Jedro

Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah poteka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do tožnikovih poškodb prišlo ob premikanju in rabi traktorja kot prevoznega sredstva, ki je zanj povsem običajna, in da je do škode, ki jo je utrpel tožnik, zato prišlo ob uporabi tega vozila. V tem postopku ugotovljena dejstva so v odločilnih elementih povsem primerljiva dejanskemu stanju iz zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 415/2011, ko je do nezgode prišlo ob vzvratni vožnji traktorja in trčenju v lestev, po katerih se je takrat vzpenjal oškodovanec. Okoliščina, ali je šlo za premikanje vozila na cesti oziroma prometni površini ali v prometu, na kar opozarja pritožba, je za to presojo ob zgoraj pojasnjeni judikaturi SEU in VSRS povsem irelevantna. Čeprav je traktor v konkretnem primeru res izvajal delovno operacijo (premikanje ob zlaganju hlodovine), to ne pomeni, da je deloval izključno kot delovni stroj. Ugotovljena dejstva namreč vodijo do zaključka, da je traktor ob škodnem dogodku opravljal prevozno funkcijo premikanja ob izvajanju delovne operacije zlaganja hlodovine, ki je za traktor povsem običajna. Toženkino pritožbeno zavzemanje za razlago, da je traktor v konkretnem primeru deloval izključno kot delovni stroj, ob ugotovljenih okoliščinah zato ne more biti uspešno.

Izrek

I. Pritožbi tožnika in toženke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

I. Odločitev sodišča prve stopnje in oris zadeve:

1. Tožnik je zaradi škodnega dogodka, ki se je po njegovih trditvah zgodil dne 28. 12. 2013, od toženke zahteval plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo (i) odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 86.092,29 EUR s pripadajočimi obrestmi (I/1. točka izreka), (ii) mesečne denarne rente s pripadajočimi obrestmi (I/2., I/3. in I/4. točka izreka), ter (iii) pravdnih stroškov v višini 25.417,83 EUR (II. točka izreka), v presežku (iv) pa je zahtevek zavrnilo (I/5. točka izreka).

2. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec toženke A. A. pri vzvratni vožnji s traktorjem pomotoma trčil v hlode, ki so bili zloženi na kupu, zaradi česar se je en od zloženih hlodov zakotalil po hribu navzdol ter tožnika med tekom, ko se je skušal izogniti trku, zadel v levo nogo. Zaključilo je, da toženka odškodninsko odgovarja za tožniku nastalo škodo na podlagi obveznega zavarovanja odgovornosti, ki je bilo po pravilih Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) sklenjeno za traktor, ki ga je ob škodnem dogodku vozil A. A., ter na podlagi pravil o objektivni neposlovni odškodninski odgovornosti iz 149. člena Obligacijskega zakonika.

II. Pritožbene navedbe:

3. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. Tožnik se je pritožil zoper zavrnitev dela odškodnine za nepremoženjsko škodo (znesek 21.000,00 EUR), zoper zavrnitev dela odškodnine za premoženjsko škodo zaradi tuje oskrbe (znesek 2.922,00 EUR), zoper zavrnitev odškodnine za premoženjsko škodo zaradi zdravljenja v zdravilišču (204,81 EUR), zoper zavrnitev dela zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine za premoženjsko škodo ter zoper odmero višine pravdnih stroškov. Toženka se je v celoti pritožila zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Tožnik je odgovoril na tožničino pritožbo.

