Jedro

Pri izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji gre za pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, katerega vsebine ni mogoče določiti na abstraktno regulativni ravni, ampak le v konkretnih življenjskih primerih. Zapolnjuje se torej s sodno prakso. Po sodni praksi revizijskega sodišča se sicer, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko enakovrednih metod, šteje, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od teh metod. Zavarovanec lahko izbere tako metodo zdravljenja kot zdravstveni zavod oziroma državo, v kateri bo zdravstvene storitve uveljavljal, pravica do zdravljenja v tujini v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja pa mu ne zagotavlja tudi trenutnih (vrhunskih) dosežkov medicinske znanosti in tehnike, temveč le storitve v mejah zakonov in podzakonskimi predpisi določenih standardov.

Vendar v okoliščinah konkretnega primera, ko so se operacije prirojenih srčnih napak pri otrocih po minimalni invazivni metodi tudi v Sloveniji izvajale že pred obravnavanim obdobjem (in ponovno tudi kasneje), ravno v obravnavnem obdobju pa ne, ker za to ni bilo zadostne varnosti in varnega okolja, temveč je bilo za to poskrbljeno pri zunanji ustanovi, sploh ne gre za primer, ki bi bil enak ali bistveno podoben s primeri iz dosedanje sodne prakse revizijskega sodišča. Možnosti zdravljenja prirojenih srčnih napak pri otrocih v Sloveniji v obravnavanem obdobju so bile izčrpane.

Izrek

I. Pritožba toženca v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe v V. točki izreka se zavrže. II. Pritožbi tožnice se ugodi, pritožbi toženca v delu zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v: - II. točki izreka sodbe tako, da glasi: "Toženec je dolžan tožnici povrniti 23.654,21 EUR stroškov zdravljenja v tujini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 4. 2017 dalje do plačila, vse roku 8 dni od prejema sodbe.

V preostalem (na plačilo zneska 2.500,00 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne." in - VI. točki izreka tako, da se znesek 1.885,74 EUR zniža na znesek 1.793,00 EUR.

III. V preostalem se pritožba toženca zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 347,45 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo 3. točko izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2015. V II. točki je tožencu naložilo, da v 8-ih dneh tožnici povrne 26.154,21 EUR stroškov zdravljenja v tujini, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 172,36 EUR zavrnilo. S IV. točko je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 2.111,42 EUR, ustavilo. S V. točko izreka je tožbo v delu na priznanje pravice do zdravljenja v tujini v medicinskem centru A. v Izraelu zaradi odprave prirojene srčne napake s posegom preko minimalne desne torakotomije zavrglo. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici v 8-ih dneh plačati 1.885,74 EUR stroškov sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Toženec zoper I., II., V. in VI. točko izreka, tožnica zoper del II. točke izreka glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.

3. Toženec se sicer strinja z zavrženjem tožbe, vendar bi moralo sodišče prve stopnje obstoj negativne procesne predpostavke upoštevati tudi pri odločanju o ostalem delu tožbenega zahtevka. O nepriznanju pravice do zdravljenja v tujini je že bilo meritorno odločeno z odločbo z dne 16. 5. 2015. Pravica do zdravljenja v tujini in obveznost povračila stroškov sta vsebinsko in pravno neločljivo povezani. Ker tožnici pravica do zdravljenja v tujini ni bila priznana, ji ne more biti priznano niti povračilo stroškov tega zdravljenja. Odločba z dne 24. 8. 2015 je zato pravilna, dokončna odločba z dne 9. 11. 2015 pa napačna. Stališče sodišča prve stopnje, da so zaradi že izvedenega zdravljenja v tujini podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o povračilu stroškov je zmotno, in pomeni izigravanje zakonskih pogojev. Podana je kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pogoji iz 44.a člena ZZVZZ niso izpolnjeni. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela tožnica prirojeno srčno napako hemodinamsko pomemben ASD secundum, ASD in persistentna leva zgornja vena kava ter da se zdravljene te bolezni lahko izvaja s perkutanim zapiranjem ASD, minimalno invazivno metodo zapiranja ASD in klasično metodo zapiranja s polno sternotomijo, vendar je razlaga 44.a člena ZZVZZ napačna. V času, ko se je tožnica zdravila v tujini, je v Sloveniji obstajala možnost zdravljenja po klasični sternotomiji. Obstoj vsaj ene izmed več metod zdravljenja pomeni, da možnosti zdravljenja niso izkoriščene, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da zagotavljanje le klasične metode zdravljenja prirojene srčne napake samo po sebi ni zadostno za zaključek o neizčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji. Zmoten je tudi zaključek, da so bile možnosti zdravljenja prirojene srčne napake v Sloveniji izčrpane, ker se minimalna invazivna metoda v Sloveniji v obdobju, ko je tožnica potrebovala operacijo, ni izvajala. Takšno stališče odstopa od sodne prakse (na primer VIII Ips 259/2010, Psp 251/2011, VIII Ips 179/2013, Psp 181/2011), po kateri se, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih in enakovrednih metod, šteje, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane le, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od teh metod. Pravica do zdravljenja v tujini v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja ne zagotavlja najkvalitetnejših sodobnih zdravstvenih storitev, temveč le storitve v mejah zakonov in podzakonskimi predpisi določenih standardov. Zavarovanec nima pravice, da si iz obveznega zavarovanja izbere kvalitetnejšo zdravstveno storitev v tujini, ki se izvaja z naprednejšo tehniko, temveč gre za lastno izbiro in na stroške zavarovanca.

