Jedro

Sam zakonodajalec je uvedel razširjeno odgovornost proizvajalca (sedmi odstavek 20. člena ZVO-1), kar je bistveno, pri tem pa prepustil, da se s podzakonskim predpisom (le) natančneje in podrobneje uredijo z zakonom določena vprašanja. Že na zakonski ravni so torej opredeljena vprašanja, ki naj se podrobneje razčlenijo s podzakonskim predpisom. Izvršilne klavzule so namreč lahko splošnejše ali povsem precizne, pri čemer pa izbira, kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Zato tožbeni očitek o neustavnosti ZVO-1, ker naj bi imel v 19. in 20. členu preširoko pooblastilo za razširjeno odgovornost proizvajalca, po presoji sodišča ni utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se prvemu tožniku A. B. d. o. o. kot nosilcu skupnega načrta za leto 2019 določi finančno jamstvo za izvajanje skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami v višini 387.000 EUR (1. točka izreka), ki ga mora predložiti v dveh mesecih od izdaje te odločbe v obliki bančne garancije ali zavarovalne police in mora biti veljavno 12 mesecev po njegovi izdaji (2. točka izreka), ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 4. 7. 2019 skladno s prvim odstavkom 43. člena Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah (v nadaljevanju Uredba) prejel vlogo nosilca skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami A. B. d. o. o. za določitev višine finančnega jamstva za izvajanje skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, v kateri je na podlagi ocene stroškov izvedbe skupnega načrta za leto 2019, ki po njegovih navedbah znašajo 193.500 EUR, predlagal višino finančnega jamstva v znesku 387.000 EUR. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je višina finančnega jamstva skladna s prvim odstavkom 22. člena Uredbe, zato je na podlagi predloga prvega tožnika, skladno s 43. členom Uredbe ter ob upoštevanju prvega in tretjega odstavka 23. člena Uredbe odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 30. 9. 2019 zavrnil pritožbi tožnikov (1. točka izreka) in odločil, da posebnih stroškov pritožbenega postopka ni bilo (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je drugostopenjski organ ob upoštevanju 12. člena Uredbe in glede na to, da je drugi tožnik (C. D. d. o. o.) predložil pogodbo o skupnem načrtu ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami s prvim tožnikom, štel, da sta oba tožnika upravičeni stranki. Pri preizkusu pritožb je drugostopenjski ugotovil, da tožnika ne oporekata izračunu oziroma višini finančnega jamstva, temveč napadata ureditev, ki jo določa Uredba. Ker pa za upravne organa ne velja exceptio illegalis in ker v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeni organ po uradni dolžnosti, je drugostopenjski organ pritožbi kot neutemeljeni zavrnil. 3. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je izpodbijana odločba nezakonita, protiustavna in v neskladju s pravom EU, ker jima v neizvedljivo kratkem roku pod grožnjo globe in izbrisa iz evidenc nalaga nesorazmerno visoko obvezno finančno jamstvo. Gre za kršitev svobodne gospodarske pobude in pravice do lastnine. Izpodbijana odločba je neskladna z enotnim prostim trgom EU in pravili konkurence EU.

4. Nerazumno je zahtevati jamstvo v višini stroškov pobiranja celoletne količine odpadnih sveč ali celoletnega prometa zavezanca, še bolj nerazumno pa je zahtevati jamstvo v višini dvakratnika tega stroška. Za določitev tako visokega jamstva ni razumne in ustavno dopustne podlage. Če to uvede ena od držav članic EU, vpliva na enotni prosti trg. Zavezanec ima enega zaposlenega, je brez premoženja in ni zmožen izpolniti tako visokega finančnega jamstva, niti ga ni zmožen izpolniti v tako kratkem času, s čimer je onemogočen njegov nadaljnji obstoj in dejavnost. 5. Uredba je bila objavljena 19. 4. 2019, odločba pa že julija istega leta nalaga finančno jamstvo, ki ga je treba zagotoviti do 1. 9. 2019. Taka nenadna uvedba tako hudih finančnih obremenitev v tako kratkih rokih pomeni kršitev načela varstva zaupanja v pravo, svobodne gospodarske pobude in pravice do lastnine. Vsaka zaostritev pogojev mora biti potrebna, zanjo morajo obstajati ustavno dopustni razlogi in mora vmes preteči vsaj nekaj letno prehodno obdobje. Ureditev, po kateri se zahteva le finančna garancija ali zavarovanje, je arbitrarna, saj ni razloga, da bi se zavezanca omejilo pri izbiri zavarovanja glede na zasledovani namen, saj bi bilo mogoče enak učinek doseči z milejšimi ukrepi. Izpodbijana odločba je protipravna tudi zato, ker omogoča uveljavitev finančnega jamstva v celotni višini in ne le v višini dejanskega stroška. Da bi znašal dejanski strošek več, kot je celoletni promet, pa je nerazumno in brez ustavno dopustne podlage.

