Jedro

Glede vprašanja, v kakšnem obsegu je priposestvovala služnost, je bistveno, da so se izvajale vožnje za vse potrebe gospodujočega zemljišča v vsakem obdobju z vozili, ki jih je tehnični razvoj omogočal in so bila lastnikom gospodujočega zemljišča dostopna. Način dostopa se je torej spreminjal in to v posledici tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostaja isti, ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila priposestvovana, ko se še ni vozilo z avtomobili, traktorji, kamioni, ampak le z vozovi. Dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje tudi vožnjo z vsemi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sedaj glasi:

1. V korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, to je nepremičnine parc. št. 132/0 k. o. X, ki je v lasti tožnikov B. U. do ½ glede na celoto in T. M. ter M. M., za vsakega do ¼ oziroma do 2/8 glede na celoto, ter nepremičnine parc. št. 131/0, k. o. X, v solasti B. U. do ¼ oziroma do 2/8 glede na celoto in M. M. do 3/8 ter T. M. do 3/8 glede na celoto, in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 321/1 k. o. X in 322/1 k. o. X, ki sta v lasti A. A, obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski poti širine 2,5 m, ki v naravi poteka tako, kot je razvidno iz grafične priloge, ki postane sestavni del te sodbe (pril. A17).

2. Tožena stranka A. A je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnikom za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere bo v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 131/0, 132/0, vse k. o. X kot gospodujočih nepremičnin in v breme nepremičnin parc. št. 321/1 in 322/1 k. o. X, kot služečih nepremičnin, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski poti širine 2,5 m, ki v naravi poteka tako, kot je razvidno iz grafične priloge te sodbe, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba.

3. V korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, to je nepremičnin parc. št. 133/0, 134/0, 128/0 in 129/0, vse k. o. X, ki je v solasti tožnikov B. U. do ½ glede na celoto in T. M. ter M. M., za vsakega do ¼ oziroma do 2/8 glede na celoto, in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin, parc. št. 321/1 k. o. X in 322/1 k. o. X, ki sta v lasti A. A, obstaja služnostna pravica poti za vožnje s kmetijsko mehanizacijo za gospodarsko izkoriščanje gospodujočih parcel po obstoječi makadamski poti širine 2,5 m, ki v naravi poteka tako, kot je razvidno iz grafične priloge, ki postane sestavni del te sodbe (pril. A17).

Tožena stranka A. A je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnikom za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere bo v korist vsakokratnega X kot gospodujočih nepremičnin in v breme nepremičnin parc. št. 321/1 in 322/1 k. o. X kot služečih nepremičnin, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice poti vožnje s kmetijsko mehanizacijo za gospodarsko izkoriščanje gospodujočih parcel po obstoječi makadamski poti širine 2,5 m, ki v naravi poteka tako, kot je razvidno iz grafične priloge te sodbe, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba.“

4. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.850,56 EUR v roku 15 dni po poteku paricijskega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 378,23 EUR pritožbenih stroškov v roku 15-ih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo obstoj služnostne pravice poti za vožnjo z vsemi vozili po obstoječi makadamski poti, parc. št. 321/1 in 322/2, obe k. o. X v korist parcele št. 132 in 131, obe k. o. X v solasti tožečih strank. Toženki A. A je naložilo, da v roku 15-ih dni izstavi tožnikom za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo zahtevek tožečih strank, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti na parcelah 321/1 in 322/2 v korist parcel št. 133/0, 134/0, 128/0 in 129/0, vse k. o. X. Prav tako je zavrnilo služnostno pravico hoje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parcele št. 132/0 in 131/0. Odločilo je tudi, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo so se pritožile pravdne stranke. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče kot vrednost spornega predmeta navedlo znesek 6.259,39 EUR kar pa je napačno. Tožeča stranka je v vlogah označila vrednost spora na 1.500,00 EUR. Takšno vrednost je sprejela tudi tožena stranka. Nadalje očita sodišču, da je pravilno navedlo materialno pravo (1460. do 1464. in 1479. člen ODZ, prvi odstavek 54. člena ZTLR in drugi odstavek 217. člena SPZ), a ga je napačno uporabilo, sicer ne bi moglo sprejeti odločitve pod točko 3 in 4. Sodišče bi moralo znotraj postavljenega tožbenega zahtevka glede na izsledke dokaznega postopka zožiti zahtevo za ustanovitev stvarne služnosti na obseg, ki je bil nesporno dokazan, ne pa ga v celoti zavrniti. Nesporno je sodišče samo ugotovilo, da tožniki uporabljajo za hojo pot, ki poteka po parcelah 312/1 in 322/1 za potrebe nepremičnin 132/0, 131/0, 133/0 in 124/0, vse k. o. X. Zaključilo je, da za sprehode ne morejo priposestvovati služnosti na toženkinih nepremičninah. Težko je ločiti kdaj gre za rekreacijo, kdaj pa za drugačne vrste potreb (za dostop do gozdnih parcel ali za hojo do S.P.). Tožniki pa s peš hojami zagotovo ne bi posegli v pravico tožene stranke do izvrševanja lastninske pravice. Nadalje navaja, da so nerazumni razlogi sodbe ko sodišče ugotavlja, da za potrebe nepremičnin parc. št. 133/0 in 134/0 ne obstaja služnost hoje in vožnje z vsemi vozili. S takšno odločitvijo sta parceli popolnoma odrezani in nimata nobenega dostopa, kaj šele povezave z javno potjo. Zaslišani v postopku so povedali na kakšen način so tožniki izvrševali služnostno pravico. Tožniki pa za gospodarsko izkoriščanje parcel št. 128/0 in 129/0 potrebujejo traktorske prevoze gnoja in sena kot tudi za traktorje s priključki za oranje. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je za potrebe teh parcel nujno ustanoviti stvarno služnost za gospodarsko izkoriščanje na letni ravni za vsako nepremičnino najmanj desetkrat. Pritožba še dodaja, da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bo ugodilo pritožbi, odločiti o stroških postopka.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo v delu, kjer je bilo zahtevku tožečih strank ugodeno (točka 1 in 2 izreka sodbe) in ker sodišče ni istočasno obravnavalo nasprotne tožbe tožene stranke. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v obdobju priposestvovanja štelo tudi čas od 1. 8. 1999 dalje ko je bila sporna pot po odloku Občine ... kategorizirana kot javna. Pot je bila dejansko javna in javno dobro, ne glede na formalni zapis zasebne lastnine v zemljiški knjigi. Predlaga, da se ugodilni del sodbe spremeni tako, da se obdobje kategorizacije sporne poti kot javne izvzame iz priposestvovalne dobe in pri ugotovitvi služnosti poti do parcel tožnikov št. 131 in 132 upošteva dvajsetletno obdobje od 1. 8. 1979 do 1. 8. 1999. Nadalje očita sodišča, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev širine poti - 2,5 m. Dejansko tožniki niso uporabljali poti širše od 2,20 m, zato naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se namesto širine 2,5 m določi širina 2,20 m. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo obstoj služnostne pravice poti za vožnjo z vsemi vozili na parcele tožnikov št. 131/0 in 132/0 tudi za dva nova objekta zgrajena po letu 1990, za katera tožniki še niso izvrševali služnosti dvajset let. Z večjimi vozili (hruška za beton) se do leta 1990 po sporni poti sploh ni moglo peljati. Stanje se je v tem letu spremenilo v posledici poplav. Pritožnica zavrača ugotovitve sodišča, da so priče tožnikov prepričljive in nimajo nobenega interesa, da bi izpovedale v korist tožnikov. Večina zaslišanih ima interes za izid pravde, saj se po sporni poti sprehajajo, nabirajo gozdne sadeže in zelišča in celo pridelke s parcel. Interes imajo tudi lovci. Ob upoštevanju vseh dokazov bi sodišče lahko prišlo le do zaključka, da so tožniki občasno in nekontinuirano vozili le z manjšimi tovornjaki, kar potrjuje tudi poravnava tožnikov z M. V., po kateri tožnikom zadostuje vožnja z osebnimi vozili, občasne vožnje s traktorjem in tovornim vozilom zaradi dovoza nujnih življenjskih potrebščin in odvoza smeti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v točki 1 in 2 razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavanje skupaj z obravnavanjem nasprotne tožbe toženke.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Zavrača pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zoper zavrnilni del sodbe zavrne kot neutemeljeno, vse s stroškovno posledico.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke

6. Toženka se pritožuje, ker sodišče ni obravnavalo nasprotne tožbe, ki jo je vložila na predzadnji glavni obravnavi. Kdaj lahko tožena stranka vloži nasprotno tožbo določa 183. člen ZPP (- če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, – če se zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe lahko pobotata, – če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku). V prvem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče glede na pritožbo toženke ugotovilo, da prvo sodišče nasprotne tožbe ni obravnavalo oziroma je v obrazložitvi sodbe sploh ni omenilo. V obravnavani sodbi pa je povedalo, da je nasprotna tožba vpisana v samostojni spis P 106/2010 (kar je pravilno in v skladu s poslovnikom), v zadevi pa je bil izdan sklep o prekinitvi. Po oceni sodišča predstavlja rešitev obravnavane zadeve predhodno vprašanje, torej je moralo sodišče najprej rešiti oziroma odločiti ali ima tožeča stranka služnostno pravico hoje in vožnje po parcelah tožene stranke in šele po pravnomočnosti te odločitve bo sodišče lahko odločilo o nasprotni tožbi – opustitev vznemirjanja lastninske pravice na parcelah št. 321/1 in 322/2. Stališče prvega sodišča pritožbeno sodišče sprejema in pritožba toženke v tem delu ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je do svojih nepremičnin nedvomno dostopala po sporni poti, saj drugega dostopa nima. Tako ni dvoma, da je služnostno pravico priposestvovala. Glede vprašanja v kakšnem obsegu je priposestvovala služnost pa je pojasniti, da je bistveno, da so se izvajale vožnje za vse potrebe gospodujočega zemljišča v vsakem obdobju z vozili, ki jih je tehnični razvoj omogočal in so bila lastnikom gospodujočega zemljišča dostopna. Način dostopa se je torej spreminjal in to v posledici tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostaja isti, ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila priposestvovana ko se še ni vozilo z avtomobili, traktorji, kamioni ampak le z vozovi. Dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje tudi vožnjo z vsemi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka (zadeva II Cp 3358/2014).