Priče so potrdile, da sta pri srčnih operacijah otrok možni klasična operacija in minimalna invazivna metoda ter imata obe enak končni rezultat. Vse ostale okoliščine, ki jih je pri presoji upoštevalo sodišče prve stopnje, v 44.a členu ZZVZZ nimajo podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obe metodi pripeljeta do enakega končnega učinka, to je odprave srčne okvare. Napačno pa je zaključilo, da je rehabilitacija pri minimalni invazivni metodi zelo kratka in ozdravitev bistveno hitrejša, saj je med slabostmi te metode daljša rehabilitacija. Zaslišana dr. B.B. in dr. C.C. sta izpovedala, da gre pri obeh metodah otrok domov po tednu dni, zato sta obe metodi enakovredni. Tudi obstoj bolečin ne more biti razlog za prednost ene metode pred drugo. Po izpovedi dr. C.C. bolečine izginejo hitreje pri klasični metodi. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izpovedbami, zato je podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po 44.a členu ZZVZZ je pravno relevantno le vprašanje, ali so vse možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, zato ni pomembno, katera metoda ima manjše estetske posledice, po kateri je okrevanje hitrejše. Po izpovedbah dr. B.B., dr. D.D. in dr. E.E. ima vsaka metoda svoje prednosti in slabosti. Klasična je bolj varna, pri minimalno invazivni pa je manj krvavitve in vidnih posledic. Dr. B.B. je izrecno izpovedal, da minimalna invazivna metoda sploh ni doktinarno priznana, tudi zaradi manjše varnosti. Po 51. členu URS ima vsak pravico do zdravstvenega varstva, vendar le pod zakonskimi pogoji. V Sloveniji se je izvajala klasična metoda zdravljenja, zato 51. člen URS ni bil kršen.

Razlog za povračilo stroškov zdravljenja v tujini ne more biti niti nezaupanje v slovenski zdravstveni sistem, o čemer je izpovedoval tožničin oče, sodišče prve stopnje pa mu je verjelo, čeprav je dr. C.C. izpovedoval drugače. Jasno je izpovedal, da so staršem ves čas nudili informacije, da pa so starši odpovedali predoperativne priprave in tožnico na pregled pripeljali šele aprila 2015. Priče so izpovedale, da so se srčne operacije pri otrocih, tako klasične kot minimalno invazivne, v Sloveniji izvajale od 2008 do 2013 po programu, ki ga je vodil dr. F.F. Po njegovem odhodu pa so se izvajale klasične operacije, zato se zavarovancev v tujino ni pošiljalo. Tožnica ni bila postavljena v neenakopraven položaj, saj so se za operacijo v tujini odločili sami. Do neenake obravnave ni prišlo niti z ugoditveno sodbo v drugi zadevi, v kateri je prišlo do operacije z minimalno invazivno metodo zaradi neuspešnosti predvidene katetrske operacije. Sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokaznega postopka v smeri primerljivosti zdravstvenih stanj. Ker zaključki sodišča prve stopnje niso skladni z izvedenimi dokazi, gre za kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je sicer tudi po višini napačno uporabilo 23. člen ZZVZZ, ko je tožnici, namesto 90 %, priznalo povračilo celotnih stroškov zdravljenja v tujini. Napačno je v stroške postopka tožnici priznalo 200 točk za posvet s stranko.