6. Izpodbijana odločba temelji na nezakoniti in protiustavni Uredbi ter na protiustavnem Zakonu o varstvu okolju (v nadaljevanju ZVO-1). ZVO-1 daje v 19. in 20. členu preširoko pooblastilo za razširjeno odgovornost proizvajalca, saj daje vladi pooblastilo, da lahko uvede katerikoli tip take odgovornosti in za katerikoli izdelek, proizvajalcem pa brez omejitev postavlja finančne, administrativne in logistične obremenitve. Razširjena odgovornost proizvajalca pomeni hud poseg v ustavne pravice, enotni trg EU in konkurenco, zato jo lahko uvede le zakonodajalec. ZVO-1 bi moral dovolj določno in ozko opredeliti izdelke, za katere se lahko uvede razširjeno odgovornost proizvajalca, tipe te odgovornosti in omejitev vladi pri odločanju o tem, ter ne bi smel omogočati vladi, da uvaja razširjeno odgovornost proizvajalca v eni državi članici EU. Deseti odstavek 20. člena ZVO-1 je protiustaven, ker nalaga obveznost slovenskim proizvajalcem, ne pa tudi ostalim, ki dajejo sveče na trg, in ker nalaga obveznosti le proizvajalcem, s tem pa ruši enotni notranji trg EU, pravila konkurence in pravici do svobodne gospodarske pobude ter lastnine.

7. Uredba je nezakonita in protiustavna, ker je brez zadostne podlage v zakonu in zato v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS. Nikjer v zakonu ni podlage za naložitev takih obveznosti proizvajalcu sveč, kot jih nalaga Uredba, niti ne za finančno jamstvo ter ostale finančne, administrativne in logistične obveznosti. EU govori le o točno določenih odpadkih, pri katerih imajo članice EU razširjeno odgovornost proizvajalcev, kar pa ne velja za sveče. Uredba močno in prekomerno posega v svobodno gospodarsko pobudo, saj podjetjem dovoljuje spremembo individualnega v skupni načrt ali obratno oziroma prestop iz enega skupnega načrta v drugega le enkrat letno in samo za celotno koledarsko leto (četrti odstavek 12. člena Uredbe). Tak mehanizem, ki je drag, zbirokratiziran, poln nadzora, poročil, finančnih in administrativnih obveznosti ter za podjetja vsestransko omejujoč, je ustavno dopusten le, če zanj obstaja potreba in ustavno dopustni razlogi. Z odpravo razširjene odgovornosti proizvajalca pri svečah ne bo prišlo do večjega onesnaževanja, saj se bodo lahko odpadne sveče še vedno ločeno zbirale in predelovale, le strošek bo kril potrošnik ali lokalna skupnost. Z Uredbo predvideni posegi in obveznosti za proizvajalce so nesorazmerni, zahteve previsoke, učinek na konkurenčnost in odprtost pa prekomeren. Odločba in Uredba tudi ne dajeta nobene zaščite za primere, če predelovalec odpadnih sveč ne sprejme, zato povzročata preveliko tveganje, saj bo v takem primeru zavezanec odgovarjal s finančnim jamstvom. Poleg tega sta tudi retroaktivni in posegata v pravico do varstva zaupanja v pravo, saj proizvajalec in nosilec ob izvajanju dejavnosti nista mogla vedeti, da bo imela njuna dejavnost za posledico finančno obremenitev. Ureditev za podlago razdelitve obveznosti nepravično jemlje le prodajo sveč v prvem delu leta, čeprav nekateri proizvajalci in prodajalci prodajajo sveče vse leto, drugi pa samo okoli dneva mrtvih. Glede na to so kršeni enakost pred zakonom, svobodna gospodarska pobuda, pravila konkurence in enotni trg. Poleg tega so stroški prevoza od pokopališč do zbirnih centrov naloženi proizvajalcem, ki pa nimajo vpliva na ceno in izbiro izvajalca prevoza, zato gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, lastnine in prosti trg EU ter pravila EU o konkurenci. Iz istih razlogov je nezakonita tudi drugostopenjska odločba, ki je tudi neobrazložena.

