Jedro

V skladu z načelom materialnoprocesnega vodstva (člen 285 ZPP) je sodišče prve stopnje tožečo stranko pred glavno obravnavo upravičeno pozvalo (člen 286.a ZPP), naj pisno dopolni in dodatno obrazloži svoje predhodne (pomanjkljive) navedbe in naj v tej zvezi predlaga dodatne dokaze, pri čemer pa je kljub temu obema strankama dovolilo, da sta najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo lahko navajali vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov, oziroma ponudili dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb. V tej zvezi sta se stranki na tem naroku lahko tudi izjavili o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: 1.) da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 12.359,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2007 dalje, terjatev v višini 1.602,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2007 dalje in terjatev v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.701,67 EUR za čas od 14.9.2007 do 29.4.2008, vse skupaj terjatev na dan 13.12.2008 v višini 16.293,65 EUR; 2.) da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 13.12.2008 v višini 16.293,65 EUR; 3.) da ne obstaja višja terjatev tožeče stranke do tožene stranke (razlika do zneska 24.888,93 EUR s pp) in 4.) da se zaradi pobota medsebojno ugotovljenih terjatev in ugotovitve, da ne obstaja višja terjatev tožeče stranke do tožene stranke do zneska 24.888,93 EUR s pp, tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 24.888,93 EUR s pp v celoti zavrne in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr. št. Ig 1 v celoti razveljavi. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo še odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati toženi stranki 20,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo (razen v delu, v kolikor je bil na dan 13.12.2008 ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 16.293,65 EUR) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo odločeno o zahtevi tožeče stranke za izločitev razpravljajočega sodnika. Ta sodnik tudi ne bi smel izdati sodbe, saj je bila pred tem zahtevana njegova izločitev. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno postopalo, ker je najprej sprejelo sklep o zaslišanju priče N.K., nato pa tega dokaza ni izvedlo. Prav tako je sodišče prve stopnje manipuliralo s strankami glede pismenih izjav po 236.a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je stranki postopka najprej pozvalo, da pismeno posredujeta vprašanja za priče, potem pa je telefonsko obvestilo pooblaščenca tožeče stranke, da pisnih izjav prič sploh ne bo zahtevalo, ampak bo priče neposredno zaslišalo. Tako so na narok za glavno obravnavo nepričakovano pristopile priče P. in Kr., kjer so bile neposredno (ustno) zaslišane. Sodišče prve stopnje je prav tako nedopustno dopustilo navedbe in dokazne predloge tožene stranke iz prve pripravljalne vloge te stranke, oziroma bi moralo sprejeti odločitev zgolj na podlagi procesnega gradiva tožene stranke iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožečo stranko ves čas omejevalo s tem, da jo je pozivalo, naj v določenem roku pisno dopolni svoje navedbe in dokazne predloge. Za obe stranki bi morala veljati enaka procesna pravila. Glede procesnih kršitev pritožnik v pritožbi še navaja, da sodišče prve stopnje ni dopustilo posameznega vprašanja tožeče stranke glede podpisa priče P., pri čemer tudi ni protokoliralo nedopustitev pomembnega vprašanja glede datuma listine, na katero se je sklicevala priča G. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka uveljavljati podaljšanje roka za izvedbo dela, čeprav takšen dogovor med strankama sploh ni bil sklenjen. Obličnost v tej zvezi ni bila predpisana, zato je treba šteti za relevantna tudi konkludentna dejanja. Iz navedb in listin pa je razvidno, kdaj so bila dela opravljena in zakaj je sploh prišlo do zamude. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati okoliščine in vzroke za zamudo, vendar tega ni storilo (na primer atesti, meritve in navodila za uporabo so bili izročeni šele 15.3.2007). Pravica do pogodbene kazni mora biti izražena na nepogojen in nedvoumen način, kar v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno. Za zamudo je podana odgovornost podizvajalca, če je bil za zamudo kaznovan tudi glavni izvajalec, torej tožena stranka v razmerju do naročnika del. Kr. in G. ne moreta veljati za verodostojni priči, njuni izpovedbi sta subjektivni, predložene fotografije pa so le delne in sicer vprašljive narave. Pritožnik v pritožbi nadalje opozarja, da je tožeča stranka vse površinske napake odpravila, velike napake na parketu pa so se pojavile šele po sedmih mesecih od izročitve dela. Parket je živa stvar, zato je šlo očitno za napačno vzdrževanje, oziroma za vzdrževanje v nasprotju z navodili, upoštevaje ob tem dane klimatske pogoje. Premajhna vlažnost zraka v prostoru vpliva na krčenje lesa. Navodila za uporabo so bila predana že v mesecu marcu 2007, kar nasprotna stranka ni zanikala. V tej zvezi sodišče ni zaslišalo priče S.B., poleg tega pa tudi ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem, ki ga je predlagala sicer tožena stranka. Sodišče prve stopnje je še prezrlo, da je bil dobropis z dne 14.6.2007 v višini 8.413,21 EUR izsiljen, poleg tega pa je spregledalo tudi, da je tožena stranka zahtevala 3.102,64 EUR na račun amortizacije parketa, ki z brušenjem ni bil več nov. Iz mnenja B. d.o.o. ne izhaja, da je parket odstopal od podlage, oziroma da je pokal, to se omenja šele v kasnejšem mnenju V.Š.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Stranka mora v postopku na prvi stopnji zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnega gradiva ugotavlja, da je tožeča stranka podala zahtevo za izločitev razpravljajočega prvostopnega sodnika šele s pisno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo po zaključku naroka za glavno obravnavo, zato je bila ta zahteva s strani predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici kot prepozna zavržena (sklep Su 1). V konkretni zadevi je bil namreč zadnji narok za glavno obravnavo zaključen dne 16.6.2010 (ob 14.25 uri), pri čemer pritožnik v pritožbi navaja, da je pisno zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika vložil na sodišče šele po zaključku tega naroka. Iz vsebine zapisnika o tej glavni obravnavi (listovna št. 63 do 69 spisa) pa ni razvidno, da bi pooblaščenec tožeče stranke že na tem naroku zahteval izločitev razpravljajočega sodnika. Zapisnik o glavni obravnavi je namreč javna listina, zato se domneva, da je vsebina v tej listini resnična (prvi odstavek 224. člena ZPP), pri čemer tožeča stranka v pritožbi niti ne ponudi nobenega dokazila v smeri, da so dejstva v tem zapisniku neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Sicer pa je omenjena predsednica sodišča prve stopnje odločila, da zahteva za izločitev razpravljajočega sodnika v konkretnem primeru ni upravičena (prvi odstavek 73. člena ZPP), zato v tej zadevi niti ne more biti podana (v pritožbi zatrjevana) relevantna bistvena kršitev postopkovnih določb v smeri, da je sodbo izdal sodnik, čeprav je tožeča stranka zahtevala njegovo izločitev (prvi odstavek 74. člena ZPP). Takšna eventualna kršitev namreč na pravilnost in zakonitost sodne odločbe ni mogla vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Tudi ostale v pritožbi zatrjevane procesne kršitve po mnenju pritožbenega sodišča niso podane. Sodišče prve stopnje resda izvedbo dokazov odredi z (glavnim) dokaznim sklepom (prvi odstavek 287. člena ZPP). Vendar pa je dokazni sklep po svoji pravni naravi sklep procesnega vodstva, zato sodišče v nadaljnjem teku pravde nanj ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP). To velja tudi glede sprva nameravanega dokazovanja posameznih dejstev s pomočjo pisnih in podpisanih izjav predlaganih prič po določbi 236.a člena ZPP, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji pravdni stranki ves čas enako obravnavalo, oziroma jima je v procesu dopuščalo in priznalo enake možnosti in pravice (5. člen ZPP). V skladu z načelom materialnoprocesnega vodstva (člen 285 ZPP) pa je sodišče prve stopnje tožečo stranko pred glavno obravnavo tudi upravičeno pozvalo (člen 286.a ZPP), naj pisno dopolni in dodatno obrazloži svoje predhodne (pomanjkljive) navedbe in naj v tej zvezi predlaga dodatne dokaze, pri čemer pa je kljub temu obema strankama dovolilo, da sta najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo lahko navajali vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov, oziroma ponudili dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb. V tej zvezi sta se stranki na tem naroku lahko tudi izjavili o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na kakršenkoli način nepravilno ali nepošteno postopalo v razmerju do tožeče stranke oziroma njenega pooblaščenca. Prav tako se ni mogoče pridružiti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma nezakonito ravnalo, ko je upoštevalo navedbe in dokaze tožene stranke, ki jih je ta podala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 7.1.2010 (pa tudi v drugi pripravljalni