Jedro

Dolžnikovo pravno dejanje je vsako njegovo ravnanje, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša njegovo premoženje. V primerih prenosa lastninske pravice na nepremičnini, lahko upnik po svoji izbiri izpodbija (obligacijsko) pogodbo, seveda pa tudi vknjižbeno dovoljenje, kot pogodbo stvarnega prava.

Odplačnost pravnega dejanja pomeni, da je dolžnik iz izpodbijanega dejanja prejel določeno korist. Že po objektivnih merilih pride izpodbijanje v poštev le tedaj, ko med nasprotnima izpolnitvama pride do nesorazmerja. V kolikor bi bili izpolnitvi ekvivalentni, bi namreč prišlo le do prevrednotenja dolžnikovega premoženja.

Tožba zoper pridobitelja, v primeru, ko je tretji s kakšnim odplačnim poslom odtujil korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem, se sme skladno s 3. odstavkom 259. člena OZ vložiti le, če je ta vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati, če pa je to korist odtujil z neodplačnim poslom, se sme tožba zoper pridobitelja vložiti tudi, v kolikor tega ni vedel. Zakon torej jasno govori o odtujitvi koristi, ki je bila pridobljena z dejanjem, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, zato so že pojmovno izključena vsa dejanja, ki ne pomenijo nadaljnjega prenosa pridobljene koristi (temveč gre le za obremenitev nepremičnine s hipoteko).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točkah II.6., II.7. in II.8. ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točke II.1. do II.5.) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka terjala ugotovitev, da med tožečo stranko in prvotoženo stranko obstoji pravno razmerje po pogodbi z dne 24.3.2006 (I. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek na ugotovitev, da proti tožeči stranki nima pravnega učinka pravno dejanje prvotožene stranke storjeno v korist drugotožene in tretjetožene stranke po 3. točki sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P 618/2003 z dne 31.3.2006, in sicer priznanje lastninske pravice in dovolitev vknjižbe etažne lastnine na nepremičnini označeni z začasnim identifikatorjem 4.E, vpisani v z.k. podvložku št. 1550/4, k.o. P. (točka II.1. izreka).

Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nima pravnega učinka proti tožeči stranki pravno dejanje drugotožene in tretjetožene stranke storjeno v korist četrtotožene stranke, in sicer ustanovitev hipoteke na navedeni nepremičnini za znesek 6.000.000,00 SIT s pripadki (točka II.2. izreka), kot tudi na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice v korist drugotožene in tretjetožene stranke, za vsakega do ½, in vknjižba navedene hipoteke, neveljavna (točka II.3. izreka).

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da drugotožena in tretjetožena stranka sporno nepremičnino izpraznita v roku 8 dni (točka II.4. izreka) in ji solidarno plačata znesek 8.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.2007 dalje do plačila in 800,00 EUR mesečno za vsak posamezni pretekli koledarski mesec, od vključno meseca marca 2007 pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsak posamezni mesečni obrok, od prvega dne v naslednjem koledarskem mesecu pa do plačila (točka II.5. izreka).

