Jedro

Elektronsko sporočilo je poslala priča in ne stranka, priča pa ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj ima to možnost le stranka.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju skladno z navodili višjega sodišča razpisalo narok za izvedbo dokazov, na katerega je pravilno vabilo tako toženko kot z njene strani predlagani priči. Skladno s sklepom višjega sodišča je torej sodišče prve stopnje opravilo pravdno dejanje, na katero je opozorilo višje sodišče in s tem dalo toženki možnost za izvedbo tudi z njene strani predlaganih dokazov, ki pa je toženka ni izkoristila, saj na razpisani narok ni pristopila ne toženka ne nobena od njenih prič. Prvi pogoj, izostanek stranke s kasnejšega naroka (za katerega upravičenih okoliščin ni izkazala), je torej bil izpolnjen, prav tako drugi pogoj, da je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, tožnica pa je svoje dokazne predloge umaknila in predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče z izdajo take sodbe ni kršilo določb ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1) Tožena stranka se mora v roku 15 dni izseliti iz poslovnih prostorov na naslovu ..., L., vpisanih v zemljiško knjigo kot nepremičnina parc. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavljajo naslednje prostore: - v kleti: K5 - garderoba, K6 - sanitarije 2, K13 - delavnica 3, K14 - skladišče, K15 - skladišče, K16 - stopnišče 2, K17 - hodnik, K18 - jašek dvigala, K19 - strojnica, K20 - plinska kotlovnica, K21 - instalacijski prostor, K22 - trafo postaja; - v pritličju: P17 - hodnik 4, P18 - hodnik 3, P19 - arhiv - dokumentacija, P20 - stopnišče 2, P21 - jašek dvigala, P22 - jašek, P23 - instalacijski jašek, P24 - pisarna, P17 - hodnik 4, P25 - pisarna - nabava, P26 - vetrolov 2, kot so razvidni iz priloženih skic, ki sta sestavni del te sodbe in jih proste oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

2) Tožena stranka mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati uporabnino v višini 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 25. 8. 2020 do plačila in mesečni znesek uporabnine v višini 800,00 EUR od 1. 9. 2020 dalje do konca glavne obravnave dne 7. 7. 2023, vsakič z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu za tekoči mesec.

3) Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 3.716,87 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je lastnica nepremičnin na naslovu ... v L. Toženki je 30. 8. 2018 z najemno pogodbo oddala določene poslovne prostore v kleti in v pritličju. Del teh prostorov je toženka 14. 9. 2018 oddala v podnajem, a je v vlogo najemodajalke do podnajemnika 31. 1. 2019 prav tako vstopila tožnica, ti prostori pa niso stvar te pravde. Tožnica trdi, da toženka po prenehanju pogodbenega razmerja 31. 1. 2020 prostore še vedno zaseda, zato zahteva izselitev iz poslovnih prostorov in plačilo uporabnine za čas od 1. 9. 2020 dalje do konca glavne obravnave. Višino uporabnine je določila na pred tem dogovorjeno najemnino 800,00 EUR mesečno.

6. V prvi sodbi je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, a je višje sodišče s sklepom I Cpg 266/2022 z dne 19. 1. 2023 pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, da sodišče prve stopnje v novem sojenju glede na predstavljeno pravno podlago z namenom ugotovitve relevantnega dejanskega stanja izvede tudi s strani toženke predlagane dokaze in ponovno presodi, ali je toženka pasivno legitimirana.