Sodišče bo pritožbene navedbe obeh strank in tožnikove navedbe iz odgovora na pritožbo povzelo ločeno ob presoji podlage tožbenega zahtevka in ob presoji posameznih odškodninskih terjatev, ki so še pritožbeno sporne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

II. Glede podlage odškodninskega zahtevka:

a. Povzetek toženkinih pritožbenih navedb:

5. Toženka v pritožbi napada pravni zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščine konkretnega primera ustrezajo pojmu uporabe vozila iz 15. člena ZOZP, kar je predpostavka za obstoj njene odškodninske odgovornosti na podlagi obveznega zavarovanja, sklenjenega za traktor, ki ga je ob nezgodi vozil A. A. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča o poteku škodnega dogodka. Po njenem sodišče ni upoštevalo in se opredelilo do njenega ugovora, da dvomi v zatrjevani način nastanka škodnega dogodka. Opozorila je, da so glede vzroka tožnikovih poškodbe nedoslednosti v medicinski dokumentaciji, kar po njenem kaže, da je tožnik med zdravljenjem spreminjal navedbe o vzroku svojih poškodb. Meni, da izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine ne daje podlage za zaključek, da je do udarca v tožnika prišlo na zatrjevani način, s tem pa tudi, da bi prišlo do udarca, ko je traktor opravljal svojo prevozno funkcijo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo niti do tožnikovih podrednih trditev o možnem načinu poškodovanja, da ga je hlod zadel, ko je traktor hlod vlekel za seboj. Toženka je v pritožbi še navedla, da tožnik ni bil dovolj pazljiv, saj je bil očitno preblizu hloda. Ker hlodu ni uspel ubežati, je očitno, da ni bil pozoren. Toženka je po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije ugovarjala, da je k dogodku prispevala tudi tožnikova obojestranska naglušnost, saj bi se tega moral zavedati in biti bolj pozoren, do česar se sodišče sploh ni opredelilo.

6. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe glede temelja odškodninske odgovornosti

b. Presoja pritožbenih navedb glede podlage odškodninske odgovornosti:

7. Toženka glede poteka dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, med drugim uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o poteku dogodka naslonilo na natančno in skrbno analizo izpovedi tožnika in toženkinega zavarovanca A. A., ki ju je dodatno soočilo in dokazno ocenilo še z mnenjem izvedenca travmatološke stroke C. C. in mnenjem izvedenca sodne medicine dr. D. D. o možnosti zatrjevanega načina poškodovanja tožnika in o mehanizmu nastanka poškodb. Po oceni obeh izvedenskih mnenj je ugotovilo, da je poškodba tožnika skladna z močnim udarcem v zunanjo stran spodnjega dela levega stegna v trenutku, ko je bila s telesno težo obremenjena leva noga. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov skupaj je nato ugotovilo, da je tožnikova poškodba nastala zato, ker je toženkin zavarovanec A. A. s traktorjem ob vzvratni vožnji trčil v hlode, zložene na kupu, in s tem sprožil hlod, ki se je odkotalil navzdol po hribu in poškodoval tožnika. Iz opravljene dokazne ocene sodišča prve stopnje je povsem očitno, da ta ne temelji zgolj na izvedenskem mnenju sodne medicine, kot to napačno uveljavlja tožnica, pač pa na oceni vseh izvedenih dokazov, zato je nasprotna pritožbena navedba, vključno s tem, da sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), neutemeljena.

8. Toženka dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na skladnosti med izpovedjo tožnika, izpovedjo toženkinega zavarovanca in ugotovljenim mehanizmom poškodovanja iz dveh izvedenskih mnenj, v pritožbi obrazloženo pravzaprav ne načenja, pač pa zgolj vztraja pri svojem nestrinjanju z njo, s čimer ne more uspeti. Njeno sklicevanje na nedoslednosti v medicinski dokumentaciji pri zapisu šifre vzroka tožnikove poškodbe, na vsebino izjav njenega zavarovanca pred pravdo ter na to, da dogodka niso prijavili policiji, v ničemer ne načenja trdnosti in celovitosti dokazne ocene, ki jo je sodišče opravilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Toženkino pritožbeno uveljavjanje, da ni dokazano, da je poškodba nastala zaradi premikanja traktorja, pri čemer razlogov za izpodbijanje dokazne ocene sodišča v tem delu sploh ne navede, je glede na povzetek ugotovljenega dejanskega stanja povsem pavšalno in posebnega odgovora ne zahteva.

