Jedro

Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe.

Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj ZPP takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam.

Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca.

Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati drugega zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, pa pride v poštev uporaba sankcije ničnosti po 40. členu OZ.

Pogodbi v delu 29/100 (kar iz naslova skupnega premoženja pripade tožnici) nimata podlage in sta zato nični tudi iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ. Gre za položaj delne ničnosti po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodb.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v V. točki izreka tako, da se za besedo „nični“ doda besedilo „v delu, ki se nanaša na tožnici pripadajoči delež iz naslova skupnega premoženja, to je 29/100“; - v VI. točki izreka tako, da se za besedama "so neveljavne" doda besedilo "v delu, ki se nanaša na tožnici pripadajoči delež iz naslova skupnega premoženja, to je 29/100"; - VII. točki izreka tako, da se besedilo "tako, da se pri vseh navedenih nepremičninah izbriše lastninska pravica vknjižena v korist drugega toženca in znova vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca", nadomesti z besedilom "tako, da se pri vseh navedenih nepremičninah izbriše lastninska pravica vknjižena v korist drugega toženca do 29/100, in znova vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca, v višini 29/100."

II. Sicer se pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, zavrneta ter sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu ter sklepa, potrdijo.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje nasprotno tožbo zavrglo (I. točka izreka); dovolilo objektivno spremembo tožbe (II. točka izreka); zaradi umika postopek ustavilo za nepremičnine kot so razvidne iz tega dela izreka odločbe (III. točka izreka); ugotovilo, da nepremičnine kot so razvidne iz tega dela izreka sodbe, predstavljajo skupno premoženje tožeče stranke in prvega toženca, pri čemer znaša delež tožnice 29 %, delež prvega toženca pa 71 %, kar je tožnica iz naslova skupnega premoženja zahtevala več je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka); ugotovilo, da sta prodajna pogodba z dne 7. 4. 2014 in pogodba o preužitku z dne 16. 11. 2015, v delu v katerem je prvi toženec lastninsko pravico prenesel na drugega toženca glede nepremičnin kot so razvidne iz tega dela izreka sodbe, nični (V. točka izreka); ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice pri navedenih nepremičninah v korist drugega toženca (VI. točka izreka); pri navedenih nepremičninah vzpostavilo vknjižbo lastninske pravice do celote v korist prvega toženca (VII. točka izreka), odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo, tožena stranka pa tudi zoper sklepa o zavrženju nasprotne tožbe in o dovolitvi spremembe tožbe, sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje zoper IV. in VIII. točko izreka sodbe "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi tožničinega deleža na skupnem premoženju napačno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Spor o višini deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda, od tega izhodišča ni mogoče odstopiti niti tedaj, kadar gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, kar lahko vpliva le na presojo velikosti deležev posameznega partnerja na ugotovljenem skupnem premoženju. Sodišče ni pravilno ovrednotilo prispevkov zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Ugotovilo je, da sta bila prispevka enaka, čeprav je bil tožničin prispevek bistveno večji od prispevka prvega toženca. Bila je zelo uspešna pletilja, ne samo v letih 1956 do 1964, temveč praktično do upokojitve, saj sicer leta 1967 ne bi imela zaposleni dve pletilji za nedoločen čas, prav tako po njeni upokojitvi leta 1984, prvi toženec ne bi prevzel obrti. Tožnica je bila tista, ki je v celoti prevzela skrb za dom in vzgojo otrok, pomagala pa je tudi pri delu na kmetiji. Kljub vložku posebnega premoženja prvega toženca v skupno premoženje, zato ni mogoče šteti, da je njegov delež na skupnem premoženju višji. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti posebnega premoženja prvega toženca v skupno premoženje, napačno ovrednotilo status parcele 1223 k.o. 001, na kateri sta tožnica in prvi toženec postavila hišo, kot zazidano stavbno zemljišče. Šlo je za kmetijsko zemljišče, tako dejansko kot pravno. Hiša je bila zgrajena na kmetijskem zemljišču, da je zemljišče postalo stavbno in nepremičnina zazidljiva, je bila posledica gradnje stavbe na tej parceli, torej posledica vlaganj obeh zakoncev. Šele Izvršni svet SO X je na seji 23. 6. 