Jedro

Za preveritev, ali obstaja konkretna javna korist za razlastitev, ni bila potrebna postavitev izvedenca cestno prometne in urbanistične stroke, saj je upravni organ sam razpolagal z ustreznim znanjem in je, upoštevajoč materialnopravno podlago, o zadevi mogel odločiti brez izvedenca. Drugačnega zaključka ni mogoče sprejeti ob razlogovanju tožnikov, da je že obstoječi prometni sistem delujoč, saj namen predvidene ureditve sledi zagotovitvi boljše pretočnosti prometa glede na področje, kjer se ureja, in večji varnosti vseh udeležencev v prometu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v korist Mestne občine Ljubljana (v tem upravnem sporu stranke z interesom) na podlagi ugotovljene javne koristi uvede razlastitveni postopek za razlastitev nepremičnine parc. št. 962/5, k.o. …, v izmeri 702 m2, ki je v lasti A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F., vsakega v idealnem deležu do 1/6 (1. točka izreka), da je dokončnost odločbe podlaga za zaznambo uvedbe začetka razlastitvenega postopka na nepremičnini, ki je predmet te odločbe, v zemljiški knjigi, vknjižbo v zemljiško knjigo bo izvedlo pristojno sodišče po uradni dolžnost (2. točka izreka), da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali bistveno spreminjanje nepremičnine, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja in je pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, ničen (3. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi, I U 1829/2013, na podlagi navodil katere je organ sedaj dopolnil postopek z opravo več ustnih obravnav in ogledom sporne nepremičnine, stranke postopka pa so v zadevi poslale več pripravljalnih vlog. Organ je po izvedenem postopku ugotovil, da je javna korist izkazana na abstraktni in konkretni ravni. Abstraktna javna korist izhaja iz Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ker je gradnja predvidena v državnem oziroma občinskem prostorskem načrtu, nepremičnina pa je v grafičnem delu občinskega prostorskega načrta (Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana) določena tako, da jo je moč identificirati v zemljiškem katastru, in iz Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). S tem se je strinjalo tudi sodišče v sodbi, I U 1829/2013. V nadaljevanju je organ navedel še svoje ugotovitve v zvezi z obstojem konkretne javne koristi in uvodoma ugotovil, da je ta podana. Gre za parcelo št. 962/5 (ki je del nekdanje parc. št. 962/1) k.o. …, ki leži v območju trase izgradnje gospodarske javne infrastrukture in sicer se bo dogradila dvosmerna kolesarska steza tam opredeljenih dimenzij. Trasa ne more potekati drugje in sporne parcele s traso ni mogoče obiti ali preskočiti. Namen razlastitev je izgradnja kolesarske ceste in komunalna ureditev. Obravnavana parcela je le ena v nizu parcel, ki so nujno potrebne za izgradnjo kolesarske steze, vse te parcele z ostalimi načrtovanimi parcelami v odloku pa so trajno povezane v celovito ureditev tega območja. Zaradi zagotovitve čim manjšega posega v lastnino tožnikov kot razlastitvenih zavezancev je bila opravljena tudi parcelacija parc. št. 962/1 v (med drugim) 962/5. Organ je opravil še ogled na terenu in v nadaljevanju odločbe obširno povzel ugotovitve z ogleda, ki potrjujejo že ugotovljena dejstva o obstoju konkretne javne koristi, zlasti ob upoštevanju načrta projekta. Trasa torej ne more potekati drugje, saj je bila sprejeta in določena z občinskim prostorskim aktom, v lasti razlastitvene upravičenke pa so tudi pretežno že vsa ostala zemljišča predvidene trase, na nekaterih delih trase je kolesarska pot že izvedena, premaknitev trase bi povzročila premik celotnega poteka trase in nove postopke. Izbrana lokacija je tudi ekonomična in racionalna glede na lego nepremičnine po občinskem prostorskem aktu, kot tudi z vidika uporabnikov kolesarske poti in vloženih sredstev lokalne skupnosti v dosedanjo ureditev trase, kar še