9. Toženka v okviru presoje tožnikovega delnega soprispevka kritizira, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora, da tožnikove poškodbe ni prišlo na zatrjevani način, s čimer uveljavlja poseg v njeno pravico do izjave (postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje na to trditev res ni odgovorilo, vendar je glede na vsebino materialnopravnih predpostavk za delno oprostitev toženkine odgovornosti takšna trditev pravno tako očitno nepomembna, da sodišču nanjo ni bilo treba odgovoriti. Do delne razbremenitve lahko namreč privede izključno zakrivljeno (neskrbno) ravnanje oškodovanca in ne njegovo (prirojeno ali pridobljeno) fizično stanje, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane procesne kršitve. Kot že rečeno, toženka niti v pritožbi ne pove, ali je v trditveni podlagi, razen gole naglušnosti, sploh zatrjevala, kakšna bi morala biti zaradi tega tožnikova povečana pozornost, kar bi terjalo odgovor sodišča prve stopnje. Golo zatrjevanje tožnikove naglušnosti za to ne zadostuje.

10. Toženka v okviru presoje tožnikovega soprispevka izpodbija ugotovljeno dejstvo, da tožnik škodnega dogodka ni mogel pričakovati in pri tem opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje o dogajanju po škodnem dogodku. Pritožbeno sodišče ne vidi kontradiktornosti v ugotovitvi sodišča, da tožnik dogodka ni mogel pričakovati, in njegovo ugotovitvijo, da sta A. A. in mimoidoči B. B. tožnika po nezgodi umaknila k cesti zaradi nevarnosti, da bi se s kupa skotalil še kak drug hlod. Nevarnost, ki bi jo bilo mogoče pričakovati po trčenju v kup hlodov, namreč nima nikakršne logične povezave s pričakovanjem dogodka pred njim. Prav tako ne, ali in kakšen način je toženkin zavarovanec pred dogodkom zavaroval kup hlodov. S takšnimi izpodbijanjem toženka dokazne ocene o nepričakovanosti dogodka ne more omajati.

III. Glede višine nepremoženjske škode:

a. Povzetek toženkinih pritožbenih navedb:

16. Toženka meni, da skupno odmerjena odškodnina glede na primerljive primere v literaturi previsoka, saj se v sodni praksi giblje od 32 do 5o povprečnih neto plač. Nasprotuje višini odmere odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Opozarja na izvedensko mnenje, da je strah pri tožniku trajal kakšno minuto, da tožnik izvedencu povedal, da ob dogodku o strahu ni razmišljal, in da je tožnika prizadela tudi izguba službe v G. G., za kar pa toženka ne more odgovarjati. Pri skaženosti je sodišče upoštevalo, da tožnik hodi s pomočjo palice, kar pa ni medicinsko indicirano. Glede na ugotovitve izvedenca C. C. je po prepričanju toženke previsoka tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je po njenem napačno upoštevalo, da tožnik pri hoji uporablja palico in da ne najde nove zaposlitve, saj se je med postopkom ponovno zaposlil. Invalidska komisija pri ZPIZ tožnika ni obravnavala. Z oceno deleža zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi telesnih in duševnih posledic, kot sta ga ugotovila izvedenca, se toženka ne strinja, saj izvedenca travmatolog in klinični psiholog glede tožnikovih telesnih bolečin nista bila enotna. Toženka je povzela ugotovitev izvedenca kliničnega psihologa glede obstoja prilagoditvene motnje in ob tem opozorila na izvedenca C. C., ki je navedel, da je ta težava pri tožniku izzvenela. Nasprotovala je ugotovitvam o trajnih posledicah na psihološkem področju, saj po njenem mnenju izvedenec psiholog ne more ugotoviti tožnikovega stanja pred nezgodo. Tudi sicer je izvedensko mnenje po njenem v delu, ki se nanaša na psihične posledice, nejasno in mu je pritožbeno nasprotovala. Tožnik izvedencu psihologu ni omenil nobenih trajnih omejitev, ki bi jih imel pri delu.