1978 sprejel sklep, da se gradnja stanovanjske hiše z obrtno delavnico legalizira in šele po sprejetju takšnega sklepa je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Sodišče je v obrazložitvi sodbe, kjer natančno in poglobljeno pojasnjuje, točno katere nepremičnine je kupil prvi toženec in s točno katerim virom denarnih sredstev, prekoračilo trditveno podlago tožencev, saj tako natančnih dejstev nista nikoli zatrjevala, temveč so bile njune trditve pavšalne. Med drugim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi toženec dokazal, da je iz posebnega premoženja kupil nepremičnine parcele št. 1130/2, 1130/3, 1130/5, 1604, 1597, 1595, 1598, 1583, 1578, 1577/1 in 1579, vse k. o. 002, z ugotovitvijo, da so bile pripisane zemljiškoknjižnim vložkom. Zemljiškoknjižni vložek ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak le tehnika vodenja zemljiške knjige. Šlo je le zato, da ker je prvi toženec v tej katastrski občini že imel svoj zemljiškoknjižni vložek, so bile navedene nepremičnine zaradi preglednejšega vodenja evidenc, pripisane že k obstoječim vložkom. Vrednost navedenih nepremičnin ni zanemarljiva, saj znaša 90.769,84 EUR, kar pomembno vpliva na velikost deleža tožnice na skupnem premoženju. Dokazna ocena sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, saj ni skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Upoštevati je potrebno, da je tožnica po temelju uspela v celoti.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Toženca se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe ter zoper sklepa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da tožbo zavrže, podredno tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, še podredno pa v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavljata, da je izvedenec v tej zadevi ugotovil, da tožnica glede na stopnjo demence ni bila zmožna doumeti dogajanja v zvezi s tem postopkom, ni mogla sprejeti odločitve za vložitev tožbe (očitno jo je sprejel A. A., sin tožnice in prvega toženca). V posledici pooblastilo ni bilo veljavno dano. Toženca sta že med postopkom navedla, da pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti ter predlagala, da se tožba zavrže. Res je pristojni center za socialno delo naknadno izdal odločbo, da se tožnico postavi pod skrbništvo, vendar je Upravno sodišče RS s sodbo in sklepom IU 933/2017 z dne 16. 5. 2019 pritožbi prvega toženca ugodilo, odločbo centra za socialno delo z dne 21. 6. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, z utemeljitvijo, da zakoncu osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, ni mogoče odreči pravnega interesa, da v postopku postavitve pod skrbništvo v obsegu varstva svojih pravic poda izjave in v posledici tega uveljavlja pravna sredstva. Odločba o postavitvi B. A. kot skrbnice, torej ni pravnomočna. Tožnica torej skrbnika nima, v zadevi pa se ni bila sposobna zastopati sama, zaradi česar so vsa njena dejanja pravno neučinkovita. Sodišče nasprotne tožbe ne bi smelo zavreči. Za toženca ni sporen le večji delež od zakonske domneve, pač pa tudi obseg skupnega premoženja. Poleg tega tožnica ni sprožila nepravdnega postopka za razdružitev skupnega premoženja in zato njegov obseg še ni določen. Po novejši sodni praksi se namreč obseg skupnega premoženja ugotavlja primarno v nepravdnem postopku razdružitve in ne kot delitev v pravdi. Toženca imata zato pravni interes za nasprotno tožbo zaradi drugačnega obsega skupnega premoženja ter zaradi večjega deleža. Sodišče bi moralo upoštevati pisno izjavo prvega toženca. Ni imelo strokovnih znanj za zaključke, kot jih je napravilo na 13. strani obrazložitve, saj gre za strokovno vprašanje. Dejstvo je, da za tožbo stoji drugi sin prvega toženca in se toženec ne želi izpostavljati pred obema otrokoma. Glede na trditveno podlago tožnice, ta uveljavlja napake volje pri sklepanju prodajne pogodbe in pogodbe o preužitku. Po stališču uveljavljene sodne prakse je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev izpodbojen, in ne ničen, in bi moralo sodišče prve stopnje že na tej podlagi tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi če bi tožnica dokazala, da gre za skupno premoženje pravdnih strank, bi bilo potrebno upoštevati, da prvi toženec ni razpolagal z nedoločenim, pač pa z določenim solastnim deležem. Tožnica ne more imeti pravnega in ne ekonomskega interesa za ugotavljanje ničnosti pogodb glede tistega dela nepremičnin, ki so bile last prvega toženca oziroma, ki mu pripadajo v deležu na skupnem premoženju (primerjaj sodbo VS RS II Ips 121/2017). Pogodbi le v delu, kjer se nanašata na tisto, kar iz naslova skupnega premoženja pripada tožnici, eventuelno nimata podlage in sta zato nični. Sodišče za zaključek, da je bila odškodnina v višini 104.681,88 DIN (izplačana v letu 1975) porabljena izključno za nabavo osebnega vozila in različnih strojev, ne pa tudi za nakup nepremičnine in pokojninske dobe za tožnico, ni imelo podlage. Denarna sredstva zakoncev so se prelivala. Prvi toženec meni, da so tudi (sedaj stari) kmetijski stroji skupno premoženje (in ne njegovo posebno premoženje). Sodišče bi moralo ugotoviti, da je šla odškodnina za nakup nepremičnin, kot je trdil, podrejeno pa delno za nakup nepremičnin, delno pa za stroje. Nelogično je tudi, da je šel denar le za stroje, ne pa tudi za nakup pokojninske dobe tožnice. Če je bil dokup plačan iz skupnega premoženja, so bili tudi kmetijski stroji. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke in izvedenca geodetske stroke, ki bi ugotovila pravi obseg vsega premoženja, ki ga je toženec prejel kot posebno premoženje. Izvedenec finančne stroke bi ugotavljal vrednost premoženja in ali je imel prvi toženec dovolj sredstev, da je iz posebnega premoženja financiral nakup novega posebnega premoženja, kot trdi. Dokazni predlog je bil tudi v zadostni meri substanciran v vlogi z dne 22. 8. 2017. Vprašanje dobre vere in vprašanje načina pridobitve lastninske pravice nista identična, kot bi bilo sklepati iz obrazložitve sodišča prve stopnje v 31. in 35. točki. Sicer pa sodišče vprašanje dobre vere drugega toženca sploh ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov. Drugi toženec je dobroveren pridobitelj, zaupal je očetu, ki mu je vedno govoril, da vse izvira iz njegovega posebnega premoženja, kar je bilo v družini vedno nesporno dejstvo, vsaj glede nepremičnin. Za to so obstajale tudi listine in dokazi (pritožba nato listine iz katerih izhaja pridobitev nepremičnin, povzame). Drugi toženec je torej imel podlago v dokazih za trditve prvega toženca, da so vse nepremičnine njegovo posebno premoženje. Poleg tega je tožnica vedela kaj toženca nameravata in temu ni nasprotovala, tudi zemljiškoknjižnemu stanju ni nikoli nasprotovala. Vse to dokazuje, da sta zakonca A. imela dogovor, kot sta ga zatrjevala toženca. Dano je bilo soglasje, najmanj z neobličnim strinjanjem. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi deleže na (sicer napačno) ugotovljenem skupnem premoženju. Tožničina pletilska dejavnost ni bila tako uspešna kot to ocenjuje sodišče prve stopnje. Nekaj časa je bila v porodniškem staležu (rodila je tri otroke), takrat ko ni bila, pa je delala zgolj v majhnem obsegu, le za svoje potrebe in potrebe sosedov. Iz pletilske dejavnosti ni bilo večjih dohodkov. Sodišče tudi ni upoštevalo dohodkov prvega toženca s prodajo lesa iz posebnega premoženja. Prvi toženec tudi ni zamolčal, da si je tudi on pokojninsko dobo dokupil, tega dejstva ni navajal, ker ni šlo za pravnorelevantno dejstvo. Njegov znesek, upoštevaje inflacijo, je primerljiv s tistim, kar je bilo iz tega naslova plačano za tožnico. Sodišče ugotavlja, da prvi toženec dohodka iz kmetijske dejavnosti ni dokazal, pri tem pa poizvedb pri ZPIZ ni naredilo in ni jasno kako je to ugotovilo. Ob upoštevanju posebnega premoženja prvega toženca vloženega v skupno premoženje, je po oceni tožencev delež tožnice na skupnem premoženju 12 %, delež prvega toženca pa 88 %. Po ugotovitvah sodišča, naj bi toženca ravnala nemoralno, ker sta izkoristila nemočno stanje tožnice in sklenila pravni posel, čeprav sta vedela, da zanj ni dala soglasja, vedela pa sta, da gre za skupno premoženje. Kot že rečeno, je bil drugi toženec prepričan, da vse premoženje izvira iz posebnega premoženja prvega toženca. Nikakor ni šlo za nedopusten nagib. Sodišče ugotavlja, da pomoč drugega toženca na kmetiji ni bila tako velika, da bi bil to lahko glavni razlog za sklenitev pogodb. Zaključi, da je na kmetiji pomagal drugi sin tožnice in prvega toženca, A. A., in da zato ni logično, da bi dal prvi toženec vse nepremičnine drugemu tožencu. V zvezi z dokazno oceno pa je sodišče povsem spregledalo navedbe tožencev v vlogi z dne 16. 1. 2015, med drugim, da je prvi toženec res vseskozi upal, da bo kmetijo prepustil sinu A. A., da pa je ugotovil, da ga kmetija ne zanima preveč, zato je upal, da bo A. A. sin prevzel kmetijo, da je A. A. zanimal le denar, da je dal prvemu tožencu večkrat podpisati prazen papir, med drugim tudi za nosilca kmetijskega gospodarstva, zato se je odločil, da premoženje prepusti drugemu sinu, drugemu tožencu. Bistveno je tudi, da je v času prodajne pogodbe drugi toženec očetu že pomagal. Pri pogodbi o preužitku sta stranki posebej upoštevali dejstvo, da drugi toženec že skrbi za prvega toženca, s pogodbo si je prvi toženec želel zagotoviti predvsem varstvo in skrb v starosti. Ni nemoralno, da si oče izbere, kdo bo zanj v bolezni in starosti skrbel. Prvi toženec se je odselil k drugemu tožencu zaradi nagajanja in občutka ogroženosti, kljub temu sodišče ne verjame, da se mu je odklapljalo ogrevanje, topla voda, da so mu vzeli dokumentacijo. Od kje sicer listine, ki jih je predložila tožnica oziroma njena skrbnica. Prodajna pogodba ni bila navidezna, saj je odvetnica C. potrdila tako nakazilo kupnine kot plačilo gotovinskega dela. Na stanovanjski hiši sta oba starša obdržala brezplačno pravico uporabe, zato je bila cena le 100.000 EUR. Gre za strokovno vprašanje za izvedenca gradbene stroke, ki pa ga sodišče ni postavilo. Sodišču se zdi umik predloga za zaslišanje prvega toženca nenavaden, kar pa ni, saj zdravstveno stanje zaslišanja ni omogočalo, poleg tega pa je v dokaz svojih trditev vložil veliko pisne dokumentacije. Sodišče tako ni imelo podlage za ravnanje po 262. členu ZPP. Da bi dodatni stres lahko pri prvem tožencu povzročil smrt, je potrdila dr. D. D. in naj sodišče pri njej naredi poizvedbe.