7. Glede na uveljavljane procesne kršitve višje sodišče uvodoma povzema vsebino procesnega gradiva v novem sojenju: sodišče prve stopnje je po prejemu sklepa višjega sodišča najprej odredilo narok za 31. 3. 2023 ob 11.00 uri, na katerega je poleg strank preko toženke vabilo še priči A. A. in B. B. Pooblaščenec toženke, Odvetniška pisarna C., je pošiljko vrnila, ker je bila toženka izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi D. d. o. o. Sodišče prve stopnje je zato 28. 3. 2023 izdalo sklep o prekinitvi postopka in pozvalo prevzemno družbo k prevzemu postopka na strani toženke. Sklep o prekinitvi je bil vročen tožnici in prevzemni družbi. Ker je dotedanji pooblaščenec toženke vabila na narok sodišču vrnil, je sodišče prve stopnje o preklicu naroka obveščalo le tožnico (saj priči na narok še nista bili vabljeni). Nov narok za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje razpisalo za 7. 7. 2023 ob 11.30 uri in nanj vabilo isti priči, A. A. in B. B. Vendar je bila kot toženka v vabilu še vedno navedena prvotna toženka. Njen pooblaščenec (Odvetniška pisarna C.) je zato ponovno vrnil pošiljko in pozval k prekinitvi postopka. Sodišče prve stopnje je zato narok, razpisan za 7. 7. 2023 ob 11.30 uri preklicalo in o tem obvestilo tožnico. Z novo odredbo je sodišče prve stopnje narok ponovno razpisalo, in sicer na isti dan, 7. 7. 2023, a eno uro prej, ob 10.30 uri. Nanj je ponovno vabilo stranki ter isti priči. Vabilo toženki z vabili pričama je bilo toženki vročeno 29. 6. 2023. 8. Iz spisa nadalje izhaja, da je B. B. 4. 7. 2023 na sodišče poslal opravičilo o svoji odsotnosti, ker da ima na ta dan planirane in dogovorjene neodložljive obveznosti v Münchnu in rezervirano sobo v hotelu E. Na naroku 7. 7. 2023 ob 10.30 uri sta bili prisotni le tožnica in njena odvetnica, za toženko ni pristopil nihče. Sodišče je nadaljevalo z glavno obravnavo, tožnica pa je predlagala, da sodišče odloči na podlagi stanja v spisu, pri čemer naj ne upošteva pisnih izjav prič, ki jih je predlagala toženka. Tožnica je svoj predlog za zaslišanje predlaganih prič umaknila. Po zaključku glavne obravnave (ob 11.30) sta na narok pristopila priča A. A. in F. F. (zakoniti zastopnik toženke) ter povedala, da sta bila o uri naroka obveščena s strani gospoda B. B., vabila na glavno obravnavo pa nimata s seboj. Naknadno je A. A. na sodišče poslal še elektronsko sporočilo, da je po ponovnem vabilu na narok pri njem v koledarju ostala ura iz prvega vabila, torej 11.30 in da se je B. B. očitno zmotil pri obveščanju ostalih udeležencev.

9. Toženka v pritožbi najprej uveljavlja postopkovne kršitve v zvezi z vabljenjem priče B. B. Trdi, da se je B. B. kot prava neuka oseba zanašal na zapisani pravni pouk, ki določa zgolj posledico, če se priča na vabilo ne odzove oziroma če priča svojega izostanka ne opraviči. Vendar vabilo priči na narok vsebuje tako opozorilo (ki ga pritožnica tudi povzema), kot ga zakon za vabljenje prič določa: skladno s prvim odstavkom 237. člena ZPP mora namreč sodišče opozoriti na posledice neopravičenega izostanka (241. člen) in na pravico do povračila stroškov (242. člen). Zato se pritožnica ne more uspešno sklicevati na to, da iz samega vabila, pa tudi iz pravnega pouka ne izhaja, da bi morala priča svojemu morebitnemu opravičilu z zaslišanja priložiti kakršnakoli dokazila oziroma svoje opravičilo kakorkoli dodatno utemeljevati. Če je priča prava neuka oseba, kot trdi pritožba, ji je v lastnem interesu, da si poišče kvalificiranega pooblaščenca, ki ima ustrezno pravno znanje in izkušnje in jo opozori na morebitne pravne posledice neudeležbe v postopku. Te se v tej zadevi tudi sicer priče sploh ne tičejo. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je priča navedla hotel, v katerem je imela v času predvidenega zaslišanja rezervirano sobo, o čemer bi se lahko sodišče tudi samo prepričalo oziroma pričo pozvalo na dostavo dokazila, saj to za potek postopka ni relevantno.

10. Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da pravni pouk določa zgolj, da sme sodišče v primeru, če se priča vabilu ne odzove, odrediti prisilno privedbo na stroške priče in pričo kaznovati z denarno kaznijo, česar da sodišče ni storilo. Sodišče samostojno odloča, ali bo to zakonsko možnost uporabilo. Odločitev sodišča, da priče ne bo zaslišalo in tega dokaznega predloga ne bo izvedlo, pa tudi sicer ni povezana z vabljenjem priče, ampak je posledica tožničinega predloga za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (ker da sodišče prve stopnje, kljub temu, da je imelo drugačna in dodatna sredstva za ukrepanje v primeru odsotnosti priče, teh ni uporabilo), ni podana.

11. Pritožbene trditve, da bi moralo biti opravičilo priče B. B. upoštevano in bi moralo sodišče termin zaslišanja preložiti ter pričo ponovno pravočasno vabiti, so neutemeljene tudi zato, ker je preložitev naroka izjema od splošnega, iz načela ekonomičnosti postopka izhajajočega pravila (11. čl. ZPP), da se razpisani naroki izvedejo. Preložitev naroka je mogoča le iz zdravstvenih razlogov, in še to le v primeru nenadne in nepredvidljive bolezni, ki stranki ali priči onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku (prim. drugi odstavek 115. člena ZPP).

12. V zvezi z nepravočasnim pristopom na narok zakonitega zastopnika toženke F. F. in priče A. A. pritožnica nadalje trdi, da se že sodišče samo v izpodbijani sodbi sklicuje na uradni zaznamek in elektronsko sporočilo priče A. A., da je prišlo do napake pri prenosu informacij. Vendar je do napake pri prenosu informacij prišlo v sferi toženke in ne sodišča, kar navaja tudi sama priča v tem sporočilu.1 Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bili priči na ponovno razpisani narok, ki je bil razpisan ob zgodnejši uri, vabljeni preko toženke in so vsa vabila izkazana in vročena. Da so bila vabila vročena pričam, je potrdila tudi priča B. B. v svojem opravičilu, kjer je navedla, da se opravičuje za narok dne 7. 7. 2023 ob 10.30. uri.

13. Zato so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je elektronsko sporočilo A. A. z dne 7. 7. 2023 potrebno šteti kot laičen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker da sta F. F. in A. A. predlog podala pred sodiščem, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje in ga vložila pravočasno ter bi zato moralo sodišče prve stopnje najprej odločati o predlogu in ob ugoditvi predlogu narok za zaslišanje strank in obeh prič preložiti oziroma ob morebitni zavrnitvi predloga šele po tem izdati sodno odločbo. Tako iz uradnega zaznamka (prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) kot iz elektronskega sporočila priče A. A. (red. št. 44 spisa) izhaja, da sta zamudo zakrivila sama in da vrnitve v prejšnje stanje niti nista predlagala. Poleg tega je elektronsko sporočilo poslala priča in ne stranka, priča pa ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj ima po prvem odstavku 116. člena ZPP to možnost le stranka.

14. Pritožbeni očitek, da je, ker je sodišče prve stopnje predlog prezrlo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, je neutemeljen. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je s tem prišlo do nesorazmernega in prekomernega posega v pravice toženke, stranki pa je bila odtegnjena pravica do izjave in pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem.

15. Pritožnica nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nezakonito odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, saj da dejansko stanje ni dovolj pojasnjeno, sodišče prve stopnje pa predhodno tudi ni opravilo naroka, na katerem bi se izvajali dokazi. Pritožnica se pri tem sklicuje na predhodni sklep višjega sodišča v tej zadevi, v katerem je sodišču prve stopnje naložilo, da naj v ponovljenem postopku izvede tudi s strani toženke predlagane dokaze in jih dokazno oceni. Pritožnica meni, da ker prvostopenjsko sodišče dokaznih predlogov ni izvedlo, ni izpolnjen pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa.

