Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivostih vsakega od mnenj. Sodišče je po pridobitvi pisnega mnenja prvo izvedenko zaslišalo o vseh pomislekih, ki jih je izrazila prva toženka. Ker je po ustni dopolnitvi mnenja vztrajala pri pomislekih o pravilnosti mnenja – opozorila je predvsem na vprašljivost postavljene diagnoze (psihoorganski sindrom) in ovrednotenja testa spoznavnih sposobnosti (glede na to, da izvedenka ob znatno slabšem rezultatu testa v drugi zadevi ni podvomila o obstoju oporočne sposobnosti) – je sodišče postavilo novega izvedenca. Odločitev temelji na pravilni razlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP, po katerem sodišče postavi novega izvedenca, če kljub dopolnitvi prvega mnenja ni mogoče odpraviti dvoma o njegovi pravilnosti. Pri presoji, ali je bil podan dvom o pravilnosti prvega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je izvedensko mnenje ključno za izid pravde in da v podanem mnenju ni imelo dovolj opore za prepričljiv odgovor na toženkine dvome.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni od vročitve te odločbe plačati 1.175,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za razveljavitev pisne oporoke A. O. z dne 19. 9. 2013 in prvi toženki naložilo povrnitev stroškov postopka tožnikoma.

2. Prva toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Izpodbijana sodba je napačna, kar je v veliki meri posledica neizvedenih dokazov z zaslišanjem dr. E. Š., s postavitvijo neodvisnega izvedenca psihiatrične stroke in s pridobitvijo vse dokumentacije, vezane na pokojnega.

4. Iz sodbe ni razvidno, na katerih dokazih (poleg izvedenskih mnenj) temelji sklep o nesposobnosti pokojnika za razsojanje oziroma o zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k sestavi sporne oporoke.

5. Kljub temu, da sta bila ob zaslišanjih opozorjena na dokaze, ki so govorili za napačnost njunih mnenj, so napačni razlogi za zavrnitev dokaza s postavitvijo tretjega izvedenca. Oba izvedenca sta vztrajala pri pisnih mnenjih. Ustvarila sta si napačno sliko in nista bila dosledna pri ocenjevanju zapustnikovega duševnega stanja. Pri podajanju odgovorov na vprašanja sta se izmikala in odgovarjala tako, da bi svoje mnenje pokrila. Še posebej za izvedence medicinske stroke je značilna cehovska pripadnost. Navedeno izhaja celo iz mnenja dr. K. Sliko si je ustvaril, ne da bi pogledal posnetek intervjuja, nato pa napačno trdil, da je pokojni govoril le o dogodkih iz preteklosti. Ni razvidno, kako je izvedenec prišel do podatka o naslovu zapustnika na naslovu drugega tožnika. Sodišče se do tega ni opredelilo. Izvedenec ni pridobil podatkov pri zdravniku, pri katerem se je pokojni zdravil pred odhodom v dom. Ugotovitev o več kapeh in motnjah prekrvavitve možganov nima podlage v zdravstveni dokumentaciji. Izvedenec bi se moral pozanimati o stanju pokojnega v domu, kjer se beležijo vsi podatki o nastanjenih osebah, sploh v smislu dnevnika opravil, ki se vodi za vsakega oskrbovanca posebej. Treba bi bilo preveriti, ali obstajajo zapisi o tem, da je bilo pri njem zaznati nerazsodnost, zmedenost, dezorientiranost. Pokojni je potreboval pomoč zaradi težav s svojim telesom, ne pa zaradi umskih težav. Pokojni se je kmalu po nastanitvi v dom odpovedal dedovanju, pa te izjave nihče od dedičev ni problematiziral. Oporoka ni bila narejena na hitro, ampak mu je bila dana možnost, da o njej razmisli.

6. Iz zapisov dr. Š. izhaja, da se je pokojni ukvarjal z oporočnimi željami in je o njih razmišljal. Zgrešeno je ravnanje sodišča, da ni zaslišalo dr. Š., ki je navedel, da je bil pokojni priseben.