podrobneje obrazloži. Spoštovano je tudi načelo sorazmernosti – že obstoječa cesta ne zadošča potrebam prometa, novozgrajena kolesarska proga pa bo dvopasovna in bo predstavljala pomembno, predvsem pa varno kolesarsko pot in s tem varnost prometa vseh udeležencev. Javna korist tako presega težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico tožnikov. Prav tako ne bodo poslabšani dostopi do parcele, ker je dostop že sedaj oviran in ga bodo morali urediti tožniki z upravičenko v drugih postopkih. Potrebnih pa je 702 m2 in ne zgolj 615 m2 glede na elaborat. Ker pa se organ tudi strinja z oceno tožnikov, da je stanje na področju kolesarskih, intervencijskih in peš poti res kaotično, izgradnja te kolesarske proge pomeni dodatno javno konkretno korist. 2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je v pritožbenem postopku zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopno odločbo. Dodal je le še, da bi premaknitev trase povzročila tudi spremembo določb Odloka, da bi premik trase povzročil tudi spremembo poteka trase, ki bi lahko ogrožala varnost prometa (nenavaden oziroma nenavadni ovinki). Gre pa za del kompleksa, ki je v večji meri že izgrajen, torej je deloma odlok izvršen, zato je dejanska konkretna javna korist sedaj še večja. V zvezi z roki za izgradnjo del pa je po 251. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozval stranko z interesom – razlastitveno upravičenko MOL, da jih opredeli, kar je ta tudi storila, razlastitveni zavezanci pa so se do tega tudi mogli opredeliti.

3. Tožniki so v tožbi uvodoma navedli, da tudi v ponovljenem postopku konkretna javna korist ni bila ugotovljena, kar so obširno navajali v postopku, organ pa je nekritično sledil le navedbam razlastitvene upravičenke. Opozorili so tudi, da je sistem … in kolesarske steze s pločnikom v naravi že delujoč in obstoječ že daljše časovno obdobje. Ob zahodni strani … je namreč po vsej dolžini urejena pešpot, kolesarska steza pa s presledki že poteka na sami cesti. Že v postopku so tožniki poudarjali, da Mestna občina Ljubljana ni imela in nima nikakršne ekonomske in resnične logike po širitvi kolesarske steze v ta del parcele. Poleg tega se je skozi postopek pojavila do sedaj nepojasnjena razlika v izmeri parcele, ki naj bi bila potrebna za razlastitev. Prvotni predlog je navajal, da naj bi bilo predmet zemljišče v izmeri 614,5 m2, v postopku razlastitve pa je občina izposlovala razlastitev 702 m2 zemljišča. Gre torej na ne-identičnost ponudbe in zahteve, pri čemer je do razlike pa je prišlo v tej vmesni fazi, torej med ponudbo in zahtevo. Ta parcela pa tudi ni namenjena kolesarski stezi, temveč zaključitvi in dokončni ureditvi neposredne okolice Stožiške športne arene in je sestavni del te celote. Zaradi tega je občina v preteklosti zavezancem že predlagala odkup celotne parcele, v zvezi s tem so bili pri županu opravljeni že sestanki, vendar ustne obljube o odkupu celotne parcele niso bile realizirane. Iz ogleda na kraju samem pa je razvidno, da je celotno območje PRC Stožice prepredeno s kolesarskimi in peš potmi, kot tudi intervencijskimi potmi, ki že potekajo skozi kompleks in ne da bi posegale v parcelo tožnikov. V nadaljevanju so tožniki po posameznih slikah (ki se nahajajo v upravnih spisih kot priloge k pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2014) obrazložili, kaj se na le-teh nahaja in pojasnili svoja videnja na stanje v naravi. Te navedbe bi bilo sicer moč bolje razumeti ob ogledu na kraju samem, zato bi bilo potrebno že v upravnem postopku angažirati izvedenca cestno prometne in urbanistične stroke, ki bi lahko ugotovil obstoj oziroma neobstoj konkretne javne koristi in ali je možno kolesarsko pot speljati drugje. Tožniki so tudi navedli, da upravičenka ni nikoli pojasnila, zakaj zahteva uvedbo razlastitvenega postopka za 702 m2. Sicer pa za pretvorbo parc. št. 1005/25, ki je makadamska pot in jo