Jedro

Pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 je prenehala veljati z dnem, ko je tožnica sprejela ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala po vrnitvi na delo k toženi stranki zaradi izvršitve pravnomočne sodbe v tem delovnem sporu (kljub vloženi reviziji zoper sodbo, ki je bila dopuščena le v zvezi z odločitvijo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo). Pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati, pa ni mogoče razvezati po 118. členu ZDR-1. Prav tako pa je materialno pravno napačna tudi odločitev, da je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 trajalo do izteka odpovednega roka po redni odpovedi iz poslovnega razloga, ker prenehanje pogodbe o zaposlitvi po izteku odpovednega roka sploh ne pride v poštev v primeru, kadar delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni tako, da se prvi odstavek I. točke izreka na novo v celoti glasi: "I. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 med tožečo stranko in toženo stranko sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, tožnici pa ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2016, ampak je trajalo do 2. 12. 2019. Pogodba o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019 za delovno mesto "samostojni strokovni delavec VII/2" se razveže z dnem 2. 12. 2019. Ugotovi se obstoj delovnega razmerje tožnice pri toženi stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 31. 12. 2016 do 2. 12. 2019, razen za čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019, tožena stranka pa je za obdobje (razen za čas zaposlitve tožnice na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019) dolžna tožnici obračunati nadomestilo bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016, in ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več in drugače (vrnitev na delo, priznanje obstoja delovnega razmerja po 3. 12. 2019, obračun in plačilo višjega reparacijskega zahtevka), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 ni prenehalo dne 31. 12. 2016, temveč je trajalo do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2019 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019 za delovno mesto "samostojni strokovni delavec VII/2" ter - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja, ji v roku 8 dni obračunati bruto plače v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 in ji po plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, kar je zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno nadomestilo v višini dveh bruto plač (3.553,26 EUR), od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pravilno: ki tečejo od zapadlosti do plačila), v presežku pa je zahtevek (za plačilo zneska 28.751,40 EUR) zavrnilo (II. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pravilno: od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila) (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta obe stranki, ki predlagata spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se zavzema za to, da bi ji sodišče priznalo višje denarno povračilo v višini najmanj šestih plač, tožena stranka pa predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da ugotovi, da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo do dneva zaposlitve nove delavke na delovnem mestu, na katerem je bila včasih zaposlena tožnica.

3. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del II. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo denarno povračilo v višini dveh plač, navaja, da je denarno povračilo prisojeno v prenizkem znesku, ker sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih kriterijev oziroma jih je ocenilo nepravilno, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožnici bi moralo biti prisojeno višje denarno povračilo, ker je bila ves čas trajanja delovnega razmerja vestna in marljiva delavka, ki jo je nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi izjemno prizadelo, saj zanj ni bilo nobenega zakonitega razloga, poleg tega pa je tožnica stara 59 let, njene zaposlitvene možnosti pa so izredno majhne.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe navaja, da je bila sodba izdana predčasno, saj sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni odločilo o ugovoru tožene stranke zoper prepis zvočnega posnetka, ki ga je tožena stranka prejela 4. 12. 2019, ugovor pa je vložila v zakonskem roku petih dni v skladu z določbo 125.a člena ZPP dne 9. 12. 2019. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba bi bila lahko izdana šele po odločitvi sodišča o ugovoru tožene stranke zoper prepis.