7. Priča R. je povedal, da ne bi sestavil koncepta, če psihičnega stanja zapustnika ne bi ocenil kot ustreznega. Tudi priča K. je prepričljivo izpovedala o poteku zapisa oporoke.

8. Napačna je ocena izvedencev o vsebini intervjuja. Iz intervjuja izhaja, da je nekdanje dogodke, kraje, ljudi, domačije povezoval s stanjem, kot je bilo v času intervjuja, kar kaže na to, da je bil časovno orientiran in da mu je bilo jasno, da govori o stvareh iz preteklosti in da so razmere sedaj drugačne.

9. Izpovedba priče M. ni bila ocenjena v celoti. Povedala je tudi, da je bil pokojni bister in da je vse razumel, da je bilo večkrat govora o prebranih knjigah in da ji je pokojni sam povedal, da je dal napisati oporoko, s katero je vse zapustil hčeri.

10. Nobeden od izvedencev se ni opredelil do izpovedb prič, ki so bile prisotne pri izdelavi koncepta in pozneje podpisu oporoke in ki so opisovale pokojnikovo aktivnost v tej smeri.

11. Izvedenec K. sprva sploh ni ugotovil, da je pokojni opravil dva KPSS testa v zadnjih dveh letih življenja, in sicer prvega 2012, drugega pa 2016 (devet mesecev po podpisu oporoke), in da je na drugem testu dosegel celo več točk kot na prvem. Navedeno je v nasprotju z mnenjema izvedencev, da se stanje pri demenci slabša. 12. Izvedenka T. je v drugi zadevi celo kljub zgolj trem točkam od tridesetih ugotovila, da je bila oseba sposobna izraziti pravo voljo. Sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v navedeni spis.

13. Upoštevaje vse navedeno je utemeljen predlog za postavitev tretjega izvedenca iz tujine.

14. Odločitev o stroških je napačna, ker so bili tožnikom priznani stroški za pripravljalne vloge, čeprav določene niso bile pomembne za odločanje.

15. V pritožbi zoper sklep o izvedenini uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek.

16. Izvedenec pred izdelavo mnenja oziroma njegove dopolnitve ni pridobil vse dokumentacije oziroma ni pregledal celotnega spisa. Izvedenec ni poslušal posnetka intervjuja, niti ni pridobil domske dokumentacije z dnevnikom opravil, niti ni pojasnil razloga za to. Dopolnitve so bile potrebne predvsem iz tega razloga. Izvedenec je upravičen do nagrade šele in ko opravi nalogo, ki mu jo je dalo sodišče. V sklepu z dne 15. 9. 2017 je bilo določeno, kje naj si pridobi dokumentacijo, in da naj pogleda spis. Ker tega ni storil, ni upravičen do nagrade za ustno podajanje mnenja 20. 12. 2017 in 24. 1. 2018. 17. Tožnika v odgovorih na pritožbi predlagata njuno zavrnitev.

18. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

19. Zaključek izpodbijane sodbe, da oporočitelj ob podpisu oporoke 19. 9. 2013 ni bil sposoben v celoti razumeti njene vsebine in pomena, temelji na ugotovitvah, - da je oporoko podpisal 19. 9. 2013 v starosti 91 let in štiri mesece, - da je bil tedaj v domski oskrbi, kamor je bil premeščen 20. 3. 2012 po odpustu iz bolnišnice, kjer se je od januarja 2012 zdravil zaradi možganske kapi, in da od namestitve v domu do svoje smrti ni bil nikoli doma, - da je zapustnik dva dneva pred podpisom oporoke domskemu zdravniku izražal zaskrbljenost zaradi socialnega statusa, ter povedal, da mu je sin ponoči odvažal mehanizacijo in da je žena svoj delež zapustila hčerki, - da so te navedbe v nasprotju z vsebino dednega dogovora, ki so ga oporočiteljevi otroci 14. 4. 2012 sklenili v zapuščinskem postopku po pokojni materi oziroma oporočiteljevi ženi, da se je oporočitelj 10. 4. 2012 odpovedal dedovanju po ženi, da je bila po dednem dogovoru na nepremičninah v lasti staršev oziroma starih staršev pravdnih strank vzpostavljena solastnina dedičev in oporočitelja, da so dediči s temi nepremičninami po oporočiteljevem odhodu v dom gospodarili in da niso uspeli skleniti pisnega dogovora o uporabi premičnin, - da je priprava oporoke sledila konfliktu med drugim tožnikom in prvo toženko glede podiranja rastja ob poti ter uporabe kmetijske mehanizacije in vložitvi ovadbe s strani prve toženke zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine na njeno škodo (in ne na škodo zapustnika), - da je oporočitelj osebam, ki so ga obiskovale v domu, povedal, da je prvi tožnik podrl gozd in da se ni pustil pregovoriti, ko so mu razlagale, da to ne drži, - da zapustnik od namestitve v dom ni bil več na svoji domačiji, čeprav si je to želel, da ni več neposredno sodeloval pri gospodarjenju na domačiji in da neposredno o tem ni mogel vedeti, ampak je bil v celoti odvisen od informacij, ki jih je dobival od obiskovalcev, - da je z namenom sestave oporoke ena od oporočnih prič I. K. angažirala upokojenega odvetnika J. R., da sta R. k oporočitelju peljali K. in prva toženka, da je R. v pogovoru z oporočiteljem izvedel, da so ga prizadele informacije o odvozu strojev z domačije in o poseku lesa, da je želel, da se stroji in les vrnejo in da jih v nasprotnem primeru ne bo več priznal za svoje dediče, da je R. sestavil koncept dopisa, naslovljenega na osebe, čez katere se je pritožil, in da ni vedel, da bosta dopis in oporoka imela isti datum, in da ni bil seznanjen z zdravniškim potrdilom z dne 17. 9. 2013, dopušča pa možnost, da je pridobitev takega potrdila svetoval prvi toženki, - da je na dopisu, poslanem dedičem, in oporoki isti datum, da sta obe listini pisani v formalnem pravniškem jeziku in s potrebnimi podatki, - da ni dokazano, da je bila oporoka podpisana v R. navzočnosti, - da oseba za oblikovanje oporočne volje potrebuje sposobnost povezovanja starih informacij z novimi in kombiniranja z možnimi posledicami, pri oporočitelju, ki ni bil več sposoben skladiščenja več informacij, logičnega sklepanja, odločanja in načrtovanja, pa so bile te sposobnosti bistveno okrnjene, - da je bil zelo verjetno sugestibilen.

20. Očitek, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo domskega zdravnika dr. E. Š., ni utemeljen. Prva toženka je predlagala njegovo zaslišanje, da bi pojasnil zapis v zdravniškem potrdilu z dne 17. 9. 2013, o čigar pomenu sta se pravdni stranki razhajali. V zapisu je navedeno: "Pacient izraža zaskrbljenost zaradi svojega socialnega statusa, navaja, da mu je sin ponoči odvažal kmetijsko mehanizacijo. Žena mu je umrla pred cca 1 letom. Svoj delež je zapustila hčeri, za kar naj bi skrbela zanj do smrti. Pacient ni psihotičen in je videti pri svojih izvajanjih priseben, čeprav je že dementen." Vabljeni zdravnik je v odgovoru na vabilo navedel, da več ne more povedati, da ne pozna svojcev, ne njihovega premoženja, ne družinskih razmer in medsebojnih odnosov, da je zadolžen za somatske bolezni, in prosil, naj se ga ne vabi več. Na ponovno vabilo, poslano pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, je dr. E. Š. navedel, da je v predhodnih potrdilih podal mnenje, da je oporočitelj "kljub demenci, zmanjšanju umskih sposobnosti po možganski kapi in zaradi starosti bil toliko razsoden, da je vedel, kaj je bilo zapisano v zapuščini in je to tudi zavedajoč se podpisal", da si je takšno mnenje ustvaril ob kontaktu z njim pri zdravljenju somatskih bolezni in da je njegov psihični status spremljal dr. Ž. S. Navedel je še, da se ga domsko osebje spominja, da je bil ob prihodu vznemirjen, zatem pa se je pomiril, da je bil tih, da je veliko bral, da je želel iti domov in da se je zelo razveselil obiskov skrbnice, ki je prihajala pogosto, se zanimala zanj in mu dajala psihično podporo.

21. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo odločitev o neizvedbi dokaza z zaslišanjem dr. E. Š. Ob primerjavi vsebine potrdila z zapisi v zdravstvenem kartonu je zaključilo, da potrdilo ne predstavlja izvida, ki bi temeljil na pregledu oporočiteljevega tedanjega psihološkega stanja in da glede na čas zapisov in njihovo vsebino ni bilo mogoče pričakovati, da bi priča lahko dopolnila manjkajoče ugotovitve v zapisu v zdravstvenem kartonu in v potrdilu. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do dokazovanja ni utemeljen. Pritožnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da zdravnikova ocena o "prisebnosti" oporočitelja ni predstavljala izvida, ampak le zaznavo tedanjega stanja ob obisku oporočitelja pri njem. Izvedenec je tudi ocenil, da iz zapisa dr. Š. ne izhaja podatek o svežem spominu in logičnem sklepanju. Ob dodatnih dejstvih, da je predlagana priča zdravnik, ki je skrbel za oporočiteljevo zdravstveno stanje v telesnem pogledu (za duševno stanje je skrbel domski psihiater) in da zaradi nepoznavanja družinskih razmer ni mogel oceniti resničnosti dejanskih okoliščin, o katerih mu je v razgovoru pripovedoval oporočitelj, opustitev izvedbe tega dokaza ne daje podlage za dvom o pravilnosti ugotovitev o oporočiteljevih spoznavnih sposobnostih ob podpisu oporoke.

22. Da bi obstajal dnevnik opravil v domu, v katerem bi bile zabeležke o oporočitelju in ki jih izvedenec ni imel na razpolago ob izdelavi izvedenskega mnenja, pritožnica ni izkazala. Na njen predlog je bila zaslišana socialna delavka v domu, ki je po toženkinih navedbah zelo dobro poznala oporočitelja, a obstoja takega dnevnika ni potrdila. Predlog za pridobitev teh zapisov je pritožnica podala v pripombah na drugo izvedensko mnenje. Izvedenec se je na to odzval in povedal, da je pri izdelavi mnenja razpolagal z osebnim zdravstvenim kartonom domskega zdravnika, s podatki domskega psihiatra, z zapisi zdravstvene nege, ki jih vodijo sestre v domu, ter z bolnišničnim zdravstvenim kartonom v zvezi s hospitalizacijo v januarju, februarju in marcu 2012. Na navedeno se pritožnica na naroku ni odzvala. Po zadnji ustni dopolnitvi mnenja drugega izvedenca, podani na naslednjem naroku, pa je navedla, da vztraja, da bi moral izvedenec pridobiti domsko dokumentacijo z dnevnikom opravil, iz katerega bi bilo razvidno, kaj vse je oporočitelj v kritičnem času počel in kakšno je bilo konkretno funkcioniranje pokojnega v smislu vseh kreativnih in fizičnih aktivnosti. Kljub temu, da je oporočitelja redno obiskovala v domu in je torej imela možnost seznaniti se z njegovimi aktivnostmi, ni navedla, na katere kreativne in fizične aktivnosti naj bi se dnevnik nanašal (razen na branje in sodelovanje v bralnem krožku, o katerem se je izvedenec že izrekel), niti ni navedla, da si je kakorkoli prizadevala, da bi do tega dnevnika prišla sama. Ker je dokazni predlog ostal neobrazložen, ni utemeljen očitek, da je zaradi njegove neizvedbe dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

23. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pomanjkljivi oceni ostalih izvedenih dokazov in o neustrezni teži posameznih izmed njih. Priča R. se je z oporočiteljem pogovarjal le enkrat. Četudi je bil vešč posla, za katerega je bil zaprošen, to še ne zmanjšuje teže izvedenčevega mnenja, da laiki pogosto ne prepoznajo znakov demence, ki vplivajo na posameznikovo sposobnost za samostojno sprejemanje odločitev. Podobno velja tudi za očitek o izostanku ocene izpovedbe B. M., ki je izpovedala, da je bil oporočitelj bister, da je vse razumel in da je bilo večkrat govora o prebranih knjigah, ki jih je na veliko bral. Pritožbeno stališče, da navedeno utemeljuje sklep o orientiranosti oporočitelja v času in prostoru, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, da branje knjig (in sodelovanje v bralnem krožku) ni dovolj za sklep, da je bil oporočitelj sposoben oblikovati oporočno voljo. Pritožbena navedba, da sodelovanje v bralnem krožku vključuje tudi obnavljanje in reprodukcijo zgodbe, nima podlage v izvedenih dokazih.

