Jedro

Tožnik je tožbi priložil izvedensko mnenje izvedenke M. C.. Mnenja tožena stranka ni sprejela, zato je po ustaljeni sodni praksi in v skladu s postopkovnimi pravili tako mnenje šteti kvečjemu kot del navedb tožeče stranke in tako ga je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo. Opisanega procesnega pomena pred pravdo pridobljenega mnenja ni mogoče obiti z zaslišanjem izvedenca, ki je mnenje pred pravdo izdelal. Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi samo razlagalo zdravstveno dokumentacijo tožnika, zato je nenazadnje tudi imenovalo izvedence. Ker so se do zdravstvene dokumentacije izvedenci opredelili, ni potrebno, da enako stori v zvezi z vsakim izvidom še sodišče. Zaključkov izvedencev pritožba z laično razlago zdravstvene dokumentacije ne more ovreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker tožnik ni dokazal vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Hkrati je odločilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 515,35 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je ves čas zatrjeval, o tem pa je tudi izpovedal, da je že takoj po nezgodi začel tožiti o glavobolih in težavah s koncentracijo, o tem se sodišče ni izjasnilo, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP.

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje M. C., ki je tožnika zdravila in je tudi naredila izvenpravdno izvedeniško mnenje. Tožnik ni zahteval, da sodišče upošteva izvedeniško mnenje, ampak da se izvedenko kot zdravnico zasliši kot pričo in se jo sooči z izvedenci. C. je pri zdravljenju neposredno zaznavala potek bolezni tožnika. Soočenje bi nedvomno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je več kot očitno, da si tako izpostavljena priča kot izvedenec MRI različno razlagata in bi sodišče lahko le s konfrontacijo obeh popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Splošno znano je, da medicina ni eksaktna veda in so zato tudi izvedeniška mnenja na podlagi istih izvidov lahko zelo različna. Tožnik pri tem opozarja na izvid z dne 16.9.2003 (ročno popravljeno na 7.8.2003), ki ga je napravil asis.mag. L. in po katerem kontrolni MRI glave kaže majhne atrofične spremembe levo temporalno in je tako dejansko potrdil ugotovitve M. C. Sodišče se do tega ni izjasnilo, prav tako ne do zdravstvene dokumentacije, podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki, ki izhajajo iz dokumentacije, so v direktnem nasprotju z ugotovitvami izvedencev.

Izvedenka T. je nedvomno ugotovila, da je v okviru anamnestičnih podatkov tožnik navedel, da se spominja glavobolov v sedmem in osmem razredu, da se spominja motenj koncentracije. Dobila je tudi podatek, da je tožnik še nekaj časa po nesreči treniral, postopoma pa je pri športu začel pešati, kar vse nedvomno kaže, da je imel težave po prometni nesreči in od prometne nesreče dalje, vendar so se z leti le-te stopnjevale in kulminirale v letu 2001. Ker izvedenka ni podala svojih zaključkov o vzročni zvezi je nemogoče reči, ali je bilo njeno mnenje grajano ali ne. Dejstvo je, da je bilo mnenje grajano v celoti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovemu predlogu za imenovanje nevtralnega izvedenca. Očitno namreč je, da bi novo mnenje morali izdelati izvedenci istih specializacij. Izvedenec Te. je v delu, v katerem govori, da napadi pri tožniku spadajo v skupino takoimenovanih disasociativnih, konverzivnih motenj, prestopil meje svoje stroke, zato je opiranje sodbe na take zaključke izvedenca napačno in bi moralo sodišče angažirati druge izvedence in tudi izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik pri tem poudarja, da je iz sodne prakse poznano, da psihiatri iz svoje prakse dobro poznajo primere, ko telesne poškodbe niso v premosorazmerju z možnim kasnejšim razvojem psihoorganskih sprememb, ki se lahko razvijejo še vrsto let po poškodbi, pri nekaterih osebah pa nikoli. Tožnik pri tem ponovno poudarja, da je bil pri njem pregled po nesreči očitno opravljen malomarno, tožnikova glava ni bila slikana, ni bil poslan na opazovanje v bolnišnico. Sicer pa je tudi zaslišani izvedenec prof. dr. V. na obravnavi izpovedal, da bi moral zdravnik pacienta posebej vprašati, če je bil v nezavesti in ali je imel motnje spomina, vendar je iz lastnih izkušenj povedal, da so se taka vprašanja v preteklosti manj striktno beležila v zdravstveno dokumentacijo. Če je bila po napaki zdravnika tožnikova poškodba obravnavana kot trivialna, to ne more iti v škodo tožnika, ki je zaradi neprimernega zdravljenja takoj po poškodbi očitno utrpel trajne posledice. Zaključki izvedenca Te. so v direktnem nasprotju z izpovedjo izvedenca P., saj je slednji povedal, da MRI atrofije možganov po poškodbi ali zaradi prirojene asimetrije kažejo podobno sliko. Sodišče bi moralo to nejasnost odpraviti. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopka.

