Jedro

Materialno procesno vodstvo ni namenjeno pozivom k vsebinskim spremembam tožbenega zahtevka. Vsebinskih navodil, kako oblikovati tožbeni zahtevek, sodišče tožeči stranki ne sme dati. Tožeča stranka s postavitvijo tožbenega zahtevka konkretne vsebine od sodišča zahteva, da mu zagotovi takšno pravno varstvo proti tožencu. Oblikovanje tožbenega zahtevka je odraz strankine dispozicije (svobodne volje) pri opredelitvi zahteve za pravno varstvo. V polje strankine presoje sodi, kakšno pravno varstvo bo upoštevaje svoje interese zasledovala (uveljavljala) od nasprotne stranke. Sodišče pa nato v mejah postavljenih zahtevkov le še odloča, če je tožbeni zahtevek utemeljen - ali je tožeča stranka do zahtevanega pravnega varstva upravičena po materialnem pravu in ali je pravno varstvo zahtevala z ustreznim tožbenim zahtevkom.

Prepovedovanje nelojalne konkurence po sistemu primarnosti generalne klavzule zainteresirani osebi nalaga, da v konkretnem primeru dokaže, da očitano ravnanje ustreza vsem elementom generalne klavzule. Takšna je tudi slovenska ureditev v ZVK. V tretjem odstavku 13. člena ZVK so posamična ravnanja nelojalne konkurence navedena zgolj eksemplifikativno.

Izraba značilnih znakov razlikovanja drugega podjetja je lahko dejanje nelojalne konkurence, če nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Logika takšnega delovanja je v pridobivanju kupcev na račun konkurentov, katerih znake razlikovanja podjetje izrablja, s čimer jim povzroča tržno škodo - izkorišča njihov ugled. Hkrati pa med potrošniki ustvarja zmedo glede izvora blaga. Zmeda pri tovrstni obliki nelojalnega konkuriranja nastane s tem, ko je celostna podoba izdelkov enega podjetja zamenljivo podobna izdelkom podjetja, ki je na trgu nastopalo že prej. Nelojalno konkuriranje v tej pojavni obliki je posledica bistvene podobnosti primerjanih izdelkov kot celote, s čimer v očeh kupca prihaja do zamenjevanja izdelkov (ustvarjanja „zmede“).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.267,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek z vsebino: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe prenehati z reklamiranjem, oglaševanjem oziroma ponujanjem semen, pakiranih v vrečkah dimenzije 10 cm x 14 cm (širina x višina), na katerih je na sprednji strani, v zgornji četrtini, uporabljena rdeča barva in sicer tako, da se površina rdeče obarvanosti iz leve proti desni strani zmanjšuje, pri čemer je razdalja med vrhom vrečke in zaključkom rdeče obarvanosti na levi strani sprednje strani vrečke med 4,5 cm in 5,5 cm, razdalja med vrhom vrečke in zaključkom rdeče obarvanosti na desni strani vrečke pa med 3 in 4 cm, meja med rdečim delom vrečke embalaže ter ostalimi elementi, ponazorjenimi na sprednji strani vrečke pa je diagonalna in povezuje obe navedeni točki na levi in desni strani vrečke.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe prenehati z reklamiranjem, oglaševanjem oziroma ponujanjem semen, pakiranih v vrečkah, pri katerih je v zgornjem delu na sprednji strani uporabljena rdeča barva tako, da rdeča barva v primerjavi s preostalo površino sprednje strani vrečke, v kateri so pakirana semena, predstavlja manjši del površine.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odstraniti iz gospodarskega prometa na svoje stroške vse vrečke semen iz prve in druge točke.“ Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.991,65 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je uvodoma povzeti tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala prepoved uporabe vrečk dimenzije 10 x 14 cm z določeno površino rdeče obarvanosti, zavrnilo na podlagi stališča, da vnos zgolj teh dveh okoliščin v tožbeni zahtevek izključuje možnost presoje vpliva ostalih elementov na vrečki na zaznavo potrošnika. Z ugoditvijo takšnemu zahtevku bi bili predmet prepovedi avtomatično vsi primerki vrečk tožene stranke z določeno dimenzijo, ki bi vsebovali takšno polje rdeče obarvanosti, ne glede na siceršnje razlikovalne elemente in njihov vpliv na celostno zaznavo potrošnika.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita neizvajanje materialnega procesnega vodstva, ki bi tožečo stranko spodbudilo k modifikaciji tožbenega zahtevka, kolikor je sodišče menilo, da je obstoječi tožbeni zahtevek neutemeljen. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno pozivom k vsebinskim spremembam tožbenega zahtevka.(1) Vsebinskih navodil, kako oblikovati tožbeni zahtevek, sodišče tožeči stranki ne sme dati. Tožeča stranka s postavitvijo tožbenega zahtevka konkretne vsebine od sodišča zahteva, da mu zagotovi takšno pravno varstvo proti tožencu. Oblikovanje tožbenega zahtevka je odraz strankine dispozicije (svobodne volje) pri opredelitvi zahteve za pravno varstvo. V polje strankine presoje sodi, kakšno pravno varstvo bo upoštevaje svoje interese zasledovala (uveljavljala) od nasprotne stranke. Sodišče pa nato v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP) le še odloča, če je tožbeni zahtevek utemeljen (prvi odstavek 310. člena ZPP) - ali je tožeča stranka do zahtevanega pravnega varstva upravičena po materialnem pravu in ali je pravno varstvo zahtevala z ustreznim tožbenim zahtevkom.(2)