8. Ker glede na navedeno Uredba ni zakonita, tožnika predlagata, naj sodišče uporabi exceptio illegalis in odloči, da v letu 2019 finančno jamstvo ni potrebno. Finančno jamstvo v vrednosti celotnega leta 2019 je nesorazmerno, ker je naloženo le za nekaj preostalih mesecev v letu, poleg tega pa tudi ni potrebno, ker je leto že pri koncu. Glede na to naj sodišče tudi prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek ocene ustavnosti Uredbe ter 19. in 20. člena ZVO-1. 9. Dodajata, da odločba posega v njune ustavne pravice tudi zaradi nejasnosti Uredbe v delu, kjer določa obveznosti in medsebojna razmerja proizvajalcev, nosilcev načrtov in skupnih načrtov, zbiralcev, izvajalcev obdelave in izvajalcev javne službe zbiranja, njima pa ne daje jasnih navodil in ne omogoča izvajanja nalog. Uredba vsakemu od teh subjektov nalaga določene naloge, pri čemer si lahko nekateri od subjektov svobodno določajo cene storitev. Tako so nekatera komunalna podjetja pričela terjati strošek odvoza odpadkov tudi od nosilcev načrtov. Uredba ne postavlja nobenih meril za določitev cene, tožnikoma pa nalaga, da te stroške pokrijeta. Uredba je v tem delu tako nejasna, da je v neskladju z 2. členom Ustave RS, posledice pa lahko posežejo v lastnino in svobodno gospodarsko pobudo. Uredba nima podlage v pravu EU, saj noben evropski predpis ne zahteva takega zavarovanja in na tak način, kot ga je določila Vlada RS. Ker nobena druga država članica EU ne pozna takega zavarovanja, je ogrožen prost pretok blaga.

10. Predlagata, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi, postavitvi predhodnih vprašanj sodišču EU (v kolikor bi sodišče imelo dvom glede skladnosti Uredbe s pravom EU) in zahtevi za presojo ustavnosti določbe 20. člena ZVO-1 tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Toženka je poslala dokumente upravnega spisa zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se nosilcu skupnega načrta A. B. d. o. o. za leto 2019 določi finančno jamstvo za izvajanje skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami v višini 387.000 EUR.

14. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe in dokumentov upravnega spisa, in kar med strankami ni sporno, je prvi tožnik A. B. d. o. o. kot nosilec skupnega načrta na podlagi 43. člena Uredbe pri prvostopenjskem organu vložil predlog višine finančnega jamstva v znesku 387.000 EUR. Na podlagi predloga prvega tožnika in ob upoštevanju relevantnih določb Uredbe mu je prvostopenjski organ za leto 2019 določil finančno jamstvo v predlagani višini.

15. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je ZVO-1, ki v drugem odstavku 19. člena določa, da prepovedi, omejitve in druga pravila ravnanja ter priporočila pri opravljanju dejavnosti ali v potrošnji določi vlada, nanašajo pa se zlasti na prijavo ravnanja ali dejavnosti, proizvodnjo, prevoz in skladiščenje, usposobljenost oseb za opravljanje dejavnosti, dajanje storitev ali izdelkov na trg, označevanje surovin, polizdelkov ali izdelkov in druge oblike obveščanja potrošnikov, specifikacije za izdelke, storitve ali postopke in ugotavljanje skladnosti z njimi, opozorila, znake in varščine, zmanjševanje porabe snovi in energije, zmanjševanje nevarnih in škodljivih snovi v surovinah, polizdelkih ali izdelkih, nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi, zahteve, povezane z nadzorom nad okoljevarstveno ustreznostjo izdelkov ali tehnologij pri uvozu ali tranzitu in druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja.