16. Drugi odstavek 282. člena ZPP določa, da če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa.

17. Iz izpodbijane sodbe (in tudi iz drugega procesnega gradiva) izhaja, pritožba pa tega niti ne izpodbija, da je v prvem sojenju sodišče prve stopnje že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in sicer je sodišče prve stopnje na naroku 30. 6. 2021 odredilo dokaz z vpogledom v listine, ostale dokaze pa je zavrnilo. Po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je v novem sojenju sodišče skladno z navodili višjega sodišča razpisalo narok za izvedbo dokazov, na katerega je pravilno vabilo tako toženko kot z njene strani predlagani priči. Skladno s sklepom višjega sodišča je torej sodišče prve stopnje opravilo pravdno dejanje, na katero je opozorilo višje sodišče (prim. prvi odstavek 362. člena ZPP2) in s tem dalo toženki možnost za izvedbo tudi z njene strani predlaganih dokazov, ki pa je toženka ni izkoristila. Iz zgoraj pojasnjenega izhaja, da na dne 7. 7. 2023 razpisani narok ni pristopila ne toženka (oziroma njen zakoniti zastopnik) ne nobena od njenih prič. Prvi pogoj, izostanek stranke s kasnejšega naroka (za katerega upravičenih okoliščin ni izkazala), je torej bil izpolnjen, prav tako drugi pogoj, da je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje ne bi opravilo nobenega naroka. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče kljub napotilu višjega sodišča ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni izvedlo naroka, na katerem bi se izvajali dokazi. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno (o tem bo pojasnjeno spodaj), tožnica pa je svoje dokazne predloge umaknila in predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče prve stopnje z izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni kršilo določb ZPP.

18. Posledično sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih določb, ko ni upoštevalo že predloženih izjav prič B. B. in A. A. Pri institutu sodbe na podlagi stanja spisa se namreč šteje, da se stranki odpovedujeta izvedbi dokazov in jih sodišču (zato) ni treba izvajati (tudi če bi ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi),3 še več, sodišče jih niti ne sme izvesti.4 Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje arbitrarno in neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženke, ker ni vpogledalo v pisne izjave prič A. A. in B. B., s čimer da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem, da gre v primeru predložitve pisne izjave priče zgolj za izjemo od načela neposrednosti, vendar to na odločitev sodišča o (ne)izvedbi dokaza nima vpliva. Ob tem je tožeča stranka zahtevala neposredno zaslišanje priče, zato se pisne izjave priče niti ne more upoštevati kot dokaz (primerjaj šesti odstavek 236.a člena ZPP). Posledično sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe niti ni bilo treba pojasnjevati, zakaj je dokaz zavrnilo in ga pri odločanju ni upoštevalo.

19. Izdaja sodbe na podlagi spisa ni v prosti presoji sodišča. Ker so bili pogoji izpolnjeni, jo je moralo izdati; pri čemer je bilo bistveno dejstvo, da pravilno vabljena tožena stranka na narok ni pristopila, sama odsotnost prič pa na to niti ne more vplivati. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da bi z vpogledom in upoštevanjem pisnih izjav prič sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj bi to dejansko pomenilo izvedbo dokaza.

20. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja se pritožnica sklicuje na predhodni sklep višjega sodišča, pri čemer pa ne konkretizira pavšalnih pritožbenih trditev, da okoliščine, ki jih zatrjuje tožnica, sploh ne morejo narekovati njenega uspeha v tej pravdi, niti ne pojasni konkretno, katerih dejstev (po njenem pomembnih za presojo izpraznitvenega zahtevka) naj sodišče prve stopnje ne bi presojalo. Zato na pavšalne pritožbene trditve višje sodišče ni odgovarjalo.

21. Pritožnica trdi še, da je glede na 92. člen SPZ na tožnici tako dokazno breme, da je lastnica nepremičnine, kot to, da je ta v dejanski oblasti toženke, sodišče prve stopnje pa je dokazno breme povsem prevalilo na toženko in navedlo, da mora ta dokazati, da teh poslovnih prostorov nima v posesti in s tem dokazati svoj ugovor, da je bila najemna pogodba zgolj fiktivna, najemniki pa so bile tretje osebe.