6. Toženca sta dne 10. 6. 2020 vložila dopolnitev pritožbe oziroma poslala vlogo "dostava dokaza k pritožbi o zdravstvenem stanju prvega toženca". Dopolnitev je prepozna, zato je pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

7. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

8. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev je delno utemeljena.

9. Tožnica in prvi toženec sta zakonca, poročena od leta 1957, drugi toženec pa je njun sin. Imata še sina A. A. Zaradi starostne onemoglosti je tožnica v letu 2012 odšla v dom starejših občanov. Dne 7. 4. 2014 je prvi toženec z drugim tožencem sklenil prodajno pogodbo za nepremičnine kot so razvidne iz pogodbe (priloga A3), dne 9. 4. 2014 še darilno pogodbo, glede katere je tožnica tožbeni zahtevek umaknila in dne 16. 11. 2015 (že v času tega postopka) glede še preostalih nepremičnin, pogodbo o preužitku (priloga A33). Vse nepremičnine so bile zemljiškoknjižno vpisane na ime prvega toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nekatere nepremičnine, s katerimi je prvi toženec razpolagal, sodile v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, da jih je prvi toženec odtujil brez soglasja tožnice, z izključnim namenom izigrati ženo, v posledici pa tudi drugega sina, in tudi nedobrovernost drugega toženca pri sklepanju poslov. Ugotavljalo je tudi delež zakoncev na skupnem premoženju ter ob upoštevanju posebnega premoženja, ki ga je prvi toženec vložil v skupno premoženje, ugotovilo tožničin delež v višini 29 % in delež prvega toženca v višini 71 %. Pogodbi je v celoti razglasilo za nični ter odločilo, da se glede nepremičnin za katere je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (vpiše lastninska pravica v korist prvega toženca).