16. V petem odstavku 20. člena ZVO-1 je določeno, da vlada s predpisom določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki, nanašajo pa se zlasti na preprečevanje odpadkov, razvrščanje odpadkov na sezname, načine ravnanja z odpadki, pogoje za pridobitev potrdila iz tretjega odstavka tega člena, pogoje za pridobitev predpisanih dovoljenj, načrtovanje, gradnjo in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki, usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki, ukrepe, povezane s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki in vodenje evidenc o odpadkih in ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja.

17. Na podlagi sedmega odstavka 20. člena ZVO-1 vlada s predpisom določi tudi izdelke, za katere mora pravna ali fizična oseba, ki v okviru dejavnosti razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža takšne izdelke (proizvajalec izdelkov) delno ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in odpadki, ki nastanejo po uporabi takšnih izdelkov, da se spodbujajo njihova ponovna uporaba in preprečevanje odpadkov ter njihovo recikliranje in drugi postopki predelave, in za katere velja razširjena odgovornost proizvajalca. Proizvajalec izdelkov lahko svojo obveznost za ravnanje z odpadki, ki nastanejo po uporabi takšnih izdelkov, zagotavlja sam ali skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Obveznosti proizvajalca izdelkov in združenja proizvajalcev ali druge gospodarske družbe, s katero proizvajalci izdelkov skupno izpolnjujejo obveznosti glede ravnanja z odpadki predpiše vlada, se nanašajo zlasti na prevzem rabljenih izdelkov in odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov, zagotavljanje predpisanega ravnanja z njimi in plačilo s tem povezanih stroškov, način in pogoje za posamično ali skupno izpolnjevanje obveznosti, obseg obveznosti in cilje, ki jih morajo pri izpolnjevanju obveznosti dosegati, vzpostavitev in zagotavljanje informacijskega sistema za spremljanje izvajanja obveznosti ter obveščanje in seznanjanje javnosti z možnostmi ponovne uporabe izdelkov in recikliranja ter drugih načinov predelave odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov.

18. Vlada lahko skladno s prvim odstavkom 115. člena ZVO-1 tudi predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve.

19. Iz opisane zakonske ureditve izhaja, da je zakonodajalec naložil vladi, da mora s podzakonskim predpisom urediti določena vprašanja. Citirane določbe ZVO-1 vsebujejo jasno opredeljeno zakonsko pooblastilo, ki odkazuje na sprejetje ustreznega splošnega akta s strani vlade, s katerim se podrobneje uredijo navedena vprašanja. Pri tem daje zakon po presoji sodišča tudi zadosten (temeljni) okvir za njihovo podrobnejše urejanje. Na tej podlagi je bila sprejeta Uredba, ki določa pravila ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, da se zagotovijo njihovo ločeno zbiranje od drugih komunalnih odpadkov, vključno z ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov, ter njihovo recikliranje in drugi načini obdelave (1. člen Uredbe). Uredba torej temelji na zakonu in ima podlago v citiranih določbah ZVO-1. Zato tožbeni ugovor o nezakonitosti in neustavnosti Uredbe ni utemeljen. Že sam zakonodajalec je namreč uvedel razširjeno odgovornost proizvajalca (sedmi odstavek 20. člena ZVO-1), kar je bistveno, pri tem pa prepustil, da se s podzakonskim predpisom (le) natančneje in podrobneje uredijo z zakonom določena vprašanja. Že na zakonski ravni so torej opredeljena vprašanja, ki naj se podrobneje razčlenijo s podzakonskim predpisom. Izvršilne klavzule so namreč lahko splošnejše ali povsem precizne, pri čemer pa izbira, kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje.1 Zato po povedanem tožbeni očitek o neustavnosti ZVO-1, ker naj bi imel v 19. in 20. členu preširoko pooblastilo za razširjeno odgovornost proizvajalca, po presoji sodišča ni utemeljen.