24. Neutemeljen je očitek o pomanjkljivi oceni izpovedb prič v zvezi z ravnanjem oporočitelja ob sestavi koncepta in ob podpisu oporoke. Sodišče je ocenilo izpovedbe, ni jim pa dalo take teže, kot želi pritožnica. Ugotovitve o hkratni sestavi dopisa, naslovljenega na tožnika, in koncepta oporoke niso nepomembne. Sodišče je utemeljeno upoštevalo, da priče niso znale prepričljivo pojasniti razloga za istočasnost poziva tožnikoma, naj vrneta stroje in les, ker ju bo sicer oporočitelj razdedinil, in sestavo oporoke, s katero je vse svoje premoženje zapustil prvi toženki in tožnika razdedinil. 25. Neutemeljen je očitek v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče I. H. Zaslišanje priče je bilo predlagano hkrati s predlogom za pridobitev posnetka intervjuja, priča pa naj bi izpovedala o oporočiteljevem načinu sodelovanja v intervjuju in o vsebini tega, kar je povedal. Ker je sodišče poslušalo posnetek intervjuja na glavni obravnavi, ni bilo več razloga, da bi o sodelovanju oporočitelja v intervjuju, torej o istem, kar je neposredno zaznalo že sodišče, izpovedala še priča. 26. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pomanjkljivostih izvedenskih mnenj in o utemeljenosti pritožničinega predloga za postavitev tretjega izvedenca.

27. V postopku sta bila postavljena dva izvedenca. Oba sta podala mnenji, da so bile oporočiteljeve sposobnosti samostojne presoje ob podpisu oporoke bistveno zmanjšane. Prva izvedenka je svoje mnenje temeljila na ugotovitvah, da se je oškodovanost možganov, do katere je prišlo zaradi motenj ožilja ter posledično pomanjkljive oskrbe možganov s kisikom, in zaradi učinkov uživanja alkohola pri oporočitelju kazala v upadu spoznavnih sposobnosti. Podane so bile motnje spomina, orientiranosti, tempa in organizacije miselnih procesov, nihanja razpoloženja, povečana sugestibilnost ter slabše in nesamostojno procesiranje zbranih podatkov. Oporočitelj je svoje odločitve lahko temeljil le na podatkih, ki jih je bil deležen s strani obiskovalcev v domu in jih zaradi izločenosti iz domačega okolja ni mogel sam preveriti, hkrati pa jih zaradi sugestibilnosti in bolezensko neobvladanih čustev tudi ni zmogel samostojno sprejeti. Mnenje drugega izvedenca je tako glede sposobnosti za samostojno sprejemanje odločitev kot glede vzrokov za tako stanje v bistvenem enako prvemu izvedenskemu mnenju. Tudi drugi izvedenec je navedel, da je bila demenca posledica številnih motenj prekrvavitve možganov, lahko pa tudi pozna posledica prekomernega uživanja alkohola. Oporočitelj ni imel več možnosti, da bi sam preverjal verodostojnost poročil od doma in se je zanašal na zaupanje do ljudi, s katerimi je bil v stiku. Zaradi okrnitve spomina in sposobnosti abstraktnega mišljenja, logičnega sklepanja, odločanja in načrtovanja ter sugestibilnosti ni bil sposoben samostojno sprejeti oporočne odločitve. Podana je velika verjetnost, da je bil zaveden.

28. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivostih vsakega od mnenj. Sodišče je po pridobitvi pisnega mnenja prvo izvedenko zaslišalo o vseh pomislekih, ki jih je izrazila prva toženka. Ker je po ustni dopolnitvi mnenja vztrajala pri pomislekih o pravilnosti mnenja – opozorila je predvsem na vprašljivost postavljene diagnoze (psihoorganski sindrom) in ovrednotenja testa spoznavnih sposobnosti (glede na to, da izvedenka ob znatno slabšem rezultatu testa v drugi zadevi ni podvomila o obstoju oporočne sposobnosti) – je sodišče postavilo novega izvedenca. Odločitev temelji na pravilni razlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP, po katerem sodišče postavi novega izvedenca, če kljub dopolnitvi prvega mnenja ni mogoče odpraviti dvoma o njegovi pravilnosti. Pri presoji, ali je bil podan dvom o pravilnosti prvega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je izvedensko mnenje ključno za izid pravde in da v podanem mnenju ni imelo dovolj opore za prepričljiv odgovor na toženkine dvome.

29. Drugi izvedenec je po pisni podaji mnenja tega še dvakrat dopolnil pisno in dvakrat ustno na obravnavi. Pritožnica s ponavljanjem pomislekov, ki jih je na izvedensko mnenje naslavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne vzbuja več dvoma o pravilnosti mnenja. Očitek, da se je izvedenec po seznanitvi s podatki, ki bi lahko utemeljevale drugačno mnenje, izogibal odgovorom na vprašanja in zgolj potrjeval svoje prvotno mnenje, nima podlage v pisnih in ustnih dopolnitvah mnenja. Izvedenec je izčrpno in vsebinsko odgovoril na vse toženkine pomisleke. V odgovorih je izhajal iz raznolikosti duševnih funkcij, vpliva demence na posamezne od njih v različnih razvojnih fazah bolezni, pomena posameznih od njih pri sprejemanju odločitev, kakršna je sestava oporoke, ter sposobnosti, ki jih je oporočitelj pokazal v intervjuju, pri branju in v vsakodnevnem pogovoru. Mnenje je v tolikšni meri obrazloženo, da ne daje podlage za sklep, da ne temelji na izvedenčevem samostojnem razmisleku o dani nalogi. Pomanjkljivosti, ki jih izpostavlja pritožba, niso podane.

30. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, povezani z mnenjem izvedencu o intervjuju, ki ga je z oporočiteljem opravil lokalni zgodovinar nekaj mesecev po podpisu oporoke. Izvedenka je glede intervjuja z oporočiteljem navedla, da je v njem opazna upočasnitev mentalnih procesov, da delno smiselno odgovarja na spodbude in usmeritve, da primerno, čeprav medlo, čustveno spremlja pogovor, in da sorazmerno dolgo časa ni utrudljiv, vendar pa za vzdrževanje niti pripovedi potrebuje veliko usmeritev in drugih intervencij in da se nanje odziva povsem pasivno in z izrazito sugestibilnostjo, da je del pripovedi nesistematičen in časovno neumeščen, ter da se vsebina nanaša na časovno zelo oddaljene dogodke, za katere se spomin in zmožnost priklica ohranita dosti bolje kot funkcije kratkoročnega spomina. Drugi izvedenec je po podaji ugotovitev o vsebini posnetka navedel, da potrjuje izid testa spoznavnih sposobnosti, da je delovni spomin dokaj dobro ohranjen, vendar pa posnetek (tudi zaradi sugestivnosti izpraševalca) ne omogoča ocene sposobnosti logičnega sklepanja, načrtovanja, predvidevanja, svežega spomina, zapomljivosti in povezovanja različnih podatkov. Tudi izvedenčev odgovor na predočenje dejstva, da je v intervjuju povezal dogodke iz preteklosti z osebami v sedanjem času, ne more predstavljati prepričljivega argumenta v prid pritožničinemu stališču, da si je izvedenec vnaprej ustvaril mnenje o zadevi. Ključna pomanjkljivost intervjuja, da bi lahko imel diagnostično vrednost (v smislu potrditve sposobnosti svežega spomina in povezovanja različnih podatkov), je bila sugestivnost izpraševalca. Pritožbene navedbe tudi po poslušanju posnetka intervjuja pred pritožbenim sodiščem ne vnašajo dvoma o pravilnosti skladnih ugotovitev obeh izvedencev.