Sodišče je glede na zgoraj povedano zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da temelj zahtevka ni podan. Tožnik namreč po nezgodi ni utrpel nobene kasnejše poškodbe glave.

Nenazadnje tožnik graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je bil z odločbo o brezplačni pravni pomoči oproščen plačila stroškov postopka. Ob pravilni odločitvi bi moralo sodišče toženi stranki naložiti v plačilo vse tožnikove pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča temelji na zaključku, da tožeči stranki ni uspelo dokazati vzročne zveze med dogodkom, za katerega odgovarja tožena stranka, in nastalo zatrjevano škodo. Dokazno in trditveno breme za vzročno zvezo je namreč na tožeči stranki. Ne zadošča zgolj možnost, da bi bila prometna nezgoda leta 1993 vzrok tožnikovim sedanjim težavam, ampak mora biti to tudi dokazano z gotovostjo, pri čemer mora dokazovanje potekati v okviru pravil pravdnega postopka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku dokaz vzročne zveze ni uspel. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo niti očitanih kršitev niti kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker ni vzročne zveze kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, je bilo materialno pravo v zadevi uporabljeno pravilno. V zvezi s tem je treba še dodati, da s stališča dokaznega in trditvenega bremena v odškodninski pravdi ni pomembno, kaj je resnični vzrok tožnikovim težavam, ampak je tožnik trdil, da gre za posledice prometne nezgode v letu 1993 in njegova naloga je bila, da to dokaže, kar pa mu, kot zapisano, ni uspelo. S tem v zvezi ni pomembno, kaj je izvedenec T. menil o tem, kaj naj bi bil pravi vzrok tožnikovim težavam, pomembno je le, da po njegovem mnenju niso posledica prometne nezgode.