20. Kolikor se tožnika sklicujeta na to, da ZVO-1 ne bi smel omogočiti uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca v eni državi članici EU, sodišče pripominja, da nacionalna zakonodaja velja na območju Republike Slovenije. Zakaj naj bi bil deseti odstavek 20. člena ZVO-1 neustaven, pa konkretizirano ne pojasnita, temveč le na splošno trdita, da je protiustaven zato, ker nalaga obveznosti slovenskim proizvajalcem, ne pa tudi drugim, ki dajejo sveče na trg. Pavšalna in nekonkretizirana je tudi tožbena navedba, da naj bi navedena določba rušila enotni trg EU ter kršila pravila konkurence in pravici do svobodne gospodarske pobude in lastnine, saj tožnika te svoje navedbe z ničemer argumentirano ne pojasnita. Tudi tožbene navedbe, da Uredba krši pravico do lastnine in svobodne gospodarske pobude ter da naj bi bila neskladna s pravili konkurence in enotnim trgom EU, so splošne do te mere, da sodišču ne dajejo podlage za podrobnejšo vsebinsko presojo. Navedba tožnikov, da razširjena odgovornost proizvajalca naj ne bi bila sprejemljiva za sveče, pa je tudi zgolj pavšalna, saj argumentirano ne pojasnita, zakaj bi bila taka odgovornost v zvezi z odpadnimi nagrobnimi svečami nesprejemljiva, te svoje trditve pa tudi z ničemer argumentirano ne podpreta.

21. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi bili z Uredbo predvideni posegi in obveznosti za tožnika nesorazmerni, zahteve previsoke, učinek na konkurenčnost in odprtost pa prekomeren. Tožnika navedenega stališča argumentirano ne obrazložita, temveč ga le pavšalno navržeta. Prav tako argumentirano ne pojasnita, zakaj in točno s katerimi predpisi EU oziroma s katerimi določbami pravnih aktov EU, naj bi bila izpodbijana odločba in Uredba neskladni. Tožnika le pavšalno trdita, da bo lahko v primeru, če odločba in Uredba obveljata, prišlo do situacije, ko predelovalec odpadnih sveč ne sprejme, zavezanec pa odgovarja s finančnim jamstvom, ter da odločba in Uredba ne dajeta zaščite za take primere in sta posledično nezakoniti in neustavni. Navedeno pomeni le mnenje oziroma naziranje tožnikov, ki pa ni z ničemer izkazano, še manj dokazno podprto. Gre le za morebitno hipotetično situacijo, ki jo ponujata tožnika, pri čemer ne navedeta nobenih konkretnih okoliščin in tudi ne pojasnita, kako naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe v tej zadevi, zato s temi navedbami ne moreta uspeti.

22. Enako sodišče presoja, da je neutemeljen tožbeni ugovor o retroaktivnosti izpodbijane odločbe in Uredbe. Izpodbijana odločba namreč nima povratnih učinkov na pravni položaj tožnikov, saj določa, da mora prvi tožnik predložiti finančno jamstvo v dveh mesecih po njeni izdaji. Prav tako tudi Uredba nima učinkov za nazaj, saj se uporablja od uveljavitve dalje, in tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj morebiti posegala v že zaključene pravne položaje tožnikov. Česa takega ne trdita niti tožnika. Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da ureditev nepravično za podlago razdelitve obveznosti jemlje le prodajo sveč v prvem delu leta, saj tožnika z ničemer konkretizirano ne obrazložita, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Pri tem je treba dodati, da je prvostopenjski organ v celoti sledil predlogu prvega tožnika glede višine predmetnega finančnega jamstva.

23. Tožnika v tožbi tudi zgolj pavšalno trdita, da jima je zato, ker izpodbijana odločba nalaga obvezno finančno jamstvo pod grožnjo globe in izbrisa iz evidenc, kršena svobodna gospodarska pobuda in pravica do lastnine, ter da je izpodbijana odločba neskladna z enotnim prostim trgom EU in pravili konkurence EU. Te navedbe pomenijo le neobrazložene trditve, ki zaradi svoje posplošenosti sodišču ne dajejo podlage za nadaljnjo vsebinsko presojo.