kolesarji že sedaj uporabljajo v kolesarsko pot, ni ovir, je pa tudi v posredni lasti upravičenke, ker je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, katere lastnik je vsakokratni lastnik nepremičnine stavbe št. 3701 - ŠRS Stožice - Stožiške športne arene, katere lastnik je Javni zavod Šport Ljubljana, katerega edina ustanoviteljica je razlastitvena upravičenka. Ker pa je tudi fizično ločena od parc. št. 1005/2, sprememba namembnosti ne more biti ovira. Tožniki tudi vztrajajo, da dostopa do parcele nimajo že od leta 2008. Kot lastnica vseh okoliških parcel, razen parc. št. 962/1, pa bi morala MOL poskrbeti za traso izključno po lastnih zemljiščih in zemljiščih obvladovanih pravnih oseb. Tako tudi tretji odstavek 92. člena ZUreP-1. Prometni znaki pa tudi niso postavljeni očitno, na južni strani parc. št. 962/5 pa tudi ni nobenega znaka za konec kolesarske steze oziroma prepovedano za kolesarje. Očitno torej je, da že obstajajo obstoječe poti v naravi in namenjene (tudi) kolesarjem, dvosmerne kolesarske ceste pa je kvečjemu za 200 m, ki pa ni v funkciji. Kolesarji tudi ne zapeljejo na … J od parcele tožnikov, ker je dostop preprečen s količki, dostop za invalide pa je popolnoma uničen in neuporaben. MOL tudi vseskozi krši izdano gradbeno dovoljenje. Sicer pa tudi intervencijska pot na S parcele 962/1 ni ves čas dostopna in prevozna, kot bi morala biti in predstavlja nevarnost za vse obiskovalce, predstavlja pa tudi dostopno pot za vse obiskovalce in bi se torej lahko tudi tu speljalo kolesarsko stezo. Tako je tudi urejeno na drugi intervencijski poti, ki poteka po edini dostopni poti bolnišnice URI Soča. MOL je sama ravnala neodgovorno, ko kljub dogovoru ni sklenila kupoprodajne pogodbe za celotno parc. št. 962/1. Tožnikom je vkljub temu in v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ukinila dostope, sedaj pa predlaga razlastitev le dela parc. št. 962/1, kar je vrednost te parcele še dodatno razvrednotilo, zaradi česar razlastitev ni sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Organ pa se tudi ne more sklicevati na pripravljalna dela kot na izkaz konkretne javne koristi. Prav tako ne drži, da MOL ne razpolaga z nadomestnimi nepremičninami, ker je parc. št. 962/1 obkrožena s parcelami v lasti MOL in bi pot lahko potekala drugje, za to pa bi lahko MOL tudi že spremenila in izpolnila pogoje gradbenega dovoljenja. Sicer bo pa investicija Stožice propadla, ker so bili plani sprejeti že leta 2008, pa so še vedno nerealizirani. Drugostopni organ pa je kršil pravila postopka, ko je v pritožbenem postopku pozval MOL, da predloži očitno manjkajoča dokazila o rokih za izvajanje del, saj očitno zahteva ni vsebovala vseh predpisanih sestavin. Zahtevo bi torej moral organ zavreči. Ugovarjali so še določenim razlogom v drugostopni odločbi. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, odločbo spremeni tako, da predlog MOL zavrne in postopek razlastitve ustavi, podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana je v odgovoru na tožbo uvodoma prosila za prednostno obravnavo zadeve, navedla, da je organ upošteval navodila iz sodbe naslovnega sodišča, I U 1829/2013, in pravilno presodil, da je konkretna javna korist izkazana. Zaradi sprejetega prostorskega akta in posledično gradnje so se znatno povečale potrebe po kolesarskih prometnih površinah. Zaradi povečane kapacitete, prometne ureditve in varnosti vseh udeležencev pa je ureditev kolesarske steze na V strani … ceste nujna. V nadaljevanju je obširno obrazložila projekt, vztrajala pri svojih navedbah v postopku, poudarila določene vidike zadeve, povzela del obrazložitve prvostopne odločbe in drugostopne odločbe, se sklicevala na sodbe, I U 127/2014, I U 1219/2014, III U 269/2012 in prerekala vse navedbe tožnikov. Predlagala je zavrnitev tožbe in priglasila stroške postopka. V naknadni vlogi je ponovno prosila za prednostno obravnavanje zadeve.