Tožnik je tožbi priložil izvedensko mnenje izvedenke M. C.. Mnenja tožena stranka ni sprejela, zato je po ustaljeni sodni praksi in v skladu s postopkovnimi pravili tako mnenje šteti kvečjemu kot del navedb tožeče stranke in tako ga je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo. Opisanega procesnega pomena pred pravdo pridobljenega mnenja ni mogoče obiti z zaslišanjem izvedenca, ki je mnenje pred pravdo izdelal. Izvedenec v postopku je tisti strokovnjak, ki ga za izvedenca imenuje sodišče, to pa M. C. ni bila. V nasprotju s podatki spisa so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje izvedenke kot tožnikove lečeče zdravnice. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo nobene procesne kršitve, ker izvedenke ni zaslišalo. Do zaključkov v mnenju, pridobljenem pred pravdo, so se s strani sodišča postavljeni izvedenci opredelili, tožeča stranka je imela možnost morebitne nejasnosti v mnenjih razjasniti in zgolj nestrinjanje z rezultati mnenja še ne pomeni, da je bilo mnenje izdelano v nasprotju z določbami ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta obe mnenji (v pisni obliki in dopolnjeni z zaslišanji) jasni, popolni in v skladu z vsemi raziskanimi okoliščinami in med seboj in dopolnjevanje mnenj ni bilo več potrebno. Ko je sodišče razčistilo z izvedenci, ki so sodelovali pri pripravi prvega mnenja, je prav zaradi vztrajanja tožeče stranke pri navedbah iz mnenja, pridobljenega pred pravdo, imenovalo še enega izvedenca, da te navedbe preveri. Rezultat pa je bil enak kot pri prvem mnenju, ni dokazano, da bi bila škoda, ki jo tožnik trpi (oziroma njegovo današnje zdravstveno stanje) posledica prometne nezgode v letu 1993. Vsi s strani sodišča imenovani izvedenci so tako prišli do enakega zaključka, zato ni mogoče govoriti o nasprotjih v mnenjih. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Ko je po zaslišanju izvedencev, ki sta sodelovala pri prvem mnenju, tožnik predlagal drugega izvedenca, je sodišče prve stopnje njegov predlog sprejelo, pri tem sta obe stranki izbiro izvedenca prepustili sodišču (zapisnik naroka z dne 18.11.2008 na l.št. 81). Na sklep o imenovanju izvedenca tožeča stranka ni imela pripomb, tudi, ko je mnenje prejela, ni trdila, da bi morali biti imenovani trije izvedenci iste stroke kot prvič. Že iz razloga, ker zatrjevane kršitve ni uveljavljala v postopku, takoj, ko je bilo to mogoče (286. b člen ZPP), je očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem in da tega ni obrazložilo, neutemeljen.

Ni jasno, kaj hoče doseči pritožba s tem, ko trdi, da je sodišče napačno ugotovilo, da mnenja izvedenke T. tožeča stranka ni grajala. Izvedenka T. je mnenje podala v okviru fakultetne komisije za izvedeniška mnenja, ki na koncu poda skupno mnenje. Konkretnih pripomb na njene ugotovitve tožeča stranka dejansko ni podala, zato tudi sodišče izvedenke T. ni zaslišalo.

Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi samo razlagalo zdravstveno dokumentacijo tožnika, zato je nenazadnje tudi imenovalo izvedence. Ker so se do zdravstvene dokumentacije izvedenci opredelili, ni potrebno, da enako stori v zvezi z vsakim izvidom še sodišče. Zaključkov izvedencev pritožba z laično razlago zdravstvene dokumentacije ne more ovreči. Konkretno pa se je sodišče prve stopnje do izvida, ki naj bi potrditvah tožeče stranke dokazoval, da je šlo pri tožniku za kontuzijo možganov, saj naj bi preiskava pokazala atrofične spremembe temporalno levo, smiselno opredelilo (drugi odstavek na strani 6 sodbe), ko je povzemalo zaključke izvedenca Te., na katere je oprlo svojo določitev. Izvedenci so svoje mnenje temeljili med ostalim tudi na anamnestičnih podatkih. Kljub tožnikovi izpovedi, da je ves čas po nesreči trpel glavobole in motnje koncentracije, so na koncu prišli do zaključka, da povezave med nezgodo in tožnikovim današnjim zdravstvenim stanjem, ni. Izvedensko mnenje je sodišče povzelo v celoti in zaključke izvedencev sprejelo, zato ne drži, da sodba o trditvah tožnika nima razlogov.

Samo dejstvo, da ob nezgodi v zdravstveni karton zdravniki niso zapisali, da bi tožnika vprašali, ali je bil v nezavesti in ali je imel motnje spomina, ne pomeni ničesar. Izvedenec V. je povedal le, da včasih takih vprašanj niso zapisali, ne pa, da jih niso postavljali, še zlasti pa tožnik niti ni zatrjeval, da tega niso zapisali, kljub temu, da jim je povedal, da je izgubil zavest in imel motnje spomina.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Po določbi 9. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) namreč odobrena pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Ker je tožeča stranka v pravdi izgubila, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).