Prvostopenjsko sodišče je bilo glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS dolžno odločiti le o trajanju delovnega razmerja in reintegraciji ter izplačilu prejemkov iz delovnega razmerja, glede na tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi. Sodišče pa je v I. točki izreka sodbe samo dodalo tekst "na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016", ki ga tožbeni zahtevek ne vsebuje. Zato je prekoračilo tožbeni zahtevek in sprejelo napačno odločitev. Prekršilo je določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, po kateri sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkom, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo določbe 118. člena ZDR-1, ki predvideva poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi (na podlagi sodbe sodišča). Nedopustna je situacija, da bi po izdani ugotovitveni sodbi sodišča o prenehanju delovnega razmerja delavec kljub temu ostal zaposlen pri delodajalcu, zato ugotavljanje prenehanja delovnega razmerja ni vezano na posamično pogodbo o zaposlitvi, ampak na obstoj delovnega razmerja ne glede na to, na podlagi katere pogodbe o zaposlitvi trenutno obstaja. Sodišče prve stopnje pa je napačno odločilo, da lahko odloča le o prvi pogodbi o zaposlitvi, ne pa tudi o drugi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena s tožnico zaradi izvršitve pravnomočne sodbe sodišča. Tožena stranka je namreč v času prvega sojenja na delovno mesto, za katerega je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno tožnica, zaposlila drugo delavko. Ker na istem delovnem mestu ne moreta biti zaposleni dve delavki - tožnica in nova delavka, je morala tožena stranka zaradi izvršitve pravnomočne sodbe v obravnavani zadevi eni izmed njih odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po pravnomočnosti sodbe v prvem sojenju je kljub sproženemu revizijskemu postopku tožena stranka pravnomočno sodbo spoštovala in jo v celoti izvršila. Ker je tožnica dne 1. 9. 2018 dosegla starost 58 let in je po določbi 114. člena ZDR-1 uživala posebno pravno varstvo delavcev pred upokojitvijo, ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, potem ko je na novo sistemizirala delovno mesto, da ga je lahko ponudila tožnici. Tožnica je ponujeno novo pogodbo sprejela in bila v času revizijskega postopka in ponovnega sojenja v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sicer pravilno ugotovilo, da obstajajo med strankama razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, to je omajano zaupanje med strankama, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, vendar je zmotno presodilo, da lahko odloča le o prenehanju prve pogodbe o zaposlitvi, čeprav nobena od strank ni podala takšnega predloga, ampak je bil podan le predlog za odločanje o sodni razvezi - prenehanju delovnega razmerja na splošno. Sodišče bi že v prvem sojenju moralo ugotoviti prenehanje delovnega razmerja najkasneje na dan 11. 12. 2017, ko je na tožničino delovno mesto zaposlila novo delavko. S sprejeto zmotno odločitvijo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer obstajajo razlogi za prenehanje delovnega razmerja po prvi pogodbi o zaposlitvi, a je hkrati pustilo v veljavi delovno razmerje tožnice pri toženi stranki na podlagi druge pogodbe o zaposlitvi. S tem je povzročilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena dve leti preveč, oziroma da tožnica dejansko ostaja v delovnem razmerju pri toženi stranki, za nameček pa prejme še denarno povračilo v znesku dveh plač, tožena stranka pa takšno obravnavo s strani sodišča prejme zato, ker je po pravnomočnosti sodbe postopala pravilno in pravno korektno, ker je pravnomočno sodbo izvršila. Za toženo stranko bi bilo bolje, da tožnice nikoli ne bi pozvala nazaj na delo, ampak bi ji izplačala samo plače in nadomestilo plače za ves čas trajanja revizijskega postopka. Tako bi bila tožnica v sedanjem sojenju še vedno v delovnem razmerju na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi in bi ji delovno razmerje sedaj dokončno prenehalo in bi tožena stranka z nezakonitim postopanjem pridobila ugodnejši pravni položaj, kar je pravno nedopustno.

Sodišče prve stopnje je s sprejemom izpodbijane odločitve kršilo tudi določbo 359. člena ZPP, ki prepoveduje reformatio in peius. Na podlagi odločitve v prvem sojenju je bilo pravno stanje po pravnomočnosti sodbe takšno, da je bila tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, odločeno pa je bilo tudi o pravicah iz naslova restitucije. Na podlagi sedaj sprejete sodne odločitve pa je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, odločeno je o vseh pravicah iz naslova restitucije, hkrati pa ji je dosojeno še denarno povračilo v višini dveh bruto plač, kar pomeni, da je prišlo do poslabšanja pravnega stanja za toženo stranko, kar je v nasprotju z določbo 359. člena ZPP.

Tožena stranka še navaja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj bi moralo sodišče, glede na to, da je tožena stranka prijavila tožnico v zavarovanje in izvršila pravnomočno sodbo, zavrniti tožbeni zahtevek v tem delu.

Po mnenju tožene stranke je napačna tudi odločitev o denarnem povračilu, ker je sodišče napačno upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki tri leta. Če bi sodišče prve stopnje v prvem sojenju pravilno odločilo, do denarnega povračila sploh ne bi bila upravičena oziroma največ v višini ene plače. Tožena stranka še predlaga odreditev sojenja pred drugim sodnikom v primeru razveljavitve sodbe, zaradi uresničitve njene ustavne pravice do sodnega varstva. To je sojenja pred nepristranskim sodnikom.