7. Ne glede na pravkar obrazloženo prepoved pozivanja k pravilnemu oblikovanju tožbenih zahtevkov, pa se je v sodni praksi v vsakem primeru ustalilo še stališče, da sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, ko že trditve nasprotne stranke igrajo enako vlogo.(3) Ker je tožena stranka opozarjala na nedoločnost postavljenega tožbenega zahtevka (npr. v 12. točki njene pripravljalne vloge z dne 22. 6. 2015 in 7. točki odgovora na tožbo), je očitek sodišču prve stopnje o neizvajanju materialnega procesnega vodstva tudi iz tega razloga neutemeljen.

8. Nelojalna konkurenca je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZVK prepovedana. Nelojalna konkurenca je v drugem odstavku istega člena definirana kot dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Prepovedovanje nelojalne konkurence po sistemu primarnosti generalne klavzule zainteresirani osebi nalaga, da v konkretnem primeru dokaže, da očitano ravnanje ustreza vsem elementom generalne klavzule. Takšna je tudi slovenska ureditev v ZVK.(4) V tretjem odstavku 13. člena ZVK so posamična ravnanja nelojalne konkurence navedena zgolj eksemplifikativno. V konkretnem primeru je tožeča stranka toženi stranki očitala nelojalno konkuriranje pri prodaji semen rastlin za domačo rabo („hobi semena/vrtičkarski program“) z ustvarjanjem zmede glede izvora blaga. Po stališču tožeče stranke naj bi do ustvarjanja zmede prihajalo s tem, da tožena stranka prodaja semena v vrečkah z grafično podobo, ki je zamenljivo podobna grafični podobi vrečk tožeče stranke.

9. Izraba značilnih znakov razlikovanja drugega podjetja je lahko dejanje nelojalne konkurence, če nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Logika takšnega delovanja je v pridobivanju kupcev na račun konkurentov, katerih znake razlikovanja podjetje izrablja, s čimer jim povzroča tržno škodo - izkorišča njihov ugled. Hkrati pa med potrošniki ustvarja zmedo glede izvora blaga. Zmeda pri tovrstni obliki nelojalnega konkuriranja nastane s tem, ko je celostna podoba izdelkov enega podjetja zamenljivo podobna izdelkom podjetja, ki je na trgu nastopalo že prej. Nelojalno konkuriranje v tej pojavni obliki je posledica bistvene podobnosti primerjanih izdelkov kot celote, s čimer v očeh kupca prihaja do zamenjevanja izdelkov (ustvarjanja „zmede“).

10. Obseg varstva glede vseh kršitev nelojalne konkurence opredeljuje 26. člen ZVK. Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče (prvi odstavek 26. člena ZVK). Tožbeni zahtevek mora zato vsebovati konkretizirane oblike dejanja nelojalne konkurence, sicer mu ni mogoče ugoditi.(5)

11. Tožeča stranka se je v svojem tožbenem zahtevku osredotočila le na dve prvini vrečk za semena tožene stranke - polje rdeče obarvanosti in dimenzijo samih vrečk. Vendar protipravnega dejanja nelojalne konkurence v pojavni obliki izrabe značilnih znakov razlikovanja ne povzročijo posamezni grafični ali drugi elementi, ki šele skupaj tvorijo celostno podobo izdelka. Ti elementi bi bili pomembni le v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, ko sodišče z ovrednotenjem posameznih elementov in njihovo primerjavo ter medsebojnim vplivom izpeljuje materialnopravni sklep o (ne)obstoju zamenljive celostne podobe primerjanih izdelkov. V konkretnem primeru to pomeni, da dejanja nelojalne konkurence ne predstavlja uporaba polja rdeče obarvanosti in/ali specificirane dimenzije vrečke za semena, temveč kvečjemu celostna podoba izdelka kot takega. Ker pa je uvodoma dobesedno povzeti zahtevek tožeče stranke meril na prepoved uporabe polja rdeče obarvanosti in določene dimenzije vrečke, kar pa ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence, ki jih je po 26. členu ZVK mogoče prepovedovati (in odstranjevati posledice takih kršitev), je bila tožba tožeče stranke nesklepčna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Ker že obravnavani razlogi o nepotrebnosti izvajanja materialnega procesnega vodstva in nesklepčnosti tožbe terjajo zavrnitev tožbenega zahtevka, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi argumenti na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP ni bilo potrebno ukvarjati, ker ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve. Ker prav tako niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.019,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.267,82 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. A. Galič v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, prva knjiga, str. 36. Podobno VSL sodba Cpg 1252/1994. Vsebinskim spremembam tožbenih zahtevkov tudi nista namenjena instituta pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) ali vračanje nepopolnih vlog v popravo ali dopolnitev (108. člen ZPP). Cit. delo, prav tam.

Op. št. (2): Gl. VS RS II Ips 336/2009, 10. točka obrazložitve.

Op. št. (3): VS RS III Ips 111/2011, III Ips 46/2010, II Ips 163/2012. Op. št. (4): Prim. B. Zabel, Tržno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 345 - 346. Op. št. (5): VS RS III Ips 95/2003.