24. Prav tako tožnika tudi ne obrazložita, zakaj naj bi bilo finančno jamstvo nesorazmerno visoko, niti tega ne podpreta s kakršnimikoli dokazili. Zakonska podlaga za naložitev spornega finančnega jamstva je namreč v prej citiranem 115. členu ZVO-1, navedeno finančno jamstvo pa je vlada na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka 115. člena ZVO-1 podrobneje razčlenila v Uredbi (IV. razdelek Uredbe). Pri tem ZVO-1 tudi pooblašča vlado, da v predpisu poleg primerov, za katere je treba zagotoviti finančno jamstvo in razlogov za njegovo unovčenje ter osebo, ki je upravičena do sredstev finančnega jamstvu, določi tudi višino sredstev finančnega jamstva in čas jamčenja (tretji odstavek 115. člena ZVO-1). Tako Uredba v 22. členu med drugim podrobneje ureja višino finančnega jamstva. Ob tem sodišče dodaja, da je prvostopenjski organ določil finančno jamstvo v taki višini, kot jo je prvi tožnik sam predlagal, in je torej tožnikovemu predlogu, kot rečeno, v celoti sledil, pri čemer je tudi pravilno upošteval 22. člen Uredbe,2 čemur tožnika niti ne oporekata. Zato so neutemeljene tožbene navedbe o kršitvah načela varstva zaupanja v pravo, svobodne gospodarske pobude in pravice do lastnine. Tožnika namreč kršitve ustavnih pravic oziroma načel zatrjujeta le pavšalno, brez podrobnejših obrazložitev. Poleg tega pa izpodbijana odločba določa, da mora prvi tožnik predložiti finančno jamstvo v dveh mesecih od izdaje te odločbe, in ne do 1. 9. 2019, kot zmotno navajata tožnika v tožbi.

25. Sodišče tudi ne sledi tožbenemu očitku, da je ureditev, po kateri se zahteva le "finančna garancija ali zavarovanje", arbitrarna. Že sam zakon namreč določa, da je treba finančno jamstvo praviloma zagotoviti kot sklenitev zavarovanja ali pridobitev bančne garancije (drugi odstavek 115. člena ZVO-1), enako pa določa tudi Uredba (drugi odstavek 21. člena Uredbe).3 Pri tem pa tožnika konkretno niti ne navedeta ukrepov oziroma vrst zavarovanj, ki naj bi bili v obravnavani zadevi po njunem mnenju milejši, in s katerimi bi bilo mogoče doseči enak učinek, še manj navedeno argumentirano pojasnita.

26. Kolikor tožnika uveljavljata, da je uredba v delu, ki določa obveznosti in medsebojna razmerja proizvajalcev, nosilcev načrtov in skupnih načrtov, zbiralcev, izvajalcev obdelava in izvajalcev javnih služb zbiranja, nejasna, ter da ne določa meril za določitev cene, sodišče pripominja, da je lahko predmet sodnega postopka ocenjevanje ustavnosti (posameznih) pravnih določb (le) takrat, kadar mora sodišče te določbe pri odločanju tudi uporabiti, torej če gre za določbe, ki so pravno relevantne za odločitev sodišča v konkretni zadevi.4 Izpodbijana odločba pa na teh spornih določbah Uredbe ne temelji, saj se nanaša na določitev finančnega jamstva za izvajanje skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami. Poleg tega pa so tožbene navedbe o tem zgolj pavšalne, nekonkretizirane in splošne do te mere, da niti ne dajejo podlage za podrobnejšo vsebinsko presojo.