5. Obe stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagali zavrnitev pritožb. 6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, oziroma kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je deloma napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno obrazložitev z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Zato jo je mogoče preizkusiti, čeprav glede posameznih vprašanj res ne vsebuje obsežnejše obrazložitve. Tožnica neutemeljeno uveljavlja to absolutno bistveno kršitev z navedbami, da je povračilo prisojeno v prenizkem znesku in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh relevantnih kriterijev pri njegovi odmeri. Izpodbijana sodba je v zvezi z višino prisojenega denarnega povračila sicer res zelo skopo obrazložena, kljub temu pa vsebuje navedbo bistvenih okoliščin, ki so na odmero vplivale. Sicer pa je iz pritožbe tožnice razvidno, da po vsebini to absolutno bistveno kršitev uveljavlja le pavšalno oziroma izpostavlja dejstvo, da sodišče ni ustrezno upoštevalo kriterijev za določitev povračila, kar pa predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi tožena stranka to bistveno kršitev uveljavlja zlasti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje. Če je odločitev materialno pravno napačna in obrazložena z razlogi, s katerimi stranka ne soglaša, to še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po citirani določbi.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi tega, ker je sodbo izdalo pred odločitvijo o ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je sodbo izdalo že pred tem, vendar pa to dejstvo na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivalo, saj se je ugovor nanašal le na pisno pomoto - napako pri zapisu odgovora direktorice tožene stranke na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, ker je napačno zapisana beseda "odločila" namesto "izločila". To očitno pomoto je sodišče prve stopnje popravilo, kot izhaja iz sklepa z dne 12. 12. 2019, ki je bil strankam istega dne poslan, sodba pa je bila strankam poslana 23. 12. 2019. Glede na vsebino popravka - poprave pisne pomote glede ene besede, je očitek bistvene kršitve s tem v zvezi neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, ko je v izreku sodbe (sicer napačno) navedlo, da se sodna razveza nanaša na pogodbo o zaposlitvi iz leta 2016. Tožnica je s podrednim zahtevkom zahtevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe, sodišče pa je ugotovilo prenehanje prve pogodbe o zaposlitvi (iz leta 2016), ki je nezakonito prenehala, z iztekom odpovednega roka po redni odpovedi iz poslovnega razloga. Če v tožbi ni bilo konkretno navedeno, na katero pogodbo se podredni zahtevek nanaša, to še ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka.

11. V obravnavani zadevi sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče že odločali, v revizijskem postopku pa je odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. S sodbo I Pd 45/2017 z dne 11. 12. 2017 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 nezakonito prenehala dne 31. 12. 2016, ter da je bila navedena pogodba za določen čas sklenjena nezakonito, ter se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki vzpostavi delovno razmerje in jo pozove nazaj na delo, jo prijavi v obvezna zavarovanja in ji obračuna bruto ter izplača neto plačo (pravilno: nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje, kar je tožeča stranka zahtevala drugače, pa je zavrnilo ter toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka tožeči stranki. Na pritožbo tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo Pdp 200/2018 z dne 26. 9. 2018 delno ugodilo pritožbi, delno spremenilo izpodbijani del sodbe glede teka zakonskih zamudnim obresti od neto nadomestila plače, v ostalem pa potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo VDSS je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je VSRS s sklepom VIII DoR 249/2018 z dne 23. 1. 2019 ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila toženki kršena pravica do kontradiktornosti postopka in do pravnega sredstva. Reviziji tožene stranke je ugodilo in s sklepom VIII Ips 22/2019 z dne 24. 9. 2019 sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka, da delovno razmerje še traja in v III. točki izreka ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je odločilo, kot je navedeno uvodoma (v 1. točki obrazložitve te sodbe), pri čemer je bila predmet ponovnega sojenja odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku (v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja z dnem 31. 12. 2016) ter odločitev o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem, ko se je pri toženi stranki na podlagi objave prostega delovnega mesta na tožničinem prvotnem delovnem mestu "višji svetovalec za turizem III - vodja sektorja" zaposlila nova delavka.

13. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ugotovilo, da je tožena stranka izvršila pravnomočno sodbo VDSS Pdp 200/2018 pred zaključkom revizijskega postopka. Tožnico je vrnila na delo, nato pa ji je dne 11. 2. 2019 pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 redno odpovedala iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "samostojni strokovni sodelavec VII/2". Tožnica je ponujeno novo pogodbo sprejela in opravlja delo pri toženi stranki na tem delovnem mestu.

14. Glede na odločitev VSRS je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), vendar je zmotno odločilo, da v zvezi s sodno razvezo lahko presoja le pogodbo o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, ne pa nove pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere tožnica po izvršitvi pravnomočne sodne odločbe opravlja delo pri toženi stranki. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 trajalo do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 11. 2. 2019 ter da je tožnica še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi nove pogodbe, ki jo je sprejela, ker v novo sklenjeno delovno razmerje sodišče ne more posegati.