31. Izvedenec je tudi prepričljivo obrazložil razloge, zaradi katerih pred izdelavo izvedenskega mnenja ni pridobil zdravstvene dokumentacije, ki je bila vodena pri osebnem zdravniku in pri katerem je bil oporočitelj nazadnje 27. 12. 2011. Navedel je, da je bila za oceno oporočiteljevega stanja ključna možganska kap, zaradi katere je bil oporočitelj v bolnišnici v prvih mesecih 2012. Ugotovitev, da je pred tem doživel vsaj eno kap, je izhajala iz slik preiskave glave, opravljene med bolnišničnim zdravljenjem. Na več manjših kapi (poškodb možganov) je sklepal na podlagi visokega krvnega pritiska in motenj delovanja srca, kar pogosto privede do manjših kapi, na podlagi zabeležk o delirijih v medicinski dokumentaciji, ki prav tako povzročilo poškodbe možganov in na podlagi dejstva, da med bolnišničnim zdravljenjem niso ugotavljali vzroka za ugotovljeno vaskularno pogojeno demenco. ki kaže na prepletenost več vzrokov. Časovno opredelitev desetih let je izvedenec podal v prvotnem mnenju v povezavi z opisi motenj višjih spoznavnih sposobnosti, v ustni dopolnitvi pa je natančneje pojasnil, na podlagi česa je prišel do te ugotovitve. Navedba o diagnozi možganske kapi v prvotnem mnenju se je nanašala na kap, ki jo je oporočitelj utrpel v januarju 2012. 32. Pritožbeno stališče, da se demenca razvije postopno in v daljšem časovnem obdobju, nima opore v izvedenskih mnenjih. Drugi izvedenec je izrecno navedel, da so vzroki za pojav demence različni in da se lahko razvije postopno ali pa naenkrat. Oba izvedenca sta bila tudi enotnega mnenja, da je na oporočiteljevo stanje ob podpisu oporoke v največji meri vplivala možganska kap, ki jo je pokojni utrpel v januarju 2012. 33. Glede splošnega testa spoznavnih sposobnosti, ki ga je oporočitelj izvedel 13. 4. 2012 in 26. 6. 2014 ter dosegel prvi 18, drugič pa 20 točk od možnih 30, je že izvedenka povedala, da gre za okviren test pri ugotavljanju spoznavnih sposobnosti osebe in da je za ugotovitev celostne in realne slike človekovih zmožnosti potrebna celostna diagnostika njegovega duševnega stanja. Drugi izvedenec je bil v svojih pojasnilih še izčrpnejši. Potrdil je mnenje prve izvedenke, da rezultat testa ne daje podlage za diagnozo, marveč pomaga pri odločitvi za nadaljnje korake pri ugotavljanju (stopnje) demence. Razložil je rezultate posameznih delov testa. Oba izvedenca sta tudi povedala, da razlika v rezultatu ni bistvena. Očitek, da izvedenec sprva ni vedel, da sta bila opravljena dva testa, ni utemeljen. Že v prvem pisnem mnenju se je izvedenec izrekel o rezultatu vsakega od njiju. Izvedensko mnenje, podano v drugi zadevi in torej na podlagi drugačnih okoliščin, s katerim želi pritožnica vzbuditi dvom o pravilnosti izvedenskih mnmenj, pridobljenih v tem postopku, ne more utemeljevati nasprotnega.

34. Oba izvedenca sta vsak v svojem kontekstu (izvedenka v povezavi z intervjujem, izvedenec pa v povezavi s težo izpovedb prič in še posebej osebe, ki je sestavila koncept oporoke, ter z zaznavami negovalnega osebja), a skladno podala mnenje, da laik po zunanji sliki težko oceni funkcionalnost osebe, ker je zunanja podoba osebe pri dementni osebi lahko zelo dolgo ohranjena. Očitki o pomanjkljivostih v izvidih, ker se nista opredelila do vseh izpovedb, so zato neutemeljeni. Dejstvo, da so sodediči kot pravno veljavno sprejeli oporočiteljevo izjavo o odpovedi dedovanju, dano v zapuščinskem postopku po ženi oziroma materi (babici) pravdnih strank, je iz enakega razloga nepomembno za odločitev.