b. Povzetek tožnikov pritožbenih navedb:

17. Tožnik v pritožbi ravno nasprotno meni, da bi mu moralo sodišče priznati odškodnino v celotnem vtoževanem znesku. V pritožbi, podobna kot toženka, obširno povzema ugotovitve izvedencev travmatološke stroke in klinične psihologije, ki po njegovem mnenju utemeljujejo višjo odškodnino od prisojene. Ugotovljenega dejanskega stanja glede zdravljenja in posledic ni izpodbijal. Uveljavljal je, da sodišče pri odmeri ni ustrezno upoštevalo tožnikove starosti, intenzivnosti ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti, pri odmeri odškodnine zaradi strahu tožnikove izpovedi, pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ni ustrezno ovrednotilo trajnih posledic. Podobno je v pritožbi navajal glede odškodnine za duševne bolečine glede skaženosti.

c. Presoja pritožbenih navedb glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

18. Iz delov, sicer dokaj nepregledne toženkine pritožbe, je razvidno, da toženka s pritožbo uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovljenih posledic pri posameznih oblikah pravno priznane nepremoženjske škode, in sicer pri strahu (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri ugotovljenem zmanjšanju življenjske aktivnosti (47. točka obrazložitve) ter pri dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj skaženosti (48. točka obrazložitve). Ugotovljenim dejstvom nasprotuje s sklicevanjem bodisi na ugotovitve posameznih izvedencev bodisi na tožnikovo izpoved ali pa zgolj z izražanjem nestrinjanja s posameznimi ugotovitvami izvedencev.

19. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje (46. točka obrazložitve) izhaja, da je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnikov primarni strah trajal nekaj sekund, zato je bilo to, kar je glede strahu tožnik povedal izvedencu pri pregledu (da o strahu ob dogodku sploh ni razmišljal), za sodišče pri dokazni oceni, oprti na izvedenčevo strokovno mnenje, povsem nepomembno. Toženka niti ne pove, ali je izvedenčevo mnenje v tem delu sploh pravočasno izpodbijala, zato s takšno navedbo ne more uspešno izpodbiti dejanskih ugotovitev o strahu. Prav tako iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, kakor očitno napačno razume toženka, da je sodišče pri odmeri strahu upoštevalo tožnikove neugodnosti zaradi izgube zaposlitve v G. G.

Ugotovljenim trajnim posledicam, ki so bile temelj za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (47. točka obrazložitve sodišča prve stopnje), toženka v dejanskem pogledu, čeprav na prvi pogled obširno, nasprotuje zgolj pavšalno. Toženka v tem delu namreč izraža nestrinjanje z mnenjem izvedencev o deležu zmanjšanja življenjske aktivnosti, s čimer pa ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti. Toženka v pritožbi ne pove, ali je pripombe k izvedenskemu mnenju v tej smeri sploh pravočasno podala pred sodiščem prve stopnje. Prav tako ne drži, da je sodišče pri tej obliki nepremoženjske škode napačno upoštevalo, da tožnik pri hoji uporablja bergle, saj to dejstvo iz tega dela obrazložitve ne izhaja. Enako velja za očitek, da je sodišče napačno upoštevalo, da tožnik po poškodbi ne more najti nove zaposlitve, saj je v tem delu sodišče zgolj povzelo, kar je tožnik povedal izvedencu ob pregledu pred izdelavo pisnega izvedenskega mnenja, ni pa te ugotovitve povzelo v dejanskem stanju trajnih posledic. Sodišče prve stopnje je povsem jasno ugotovilo, da se je tožnik med postopkom zaposlil v H. H. Enako neuspešno je pritožbeno izpodbijanje ugotovljenih trajnih posledic na psihičnem področju, saj toženka pritožbeno zgolj vztraja pri zapisu izvedenca travmatološke stroke, da je prilagoditvena motnja izzvenela, ne izpodbija pa dokazne ocene sodišča, ki se je pri tem oprlo na izvedenca klinične psihologije, kar je z vidika stroke, ki je potrebna za ugotovitev tega dejstva, povsem pravilno. Toženka niti v tem delu dokazne ocene obrazloženo torej ne izpodbija, pač pa zgolj izraža nestrinjanje z njo. Enako velja za pritožbeno navedbo, da izvedenec klinične psihologije ne more ugotoviti posledic na duševnem področju, ker po mnenju toženke ne more podati mnenja o tožnikovem psihičnem stanju pred nezgodo. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da takšno izpodbijanje ne drži, saj se je sodišče tudi v tem delu oprlo na izvedensko mnenje, pri čemer toženka (ponovno) ne navaja, ali je pripombe k ugotovitvam izvedenca klinične psihologije v tej smeri sploh pravočasno podala med postopkom.