S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje, čeprav je pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico pri toženi stranki ni mogoče glede na okoliščine in interes obeh strank, o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sploh ni odločilo v smislu določbe 118. člena ZDR-1, ki ima za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča, ne pa nadaljevanje delovnega razmerja po drugi pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 je prenehala veljati z dnem, ko je tožnica sprejela ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala po vrnitvi na delo k toženi stranki zaradi izvršitve pravnomočne sodbe v tem delovnem sporu (kljub vloženi reviziji zoper sodbo, ki je bila dopuščena le v zvezi z odločitvijo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo). Pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati, pa ni mogoče razvezati po 118. členu ZDR-1. Prav tako pa je materialno pravno napačna tudi odločitev, da je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 trajalo do izteka odpovednega roka po redni odpovedi iz poslovnega razloga, ker prenehanje pogodbe o zaposlitvi po izteku odpovednega roka sploh ne pride v poštev v primeru, kadar delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme.

15. V primeru, kot je obravnavani, je določbo 118. člena ZDR-1 potrebno razlagati tako, da lahko sodišče s sodbo razveže novo pogodbo o zaposlitvi, če so za sodno razvezo prve pogodbe o zaposlitvi, ki je nazakonito prenehala, obstajali pogoji iz te določbe. Zmotno je stališče tožnice, da ravnanje tožene stranke, ki je tožnico vrnila na delo, dokazuje, da je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico mogoče in da niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo. Nesprejemljivo je, da bi bila tožena stranka v slabšem položaju zato, ker je kljub vloženi reviziji izvršila sodno odločbo in tožnico reintegrirala, potem ko je zanjo na novo sistemizirala delovno mesto in ji ponudila zaposlitev po novi pogodbi o zaposlitvi, kar je storila izključno iz razloga, da je sodno odločbo lahko izvršila, ker je bilo tožničino prejšnje delovno mesto zasedeno in je nanj ni mogla vrniti.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja glede na vse okoliščine in interes pravdnih strank ni več mogoče, ker med strankama ni več zaupanja. Pritožba je torej utemeljena, v kolikor se zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zanjo izpolnjeni pogoji iz 118. člena ZDR-1, vendar pa je zmotno njeno stališče, da je potrebno določiti datum sodne razveze, to je ugotoviti prenehanje delovnega razmerja najkasneje na dan 13. 4. 2017, ko je tožena stranka na tožničino prejšnje delovno mesto zaposlila novo delavko. To ni okoliščina, ki odločilno vpliva na določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi bistveno pred dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. V skladu z uveljavljeno sodno prakso so za določitev datuma sodne razveze pred tem skrajnim datumom (dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje) lahko odločilne okoliščine na strani delavca kot npr. zaposlitev pri drugem delodajalcu, opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika, upokojitev ipd. V primerih, kadar npr. delodajalec nima možnosti vrniti delavca na prejšnje delovno mesto (zaradi organizacijskih sprememb, ukinitve delovnega mest ipd.) in je to razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pa se v sodni praksi datum sodne razveze praviloma določa na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče tako odločilo tudi v obravnavanem primeru, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini dveh plač, ki je po višini primerno, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča s stani tožnice zahtevano denarno povračilo v višini šestih plač pretirano. Višini prisojenega denarnega povračila nasprotujeta obe stranki, vendar neutemeljeno. Tudi če se upošteva le razmeroma kratko obdobje zaposlitve pri toženi stranki pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas (eno leto), za kar se zavzema tožena stranka, prisojeno povračilo ni previsoko, saj je treba upoštevati ne le trajanje zaposlitve, ampak tudi druge kriterije, določene v drugem odstavku 118. členu ZDR-1, med njimi možnosti delavca za novo zaposlitev (tožnica je starejša delavka, zaradi česar so njene zaposlitvene možnosti nedvomno zmanjšanje) in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (te so izključno na strani delodajalca), ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas od prenehanja delovnega razmerja. Prisojeno denarno povračilo je torej primerno in določeno v skladu s citirano določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, poleg tega pa po višini nikakor ne odstopa od uveljavljene sodne prakse v podobnih primerih, zato sta s tem v zvezi obe pritožbi neutemeljeni.

18. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper sodbo delno ugodilo ter v skladu z določbo prvega odstavka 351. ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zoper navedeno sodbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa sama krije stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker je s pritožbo uspela tožena stranka. Tudi tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (vključno s stroški odgovora na pritožbo tožnice), čeprav je s pritožbo delno uspela, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).