6. Stranke z interesom A.A., C.C. in D.D. so v odgovoru na tožbo uvodoma navedle, da je dani rok za odgovor prekratek, se pa strinjajo s tožbo in menijo, da je odločba nezakonita. V celoti se pridružujejo tožnikom in prerekajo navedbe stranke z interesom MOL. Priglasile so tudi stroške postopka.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožniki v tem upravnem sporu s tožbo izpodbijajo odločitev prvostopnega organa v zvezi z odločitvijo drugostopnega organa, ki jo je slednji sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1829/2013 z dne 2. 9. 2014, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 352-16/2012-11 z dne 5. 11. 2012, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

9. Tožniki izpodbijajo odločitev prvostopnega organa, s katero je ta odločil o uvedbi postopka razlastitve za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 962/1 (sedaj parc. št. 962/5), k.o. …, v izmeri 702 m2. Za tožnike je v obravnavanem primeru še vedno sporno, ali je za razlastitev zgolj (sedaj) parcele št. 962/5 izkazana konkretna javna korist, zlasti ob upoštevanju že obstoječega prometnega sistema in razpolaganju z drugimi nepremičninami razlastitvene upravičenke.

10. Kot je sodišče navedlo že v sodbi I U 1829/2013, bi moral upravni organ, poleg nesporne ugotovitve obstoja abstraktne javne koristi po 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, katero je tudi v tej odločbi ponovno natančno opredelil (in kot jo je sodišče povzelo že v sodbi I U 1829/2013 in s katero se je strinjalo ter zavrnilo vse tovrstne ugovore), za sporno razlastitev ugotoviti obstoj konkretne javne koristi z upoštevanjem načela sorazmernosti (92. in 93. člen ZUreP-1).

11. Prvostopni organ je sledeč napotilom iz citirane sodbe dopolnil ugotovitveni postopek (tudi z opravo ogleda na kraju samem) ter svojo odločitev utemeljil z obširnimi razlogi, ki jih sodišče na kratko povzema: - namen razlastitve je izgradnja kolesarske steze in komunalna ureditev, - parcela je le ena v nizu, ki so nujno potrebne za izgradnjo, - vse te parcele so trajno povezane v celovito ureditev območja, ki leži v bližini zgrajene Športne dvorane Stožice, - zaradi zagotovitve čim manjšega posega v lastnino tožnikov je bila opravljena parcelacija bivše parc. št. 962/1 in je med drugim nastala parc. št. 962/5 v izmeri 702 m2, ki v celoti sodi v območje urejanja BE-505, medtem ko se v preostali del parc. št. 962/1 (sedaj 962/6) v izmeri 3857 m2, ne posega, - iz ogleda na kraju samem je razvidno, da je dvosmerna kolesarska proga (razen v delu, kjer leži parcela tožnikov) že zgrajena, glede na prekinitev kolesarske proge na parceli tožnikov pa promet v tem delu poteka ali po makadamski poti na parc. št. 1005/25 in se priključi ob S meji na asfaltirano intervencijsko pot, potem pa ponovno na …, ali po nasprotni strani ceste, - trasa predvidene kolesarske poti (ki je predvidena v izmerah, kot kolesarska proga, ki je že narejena) ne more potekati drugje, ker je bila določena z občinskim prostorskim aktom in je ni mogoče enostavno spreminjati (postopek je dolgotrajen, med drugim je določena javna razgrnitev), - v lasti razlastitvene upravičenke so pretežno že ostala zemljišča predvidene trase in bi premaknitev trase povzročila premik celotnega poteka trase in zato nove postopke zaradi pridobitve drugih zemljišč, - potek kolesarske proge po parc. št. 1005/25, ki je v lasti vsakokratnega lastnika parc. št. 1005/2, ki sodi v enoto BC – športni centri, bi glede na dejansko stezo poti in ob upoštevanju lege te parcele bil manj racionalen in ekonomičen z vidika uporabnikov kolesarske poti in vloženih sredstev, - dvosmerna kolesarska proga bo predstavljala varno kolesarsko pot in s tem varnost prometa, zato javna korist (varnost vseh udeležencev v prometu) presega težo razlastitve, - gre pa tudi za nepremičnino, ki že leži ob javni cesti. Razloge je dopolnil že drugostopni organ in sicer, da bi premaknitev trase pomenila obširno spremembo določb odloka, z obvozom preko parc. št. 1005/25 pa bi kolesarska steza potekala v (nenavadnem) ovinku (ovinkih) in ne ob robu kompleksa in bi zato lahko ogrožala varnost kolesarjev, zlasti ob upoštevanju, da gre za območje, kjer potekajo športne in koncertne prireditve z veliko udeleženci, parcela pa je del planirane urbanistične ureditve kompleksa s sprejetim podrobnim občinskim prostorskim načrtom in pripadajočim finančnim načrtom, ki je bil v večji meri že izgrajen in deloma odlok izvršen.