Pritožbi toženke pa tudi ni slediti v delu, ko sicer obsežno utemeljuje svojo trditev (zahtevo), da bi sodišče določilo pot v širini 2,20 m in ne v širini 2,50 m. Kot že zgoraj povedano zgolj uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ter povečanje števila voženj v posledici tehničnega napredka ne pomeni razširitve služnosti, če je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti. Tožniki so vozili z manjšim traktorjem T.V., drugi so jim vozili pesek in gradbeni material z večjimi traktorji, šele po letu 1990 (po poplavah) pa so za potrebe nepremičnin tožeče stranke pripeljali s hruško beton, s tovornjakom pa drva, s cisterno olje, s poltovornjakom pa odvažali smeti. V odločitev sodišča glede širine poti 250 cm pritožbeno sodišče nima pomislekov. Nedvomno so večja prevozna sredstva široka 220 cm, vendar mora biti pot nekaj širša, da se po njej lahko vozi. Širina poti 250 cm je zato primerna. Po povedanem pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke

8. Tožeča stranka opozarja, da je vseskozi kot vrednost spornega predmeta navajala znesek 1.500,00 EUR, v tukaj obravnavani sodbi pa je navedena vrednost spora v višini 6.259,39 EUR. Ker nikjer ni zaslediti, da bi se vrednost spornega predmeta spremenila, gre po vsej verjetnosti za napako v številki, ki jo sodišče, ki je izdalo sodbo lahko vsak čas popravi (328. člen ZPP). Sama ocena vrednosti spornega predmeta na samo odločitev nima vpliva.

9. Pritožba utemeljeno graja tudi odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo zahtevek tožnikov, da so priposestvovali tudi pravico hoje po parcelah toženke. Nedvomno tožniki so hodili po sporni poti, a očitno le redko (sprehodi, izleti na P., odhodi v gozd), saj so imeli dostop do vasi in trgovine po pešpoti po parceli št. 128 in po K. poti. Ne glede na vse povedano pa je dodati, da služnost vožnje po določeni poti (pravica služnosti vožnje je ugotovljena) obsega tudi vsa upravičenja uporabe služnosti pešpoti po isti poti (SPZ s komentarjem, stran 912).

10. Tožniki do parcel št. 131/0 in 132/0 lahko dostopajo le tako, da od javne poti gredo preko parcel toženke št. 321/1 in 322/2 nato pa po parcelah 316/0 in 315/0 (glede teh dveh parcel je z lastniki služnostna pravica hoje in vožnje v korist parcel v lasti tožeče stranke urejena), nato pa po parcelah 134/0 in 133/0, ki pa sta obe v lasti tožeče stranke. Do samih parcel 133/0 in 134/0 in v letu 1984 kupljenih parcel št. 128/0 in 129/0 pa so tožniki dostopali le nekajkrat na leto, vse z namenom gospodarskega izkoriščanja teh parcel. Tožniki oziroma v njihovo korist drugi so na te parcele s traktorjem pripeljali gnoj, prišli pa so s traktorjem tudi orat njive in iz teh parcel odpeljali pridelke in seno. Vseh voženj ni bilo veliko, le toliko, da je bila zemlja obdelana in travniki pokošeni. Nedvomno so vožnje na te parcele redke - nizko frekventne, a vsaka uporaba poti pomeni izvrševanje služnosti. Ker so tožniki oziroma zanje drugi opravljali prevoze (o tem ni dvomiti, saj druge poti razen po poti po parcelah toženke ni), so pot v taki frekvenci in za namene kot je navedeno zgoraj priposestvovali. Tožeči stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava (ODZ, ZTLR in SPZ), gre tudi služnostna pravica voženj s traktorjem za gospodarsko izkoriščanje parcel 134/0, 133/0, 128/0 in 129/0, vse k. o. X v lasti tožečih strank.

11. Odločitev o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je v pravdi uspela s približno 2/3 svojega zahtevka in v takšni višini ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Stroški tožeče stranke znašajo 3.211,43 EUR, stroški tožene stranke pa 871,57 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.850,56 EUR.

12. Tožena stranka je s pritožbo uspela skoraj v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP) v višini 378,23 EUR (sestava pritožbe 487,5 točk, stroški v višini 2% in sodna taksa za pritožbo v višini 150,00 EUR).