.265,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške v znesku 14.062,68 EUR v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper II. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala višjemu sodišču, da ugodi pritožbi ter izpodbijano II. točko izreka sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, IV. točko izreka pa tako, da naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne stroške v celoti.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da naj jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi II. in IV. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje toženi stranki kot dolžnici naložilo, da plača obveznost do svojega upnika V. d. d. Velenje v višini 300.000,00 EUR (na podlagi Pogodbe o izvedbi gradbenih, obrtniških in instalacijskih del z zunanjo ureditvijo in komunalno infrastrukturo (operacija: G. K. - kompleks – A10) tožeči stranki kot prevzemniku terjatve (na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve št. 763/2008 – A1). Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je njena obveznost prenehala na podlagi plačila prevzemniku terjatve P. d. o. o. Pravilno se je sklicevalo na določbo 420. člena OZ, po katerem velja v primeru, če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, da pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. Ker za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev (prvi odstavek 419. člena OZ), je ugovor tožene stranke, da pogodbe ni sopodpisala, prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka se je na podlagi njene vsebine seznanila o spremembi upnika iz pogodbenega razmerja z V., prav tako pa tudi o tem, da je njo upravičena seznaniti o spremembi upnika katerakoli stranka (tč 8.1 Pogodbe 763/08). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je notifikacijo opravila tožeča stranka kot prevzemnik terjatve z dopisom z dne 28. 8. 2009 in da ji je na ta dopis tožena stranka tudi odgovorila z dopisom z dne 4. 9. 2009 (A19). Kot dokaz za ugotovitev dejstva, da je bila toženi stranki naznanjena cesija po pogodbi 768/08, je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeni dopis, v zvezi z izpovedjo priče M. T. Priča T. je zaslišan kot priča izpovedal, da je v prvih dneh septembra na MO Kranj prišel izvod cesijske pogodbe 763/08, ki je bil podpisan s strani V. in tudi s strani L. Pri tem pa je sodišče prve stopnje v luči presoje, kako se je tožena stranka odzvala na obvestilo o cesiji terjatve, presojalo še vsebino dopisa, v katerem je tožena stranka obvestila tožečo stranko, da naj se glede vprašanja, kdaj bo nakazano naslednje plačilo, obrne na V.; da je potrebno najprej poplačati podizvajalce in dobesedno: „Pogodbo o odstopu terjatve bomo upoštevali v okviru naših obveznosti po pogodbi z V.“. Na podlagi tega dopisa je pravilno sklepalo, da tožena stranka ni oporekala veljavnosti cesije, ker naj pogodba med V. in L. F. ni bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa; navedeni ugovor je uveljavljala šele med pravdo, ki pa ga je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Ker cessusa (dolžnika) učinki cesije neposredno zadanejo, mu je treba vselej priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti cesije.(1) V primeru, če je cesija nična, lahko dolžnik proti prevzemniku uveljavlja ugovor, da ni dolžan izpolniti obveznosti njemu kot prevzemniku terjatve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot relevanten presojalo toženkin ugovor ničnosti cesije. Ker pa je ugotovilo, da Pogodba o odstopu terjatve 763/08 iz razlogov, ki jih je zatrjevala tožena stranka, ni nična, je posledično pritrdilo tožeči stranki, da ima kot cesionar terjatev do tožene stranke kot cessusa.

Ugovor, da Pogodba o odstopu terjatve št. 763/2008 ni veljavna, je tožena stranka utemeljevala s trditvami, da sta se pogodbeni stranki za primer, če MO Kranj ne bo sopodpisal pogodbe, sporazumeli, da bo pogodba začela veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ker pogodbeni stranki nista sklenili pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, je menila, da ni veljavna in da je zato v ničemer ne zavezuje.

Sankcijo ničnosti pogodbe določa drugi odstavek 55. člena OZ za primer, če se pogodbeni stranki dogovorita, da je pogoj za veljavnost pogodbe njena posebna oblika, pogodba pa v tej posebni obliki ni sklenjena.

Sodišče prve stopnje je presojalo kot relevantne naslednje določbe Pogodbe 763/08: tč. 8: O sklenitvi te pogodbe in seznanitvi dolžnikovega dolžnika z njegovo obveznostjo plačila odstopljenih terjatev upniku je upravičena obvestiti dolžnikovega dolžnika katerakoli stranka; tč. 9.1: Ta pogodba začne veljati z dnem podpisa obeh strank (v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa v primeru tč. 8); tč. 10. Dolžnik tej listini priznava izvršilni naslov v smislu 4. člena Zakona o notariatu in dovoljuje, da lahko upnik v primeru neizpolnitve katerekoli obveznosti iz tega sporazuma svojo terjatev izterja neposredno v izvršilnem postopku. Točko 9.1 pogodbe je glede na njen zapis v zvezi z ostalimi določbami pogodbe razložilo tako, da sta se L. F. in V. sporazumela, naj bo v primeru izostanka sopodpisa pogodbe s strani MO Kranj, oblika neposredno izvršljivega notarskega zapisa pogoj za veljavnost cesije. S takim zaključkom se pritožbeno sodišče ne strinja, ker pogojna veljavnost pogodbe iz njenih določb ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz razlogov sodbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zaradi navedenega neskladja pa po stališču sodišča druge stopnje sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj jo je mogoče preizkusiti, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju.

Očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da sta se pogodbeni stranki sporazumeli, naj bo pogoj za veljavnost cesijske pogodbe neposredno izvršljiv zapis, zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen iz razloga, ker sodišče prve stopnje uporabljenega pravnega pojma „pogoj“, sploh ni razlagalo v smislu določbe 59. člena OZ o pogojih in njihovih učinkih, pač pa pravilno le kot zavezo, obligacijo obeh pravdnih strank, da bosta dali pogodbi obliko neposrednega izvršljivega naslova.

Razlogi sodbe o tem, da sta se pogodbeni stranki sporazumeli glede posebne oblike pogodbe, so jasni. Če pogodba nima dogovorjene oblike, so sankcije različne v primeru, če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je pogoj za veljavnost pogodbe posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ) od primera, če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega (tretji odstavek 54. člena OZ). V prvem primeru je pogodba nična, v drugem primeru pa je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko. Sodišče prve stopnje je sporni dogovor pravilno presojalo v smislu določbe tretjega odstavka 54. člena OZ, ker je bil njen namen (glede na pomen inštituta neposredno izvršljivega notarskega zapisa) doseči za določene terjatve upnika nasproti V. neposredni izvršilni naslov, torej „nekaj dodatnega“. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 10. točko pogodbe, v kateri „V. tej pogodbi izrecno priznava izvršilni naslov v smislu 4. člena Zakona o notariatu in dovoljuje, da lahko upnik v primeru neizpolnitve katerekoli obveznosti iz tega sporazuma svoje terjatve izterja neposredno v izvršilnem postopku“. V primeru neizpolnitve katerekoli obveznosti iz pogodbe, bi torej tožeča stranka še vedno imela izpolnitveni zahtevek nasproti V., ki pa bi imel še obveznost dati pogodbi dogovorjeno obliko. Če bi sklenitev take pogodbe od njega tožeča stranka zahtevala, on pa bi se branil z ugovorom ničnosti pogodbe iz razloga po drugem odstavku 55. člena OZ, njegov ugovor ne bi bil utemeljen. Neposredno izvršljiv notarski zapis je bil torej dogovorjen (kot obligacija), iz nobenega pogodbenega določila pa ne izhaja, da je dogovorjen kot pogoj za veljavnost cesijske pogodbe. Da je sodišče prve stopnje vsebinsko pravilno presodilo pomen navedenih določb, kaže tudi pravilen zaključek iz 19. točke obrazložitve izpodbijane odločbe: „da dogovorjena oblika neposredno izvršljivega naslova ni bil konsitutiven pogoj za veljavnost cesijske pogodbe 763/08“. Če ni bil konstitutivni pogoj, tudi pogoj ni bil. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča tudi pravilno zavrnilo trditve tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 55. člena OZ in da je cesija zato nična. Drugačne pritožbene trditve tožene stranke niso utemeljene.

Posledično pa je neutemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da je s plačilom drugemu prevzemniku, prosta obveznosti. Obveznosti z izpolnitvijo drugemu prevzemniku ni prosta, saj terjatev pripada tožeči stranki, ker je bila o odstopu V. terjatve njej, tožena stranka obveščena prej kot o odstopu te terjatve družbi P. d. o. o. (420. člen OZ). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je k plačilu pozvala toženo stranko šele pravna naslednica L. F., ni utemeljen, ker na podlagi ugotovitve, da L. F. ni pozivala tožene stranke k plačilu, ni mogoče sklepati, da pogodba ni bila veljavna. Razlogov za pasivnost je v konkretnem primeru lahko več, kar je nenazadnje razvidno tudi iz tistih delov obrazložitve sodbe, v katerih sodišče prve stopnje povzema izpoved priče T. R., ki je bil v spornem obdobju direktor L. F., ne potrjuje pa njegova izpoved trditev tožene stranke, da je tudi pravna prednica tožeče stranke štela, da cesija ni veljavna; nenazadnje jo je ona tudi notificirala toženi stranki z dopisom z dne 28. 8. 2009 (A6).

S tem se izkaže, da tožena stranka ni uspela uveljaviti s pritožbo uveljavljanih pritožbenih razlogov. Zato in ker tudi ni zaznalo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Tožena stranka je pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških povezovala le z uspehom pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker s pritožbo ni uspela, se izkaže, da je neutemeljena tudi njena pritožba zoper višino odmerjenih pravdnih stroškov.

Pravdni stranki stroškov pritožbenega postopka nista priglasili, zato višje sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, dr. Miha Juhart, GV, Ljubljana 1996