12. Glede na povedano je tudi po presoji sodišča konkretna javna korist za razlastitev nepremičnine s parc. št. 962/5 tako v zadostni meri izkazana, zaradi česar tožniki ne morejo uspeti s tovrstnimi z tožbenimi ugovori. Za preveritev, ali obstaja konkretna javna korist za razlastitev parc. št. 962/5, zato tudi ni bila potrebna postavitev izvedenca cestno prometne in urbanistične stroke, saj je upravni organ sam razpolagal z ustreznim znanjem in upoštevajoč materialnopravno podlago o zadevi mogel odločiti brez izvedenca. Drugačnega zaključka tudi ni mogoče sprejeti ob razlogovanju tožnikov, da je že obstoječi prometni sistem delujoč, saj namen predvidene ureditve sledi zagotovitvi boljše pretočnosti prometa glede na področje, kjer se ureja, in večji varnosti vseh udeležencev v prometu. Iz enakega razloga pa sodišče tudi ne more slediti navedbam, da bi lahko kolesarska steza potekala po intervencijski poti, kot že poteka na drugi lokaciji v Ljubljani, kot tudi ostalim navedbam v zvezi s sedanjim stanjem v naravi. Zaradi trajanja postopka za uvedbo postopka razlastitve obravnavane nepremičnine s parc. št. 962/5 in očitno uspeli pridobitvi razlastitvene upravičenke MOL preostalih sosednjih nepremičnin po tej trasi pa tudi sedaj ni mogoče ravno obratno kot v do sedaj izvedenem postopku (vključno s sodnimi postopki v upravnih sporih) zatrjevati, da pa to sedaj pomeni, da pa razlastitvena upravičenka razpolaga z drugimi nadomestnimi nepremičninami, saj bi to – kot že povedano – pomenilo posledično spremembo prostorskega akta in premaknitev trase ter že povedane iz tega izhajajoče posledice. Pri tem pa zato tudi ni relevantno, da je razlastitvena upravičenka pri tem projektu (to je t.i. projekt Stožice) že spremenila pogoje gradbenega dovoljenja.

