Jedro

Zahtevek za popravo, gledan kot celota, ki vsebuje delno mnenjske navedbe tožeče stranke, delno ponovitev tistega, kar je bilo povedano v prispevku, in delno (nebistveno) dopolnitev, nima narave popravka v smislu 4. odstavka 26. člena ZMed. Z objavo popravka ne bi bil dosežen njegov namen, saj se z njim objavljeno obvestilo vsebinsko ne popravlja ali bistveno dopolnjuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. "Tožena stranka, odgovorni urednik K. - M. J., je dolžan najkasneje v drugi izdaji medija oziroma oddaji K. po pravnomočnosti sodbe, brez sprememb in dopolnitev, na enak ali enakovreden način, na katerega se nanaša, objaviti popravek prispevka "S. zavaja", predvajanega v oddaji K. dne 23. januarja 2009, in sicer, da se ob branju spodaj navedenega popravka predvajajo tudi slike tistega dela spornega posnetka, ki je v neposredni zvezi s popravkom, z dne 23.1.2009, in sicer: POPRAVEK prispevka objavljenega v programu oziroma oddaji K., ki je bil objavljen 23. januarja 2009 ob 18.00 uri.

"S. ne zavaja javnosti in vse postopke vodi transparentno ter skladno s pravili stroke".

V prispevku v oddaji K., ki je bil objavljen 23. januarja 2009 ob 18.00 uri, z naslovom "S. zavaja", je bila napačno prikazana dejavnost S., češ da slednja le zavaja in da se izmika pojasnilom, ali so sploh najeli kakšnega tujega zdravstvenega eksperta, ki bi dognal malomarno in nepravilno ravnanje mariborskih zdravnikov v konkretnem primeru smrti 12-letnega dečka. S. nikoli ni zavajala slovenske javnosti in je tako pri imenovanju prvega, kot drugega zdravstvenega eksperta ravnala strokovno in korektno in je v konkretnem primeru sprožila vse ustrezne postopke za odkrivanje odgovornosti. S. je prvega zdravstvenega eksperta, ki se je kasneje izključil, predlagala po priporočilu klinike v L., v primeru drugega zdravstvenega eksperta pa je preko tuje zdravniške zbornice potekalo le preverjanje, ali gre za ustreznega eksperta, pri iskanju najprimernejšega pa je S. uporabila neformalne kanale sodelovanja s tujo zdravniško zbornico, kar je skladno s siceršnjo prakso sodelovanja med zbornicami v takšnih primerih. Tako je S. ravnala z vso dolžno skrbnostjo in skladno s pravili stroke.

S.

2. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo objavo popravka na prispevek tožene stranke "S. zavaja", predvajanega v oddaji K. 23. januarja 2009, z naslovom "S. ne zavaja javnosti in vse postopke vodi transparentno ter skladno s pravili stroke" z vsebino natančneje razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 224,58 EUR, v primeru zamude z zamudno posledico. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da ima tožeča stranka (njen interes je bil prizadet z objavo spornega prispevka), pravico zahtevati objavo popravka, ki ustreza določbi 4. odst. 26. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 s spremembami in dopolnitvami; ZMed).

Proti sodbi se je pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. Izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zahtevana objava popravka izpolnjuje pogoje 4. odst. 26. člena ZMed, saj po njegovem prepričanju predstavlja pretežni del zahtevanega besedila vrednostno oceno in mnenje o lastnem delu. Z novinarskim prispevkom ni bilo poseženo v pravice in interes S. kot pravne osebe, temveč kvečjemu v interes fizične osebe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker tako rekoč enači poročanje o S. kot pravni osebi in njeni predsednici kot posameznici. Iz vsebine prispevka je namreč razvidno, da je bil očitek o izmikanju namenjen posameznici oziroma predsednici, ki jo je novinarka malodane zalezovala, da bi podala izjavo oziroma intervju. Poudarja, da je temeljni namen popravka popravljanje ali zanikanje napačnih ali neresničnih navedb, ne pa nekakšno sodelovanje prizadetega pri pripravi programske vsebine. V obravnavanem primeru je bila del novinarskega prispevka tudi izjava predsednice S. oziroma njeno pojasnilo glede poteka dogodka o postopkih S. ob smrti mladoletnega pacienta. Tožeča stranka z zahtevkom za objavo popravka ta isti del pojasnila ponavlja, ga dopolnjuje z dodatnimi pojasnili, predvsem pa z oceno lastnega ravnanja. Prizadeti ne more zahtevati objave popravka tistega dela obvestila, ki ga je predhodno podal že sam. Izčrpno razloguje o tem, da pravica popravka ni svoboda izražanja tistega, ki popravek zahteva, temveč pravica, s katero se svoboda izražanja (medija) in uredniška avtonomija omejuje. Prizadeti mora biti zato pri reakciji na objavljeno obvestilo omejen in ne more v okviru pravice do popravka zahtevati objave nasprotnega lastnega mnenja ali ocen. Vsekakor je predmet presoje, ali z zahtevanim popravkom ni prekomerno poseženo v uredniško avtonomijo in svobodo oblikovanja programskih vsebin. Če bi pravica do popravka res pomenila "sestavni del dialoga", ki bi posledično pomenil dolžnost objavljanja mnenj, ocen, vrednotenj in pojasnjevanja že pojasnjenih stvari, bi pravica do popravka pomenila konec svobode izražanja in uredniške avtonomije medijev. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o restriktivni razlagi odklonilnih razlogov po 31. členu ZMed in široki razlagi 26. člena ZMed. Ker ZMed odgovornemu uredniku ne dovoljuje posega v zahtevano besedilo popravka (27. člen ZMed) lahko zavrne le objavo celotnega besedila popravka, četudi je le za del besedila podan odklonitveni razlog po 31. člen ZMed.

