Jedro

Po izrecni določbi 192. člena OZ ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost. 192. člen OZ ob predpostavki izpolnitve naturalne obveznosti izključuje uporabo 197. člena OZ. Zastaranje terjatve tožeče stranke ni začelo teči šele z dnem plačila njene obveznosti iz Sporazuma in ne že z dnem, ko so toženci prejeli prepovedana plačila. Drugačno stališče bi pomenilo nedopustno podaljševanje zastaranja terjatve D., d.d. - v likvidaciji zoper tožence kot preostale delničarje iz naslova vrnitve prepovedanih plačil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnila sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranima sodbama je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbene zahtevke zoper vse uvodoma navedene tožence in odločilo, da mora tožeča stranka tožencem povrniti pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in smiselno predlagala razveljavitev sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovorih na pritožbo so toženci M. J., M. S., B. V. in I. S. smiselno predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbenem očitku bistvene postopkovne kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP: Pritožnik izpodbijano sodbo opredeljuje kot nedopustno sodbo presenečenja, ker je ista sodnica v dejansko in pravno identičnih zadevah, ki so se vodile zoper preostale delničarje D., d.d., ugodila tožbenim zahtevkom z izdajo zamudnih sodb. Ker izpodbijana sodba ne temelji na dejstvih, ki bi se ugotovila v nadaljevanju kontradiktornega postopka, je prvostopenjsko sodišče očitno spremenilo materialnopravno stališče, ne da bi ga razkrilo tožeči stranki, da bi se tožeča stranka do spornih vprašanj lahko opredelila. Sklicuje se tudi na stališče prvostopenjskega sodišča, da čakanje na zaključek pravdne zadeve II Pg 143/96 ni več smotrno, zaradi česar meni, da je odločitev v obravnavani zadevi še vedno odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ki se obravnava v zadevi II Pg 143/96 in ga sodišče lahko s pravnim učinkom v tem sporu še reši samo.

Bistvena postopkovna kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je torej kršeno načelo kontradiktornosti postopka in s tem pravica stranke do izjave. Ta se ne nanaša le na dejanska vprašanja, ampak tudi na pravna vprašanja. Vendar dolžnost sodišča, da strankam razkrije svoje pravno naziranje, ni absolutna. Za sodbo presenečenja in s tem za kršitev načela kontradiktornosti gre le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob zadostni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2007 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 367/2008 ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-312/03). Pritožnik pa glede dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v pritožbi nima pripomb, glede teh mu je bila v prvostopenjskem postopku dana možnost obravnavanja. Iz pritožbi priloženega seznama pravnomočnih pravdnih zadev, kjer so tožbeni zahtevki tožeče stranke zoper preostale delničarje D., d.d. temeljili na v bistvenih delih identični dejanski in pravni podlagi pa izhajajo različne rešitve (od ugoditve tožbenim zahtevkom, do njihove zavrnitve). Na različno sodno prakso pri uveljavljanju tožbenih zahtevkov tožeče stranke od preostalih delničarjev, torej na različno materialnopravno stališče, pa nenazadnje opozarja sam pritožnik v točki 16 pritožbe. Na različna možna pravna stališča je torej tožeča stranka morala računati, zlasti tudi glede na obsežno materialnopravno izpodbijanje toženih strank v zvezi z uveljavljanimi tožbenimi zahtevki v predmetnem postopku.

Iz izpodbijane sodbe tudi nedvoumno izhaja neutemeljenost tožbenih zahtevkov že po temelju, v zadevi II Pg 143/96 pa tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na plačilo 49 mio SIT z obrestmi od solidarnih dolžnikov iz Pogodbe DO 001/1 o opravljanju računalniških storitev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da bi bila rešitev tega spora kot predhodno vprašanje v obravnavanem primeru relevantna le v primeru, če bi ob izkazanem temelju tožbenih zahtevkov zoper tožence bila sporna le še višina zahtevkov. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ob povedanem se izkaže, da za tožnika izpodbijana sodba ni mogla biti sodba presenečenja v smislu zgoraj citiranih odločb Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS. Zato tudi ni podana izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