4. Tožnica se pritožuje zaradi kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe in obrazložitev, da je sodišče zamudne obresti dosodilo tako, kot jih je zahtevala, sta med sabo v nasprotju. V vlogi z dne 7. 4. 2017 je namreč zahtevala zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, zato bi ji moralo zakonske zamudne obresti priznati od vložitve tožbe dalje ali pa vsaj od 7. 4. 2017 do plačila. Predlaga povračilo stroškov.

5. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo prepričljivejšo izpoved dr. D.D., izpovedi dr. B.B. in dr. C.C. sta neverodostojni. Izpoved dr. D.D. je skladna z izpovedjo dr. G.G. v drugem socialnem sporu. Prilaga izvedensko mnenje dr. D.D. z dne 28. 9. 2017, pridobljeno v drugi tovrstni zadevi. Priglaša stroške.

6. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da je zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti lahko utemeljen le od 7. 4. 2017 dalje (Psp 397/2015, III Ips 28/2005).

7. Pritožba toženca zoper sklep o zavrženju dela tožbe ni dovoljena, delno pa je utemeljena njegova pritožba zoper sodbo.

Pritožba tožnice je utemeljena.

8. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, torej I., II., V. in IV. točki izreka, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja: - da toženec za pritožbo v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe nima pravnega interesa, - da je izpodbijani ugoditveni del sodbe izdan na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar delno zmotno uporabljenega materialnega prava, in - da je s stroškovnim sklepom materialno pravo delno zmotno uporabljeno.

V postopku pa ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbah zatrjevanih.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

9. Izpodbijano sodno odločbo, tudi v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti, je mogoče preizkusiti, zato v tožničini pritožbi zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Podana ni niti s strani toženca zatrjevana kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo z izpodbijano I. in II. točko izreka odločeno o zahtevku, o katerem naj bi bilo že pravnomočno razsojeno. Ta kršitev je podana, če je o isti zadevi že pravnomočno razsodilo sodišče. Gre za t. i. res iudicato, ki predstavlja negativno procesno predpostavko za meritorno sojenje. Vendar o povračilu stroškov zdravljenja v tujini, niti pravici do zdravljenja v tujini sodišče predhodno sploh ni razsojalo. Čeprav je toženec z odločbo z dne 15. 6. 2015, potrjeno z odločbo z dne 14. 7. 2015, že dokončno in pravnomočno zavrnil tožničino vlogo za odobritev zdravljenja v tujini, se v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 9. 11. 2015 o povračilu stroškov zdravljenja v tujini, ki jo je že sam toženec obravnaval po vsebini. Ker možnosti zdravljenja v Sloveniji naj ne bi bile izčrpane, jo je kot neutemeljeno zavrnil s 3. točko izreka dokončne odločbe. Hkrati je bilo s 1. točko izreka dokončne odločbe pritožbi delno ugodeno in z 2. točko izreka sklep z dne 24. 8. 2015, s katerim je bilo ob obrazložitvi, da se je o isti zadevi že vodil postopek, izrečeno, da se vloga za povračilo stroškov zdravljenja v tujini zavrne (in torej ne zavrže). V obravnavanem predsodnem postopku je bilo pridobljeno mnenje konzilija, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso izčrpane.

Iz navedenih razlogov so v obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjene procesne predpostavke za meritorno sojenje in je sodišče prve stopnje v tem sporu dokončno odločbo utemeljeno presojalo po vsebini. Pritožnikovo drugačno stališče, da bi bilo potrebno v socialnem sporu odpraviti dokončno odločbo, potrditi pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe oziroma zahtevo za povračilo stroškov zavreči, je zmotno in zato nesprejemljivo in bi pomenilo nedopustno odločitev v škodo tožnice. 2

11. Podana pa ni niti v pritožbi toženca zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za t. i. protispisnost, ki je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje nasprotij med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin, ta kršitev ni podana. Toženec z navedbami, da zaključki sodišča prve stopnje naj ne bi bili skladni z izvedenimi dokazi, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe (zoper V. točko izreka)

12. Za pritožbo zoper sklep o zavrženju dela tožbe na priznanje pravice do zdravljenja v tujini v medicinskem centru A. v Izraelu zaradi odprave prirojene srčne napake s posegom preko minimalne desne torakotomije v V. točki izreka toženec nima pravnega interesa.

13. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi s pritožbo kot pravnim sredstvom, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar pritožnik svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspel, ne more več izboljšati, pravni interes za pritožbo ni podan. Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožba nedovoljena.

14. O pravici do zdravljenja v tujini v medicinskem centru A. v Izraelu zaradi odprave prirojene srčne napake s posegom preko minimalne desne torakotomije je toženec že odločil z zavrnilno dokončno in pravnomočno odločbo, ki ni predmet tega socialnega spora. Torej je bila ta pravica tožnici že zavrnjena, zato si toženec svojega pravnega položaja s pritožbo ne more več izboljšati. Posledično ne izkazuje pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev zoper zavrženje tožbe.

K pritožbi toženca v delu zoper sodbo (zoper I. in II. točko izreka)

15. V obravnavani zadevi gre torej za povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Izpodbijana sodba je izdana na podlagi bistveno pravilnih dejanskih in glede izpolnjenih zakonskih pogojev za povračilo stroškov zdravljenja v tujini tudi materialnih zaključkov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa je potrebno poudariti predvsem naslednje.

16. Bistvene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje so: Mladoletna tožnica je imela prirojeno srčno napako z diagnozo hemodinamsko pomemben ASD sekundum, ASD in persistentna leva zgornja vena kava. 15. 6. 2015 je bila v medicinskem centru A. v Izraelu operirana s posegom preko minimalne desne torakotomije oziroma s t. i. minimalno invazivno metodo. Tožnica je bila v tujini operirana po tem, ko do operacije v Sloveniji, kljub že opravljenim predoperativnim pripravam, ni prišlo.

Prirojena srčna napaka, kot jo je imela tožnica, se lahko zdravi na več načinov, od katerih se je v Sloveniji v obravnavanem obdobju izvajala le klasična kirurška metoda na odprtem srcu. Operativno zdravljenje z minimalno invazivno metodo se torej takrat ni izvajalo. Po ugotovitvah Komisije za presojo dejavnosti otroške srčne kirurgije v Univerzitetnem kliničnem centru v H.3 za to ni bilo zadostne varnosti in varnega okolja, temveč je bilo za to poskrbljeno pri zunanji ustanovi. Od 2008 do 2013 se je operativno zdravljenje izvajalo tudi z minimalno invazivno metodo po programu, ki ga je vodil dr. F.F. Učinek obeh metod, torej klasične kirurške in minimalno invazivne metode, je odprava srčne napake, obe metodi pa imata določene prednosti in slabosti.4 Sodišče prve stopnje je utemeljeno in skladno z izpovedbami poudarilo zlasti prednosti minimalne invazivne metode.

17. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju5. Po 1. odstavku 44.a člena ZZVZZ ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja. Stroški zdravstvenih storitev se povrnejo v višini dejanskih stroškov storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene (2. odstavek 44.a člena). Vendar je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo najmanj 90 % vrednosti zdravljenja v tujini (2. točka 1. odstavka 23. člena ZZVZZ). Za povračilo stroškov zdravljenja v tujini morajo biti izpolnjeni vsi trije, kumulativno predpisani pogoji iz 1. odstavka 44.a člena ZZVZZ, torej poleg obstoja bolezni, za katero je potrebno zdravljenje, tudi pričakovani rezultati in izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji.

18. Pri izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji gre za pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, katerega vsebine ni mogoče določiti na abstraktno regulativni ravni, ampak le v konkretnih življenjskih primerih. Zapolnjuje se torej s sodno prakso. Po sodni praksi revizijskega sodišča6 se sicer, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko enakovrednih metod, šteje, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od teh metod. Zavarovanec lahko izbere tako metodo zdravljenja kot zdravstveni zavod oziroma državo, v kateri bo zdravstvene storitve uveljavljal, pravica do zdravljenja v tujini v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja pa mu ne zagotavlja tudi trenutnih (vrhunskih) dosežkov medicinske znanosti in tehnike, temveč le storitve v mejah zakonov in podzakonskimi predpisi določenih standardov.