Končno pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na ugotovitev, da obstoji denarna terjatev prvotožene stranke do drugotožene in tretjetožene stranke v višini 73.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne vložitve tožbe pa do plačila ter da nima pravnega učinka proti tožeči stranki pravno dejanje prvotožene stranke storjeno v korist drugotožene in tretjetožene stranke, in sicer opustitev vložitve tožbe za ugotovitev ali plačilo navedene terjatve (v višini 73.600,00 EUR) in druga podobna dejanja, ter na tej podlagi doseženo zastaranje ali ugasnitev te terjatve (točki II.6. in II.7. izreka). Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov drugotožene in tretjetožene stranke nerazdelno v višini 3.658,97 EUR ter četrtotožene stranke v znesku 384,44 EUR.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključku sodišča, da bi odločitev o vpisu predznambe v korist drugotožene in tretjetožene stranke postala pravnomočna. Med pravdnima strankama ni sporno, da se do izdaje sodbe nobena izmed njiju še ni uspela vknjižiti kot lastnica spornega stanovanja v zemljiški knjigi. Vprašanje, katera od pravdnih strank izpolnjuje pogoje za vknjižbo, pa je brez dvoma predhodno vprašanje te pravdne zadeve, saj je od tega odvisna odločitev o izpraznitvenem zahtevku, kot tudi zahtevku na plačilo uporabnine. Drži, da sta za sporno stanovanje obstajali dve verigi pogodb, ne drži pa ugotovitev, da imata drugotožena in tretjetožena stranka na podlagi njune verige enake pravice kot prvotoženec in da dejstvo, da nista imela originalnih notarsko overjenih listin, ni relevantno. V danem primeru je šlo (do leta 2005) za stanovanje, ki ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, zato je vpis nadomeščala prav veriga izvirnikov notarsko overjenih listin. S temi je razpolagal le prvotoženi, kar nenazadnje izhaja že iz same poravnave, pa tudi dejstva, da drugotoženec in tretjetoženka predlagata vknjižbo prav na podlagi sklenjene poravnave (in ne njune verige pogodb). V tej luči je treba presojati tudi navedeno sodno poravnavo, predvsem vprašanje njene odplačnosti, kajti drugotoženi in tretjetožena zanj nista plačala več kot 15% njegove vrednosti, zato gre za neodplačni posel. Ne drži, da prvotoženi s sklenjeno poravnavo ni zmanjšal svojega premoženja in tožeči stranki ni škodoval, saj sporna poravnava tožeči stranki otežuje realizacijo njenega posla s prvotožencem. V posledici je sodišče zmotno odločilo tudi o izpodbijanju zastavitve spornega stanovanja, pri čemer je tožeča stranka njeno nedobrovernost trditveno in dokazno izkazovala. Prav tako neutemeljeno je zavrnjen izbrisni zahtevek. Tožeča stranka je bila namreč ta zahtevek prisiljena vložiti pred odločitvijo v zemljiškoknjižnem postopku, saj jo veže enoletni rok od dne, ko je vložen zemljiškoknjižni predlog, ki ga izpodbija. Ne drži, da se je prvotoženec, s priznanjem lastninske pravice v korist drugotožene in tretjetožene stranke, odpovedal tudi uveljavljanju uporabnine do trenutka sklenitve poravnave. Kaj takega tožena stranka ni niti trdila. Odločno zavrača tudi namigovanja sodišča, da naj bi bila nedobroverna tožeča stranka sama. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni pravdi tožeča stranka uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po dveh temeljih, izbrisno tožbo, izpraznitveni ter obogatitveni oziroma odškodninski zahtevek. Pritožbeno sodišče bo vse navedene zahtevke obravnavalo po sklopih v nadaljevanju te sodne odločbe.

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko, ne glede na to, kdaj je ta nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka z zahtevkom, ki meri na neučinkovitost 3. točke sodne poravnave, sklenjene med prvotožencem in drugotoženo ter tretjetoženo stranko dne 31.3.2006 v pravdni zadevi P 618/2003, uveljavlja nedenarno terjatev, ki jo je pridobila na podlagi pogodbe s prvotožencem z dne 24.3.2006. Tožeča stranka trdi, da je prvotoženec glede navedene terjatve specialno neplačevit, saj ne more izpolniti sklenjene pogodbe tako, kot se glasi (in specie), torej ne more prenesti lastninske pravice na sporni nepremičnini v njeno korist (prim. M. Juhart, OZ s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2003, str. 255 in B. Blagojević, V. Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima, 1. knjiga, Savremena administracija 1983, str. 975-977). Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja na zmoten materialnopravni zaključek sodišča, po katerem do oškodovanja tožeče stranke še ni prišlo, ker se drugotoženi in tretjetoženka na podlagi sklenjene sodne poravnave še nista uspela vpisati v zemljiško knjigo (11. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika, Ura. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ ter 7. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l.RS, št. 58/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZK-1). Dolžnikovo pravno dejanje je namreč vsako njegovo ravnanje, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša njegovo premoženje. Krog izpodbojnih ravnanj je torej zelo širok in načeloma zajema vsa pravna dejanja. Tako lahko upnik, v primerih prenosa lastninske pravice na nepremičnini, po svoji izbiri izpodbija (obligacijsko) pogodbo, seveda pa tudi vknjižbeno dovoljenje, kot pogodbo stvarnega prava (ibid. str. 256 in str. 978), ne glede na to, da se za pridobitev lastninske pravice sicer zahteva vpis v zemljiško knjigo in ta še ni bil dosežen.