O uporabi materialnega prava: Iz tožbene naracije in ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva: - da je bila družba D., d.d. - v likvidaciji dolžna po sodbi XI Pg 92/99 družbi S. plačati znesek 49.105.256,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je predstavljalo dolg po Pogodbi o opravljanju računalniških storitev DO 001/1, - da sta bila poleg družbe D., d.d. - v likvidaciji solidarna dolžnika iz navedene pogodbe tudi F., d.o.o. in D. L. – v stečaju, - da je bila tožeča stranka delničarka družbe D., d.d., kot tudi tožene stranke, - da so v postopku avtonomne likvidacije družbe D., d.d. njeni delničarji konec novembra 1997 prejeli izplačane deleže likvidacijske mase, - da je v sporu V Pg 98/2002 S. od Sr. (pravnega prednika tožeče stranke) zahteval plačilo 49.105.256,80 SIT z obrestmi na podlagi v izvršilnem postopku Ig 2001/08385 upnika S. zoper dolžnika D., d.d. dovoljene izvršbe z rubežem terjatve D., d.d. zoper Sr. iz naslova vračila nedovoljenega plačila po 230. členu ZGD, - da je tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik Sr. – v nadaljevanju tožeča stranka) kot delničarka družbe D., d.d. z družbama S. in D., d.d. - v likvidaciji podpisala dne 30. 06. 2003 Sporazum o plačilu dolga (v nadaljevanju Sporazum) in na podlagi tega Sporazuma družbi S. tudi plačala dne 30. 06. 2003 znesek 170.000.000,00 SIT, - da toženci kot delničarji družbe D. d.d. - v likvidaciji niso bili podpisniki Sporazuma, - da sta bili tožbi S. zoper tožečo stranko VIII Pg 249/98 in V Pg 98/2002 na podlagi tega Sporazuma umaknjeni, kot tudi izvršba Ig 2001/08385, in - da je tožeča stranka zoper tožene stranke vložila tožbe z regresnimi zahtevki v marcu 2004, zoper M. Č., J. G. in M. Š. pa konec leta 2003. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nima terjatve zoper tožene stranke iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu OZ. Plačilo tožeče stranke družbi S. je imelo podlago v sklenjenem Sporazumu z dne 30. 06. 2003. Z njim je tožeča stranka plačala dolg D., d.d. - v likvidaciji, ki ga je slednja imela iz Pogodbe o opravljanju računalniških storitev DO 001/1 skupaj s še ostalima solidarnima dolžnikoma iz te pogodbe, družbo F. A., d.o.o. in D. L. – v stečaju. S tem je plačala njihov dolg in ne dolga toženih strank kot delničarjev družbe D., d.d., kajti, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, za dolgove delniške družbe njeni delničarji ne odgovarjajo (3. odstavek 169. člena ZGD, 3. odstavek 168. člena ZGD-1). Za presojo neupravičene pridobitve po 190. členu OZ mora biti torej podano na eni strani oškodovanje stranke, na drugi strani okoriščanje stranke in vzročna zveza med oškodovanjem in okoriščanjem. V zgoraj opisani situaciji pa ni najti vzročne zveze med oškodovanjem tožeče stranke in domnevnim okoriščenjem toženih strank, ker tožeča stranka s plačilom po sklenjenem Sporazumu ni poplačala njihovega dolga, pač pa dolg dolžnikov iz Pogodbe o opravljanju računalniških storitev. Ob povedanem se izkaže kot neutemeljeno tudi sklicevanje na 191. člen OZ, ker obravnava situacijo, ko prikrajšanec v zmoti kaj plača. Tedaj ima pravico zahtevati nazaj, torej kondikcijski zahtevek. Že besedna zveza „zahtevati nazaj“ pove, do koga ima prikrajšanec kondikcijski zahtevek, do tistega torej, ki je prejel plačilo. To pa je bila v obravnavanem primeru družba S. in ne tožene stranke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uporabe 197. člena OZ, po katerem lahko tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega plačilo. Prvostopenjsko sodišče se je namreč opredelilo do pravotvornih dejstev, potrebnih za uporabo citiranega določila OZ, zato je sodbo tudi glede te podlage mogoče