13. Kot pa je tožnikom že večkrat pojasnil prvostopni organ, pa je do razlike med ponudbo in zahtevo za razlastitev (ponudba je bila dana za 614,5 m, predlog za razlastitev pa za 702 m2) prišlo glede na izdelan elaborat in poročila o predlogu parcelacije, ki sta bila priložena vlogi za razlastitev. Ob tem pa je treba še upoštevati, da iz drugega odstavka 98. člena ZUreP-1 tudi izhaja, da mora biti v razlastitvenem elaboratu iz 3. točke prejšnjega odstavka natančno določen obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje, določene z lokacijskim načrtom, iz česar sledi, da ista površina glede na predpisan postopek ni obvezna. Četudi pa bi tožniki pristali na ponudbo za manjši obseg nepremičnine (kot je potem dejansko bila predlagana v zahtevi za razlastitev) in bi se v nadaljevanju izkazalo, da je v ponudbi podana površina neustrezna oziroma da ne zadošča, pa bi se lahko z razlastitvenim upravičencem (oziroma v tem primeru z razlastitveno upravičenko) dogovorili še o odkupu morebitne preostale potrebne površine nepremičnine, vendar pa vse to velja le v primeru, če bi do dogovora sploh prišlo, kar pa v obravnavanem primeru ne velja. Do podane zahteve za razlastitev, skupaj z vsemi prilogami (vključno z elaboratom in poročilom o predlogu parcelacije), kjer je bila točno določena površina parcele, predlagane za razlastitev, pa so se tožniki lahko opredelili. Sodišče zato tudi ne sledi tožbenem ugovoru o ne-identičnosti ponudbe in predloga ter s tem kršitvi ZUreP-1. 14. Kot pa je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 485/2013 (sklicevalo pa se je nanjo tudi v sodbi, I U 1829/2013), so razlogi, ki jih tožniki še vedno uveljavljajo posredno glede smiselnosti uvedbe postopka razlastitve za celotno parcelo zaradi otežkočenega oziroma onemogočenega dostopa na zemljišče oziroma po izvedeni razlastitvi na preostanek zemljišča, onemogočene gospodarske rabe preostanka dela parcele oziroma sedaj parc. št. 962/6 v izmeri 3857 m2, ipd., razlogi, ki pridejo v poštev v zvezi za uporabo 99. člena ZUreP-1. Ta člen namreč določa, da če razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine (prvi odstavek); razlastitveni zavezanec vloži zahtevo iz prejšnjega odstavka pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve; o zahtevi mora upravni organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi. V tem upravnem sporu pa sodišče presoja odločbo, s katero je bil uveden postopek razlastitve. Neuspel dogovor o odkupu celotne parc. št. 962/1 pred uvedbo postopka razlastitve pa tudi ne pomeni, da stranka z interesom MOL zato ne bi smela zahtevati razlastitve le za del, saj kot že povedano, je bila zahteva dana skladno z zakonom in po ugotovitvi, da razlastitvena upravičenka ni uspela pridobiti nepremičnine oziroma dela nepremičnine s parc. št. 962/1 pred uvedbo postopka razlastitve.

15. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo gradnjo in kršitev izdanega gradbenega dovoljenja oziroma neizkazanost pridobitve vseh upravnih dovoljenj (npr. izostanek postavljenih prometnih znakov) pa niso pravno relevantni ugovori v tem sporu in jih zato sodišče iz tega razloga ne obravnava.

16. Prav tako pa po presoji sodišča ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka na drugi stopnji. Drugostopni organ je namreč imel podlago, da je v pritožbenem postopku dopolnjeval postopek v skladu z 251. členom ZUP in pozval upravičenko, da določno opredeli roke za izvajanje del in kar je upravičenka tudi storila, organ pa je prejeto tudi posredoval tožnikom in strankam z interesom A.A., C.C. in D.D.. To pa tudi ne pomeni, da je bila zahteva za razlastitev razlastitvene upravičenke tako nepopolna, da bi terjala njeno zavrženje. Tekom postopka je namreč razlastitvena upravičenka opredelila tudi roke za gradnjo del oziroma opozorila na že njihov iztek (npr. druga pripravljalna vloga z dne 21. 2. 2014), s čimer so bili tožniki tudi seznanjeni. Zato po presoji sodišča ni mogoče reči, da zahteva za razlastitev ni vsebovala oziroma da ne vsebuje vseh sestavin po 98. členu ZUreP-1. 17. Glede na povedano je sodišče, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov in temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom MOL in strank z interesom C.C., A.A. in D.D. pa je sodišče sprejelo na podlagi ZPP, ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom MOL (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. V odgovoru na tožbo je stroške tudi specificirala v skladu z odvetniško tarifo. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela svoje navedbe, ki jih je podala tekom upravnega postopka, nato obrazložitev oziroma dele obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje. S temi navedbami pa ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015. Stranke z interesom C.C., D.D. in A.A. pa so predlagale zavrnitev tožbe, zaradi česar do povrnitve stroškov glede na citirani 154. člen ZPP niso upravičene.