**O procesni sposobnosti tožnice**

10. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica že ob vložitvi tožbe ni bila procesno sposobna. Postavljena ji je bila skrbnica, ki je istemu odvetniku podpisala pooblastilo in odobrila vsa procesna dejanja od vložitve tožbe dalje. S tem so bile odpravljene vse morebitne pomanjkljivosti glede tožničine procesne sposobnosti in je pritožbeno naziranje o neodpravljivih pomanjkljivostih, ki bi narekovale zavrženje tožbe, zmotno. Glede na to, da odločbe CSD št. 1221-2-2/2016 z dne 13. 5. 2016 (priloga A 31) Upravno sodišče RS z odločbo I U 933/2017 z dne 16. 5. 2019 ni razveljavilo, upoštevaje, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka odločbe CSD), po mnenju pritožbenega sodišča to na pravilnost zastopanja ni vplivalo.

11. Tudi kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz te točke lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.1 Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.

**O dovolitvi spremembe tožbe**

12. Pritožba tožencev navedeno odločitev le formalno izpodbija, brez konkretne obrazložitve. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za dopustitev spremembe, s katero je tožnica tožbeni zahtevek razširila tudi na vse parcele, ki so bile odsvojene na podlagi pogodbe o preužitku, in na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem, saj je bilo to smiselno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama (185. člen ZPP).

**O zavrženju nasprotne tožbe**

13. Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo zaradi litispendence pravilno in zakonito zavrglo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, kar je bila ob odločitvi sodišča prve stopnje, že ustaljena sodna praksa, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje.

14. V odgovoru na pritožbo tožnica pravilno zaključuje, da odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja, in zato ne preprečuje nove pravde na ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje (če zakonca o tem nista sporazumna). Velja pa (razen izjemoma) ugotovitev sodišča o deležih iz prve pravnomočne odločitve za vse premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, in je obstajalo v času ugotavljanja deležev zakoncev, saj se delež ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka.

**O nezaslišanju prvega toženca**

15. Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj zakon (ZPP) takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam (257. člen, 236.a člen ZPP). Kakšne procesne kršitve sodišče prve stopnje v zvezi s tem zato ni zagrešilo. Je pa ob ugotavljanju nagiba za sklenitev spornih pogodb (več v nadaljevanju) presojalo kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje, za kar je imelo podlago v določbi drugega odstavka 262. člena ZPP.

**O obsegu skupnega premoženja in določitvi deležev na njem**

16. Glede na trditveno podlago tožnice o odtujitvi stvari iz skupnega premoženja, je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem, kot je bilo ustvarjeno in pridobljeno tekom trajanja zakonske zveze tožnice in prvega toženca od leta 1957 dalje.

17. Nesporno so bile vse nepremičnine, ki so bile predmet tožbenega zahtevka, pridobljene tekom trajanja zakonske zveze. Glede na trditve tožencev, da so vse nepremičnine odsvojene s prodajno pogodbo in pogodbo o preužitku, predstavljale posebno premoženje prvega toženca, je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi ali to drži, ali pa je v določenih primerih prišlo tudi do situacije, ko je prvi toženec prodal določeno nepremičnino iz sicer svojega posebnega premoženja, pridobljena sredstva pa vložil v skupno dejavnost ali investicijo s tožnico, torej v njuno skupno premoženje. Ugotovilo je obstoj obeh situacij in na podlagi skrbne dokazne ocene prišlo do zaključka, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca sodijo parcele št. 1390/10, 1391/10, 1391/20, 1391/27, vse k.o. 001, št. 2011/117 k.o. 003, št. 1584, 1582, 1600, vse k.o. 002, št. 1297, 1298, k.o. 004, št. 479, 480, 481, 482, 483, 448, 1223/1, 1223/2 in 1223/8, vse k.o. 005. Ostale nepremičnine pa so res predstavljale posebno premoženje prvega toženca (podrobneje 31. točka obrazložitve).

18. Dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema (15. do 35. točka obrazložitve). Ta je skladna z določbo 8. člena ZPP in tudi življenjsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožencev, natančno in vestno je le preverjalo njune trditve in trditve tožnice ter njihovo skladnost s priloženo listinsko dokumentacijo, ob upoštevanju, da skupno premoženje predstavlja pravno in pojmovno celoto in da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju.