19. Vendar v okoliščinah konkretnega primera, ko so se operacije prirojenih srčnih napak pri otrocih po minimalni invazivni metodi tudi v Sloveniji izvajale že pred obravnavanim obdobjem (in ponovno tudi kasneje), ravno v obravnavnem obdobju pa ne, ker za to ni bilo zadostne varnosti in varnega okolja, temveč je bilo za to poskrbljeno pri zunanji ustanovi, sploh ne gre za primer, ki bi bil enak ali bistveno podoben s primeri iz dosedanje sodne prakse revizijskega sodišča. Za napolnitev pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji je ob tem, da je učinek obeh obravnavanih metod odprava srčne napake, poleg upoštevanja bistvenih prednosti minimalne invazivne metode pred klasično, v konkretnem primeru odločilnega pomena že ugotovitev Komisije za presojo dejavnosti otroške srčne kirurgije v Univerzitetnem kliničnem centru v H., da ni zadostne varnosti in varnega okolja, v katerem bi lahko nadaljevali z operacijami srčnih napak pri otrocih v H., ter da je za otroke, ki potrebujejo popravo prirojenih srčnih napak, bolje poskrbljeno pri zunanji ustanovi, ki ima organiziran program z izvedbo velikega števila operacij otroške srčne kirurgije in je pokazal dobre rezultate. Takšne ugotovitve Komisije, ki jih v izpodbijani sodbi sprejema tudi sodišče prve stopnje7, lahko pomenijo le, da so bile možnosti zdravljenja prirojenih srčnih napak pri otrocih v Sloveniji v obravnavanem obdobju izčrpane. Zato je že na tej podlagi mogoče pravilno zaključiti le, da so bile možnosti zdravljenja v Sloveniji v smislu 44. a člena ZZVZZ pri tožnici izčrpane. Hkrati ta ugotovitev Komisije zadošča tudi za ugotovljeno porušenje zaupanja tožničinih staršev v njeno zdravljenje v Sloveniji.

20. Izpodbijana sodba torej ne predstavlja odstopa od sodne prakse. Celo nasprotno, v identični zadevi, kot je obravnavana,8 je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da zgolj to, da je nacionalna zdravstvena ustanova zagotavljala klasično metodo zdravljenja prirojene srčne napake, samo po sebi ni zadostno za zaključek o neizčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji, temveč je potrebno upoštevati tudi bistvene prednosti minimalne invazivne metode v primerjavi s klasično, in določbo 1. odstavka 44.a člena ZZVZZ uporabljati v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah9, ki države pogodbenice, torej tudi Slovenijo zavezuje, da priznava otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo, in zaradi dejstva, da je pred obravnavanim primerom nacionalni izvajalec zdravstvenih storitev že zagotavljal zdravljenje prirojenih srčnih napak z minimalno invazivno metodo, tudi v skladu s 14. in 22. členom Ustave RS10. Takšnemu stališču je z izpodbijano sodbo v celoti sledilo sodišče prve stopnje11. 21. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so možnosti zdravljenja tožnice v Sloveniji izčrpane in je izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 44.a člena ZZVZZ, zato je s I. točko izreka izpodbijane sodne odločbe utemeljeno odpravilo 3. točko izreka dokončne odločbe z dne 9. 11. 2015, in je torej toženčeva pritožba v tem delu neutemeljena.

22. Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da je bilo tožnici v nasprotju s 23. členom ZZVZZ z II. točko izreka priznano povračilo vseh dejanskih stroškov zdravljenja v tujini (25.000,00 EUR). Skladno s to določbo in v zvezi z 2. odstavkom 44.a člena ZZVZZ je tožnica lahko upravičena do povračila 90 % dejanskih stroškov zdravljenja v tujini, torej 22.500,00 EUR stroškov zdravljenja v tujini, in dodatno stroškov prevoza ter spremstva, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje.

K pritoži tožnice zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnične dajatve (del II. točke izreka)

23. Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje ob priznanju glavnične terjatve tožencu odredilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Obrazložilo je, da so zakonske zamudne obresti dosojene tako, kot so bile zahtevane. Vendar tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je z vlogo z dne 7. 4. 2017 uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje.