27. V zvezi s tožbenim predlogom za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU sodišče pojasnjuje, da na podlagi prvega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS)5 in ob upoštevanju 267. člena PDEU sodišče lahko odstopi predhodno vprašanje v odločanje Sodišču EU (le), kadar je odločitev sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava EU, za kar pa glede na obrazloženo v tem primeru ne gre, saj predložitev predlaganih preliminarnih vprašanj ni potrebna za vsebinsko odločitev v tej zadevi. Sodišče namreč lahko postavi predhodno vprašanje, če bi v konkretni zadevi ugotovilo okoliščine iz prvega odstavka 113.a člena ZS oziroma drugega odstavka 267. člena PDEU.6 Tožnika pa v tem pogledu konkretizirano niti ne navajata okoliščin po citiranih določbah, niti v tožbi argumentirano ne vzpostavljata dvoma o pomenu oziroma razlagi ali veljavnosti pravnega akta EU, temveč le na splošni in abstraktni ravni citirata nekatere določbe PDEU, brez argumentirane konkretne presoje v povezavi z relevantnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Zakaj naj bi šlo po njunem mnenju pri spornem ukrepu za "samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami", kar naj bi PDEU izrecno prepovedovala (kot sama navajata v tožbi), namreč ne pojasnita, ampak le pavšalno trdita, ne da bi navedeno kakorkoli podprla s prepričevalnimi in zadostnimi argumenti ter s podrobnejšo utemeljitvijo. Poleg tega sodišče pripominja, da je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije (prvi odstavek 267. člena PDEU), pri čemer v okviru postopka po 267. člen PDEU nima pristojnosti soditi o skladnosti nacionalnih predpisov s pravom EU.7

28. Sodišče dodaja, da so neutemeljene tudi tožbene navedbe o nezakonitosti, protiustavnosti in neobrazloženosti drugostopenjske odločbe, saj ta odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici oziroma obveznosti tožnikov in ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe, zato glede na 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dokončni upravni akt, s katerim bi se poseglo v pravni položaj tožnikov, in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu.

29. Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker tožnika predlagata zaslišanje prič v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na uporabo prava (npr. skladnost ureditve s pravom EU, pravna presoja sorazmernosti, vprašanje zakonitosti in ustavne skladnosti ureditve ter izpodbijane odločbe ipd.), in ne z namenom dokazovanja oziroma ugotavljanja pravno pomembnih dejstev, pri čemer pa je razlaga in pravilna uporaba prava v domeni sodišča (iura novit curia). Poleg tega gre tudi za take dokaze, ki so pravno nerelevantni, saj so podani za dokazovanje pravno nepomembnih dejstev, ki za odločitev v tej zadevi niso relevantna, in na katerih izpodbijana odločitev niti ne temelji (npr. račun E. F. d. d., odločbe in druge listine, na katere se sklicujeta, vprašanje kakšne študije je pripravilo ministrstvo, kako so prišli na idejo razširjene odgovornosti proizvajalca na področju svečarstva, zakaj je v Sloveniji potreben institut razširjene odgovornosti proizvajalca na področju svečarstva ipd.). Tožnika pa za dokazne predloge in navedena dejstva tudi nista pojasnila, zakaj so pravno pomembni za odločitev v tej zadevi oziroma kako bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter na drugačno odločitev v zadevi.

31. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj s stališčem Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-295/12 z dne 9. 5. 2013. 2 Člen 22 Uredbe se glasi: "(1) Višina finančnega jamstva je za posamezno leto za nosilca načrta oziroma nosilca skupnega načrta iz prvega odstavka prejšnjega člena enaka dvakratniku višine stroškov izvajanja njegovega načrta oziroma skupnega načrta v preteklem letu. (2) Višina stroškov iz prejšnjega odstavka se določi na podlagi podatkov finančnega poročila nosilca načrta oziroma nosilca skupnega načrta iz sedme alineje drugega odstavka 25. člena te uredbe." 3 Po drugem odstavku 21. člena Uredbe mora biti finančno jamstvo v obliki bančne garancije ali zavarovalne police in se zagotavlja za vsako leto posebej do 1. septembra tekočega leta. 4 Primerjaj: Po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. 5 Prvi odstavek 113.a člena ZS se glasi: "Kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti, v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije." 6 Drugi odstavek 267. člena PDEU določa: "Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču." 7 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-167/94 z dne 7. 4. 1995 (4. točka obrazložitve).