22. Tožnica je morala v tem postopku dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženke (prim. 92. člen SPZ). Pri posesti gre za takšno razmerje subjekta do stvari, da le-ta stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga. Dejanska oblast zato ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo, saj pojma neposredne posesti kot fizične oblasti nad stvarjo ne gre razumeti preveč dobesedno. Posestnik lahko izvršuje dejansko oblast nad stvarjo tudi prek koga drugega. Za posest prostorov ni odločilno, da jih posestnik ves čas uporablja. Ob upoštevanju posestne volje (animus possidendi) ima že z možnostjo uporabe dejansko oblast nad stvarjo.5

23. Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da tožničino lastništvo poslovnega prostora v postopku ni bilo sporno, prav tako ne, da je tožnica sporne prostore 30. 8. 2018 toženki oddala z najemno pogodbo. Toženka pa je sama trdila (in tudi sicer ni bilo sporno), da je (le) del teh prostorov 14. 9. 2018 oddala v podnajem in jih izročila zavodu S.U.R.F., kar pomeni, da je z delom prostorov razpolagala, del prostorov - kar je predmet tega postopka, pa je zadržala zase. Ni sporno (pritožbeno pa prav tako ni izpodbijano), da je tožnica po odpovedi pogodbe najemnico - toženko dvakrat pozvala k izročitvi poslovnih prostorov, na kar se toženka ni odzvala.

24. S tem se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko. Ta je sicer trdila, da je bila najemna pogodba fiktivna in so bili najemniki tretje osebe, vendar svojih trditev ni dokazala (iz razlogov, navedenih zgoraj). Zato je procesno dokazno breme ostalo pri njej, posledica nedokazanosti njenih trditev pa je v ugoditvi zahtevku tožnice. Pri tem ni nepomembno, da že toženkini ugovori niso bili sklepčni: trdila je, da je z delom prostorov, ki so bili predmet najemne pogodbe med strankama, razpolagala, s čimer je smiselno zatrjevala, da je uresničevala svojo pravico do dejanske oblasti nad stvarjo. Hkrati pa je trdila tudi, da posesti naj ne bi imela, čeprav je v podnajem oddala (le) del prostorov, ki jih je imela v najemu. Vendar, če je imela možnost s prostori razpolagati in jih uporabljati (nasprotnega niti ni trdila), je (glede na uvodoma povedano o izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo prek drugega) imela tudi dejansko oblast nad njimi. Zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na zapisnik z dne 1. 4. 2021, ki da ga je sodišče prve stopnje ponovno popolnoma prezrlo, saj, kot povedano, nesklepčne trditve o "slamnatem najemniku" (pri tem niti ne gre za pravni termin) opredelitve sodišča prve stopnje do dokaza, ki za odločitev ni relevanten, niti niso terjale. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da toženka ni dokazala, da ni pasivno legitimirana (oziroma da je pasivno legitimiran nekdo drug), ter tudi materialnopravno pravilno odločilo v prid tožnice.

25. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odpravilo nobene izmed zatrjevanih kršitev iz predhodne pritožbe toženke.

26. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, hkrati pa mora tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Toženka je dejansko izpodbijala le odločitev o izselitvi, zato je tudi toženka odgovorila le na to (vsp. 9.600,00 EUR). Višje sodišče je zato kot vrednost spornega predmeta upoštevalo le znesek 9.600,00 EUR. Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tako tožnici 375 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT) pa 7,5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Toliko ji mora toženka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Prim. natisnjeno elektronsko sporočilo na red. št. 44, list. št. 137 spisa. 2 V zvezi z obravnavo spornih vprašanj, na katera je opozorilo višje sodišče kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. 3 Tako tudi VSL Sodba II Cp 2509/2018 z dne 29. 5. 2019. 4 Tako VSC sodba Cpg 225/2015 z dne 14.10. 2015. 5 VSL Sklep I Cp 1038/2022 z dne 10. 10. 2022.