19. Drži, da je prvi toženec razpolagal s kar obsežnim obsegom posebnega premoženja, ki pa ga je v precejšnji meri vložil v pridobitev skupnega premoženja in je upoštevaje ta njegov vložek, pri čemer pri določitvi deležev na skupnem premoženju ni možno uporabiti le matematičnega izračuna, sodišče prve stopnje, tudi za pritožbeno sodišče prepričljivo, zaključilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 29 %, delež prvega toženca pa 71 %. Dokazno oceno tudi v tem obsegu pritožbeno sodišče v celoti sprejema (36. do 43. točka obrazložitve) in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

20. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno zemljišče parcel 1223/1, 1223/2 in 1223/82 ovrednotiti kot stavbno zemljišče, skladno z mnenjem izvedenca gradbene stroke. Ta je ugotovil, da je zemljišče pred gradnjo po dejanski rabi predstavljalo kmetijsko zemljišče, po namembnosti pa zemljišče za gradnjo, kar je sodišče prve stopnje sprejelo, glede na to, da je bil v letu 1970 (ko sta zakonca pričela z gradnjo) že sprejet Odlok o sprejetju urbanističnega programa Občine X in o določitvi naselij ali območij, za katere je potrebno izdelati urbanistično dokumentacijo, kar je pomenilo, da je bila gradnja tudi na tem območju pričakovana. To pa je bila lastnost nepremičnine, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča spremenila njeno vrednost in je v posledici sodišče prve stopnje utemeljeno zemljišče ocenilo kot stavbno zemljišče in ne kot kmetijsko. Tudi če bi ga ocenilo kot kmetijsko zemljišče, to končne ocene o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju, upoštevaje delo in sredstva, ki jih je tudi tožnica vložila v pridobitev skupnega premoženja, ne bi spremenilo in so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

21. Tožnica je že v tožbi, ko je uveljavljala enak delež zakoncev na skupnem premoženju, priznavala enak prispevek zakoncev k ustvaritvi skupnega premoženja. To je izrecno potrdila tudi v vlogi z dne 3. 2. 2015 (list. št. 34) - "tožnica sicer ne bo uveljavljala svojega večjega deleža ...", in takšen prispevek zakoncev k skupnemu premoženju (brez upoštevanja vloženega posebnega premoženja prvega toženca v skupno premoženje), je upravičeno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V tem obsegu sta obe pritožbi neutemeljeni. Pletilstvo, s katerim se je kot obrtnica ukvarjala tožnica, je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo kot uspešno, in so drugačne pritožbene navedbe prvega toženca neutemeljene, ne pa kot tako zelo uspešno, da bi to vodilo k višjemu deležu tožnice na skupnem premoženju (upoštevaje tudi njen prispevek pri vzgoji otrok, gospodinjstvu, delu na kmetiji), kot to skuša v pritožbi prikazati tožnica.

22. Prvi toženec se je predvsem ukvarjal s kmetovanjem (najprej z govedorejo, nato s konjerejo) in je iz tega naslova tudi sam pridobival dohodek in s tem prispeval k nastanku skupnega premoženja, delno pa je pomagal tudi pri obrti tožnice. Pri tehtanju obeh prispevkov zakoncev v dolgoletni zakonski zvezi, je življenjski zaključek sodišča prve stopnje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Da bi bil njegov prispevek iz naslova kmetijske dejavnosti toliko večji, da bi to vplivalo na njegov višji delež na skupnem premoženju, prvi toženec ni izkazal3 in so njegove pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Oba sta si iz prihodkov, ki so se medsebojno prelivali, dokupila tudi pokojninsko dobo, in sta tudi v tem pogledu izenačena.

23. Toženca ne izpodbijata zaključkov sodišča prve stopnje, da prvi toženec ni izkazal pridobitve odškodnine kot svojega posebnega premoženja v višini 228.600,00 DIN oziroma vsaj v višini 104.681,88 DIN (25. točka obrazložitve). Izpodbijata pa podredni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencema ni uspelo izkazati, da je eventuelno izplačani znesek 104.681,88 DIN prvi toženec vložil v nakup določenih vtoževanih nepremičnin, ki bi tako predstavljale njegovo posebno premoženje, temveč je denarna sredstva, po zaključkih sodišča prve stopnje, vložil v nakup premičnin (kmetijske mehanizacije in osebnega vozila). V tem delu je sodišče prve stopnje sledilo z listinami izkazanim trditvam tožnice (v vlogi z dne 19. 4. 2018) o nakupu strojev in osebnega vozila, glede katerih tožnica priznava, da predstavljajo posebno premoženje prvega toženca. S splošnimi pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je šla odškodnina za nakup nepremičnin (katerih?), podrejeno delno za nakup nepremičnin delno strojev, pa tudi za nakup pokojninske dobe, dokazne ocene sodišča prve stopnje toženca ne moreta izpodbiti.

24. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da predlog za postavitev izvedencev finančne in geodetske stroke ni bil dovolj substanciran. Toženca sta predlagala njuno postavitev na način "da sodišče postavi izvedenca geodetske in izvedenca finančne stroke, ki naj vse trditve tožene stranke iz predhodne pripravljalne vloge z dne 29. 5. 2017 na zemljiški knjigi vpogleda in preveri." Predložitev vse relevantne dokumentacije je bila njuna obveznost (toženca imata prost dostop do zemljiške knjige, tudi do zbirke listin). Veliko sta jo tudi predložila in je bila naloga sodišča, da oceni skladnost njunih trditev z dokumentacijo in ne izvedencev, saj za to ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).

25. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prvi toženec izkazal, da so nepremičnine parcele št. 1130/2, 1130/3, 1130/5, 1604, 1597, 1598, 1583, 1578, 1577/1, 1579 in 1596, njegovo posebno premoženje, s sklicevanjem v 28. točki obrazložitve na pripis teh parcel v določen zemljiškoknjižni vložek. V tem obsegu je sledilo trditvam tožencev, da gre pri teh nepremičninah za posebno premoženje prvega toženca, pri čemer je del teh parcel pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 3. 1979, ostale pa na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 5. 1980 (pripravljalna vloga z dne 25. 5. 2017, list. št. 175, 7. točka). Tožnica teh trditev ni izrecno prerekala, temveč se je v zvezi z navedenimi parcelami sklicevala le na to, da gre za skupno premoženje, ker so bile te parcele pripisane k določenim vložkom (pripravljalna vloga z dne 30. 5. 2017, list. št. 192). To pa za drugačen zaključek kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ni zadostovalo, saj kot pravi tožnica v pritožbi sama, je pripis parcel v določen zemljiškoknjižni vložek le tehnika vodenja zemljiške knjige.

**O ničnosti pogodb in o izbrisni tožbi**

26. Iz povedanega je razvidno, da je prvi toženec s pogodbama s skupnim premoženjem zakoncev razpolagal enostransko. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tudi zaključilo, da brez soglasja tožnice (47. in 54. točka obrazložitve) in pavšalne pritožbene navedbe tožencev, da je bilo soglasje dano neoblično "saj je tožnica vedela kaj toženec namerava in temu ni nasprotovala, zemljiškoknjižnemu stanju že pred tem ni nikoli nasprotovala", takšnega zaključka ne morejo izpodbiti.

27. Da je drugi toženec vedel, da oče razpolaga s skupnim premoženjem, brez materinega soglasja, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno in v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek (54. točka obrazložitve). Ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče njegove slabe vere sploh ni ugotavljalo. Kljub morebitnim trditvam očeta, da je vse njegovo, kot to navaja drugi toženec v pritožbi, zemljiškoknjižnim podatkom in vsebini pogodb, bi mu moralo biti, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, jasno, da sta zakonca v tako dolgotrajni zakonski zvezi nedvomno ustvarila tudi skupno premoženje, da je oče vlagal svoje posebno premoženje tudi v skupno premoženje, s čimer je to izgubilo status posebnega premoženja, temveč je to dejstvo zavestno spregledal, in po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, skupaj z očetom, mamo namerno izigral. 28. Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca (47. točka, 51. do 57. točka obrazložitve). Tudi v tem obsegu je pritožba tožencev neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni v zvezi s tem vprašanjem upoštevalo trditve tožnice kot tudi trditve tožencev ter presojalo dokaze obeh pravdnih strank in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Drži pa pritožbena trditev, da je bil nagib prvega toženca, da razpolagala s svojimi stvarnopravnimi upravičenji iz skupnega premoženja dopusten, nedopusten pa le v delu skupnega premoženja, ki bi po delitvi pripadal tožnici (več o tem v nadaljevanju).

29. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo navideznosti prodajne pogodbe z dne 7. 4. 2014, ki naj bi prikrivala darilno pogodbo.4 Je pa upravičeno izpostavilo okoliščine glede njenega sklepanja (53. točka obrazložitve) v zvezi z dokazno oceno o nagibu, ki je prvega toženca vodil k sklepanju pogodb.

30. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), torej brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati drugega zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, pa pride v poštev uporaba sankcije ničnosti po 40. členu OZ. Prav to pa je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru. Pritožbene navedbe tožencev o nepravilno postavljenem tožbenem zahtevku so zato, upoštevaje zgoraj ugotovljeno, pravno neupoštevne.

31. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje materialnopravno napačno presodilo, da sta pogodbi nični v celoti. Pritožba tožencev se v tem obsegu utemeljeno sklicuje tudi na odločitev v zadevi VS RS II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018. Tudi v konkretnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča relevantno predvsem vprašanje delitve5 in ne več skupnega in sporazumnega upravljanja s premoženjem. Zato ničnost pogodb glede tožnici pripadajočega dela skupnega premoženja, ne vpliva na pogodbi v zvezi z delom, ki bi tudi po delitvi skupnega premoženja pripadel prvemu tožencu. Pogodbi tako le v delu 29/100 (kar iz naslova skupnega premoženja pripade tožnici)6 nimata podlage in sta zato nični tudi iz razloga po 4. odstavku 39. člena OZ. Gre za položaj delne ničnosti po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodb (v tem obsegu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe II Ips 121/2017).

32. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se po določbah ZZZDR izpodbija celoten pravni posel, s katerim je en zakonec brez dovoljenja drugega razpolagal s stvarmi iz skupnega premoženja, sankcija ničnosti (ki jo je treba uporabljati restriktivno), pa prizadene samo tiste pravne posle oziroma tisti del pravnih poslov, ki se nanašajo na premoženjske pravice drugega zakonca, saj je varstvo po 40. členu OZ omejeno na zaščito stvarnopravnih interesov drugega zakonca na skupnem premoženju (II Ips 121/2017, 26. točka).

33. S svojim premoženjem pa je imel prvi toženec pravico razpolagati po svoji volji, pa čeprav je imel, med drugim, morebiten namen prikrajšati drugega sina pri dedovanju. Takšno je jasno stališče VS RS izraženo v odločbi II Ips 121/2017, prej pa tudi že v judikatu II Ips 324/2016. 34. Vknjižba lastninske pravice v korist drugega toženca na 29/100 nepremičnin, ki sodijo v skupno premoženje, je bila torej opravljena na podlagi ničnih pravnih poslov. Gre za nepravilno vknjižbo in je tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, v obsegu 29/100, utemeljen (243. člen, prvi odstavek 244. člena Zakona o zemljiški knjigi), drugi toženec pa ostane solastnik do 71/100. **Sklepno**

35. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa njuno pritožbo, v celoti pa pritožbo tožnice, zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu ter izpodbijana sklepa, potrdilo (353. člen, drugi odstavek 365. člena ZPP).

36. Kljub delni spremembi sodbe v korist tožencev, pritožbeno sodišče v izrek o stroških ni poseglo. Obe stranki sta v pravdi deloma uspeli, deloma pa propadli, zato je po mnenju pritožbenega sodišča, kljub spremembi, še vedno pravična odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

37. Enako velja glede pritožbenih stroškov. Obe pravdni stranki sta v pritožbenem postopku deloma uspeli - toženca v višini 71 % glede zahtevka v zvezi z ničnostjo pogodb, propadla pa v zvezi z zahtevkom glede obsega skupnega premoženja in deležev na njem, tožnica pa sicer s pritožbo ni bila uspešna, uspela pa je z obrambnim sredstvom, odgovorom na pritožbo, glede obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Pritožbeno sodišče je zato tudi v zvezi s temi stroški odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 70/2013. 2 Na katerih sta tožnica in prvi toženec zgradila hišo oziroma gre za funkcionalno zemljišče k stavbi, in ki predstavljajo vložek posebnega premoženja prvega toženca v skupno premoženje. 3 Tudi ne v zvezi s prodajo lesa iz njegovega posebnega premoženja, o čemer so bile njegove trditve povsem pavšalne ("poleg tega je prvi toženec že tedaj prodajal les iz gozdov, ki jih je podedoval …", list. št. 229; "tožnica nadalje trdi, da ji ni znano, da bi prvi toženec kdaj prodajal les … tožnici bi bilo to dobro poznano." - list. št. 244). 4 V tej smeri tudi ni bilo tožbenega zahtevka (ugotovitve ničnosti darilne pogodbe z dne 7. 4. 2014, ki naj bi bila dejansko sklenjena). 5 Med drugim sta zakonca že vsaj od leta 2012 odtujena. 6 Z določitvijo deležev na posameznih nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje, je prišlo do delitve skupne lastnine.