Glede dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče sklepalo na obstoj skaženosti, toženka v pritožbi navaja, da hoja z berglami ni medicinsko indicirana. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (48. točka obrazložitve) je evidentno, da je sodišče pri odmeri upoštevalo šepanje in brazgotine. Sodišče prve stopnje hoje z berglami torej sploh ni ugotovilo in upoštevalo pri odmeri odškodnine za to vrsto škode. Sodišče prve stopnje je v sodbo vključilo le povzetek tožnikove izpovedi o hoji s pomočjo palice, vendar te izpovedi ni vključilo v ugotovljeno dejansko podlago ali to upoštevalo pri odmeri odškodnine. Pritožba je tudi v tem delu torej neutemeljena.

20. Glede na vsebino obeh pritožb se je moralo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeliti še do zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej do uporabe določbe drugega odstavka 179. člena OZ. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Sodišče prve stopnje je skupno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v trenutku, ki jih zajemajo časovne meje pravnomočnosti, odmerilo na višino 54,64 povprečnih neto plač, zato je pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava preverilo, ali odmera odškodnine ustrezno odraža oba kriterija. Pri tem je treba upoštevati, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic in prepletanja različnih vrst poškodb ni povsem identičnih življenjskih primerov, vendar se je mogoče pri objektivizaciji višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje.

21. Sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odmeri višine odškodnine pravilno upoštevalo oba kriterija in konkretne dejanske okoliščine ustrezno umestilo med hujše, lažje in primerljive primere. Pri hujših primerih v sodni praksi gre za odškodnine, ki zajemajo hujše fizične in psihične posledice (začasna uporaba invalidskega vozička, daljše in večkratno zdraviliško zdravljenje, nezmožnost opravljanja gospodinjskih opravil, hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici, ...) ali pa gre za mlajše oškodovance, pri lažjih primerih pa gre pri vseh oblikah škode za milejše posledice. V tej zadevi odmerjena odškodnina je glede na celoto posledic povsem primerljiva z odmero v ostalih primerih v sodni praksi, kar pomeni, da je sodišče ob odmeri pravilno upoštevalo tako tožnikove subjektivne značilnosti (npr. starost), ugotovljene posledice ter intenzivnost telesnih in duševnih bolečin, ki jih je sodišče ustrezno umestilo v okvir odmere odškodnin v sodni praksi.

22. Toženkino pritožbeno uveljavljanje drugih primerov v sodni praksi ni ustrezno argumentirano z navedbo posameznih judikatov, zato se do teh navedb pritožbeno sodišče niti ne more obrazloženo odzvati. Tožnik se sklicuje na zadevo II Ips 92/92, pri kateri pa gre očitno za hujši primer (npr. uporaba invalidskega vozička), v zadevi II Ips 91/2003 je šlo za več hkratnih poškodb s številnimi operativnimi posegi, v zadevi II Ips 267/99 pa je prišlo do hujših zapletov pri zdravljenju, zaradi česar navedeni primeri niso primerljivi s konkretno zadevo.

Sodišče je torej pravilno uporabilo kriterije iz 179. člena OZ pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, pritožbi obeh strank pa sta posledično neutemeljeni.