35. Napaka pri navedbi podatka o oporočiteljevem bivališču v obravnavanem primeru ne more imeti teže, ki ji jo pripisuje pritožba. Upoštevaje izvedenčevo pojasnilo je razlog zanjo najverjetneje v pomoti.

36. Glede na izčrpnost mnenja in skladnost zaključkov obeh izvedencev ni bilo več podlage za sklep, da je še vedno podano realno znanstveno tveganje za napako.1 Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi nepostavitve tretjega izvedenca je iz navedenih razlogov neutemeljen.

37. Nazadnje ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da ni jasno, katera dejstva utemeljujejo zaključek sodbe, da oporočitelj ob podpisu oporoke ni bil oporočno sposoben. Kot izhaja iz sodbe, je sodišče ugotovilo tolikšen upad umskih sposobnosti, potrebnih za samostojno oblikovanje oporočne volje, da oporočitelj ni zmogel samostojno sprejeti odločitve za zapis obravnavane oporoke. Okoliščine, v katerih je bila oporoka sestavljena, le še dodatno potrjujejo sklep, da odločitev za sestavo oporoke z dano vsebino ni bila samostojna.

38. Neutemeljen je tudi očitek zoper odločitev o stroških postopka. Tožnika sta se s pripravljalnimi vlogami odzivala na pritožničine vloge. Ne da bi pritožnica navedla, katere vloge niso bile potrebne, se pritožbeno sodišče ne more izreči o tem, ali je bil strošek zanjo potreben strošek postopka ali ne.

O pritožbi zoper sklep

39. Izvedenec ima pravico do nagrade in do povračila stroškov za izvedensko delo (prvi odstavek 249. člena ZPP). Pravilno je pritožničino stališče, da pravica do nagrade in povračila stroškov nastane, ko izvedenec v celoti opravi nalogo, ki mu je naložena s sklepom sodišča. Navedeno pa ne pomeni, da izvedenec v primeru, ko je sodišče zahtevalo od njega pisno in ustno podajo mnenja (o istem obsegu naloge), ni upravičen do nagrade tako za pisno mnenje (v skladu z 51. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih) kot tudi do nagrade za ustno podajo mnenja po 52. členu Pravilnika. Pravilna je zato odločitev sodišča, po kateri je izvedenec upravičen (tudi) do nagrade za prvo ustno podajo mnenja.

40. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o neupravičenosti do nagrade za drugo ustno podajo mnenja. S sklepom o postavitvi izvedenca je sodišče naložilo izvedencu, naj po pregledu spisa in pridobitvi medicinske dokumentacije predvsem na podlagi zadnje poda mnenje o postavljenih vprašanjih. Izrecna naloga, naj posluša tudi posnetek intervjuja, je bila izvedencu dana šele na naroku, na katerem je prvič podal ustno mnenje. Izvedenec se je o njem izrekel pisno, ustno pa po vztrajanju prve toženke pri predlogu za postavitev novega izvedenca. V drugi ustni podaji mnenja se je izvedenec izrekel tudi o vprašanjih, ki mu jih je prva toženka postavila o izjavi dr. Š., pridobljeni tik pred narokom. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep o upravičenosti izvedenca tudi do nagrade in povrnitve stroškov glede druge ustne podaje mnenja.

O odločitvi

41. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke zavrnilo ter izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

42. Ker pritožnica s pritožbama ni uspela, je dolžna tožnikoma povrniti njune potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V zvezi s pritožbenim postopkom zoper sodbo gre za strošek za odgovor na pritožbo (1375 točk), pavšalni znesek materialnih stroškov (23,75 točk), oboje povečano za 10 % za zastopanje dveh strank, in 22 % davek na dodano vrednost od vrednosti celotne storitve, kar skupaj znaša 861,60 EUR. Stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sklep pa znašajo 314,15 EUR (550 točk po 2. točki tar. št. 21 in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost). Znesek stroškov tako znaša skupaj 1.175,75 EUR.

43. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, stališče glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjeni sodni praksi, ki se je oblikovala po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Prim. odločbi VS RS II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.