preizkusiti, saj gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče je kot bistveno ugotovilo, da tožene stranke niso bile podpisnice Sporazuma, torej jih Sporazum ne zavezuje. Tožeča stranka pa črpa podlago za uveljavljanje tožbenih zahtevkov zoper tožene stranke, ker naj bi po njenem stališču plačala njihov dolg iz naslova vračila prepovedanih plačil, ki so jih prejeli iz preostanka likvidacijske mase pred poplačilom vseh upnikov družbe D., d.d. - v likvidaciji. Njihov dolg naj bi torej temeljil na 1. odstavku 230. člena ZGD (1. odstavek 233. člena ZGD-1). Ker pa zahtevki družbe ali njenih upnikov v korist družbe po 3. odstavku 230. člena ZGD zastarajo v petih letih po prejemu plačila, iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da so toženci plačilo iz likvidacijske mase D., d.d. prejeli konec novembra 1997, je evidentno, da je v času sklenitve Sporazuma in tožnikovega plačila po njem dne 30. 06. 2003 pravica, zahtevati izpolnitev obveznosti toženih strank, to je vračilo prepovedanih plačil družbi D., d.d. - v likvidaciji, zaradi zastaranja prenehala. Tudi, če bi Sporazum z dne 30. 06. 2003 razlagali kot dogovor med tožečo stranko in družbo D., d.d. - v likvidaciji kot upnikom v razmerju do ostalih delničarjev iz naslova vrnitve prepovedanih plačil v likvidacijsko maso kot pristop k dolgu v smislu 432. člena OZ, pa je tožeča stranka s sklenitvijo Sporazuma z dne 30. 06. 2003 in plačilom po njem izpolnila zgolj naturalno, torej neizterljivo obveznost toženih strank do družne D., d.d. - v likvidaciji (in ne njihove obveznosti do družbe S. kot upnika družbe D., d.d., ker taka obveznost toženih strank nikoli ni obstajala). Po izrecni določbi 192. člena OZ pa ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost. 192. člen OZ torej ob predpostavki izpolnitve naturalne obveznosti izključuje uporabo 197. člena OZ. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je zastaranje terjatve tožeče stranke začelo teči šele z dnem plačila njene obveznosti iz Sporazuma in ne že z dnem, ko so toženci prejeli prepovedana plačila. Drugačno stališče bi pomenilo nedopustno podaljševanje zastaranja terjatve D., d.d. - v likvidaciji zoper tožence kot preostale delničarje iz naslova vrnitve prepovedanih plačil. Sicer pa je Sporazum z dne 30. 06. 2003, sklenjen med S. kot upnikom, D., d.d. - v likvidaciji kot njegovim dolžnikom in tožečo stranko kot dolžnikom D., d.d. - v likvidaciji (iz naslova prepovedanih plačil) v tem tristranskem razmerju mogoče pravno opredeliti le kot tožnikov prevzem dolga družbe D., d.d. - v likvidaciji do upnika S. v smislu 1. in 2. odstavka 427. člena OZ in ne kot prevzem dolga toženih strank do družbe D., d.d. - v likvidaciji. Čim pa je tako, je z izpolnitvijo obveznosti po sklenjenem Sporazumu tožeča stranka izpolnila obveznost družbe D., d.d.- v likvidaciji do njenega upnika S. in ne obveznosti tožencev kot delničarjev dolžnika. Zato uveljavljani tožbeni zahtevki zoper tožence ne morejo imeti podlage v določilu 275. člena OZ o zakoniti subrogaciji, ker je v obravnavani situaciji tožeča stranka po navedenem določilu pridobila terjatev zoper D., d.d. - v likvidaciji, da je terjatev slednjega zoper tožence iz naslova vrnitve prepovedanih plačil po 230. členu ZGD že zastarala pred tožnikovo izpolnitvijo obveznosti iz Sporazuma, pa je bilo tudi že obrazloženo.

Tako se kot nerelevantno v tem postopku izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na načelo enakopravnega obravnavanja delničarjev družbe D., d.d., kajti pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da delničarji pri vračilu prepovedanih plačil niso solidarni dolžniki.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.