23. Toženka ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je predpravdni odškodninski zahtevek prejela dne 7. 1. 2016, zato je zaključek sodišča, da je padla v zamudo z iztekom petnajst dnevnega roka za plačilo, torej dne 22. 1. 2016, povsem pravilno. Od tega datuma dalje je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. in 299. člen OZ). Da bi bil predpravdni odškodninski zahtevek nepopoln, toženka ne more utemeljiti s trditvijo, da je moralo sodišče v tem postopku glede na postavljene trditve pridobiti več izvedenskih mnenj. Ker česa drugega pritožbeno ne zatrjuje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o trenutku toženkine zamude pri plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo in glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

24. Glede premoženjske škode zaradi izgube zaslužka v obdobju od februarja 2014 do avgusta 2015 (1.514,84 EUR, ki ga je sodišče priznalo v celoti) in v obdobju od septembra 2015 do maja 2016 (9.302,76 EUR, od tega je sodišče priznalo znesek 5.906,88 EUR):

a. Povzetek pritožbenih navedb obeh strank:

25. Toženka dejstev, ki so bili podlaga za določitev višine premoženjske škode v tem delu, ni izpodbijala. Toženka je prisojenemu znesku nasprotovala po temelju, in sicer iz enakih razlogov kot prisojenemu delu denarne rente, zato se bo do njenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče opredelilo v okviru presoje pritožbenih navedb, ki se nanašajo na prisojeno mesečno denarno rento.

Tožnik je vložil pritožbo zgolj v zavrnjenem delu obrestnega zahtevka. Postavil se je na stališče, da mu gredo zakonske zamudne obresti že od zapadlosti njegove odškodninske terjatve za vtoževano premoženjsko škodo in ne šele od dneva zamude z njenim plačilom. Tožnik ni izpodbijal dejanskih ugotovitev, kdaj je toženka po prejemu predpravdnega odškodninskega zahtevka padla v zamudo s plačilom posamezne odškodninske terjatve.

26. Sodišče prve stopnje je tožniku zamudne obresti od zneska odškodnine v višini 1.514,84 EUR priznalo od 22. 1. 2016 dalje, ko je iztekel petnajstdnevni rok za plačilo iz predpravdnega odškodninskega zahtevka, od zneska odškodnine v višini 5.906,88 EUR pa od dne vložitve tožbe, ko je tožnik ta zahtevek prvič postavil (razlogi, nanizani v 66. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede na to, da pri odškodninski terjatvi trenutek njene zapadlosti in trenutek zamude z njenim plačilom, od katere šele lahko tečejo zakonske zamudne obresti, nista identična, je pritožbeno izpodbijanje zmotne uporabe materialnega prava glede teka zakonskih zamudnih obresti neutemeljeno. Sodišče je tožniku zakonske zamudne obresti pravilno priznalo od dne zamude, če je do nje prišlo že pred pravdo, sicer pa od dne vložitve tožbe, kakor je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje in se na njegove razloge pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

b. Glede premoženjske škode zaradi prevozov med zdravljenjem (v višini 2.424,61 EUR, kar je sodišče v celoti priznalo) in v višini (1.022,68 EUR, od česar je sodišče priznalo znesek v višini 1.005,96 EUR, presežek pa zavrnilo):

26. Povzetek pritožbenih navedb obeh strank:

Tožnik je pritožbo vložil zgolj v delu zavrnitve obrestnega dela zahtevka iz enakih razlogov kot pri zahtevku zaradi izgube zaslužka, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo zgoraj in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Toženka v pritožbi navaja, da bi moral tožnik omenjene stroške uveljavljati iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in da so priznani stroški previsoki, saj bi lahko tožnik uveljavljal zgolj dejanske stroške goriva, s čimer smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje z navedbo, da stroški prevoza zaradi pregledov pri psihiatru niso bili potrebni, ker so tožnikove psihične težave izzvenele.