vlogi z dne 25.2.2010), upoštevaje ob tem, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen šele 22.3.2010, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi vse pripravljalne vloge tožeče stranke, ki jih je dotlej prejelo. V celoti sta bili torej spoštovani pravili o enakem obravnavanju strank v procesu in o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo in argumentirano obrazložilo, zakaj tožeči stranki ni dopustilo zahtevati vprašanja priči J.P. glede podpisa in vsebine listine z dne 28.6.2007 (nesporno dejstvo, da je listino podpisala omenjena priča, ki je tudi sestavila samo vsebino tega dopisa). Na procesno kršitev glede tega, da sodišče prve stopnje ni protokoliralo nedopustitev pomembnega vprašanja o datumu listine, na katero se je sklicevala priča G., pa pritožbeno sodišče (glede na spisovne podatke) ugotavlja, da je tožeča stranka na to zatrjevano kršitev opozorila šele v pritožbi, oziroma je ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji. Zato se takšna zatrjevana kršitev že iz tega razloga (pa tudi iz razloga, ker pritožnik sploh ne pojasni, ali in kako je ta kršitev sploh vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe – prvi odstavek 339. člena ZPP) ne more upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba izrecno in konkretno sploh ne izpodbija), da je bil sporni objekt, v katerem je tožeča stranka kot izvajalka opravljala parketarska dela, prevzet 19.5.2007, pri čemer sta se stranki pogodbeno dogovorili (zapisnik o uvedbi v delu – priloga B17), da bo tožeča stranka dogovorjena dela dokončala do 25.2.2007. Zamuda (82 dni) z izvedbo in izročitvijo dogovorjenih parketarskih del je torej več kot očitna, pri čemer je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi pravilno zaključilo (priloga B18), da si je tožena stranka že v dopisu z dne 3.4.2007 (naslovljenem na tožečo stranko) pravočasno in nedvoumno pridržala pravico do pogodbene kazni. Upnik namreč ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V tej zvezi je materialnopravno zgrešeno tudi stališče pritožnika, da bi bila tožeča stranka (kot podizvajalka) lahko kaznovana za zamudo le v primeru, če bi bil zaradi zamude kaznovan tudi glavni izvajalec (tožena stranka). V konkretnem primeru pravdni stranki takšnega pogodbenega določila o pogodbeni kazni nista sprejeli, zato tudi ni pravne podlage za omenjeno vezanost plačila pogodbene kazni podizvajalca na predhodno plačilo pogodbene kazni glavnega izvajalca v razmerju do investitorja posla.

Glede pogodbene kazni se pritožbeno sodišče ne pridružuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni iz razloga, ker si tožeča stranka ni izgovorila zamika datuma dokončanja dogovorjenih parketarskih del. Pravdni stranki v pogodbi o izvedbi teh del namreč takšne obveznosti tožeče stranke nista posebej dogovorili (niti procesno gradivo strank ni nudilo opore za takšno pravno razlogovanje). Povsem drži tudi pritožbena navedba v smeri, da je pravno pomembno, iz kakšnega razloga je prišlo do zamude, oziroma kdo je odgovoren za zamudo. Upnik namreč ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja (250. člen OZ), upoštevaje ob tem, da pravdni stranki pogodbene kazni z individualnim dogovorom za primer objektivne zamude (ne glede na dolžnikovo krivdo) prav tako nista dogovorili. Vendar pa je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da je v konkretnem primeru prišlo do zamude iz vzroka, za katerega tožeča stranka (v vlogi dolžnika kot izvajalca del) ne odgovarja. V tej zvezi pa se je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji v tretji pripravljalni vlogi (točka IX) dokazno nepodprto (nesubstanciran dokazni predlog kot do sedaj; dopis tožeče stranke z dne 23.5.2008 – priloga A32) sklicevala le na okoliščino, da je do zamude prišlo zaradi izvedbe (s strani tožene stranke oziroma njenega drugega podizvajalca) t.i. parne zapore tal, oziroma se je le dokazno nepodprto in pavšalno sklicevala na druge vzroke za zamudo (na primer premik instalacij). Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (kljub omenjenemu zmotnemu materialnopravnemu stališču) vendarle pravilna in zakonita, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da je v konkretnem primeru do zamude prišlo iz razlogov, zaradi katerih ona ne odgovarja. Sodišče prve stopnje teh pravno pomembnih dejstev tudi ni smelo ugotavljati zgolj na podlagi siceršnjega listinskega gradiva, kot to zmotno ocenjuje tožeča stranka v obravnavani pritožbi. V slovenskem civilnem procesnem redu so namreč t.i. informativni dokazi prepovedani. Sodišče prve stopnje tako ni imelo na voljo dovolj ustreznega procesnega gradiva, da bi lahko ugotovilo, da je v konkretnem primeru tožeča stranka razbremenjena svoje odgovornosti za nastalo zamudo. Sodišče teh okoliščin oziroma vzrokov za zamudo samo (brez ustreznih trditev in substanciranih dokaznih predlogov) ni moglo in smelo ugotavljati, pri čemer pritožbeno sodišče na tem mestu še ugotavlja, da so določene pritožbene navedbe glede vzrokov za zamudo (manjkajoči atesti, meritve in navodila za uporabo, oziroma predaja teh dokumentov šele 15.3.2007) tudi prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Prepričljiva in dokazno podprta je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kot izvajalka parketarskih del odgovorna za stvarne napake na položenem parketu (večje razpoke, dvigovanje parketa, spričo česar je bilo treba del parketa s strani tretje osebe kasneje zamenjati), pri čemer se tožeča stranka v zvezi s konkretnim jamčevanjem za stvarne napake ne more uspešno sklicevati na izostanek grajanja napak, saj je več kot očitno ugotovljeno, da je kmalu po zaključku izvedbe parketarskih del skušala določene napake sama odpravljati (ponovno brušenje in lakiranje že postavljenega parketa). Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar pritožnik ne zanika), da je bila prav tožeča stranka tista, ki je dobavila in položila parket v spornem objektu (Zavod M.). Pri oblikovanju življenjsko prepričljive in logične dokazne ocene glede načina in vrste pojavnosti napak na položenem parketu se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izčrpni in medsebojno skladni izpovedbi prič J.G. in S.Kr., upoštevaje ob tem tudi izpovedbo priče J.P. in ostalo listinsko gradivo. Teh dejanskih zaključkov pritožbena izvajanja nikakor ne morejo ovreči, pri čemer pritožbene navedbe o neverodostojnosti pričanja G. in Kr. oziroma vprašljivosti predloženih fotografij tudi glede na določbo 286.b člena ZPP ne morejo biti pravno upoštevne.

Predmet podjemnikove (izvajalčeve) obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi izvršil posel, marveč šele končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo samo. To pa pomeni, da ima podjemnikova storitvena obveznost značilnosti obligacije rezultata oziroma uspeha. Če ima opravljen posel napako, velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, pri čemer naročniku posla niti ni treba zatrjevati in dokazovati obstoja te predpostavke. Odgovornosti za stvarno napako se podjemnik lahko razbremeni le v primeru, če zatrjuje in dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. V obravnavani zadevi je tožeča stranka (podjemnik) trdila, da je v konkretnem primeru do razpok in dvigovanja (z njene strani predhodno postavljenega) parketa prišlo zaradi tega, ker po primopredaji opravljenega dela (in po opravljeni prvi sanaciji parketa s strani tožeče stranke – ponovno brušenje, lakiranje parketa) v prostoru ni bilo ustrezne vlažnosti (kljub jasnim in pravočasnim navodilom tožeče stranke v smeri, da premajhna vlažnost zraka v prostoru vpliva na krčenje lesa). Vendar pa tožeča stranka v zvezi s to trditvijo ni predlagala izvedbe dokaza z ustreznim sodnim izvedencem (ta dokaz je predlagala tožena stranka, vendar pa v smeri svojih trditev, da je tožeča stranka kot izvajalka del nepravilno izvedla delo s tem, da je pri polaganju parketa uporabila neustrezno lepilo), zato sodišče prve stopnje (glede na že prej omenjeno trditveno in dokazno breme) tega dokaza upravičeno ni izvedlo. Prav tako je sodišče prve stopnje na tem mestu upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje priče S.B., saj tožeča stranka tega dokaznega predloga sploh ni ustrezno substancirala. V tej zvezi so kot prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP) pravno neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da iz mnenja B. d.o.o. sploh ne izhaja, da je postavljeni parket pokal in odstopal od podlage, ampak je to navedeno šele v kasnejšem mnenju V.Š.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato ni pravno relevanten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil dobropis z dne 14.6.2007 v višini 8.413,21 EUR izsiljen (tožeča stranka je namreč ta dopis ustrezno upoštevala pri oblikovanju svojega tožbenega zahtevka). Prav tako iz tega razloga (tudi glede na pobotni ugovor – račun v prilogi B3) ni pravno pomemben pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka zahtevala 3.102,64 EUR na račun amortizacije parketa, ker naj bi s ponovnim brušenjem ne bil več nov.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.