Pritožba je utemeljena.

Osnovni pogoj (1. odst. 26. člena ZMed), da lahko prizadeti od odgovornega urednika zahteva, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega besedila je, da je bila z njim prizadeta njegova pravica ali interes. Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je prispevek v oddaji K. z naslovom "S. zavaja" z dne 23.1.2009 (DVD - A5), take narave in vsebine, s katero sta lahko in sta v obravnavanem primeru prizadeta pravica ter interes tožeče stranke. Za pritožbeno naziranje, da predsednica S. pod "navideznim interesom tožeče stranke kot pravne osebe zasleduje svoj osebni interes", zlorablja pravico do popravka, v spornem prispevku ni podlage. Že naslov prispevka "S. zavaja", kot tudi njegova vsebina, potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da se očitki nanašajo na tožečo stranko. Tožeča stranka, ki je pravna oseba, deluje preko svojih zastopnikov, to je prim. asist. G. Ž. K., dr. med., njene predsednice.

Po oceni pritožbenega sodišča pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je to, kar tožnica uveljavlja s predlaganim popravkom, že vsebovano v objavljenem prispevku, kar predstavlja odklonitveni razlog po 2. alineji 1. točke 31. člena ZMed. Odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka med drugim, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Del novinarjevega prispevka je bil, kot navaja pritožnik, "izjava predsednice oziroma njeno pojasnilo glede poteka dogodkov ob postopkih zbornice ob smrti mladoletnega pacienta", kar želi tožeča stranka s predlaganim popravkom pojasniti in dopolniti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je besedilo: "da je S. prvega zdravstvenega eksperta, ki se je kasneje izključil, predlagala po priporočilu k v L., v primeru drugega zdravstvenega eksperta pa je preko tuje zdravniške zbornice potekalo le preverjanje, ali gre za ustreznega eksperta, pri iskanju najprimernejšega pa je S. uporabila le neformalne kanale sodelovanja s tujo zdravniško zbornico, kar je skladno s siceršnjo prakso sodelovanja med zbornicami v takšnih primerih" delno že vsebovano v objavljenem prispevku, delno pa predstavlja dopolnitev. Upravičenost delne ponovitve izjave utemeljuje z oceno, da odgovor tožeče stranke, objavljen v prispevku, ni popolnoma razumljiv in da bi se brez ponavljanja lahko izgubil pravi pomen sporočila, ki ga zasleduje tožeča stranka z zahtevanim popravkom. Čeprav res iz prispevka ni jasno razvidno, na katera vprašanja se nanaša odgovor predsednice tožeče stranke, ni mogoče slediti oceni sodišča prve stopnje, da je zato njen odgovor nerazumljiv. Njen odgovor jasno kaže na to, da nasprotuje trditvam tožene stranke, da je tožeča stranka zavajala slovensko javnost, s tem, da se izmika pojasnilu o najetju tujih zdravstvenih ekspertov, kar pojasnjuje tožeča stranka v zahtevani objavi popravka. Dopolnitev lahko predstavlja le pojasnilo o uporabi "neformalnih kanalov sodelovanja" s tujo zdravniško zbornico, pri čemer pa tožeča stranka niti ne pojasni, za kakšne neformalne kanale naj bi šlo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da omenjena dopolnitev bistveno vpliva na oceno in zaznavanje dejstev povprečnega gledalca, kakšno je bilo delovanje S. v konkretnem primeru in se zato z njo bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu, s čemer pritožbeno sodišče ne soglaša. S predlagano dopolnitvijo se namreč jedro sporočila ne spreminja. Zahtevek za popravo, gledan kot celota (določba 27. člena ZMed določa, da se mora objaviti popravek brez sprememb in dopolnitev), ki po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vsebuje delno mnenjske navedbe tožeče stranke, delno ponovitev tistega, kar je bilo povedano v prispevku in delno dopolnitev, nima narave popravka v smislu 4. odst. 26. člena ZMed. Z objavo popravka ne bi bil dosežen njegov namen, saj se z njim objavljeno obvestilo vsebinsko ne popravlja ali bistveno dopolnjuje. Gre za okoliščino iz 2. odst. 31. člena ZMed, ki odgovornemu uredniku nudi podlago, da zavrne zahtevek za objavo popravka, spričo česar je neutemeljen tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka želi doseči objavo popravka (2. odst. 35. člena ZMed).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, prispevek z naslovom "S. zavaja" na priloženem DVD (priloga spisa A5) in se njegova odločba opira samo na listinske dokaze in ta dokaz (posnetek oddaje), je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 2. alineje 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; 45/08; ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje pritožbenemu sodišču, da v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odloča o stroških vsega postopka. Tožeča stranka s tožbo ni uspela in do povrnitve stroškov ni upravičena (1. odst. 154.člena ZPP). Toženec ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi priglasil stroškov, zato pritožbenemu sodišču o njegovih stroških ni bilo treba odločati.