27. Povzročitelj škode (v konkretnem primeru pa toženka zaradi sklenjenega obveznega zavarovanja odgovornosti) mora skladno z načelom popolne odškodnine oškodovancu povrniti vso nastalo škodo, kamor spadajo tudi prevozni stroški zaradi zdravljenja (določbi prvega in drugega odstavka 174. člen OZ). Toženkino stališče, da bi moral tožnik omenjene stroške uveljavljati iz javnih sredstev, je posledično materialnopravno napačno, kakor se je že izrekla sodna praksa.

Zaradi prevozov oškodovancu ne nastanejo le stroški zaradi goriva, pač pa tudi stroški zaradi obrabe vozila in druge z vozilom zvezane pristojbine, zato je sodišče prve stopnje tožniku skladno s sodno prakso pravilno priznalo stroške v višini 0,37 km za kilometer. Tudi v tem delu je graja zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena.

28. Da so pritožbena izvajanja toženke, da prevozi k psihiatru niso bili potrebni, ker so te težave izzvenele, neutemeljena, se je pritožbeno sodišče opredelilo že v okviru presoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in toženko napotuje na zgoraj nanizane razloge. Izpodbijanje dejanskega stanja glede tega ni utemeljeno.

c. Glede premoženjske škode zaradi tuje pomoči in oskrbe (od zahtevanih 6.162,00 EUR je sodišče prve stopnje priznalo znesek v višini 3.240,00 EUR, v presežku in deloma v obrestnem delu pa je zahtevek delno zavrnilo):

29. Povzetek pritožbenih navedb obeh strank:

Tožnik je v pritožbi grajal delno zavrnitev zahtevka, saj po njegovem sodišče prve stopnje ni upoštevalo celote ugotovitev izvedenca, zlasti pa tistega dela, da je po izteku šestih mesecev po poškodbi tožnik občasno (vsaj še dve leti) potreboval občasno pomoč tujo pomoč. Pritožuje se tudi zoper zavrnilni del obrestnega zahtevka.

Toženka po drugi strani navaja, da obseg pomoči gotovo ni bil tak, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, s čimer napada ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker gre po njenem za povsem običajno pomoč družinskih članov, ki ne predstavlja pravno priznane škode, in ker tožnik svojega zahtevka niti ni specificiral in je zato nesklepčen. Izpodbija še višino priznane urne postavke za določitev višine tako nastale premoženjske škode in se sklicuje na sodno prakso.

30. Do tožnikovega izpodbijanja delne zavrnitve obrestnega dela zahtevka se je sodišče opredelilo že pri predhodnih postavkah odškodnine za premoženjsko škodo, zato razlogov na tem mestu ne bo več ponavljalo in se nanje sklicuje.

31. Sodišče je po dokazni oceni izvedenskega mnenja izvedenca C. C. in izpovedi E. E. in F. F. ugotovilo, da tožnik po izteku šestih mesecev po nezgodi tožnik ni več potreboval pomoči, vsaj ne v obsegu, ki bi presegala prag običajne pomoči in skrbi (ugotovljeno dejansko stanje iz 57. točke obrazložitve sodišča prve stopnje). Natančnejšega obsega (v urah) potrebne pomoči v tem obdobju kljub izvedenim dokazom sodišče ni ugotovilo. Tako ugotovljenih dejstev tožnik ne izpodbija.

Tožnik z navedbo, da mu pripada odškodnina za pomoč v obdobju, ko je po ugotovitvah izvedenca potreboval tujo pomoč le občasno, graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pravno priznane škode ne predstavlja tisti del tuje pomoči, ki ga je mogoče uvrstiti pod pojem običajne pomoči in skrbi. Tožnik pritožbeno ne uveljavlja, da bi sodišče zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ob zgoraj ugotovljenem dejanskem stanju poudarja, da takšno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava še ne zadostuje za uspešnost pritožbe. Po materialnem pravu dokazno breme za višino odškodnino za to obliko premoženjske škode leži na strani tožnika. S strani tožnika neizpodbijano ugotovljeno dejansko stanje, da pomoč ni bila potrebna in da ni znano, za kakšen obseg občasne pomoči naj bi šlo, ne omogoča materialnopravnega sklepanja na višino potrebne pomoči v tem obdobju in s tem na višino nastale premoženjske škode, zato je pritožba neutemeljena.