24. Po 1. odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ)12 je upnik, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, upravičen tudi do povračila zamudnih obresti. V skladu z navedeno določbo gredo torej upniku zakonske zamudne obresti od trenutka nastopa zamude dolžnika. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 25. Ker v obravnavanem primeru rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, je potrebno upoštevati, da se pri začetku teka zamudnih obresti upošteva datum podaje zahteve za izpolnitev. Vendar je tožnica plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov zdravljenja v tujini uveljavljala šele s pripravljalno vlogo z dne 7. 4. 201713. Pomeni, da zakonske zamudne obresti lahko tečejo od te zahteve dalje. Torej od takrat, ko jih je prvič uveljavljala.

K pritožbi toženca v delu zoper stroškovni sklep (IV. točka izreka)

26. V stroške postopka je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo 200 točk iz naslova posveta s stranko. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo14, da priglašenih stroškov za posvet s stranko ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojno opravilo.

27. Tarifna številka 39 je umeščena v XXI. poglavje Odvetniške tarife15 (OT), ki ureja, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah (1. točka). V preambuli Tarifne številke 39 je eksplicitno zapisano, da se storitve po tej tarifi obračunavajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Torej le tedaj, ko gre za samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah.

28. V obravnavani zadevi ne gre za dejansko stanje iz XXI. poglavja OT in s tem niti za uporabljivost Tarifne številke 39. Gre namreč za sodno socialni spor, v zvezi s katerim so vrste storitev in število točk za posamezne storitve posebej urejene v VII. poglavju OT.16 Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

29. Na podlagi vseh predhodno navedenih procesnih, dejanskih in materialnih razlogov je pritožbeno sodišče nedovoljeno pritožbo toženca v delu zoper sklep o zavrženju dela tožbe v V. točki izreka na temelju 352. člena ZPP zavrglo.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožnice in delno pritožbi toženca ter na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ob pravilni uporabi 23. člena ZZVZZ in 299. člena OZ II. točko izreka sodne odločbe zaradi jasnosti izreka v celoti spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti 23.654,21 EUR stroškov zdravljenja v tujini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 4. 2017 dalje do plačila, vse roku 8 dni od prejema sodbe, v preostalem, to je na plačilo zneska 2.500,00 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Hkrati je bilo potrebno ob pravilni uporabi določb OT spremeniti še VI. točko izreka in znesek 1.885,74 EUR znižati na znesek 1.793,00 EUR. Pritožbeno sodišče šteje, da tožnica ob s to sodno odločbo delno zavrnjenem tožbenem zahtevku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka,17 pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člen ZPP).

V preostalem je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka) na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe, na primer glede primerljivosti te zadeve z drugo, v kateri so bili stroški zdravljenja v tujini priznani, so glede na vse obrazloženo za pritožbeno rešitev zadeve pravno irelevantne.18 Kljub temu je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da praksa toženca, ki ob primerljivih zadevah odloča različno, ustavno ni sprejemljiva.

30. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka, torej stroške odgovora na pritožbo in pritožbe, v znesku 347,45 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Čeprav je toženec s pritožbo delno uspel, pritožbeno sodišče šteje, da je uspel le s sorazmerno majhnim delom,19 pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP), zato je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 172,12 EUR. Stroški so odmerjeni na podlagi OT in zajemajo 375 točk 20 za odgovor na pritožbo, kot so bili priglašeni.

Ker je tožnica uspela s pritožbo, ji je toženec dolžan povrniti še stroške pritožbe v znesku 175,33 EUR. Stroški so odmerjeni upoštevaje vrednost izpodbijanega dela in na podlagi OT ter zajemajo 375 točk za pritožbo in 7 točk za materialne stroške, torej skupaj 382 točk. 1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 3. odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). 3 Priloga C/2 sodnega spis, stran 105. 4 7. točka izpodbijane sodne odločbe. 5 Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 6 Na primer VIII Ips 259/2010, VIII Ips 179/2013. 7 13. točka obrazložitev izpodbijane odločbe. 8 Psp 548/2016. 9 Ur. l. SFRJ - MP, št.15/90. 10 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 11 In ga v izpodbijani sodbi tudi v celoti povzema. 12 Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami. 13 V sodnem spisu na listovni številki 60-61. 14 Na primer Psp 233/2017. 15 Ur. l. RS, št. 2/2015. 16 Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. 17 Poleg plačila vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevala tudi odpravo odločb. 18 Po 1. odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v svoji odločbi odgovoriti na tiste navedbe pritožbe, ki so bistvenega pomena. 19 Neuspešno je izpodbijal še I. in pretežno II. točko izreka. 20 Vrednost točke znaša 0,459 EUR.