Sodišče pa je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo zaradi pomanjkanja subjektivnega pogoja izpodbijanja (256. člen OZ). Tožeča stranka namreč neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba sporno poravnavo presojati kot neodplačni posel, ker plačilo ne ustreza tržni vrednosti stanovanja. Odplačnost pravnega dejanja pomeni, da je dolžnik iz izpodbijanega dejanja prejel določeno korist. Že po objektivnih merilih pride izpodbijanje v poštev le tedaj, ko med nasprotnima izpolnitvama pride do nesorazmerja. V kolikor bi bili izpolnitvi ekvivalentni, bi namreč prišlo le do prevrednotenja dolžnikovega premoženja. Razlogov za izpodbijanje v takem primeru ne bi bilo, saj bi dolžnik prejel primerno vrednost, s katero bi upniku jamčil za izpolnitev svojih obveznosti (ibid. str. 260). Posledično je za uspešno izpodbijanje sporne poravnave potrebna slaba vera na strani pridobiteljev, torej da je bilo drugotoženemu in tretjetoženki v trenutku razpolaganja znano, da prvotoženec z njim škoduje svojim upnikom ali bi jima to moralo biti znano. Navedenega dokaznega bremena tožeča stranka ni zmogla. Slabo vero pridobiteljev je namreč dokazovala le z vpisom plombe z dne 6.4.2006, s katero je bil začet zemljiškoknjižni postopek za vpis predznambe lastninske pravice na sporni nepremičnini v njeno korist (Dn.št. 2368/2006), ki naj drugotožencu in tretjetoženki, zaradi načela javnosti (4. člen ZZK-1) ter publicitetnega načela (6. člen ZZK-1), ne bi mogla ostati neznana. Ker prvi odstavek 256. člena povsem jasno določa, da mora biti slaba vera pridobiteljev podana v času nastanka izpodbijanega dejanja, poravnava pa je bila sklenjena pred vpisom plombe v korist tožeče stranke (to je dne 31.3.2006), o slabovernosti drugotožene in tretjetožene stranke ni mogoče govoriti. Tožeča stranka se sicer obširno spušča v vprašanje verige izvirnikov pogodb, na podlagi katerih se je prenašala lastninska pravica na spornem stanovanju, vendar to za presojo slabe vere pridobiteljev v luči 256. člena OZ ni odločilno, pač pa je pravno relevantno le vprašanje, ali sta se pridobitelja zavedala oziroma bi se morala zavedati, da dolžnik s tem dejanjem škodi svojemu upniku. Slednje iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, temveč je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je prav pomanjkanje izvirnikov dveh pogodb vodilo pridobitelja k vložitvi tožbe. Drugotoženec in tretjetoženka sta torej zasledovala lasten cilj, to je vknjižbo njune lastninske pravice na nepremičnini, ki sta jo pridobila leta 1998 na temelju menjalne in darilne pogodbe.

Glede na to, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti poravnave, s katero je bilo stanovanje preneseno na drugotoženo in tretjetoženo stranko, posledično ni mogoče govoriti niti o izpodbijanju obremenitve sporne nepremičnine v korist četrtožene stranke. Tožbeni zahtevek je v tem delu tudi sicer materialnopravno neutemeljen. Tožba zoper pridobitelja, v primeru, ko je tretji s kakšnim odplačnim poslom odtujil korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem, se sme skladno s tretjim odstavkom 259. člena OZ vložiti le, če je ta vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati, če pa je to korist odtujil z neodplačnim poslom, se sme tožba zoper pridobitelja vložiti tudi, v kolikor tega ni vedel. Zakon torej jasno govori o odtujitvi koristi, ki je bila pridobljena z dejanjem, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, zato so že pojmovno izključena vsa dejanja, ki ne pomenijo nadaljnjega prenosa pridobljene koristi (temveč gre le za obremenitev nepremičnine s hipoteko). Do takšnega zaključka ne pridemo le z gramatikalno, temveč tudi s sistematično in logično razlago ostalih določb, saj tako 255. kot 256. člen OZ govorita o pravnem dejanju ali razpolaganju (ki izrecno zajema tudi opustitev), medtem ko 259. člen uporablja le izraz odtujitev (tudi komentar OZ obravnava le prenos dolžnikove koristi na nadaljnjega pridobitelja, ibid. str. 267).

Pritožba zmotno meni, da je izbrisna tožba omejena z rokom. Slednje namreč ne velja vse od uveljavitve ZZK-1 dalje, ki je izbrisni tožbi dal (ustrezno) stvarnopravno naravo. Po 243. členu je izbrisno tožbo mogoče vložiti, če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini. Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice (prvi odstavek 244. člena ZZK-1). Osnovna materialnopravna predpostavka izbrisnega zahtevka je torej v vknjižbi pravice v korist tožene stranke. Navedeni pogoj v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je v zemljiški knjigi lastninska pravica še vedno vpisana v korist M. . Že navedeno narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka, ki pa je tudi sicer, upoštevajoč določbo 243. člena ZZK-1, nepravilno postavljen, kajti sodišče na podlagi izbrisne tožbe ugotovi neveljavnost vknjižbe, nato pa odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (takšnega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila). Glede na tožbeno trditveno podlago, ki je izbrisni zahtevek utemeljevala (med drugim) kot pravno posledico paulijanske tožbe, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožbi v tem smislu nista komplementarni, saj imata povsem druge pravne učinke oziroma posledice. V primeru uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (260. člen OZ). Paulijanska tožba ima torej zgolj relativne posledice, saj učinkuje le v razmerju med strankama izpodbojnega razmerja, to pa sta upnik in pridobitelj koristi. Zato sodišče v sodni odločbi ne izreče neveljavnosti izpodbijanega pravnega dejanja, ampak le ugotavlja, da to dejanje nima učinka proti tožniku (ibid. str. 269-270). Temelj izbrisne tožbe pa je prav neveljavna materialnopravna podlaga, torej je potrebno ugotoviti neveljavnost (določenega) pravnega posla kot celote (prim. VSL I Cp 929/2010, VSK Cpg 222/2008).

Vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke je torej materialnopravna predpostavka izbrisne tožbe in ne predhodno vprašanje te pravde (13. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP, prim. V Rijavec, ZPP s komentarjem, 1. knjiga, GV založba in Uradni list 2005, str. 122). To izhaja že iz dejstva, da med strankami pravzaprav ni sporno, da nobena izmed njih ni lastnik obravnavane nepremičnine, predmet predhodnega vprašanja pa je ugotavljanje, ali obstaja oziroma ne obstaja neka pravica, na katero se sklicuje katera izmed pravdnih strank. Tožba je torej v tem delu preuranjena. Enako velja tudi za izpraznitveni tožbeni zahtevek (92. člen SPZ) ter tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine (198. člen OZ) oziroma odškodnine (zaradi izgubljenega dobička po 168. členu OZ). Oba zahtevka bo imela tožeča stranka šele v primeru, ko bo na na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, saj ima oba postavljena zahtevka le lastnik stvari. Za odločitev v zadevi prav tako ni relevantno vprašanje pravnomočnosti predznambe v korist drugotožene in tretjetožene stranke. To ni odločilno dejstvo za nobenega izmed postavljenih tožbenih zahtevkov (niti za izbrisno tožbo, s katero je mogoče izpodbijati le vknjižbo, kajti z drugimi glavnimi vpisi do oškodovanja tretjih ne more priti, prim. VSL I Cp 2448/2008).

Pritožba pa pravilno opozarja na zmoten zaključek sodišča v vprašanju izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika kot opustitvi izterjave uporabnine za sporno nepremičnino (terjatev v višini 73.600,00 EUR). Zgolj dejstvo, da je prvotoženec drugotožencu in tretjetoženki priznal lastninsko pravico na spornem stanovanju, namreč še ne pomeni, da se je s tem odpovedal tudi terjatvi iz naslova neupravičene rabe stanovanja od 1.8.1998 do sklenjene poravnave 31.3.2006. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča so (v tem delu tožbe) ostala nepojasnjena vsa pravno odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izhaja iz 255. člena OZ, ki določa objektivne predpostavke, pod katerimi je mogoče naperiti paulijansko tožbo. To so terjatev upnika, prezadolženost dolžnika in pravno dejanje, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Pri tem naj upošteva, da tožeča stranka v tem delu vtožuje plačilo za denarno terjatev, in sicer odškodninsko terjatev za navadno škodo, ki jo je uveljavljala v pravdnem postopku I P 866/2006, njen tožbeni zahtevek pa je bil pravnomočno zavrnjen. Prav tako naj odgovori na vprašanje o (objektivni) prezadolženosti prvotoženca, čemur je tožena stranka ugovarjala. V kolikor bo ugotovilo obstoj navedenih pogojev izpodbijanja, pa naj presodi, ali obstoji tudi zatrjevano pravno dejanje, torej, ali bi imel prvotoženec terjatev proti drugotoženi in tretjetoženi stranki iz naslova uporabnine (kjer pa je vprašanje verige pogodb in zavedanja o manjkajočih pogodbah na strani drugotoženca in tretjetoženke pravno relevantno). Ker gre za sklop dejanskih in pravnih vprašanj, na katere bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti v ponovljenem postopku, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu (točki II.6 in II.7 izreka) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), posledično pa razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. V kolikor bi namreč sodišče druge stopnje razloge o teh okoliščinah podajalo kot prvo sodišče, bi s tem poseglo v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Ker pritožba v ostalem delu ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v tem delu ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem sodišče druge stopnje v predmetni odločbi na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni odgovarjalo na vprašanja, ki za zadevo niso pravno odločilna (vprašanje dobrovernosti tožeče stranke).

Pritožbeni stroški so na podlagi četrtega odstavka 165. člena nadaljnji pravdni stroški.