32. Toženka v pritožbi neargumentirano izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča o obsegu potrebne tuje pomoči v obdobju prvih šestih mesecev po tožnikovi poškodb, ki sloni na strokovnih ugotovitvah izvedenca. S takšnimi navedbami dejanskega stanja o obsegu potrebne pomoči ni uspela izpodbiti.

33. Toženkino pritožbeno stališče, da tožba v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi tuje pomoči in oskrbe, ni specificirana oziroma sklepčna, ni utemeljeno. Njeno pričakovanje, da bi moral tožnik še bolj natančno konkretizirati, pomoč pri katerih opravilih je potreboval, je pretirano, pri čemer v pritožbi niti ne navaja, ali je takšen ugovor v postopku sploh pravočasno postavila. Tožnik je že v tožbi navedel vsa dejstva, ki vzpostavljajo njeno sklepčnost, kar pomeni, da je zahtevi po „specifikaciji“ povsem zadostil in je toženkino uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno.

Prav tako ni utemeljeno njeno uveljavljanje, da pomoč, ki so jo tožniku nudili njegovi bližnji v prvih šestih mesecih po poškodbi, ustreza povsem običajni pomoči med družinski člani. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik v prvi treh mesecih potreboval pomoč v obsegu 4 ur dnevno, v nadaljnjih treh mesecih pa v obsegu 2 ur dnevno. Glede na obseg potrebne pomoči v nobenem primeru ne gre za običajno pomoč med družinskimi člani, zato je toženkina graja uporabe materialnega prava neutemeljena.

Toženkino nasprotovanje urni postavki v višini 6,00 EUR za uro tuje pomoči, prav tako ni utemeljeno. Sodišče je skladno s sodno prakso pravilno uporabilo višino urne postavke, po kateri se za takšno pomoč prizna višina cene za malo delo v višini od 4,00 EUR do 6,00 EUR. Pritožbeno sodišče opominja, da je ob tem treba upoštevati še rast cen, do katerih je prišlo po izdaji omenjenih judikatov. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri oceni višine urne postavke za uro pomoči je torej prav tako neutemeljen.

d. Glede odškodnine zaradi povrnitve stroškov rehabilitacije v zdravilišču (znesek 204,81 EUR je sodišče v celoti zavrnilo):

34. Tožnik v pritožbi poudarja, da je bilo zdraviliško zdravljenje nujno potrebno, saj je pripomoglo k hitrejšemu zdravljenju in se je nanašalo na zdravljenje poškodb iz spornega škodnega dogodka. V pritožbi vztraja, da je stroške dolžna povrniti toženka, čeprav na zdraviliško zdravljenje ni bil napoten.

35. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ravno nasprotno od tožnikovih pritožbenih trditev, izhaja, da niti iz medicinske dokumentacije niti iz izvedenskega mnenja izvedenca C. C. ne izhaja, da bi bil tožnik na zdravljenju ravno zaradi poškodb iz škodnega dogodka z dne 28. 12. 2013. Tako ugotovljeno dejstvo tožnik v pritožbi izpodbija zgolj pavšalno, torej neutemeljeno. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo ob zaključku, da tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze.

e. Glede odškodnine iz naslova priznane denarne rente:

36. Povzetek toženkine pritožbe:

Toženka v pritožbi zoper ta del sodbe navaja, da tožnikova zaposlitev pri G. G. ni prenehala zaradi škodnega dogodka, pač pa zaradi likvidacije te družbe, zato bi mu pripadala kvečjemu razlika v dohodku za čas, ko je bil v bolniškem staležu in do prenehanja njegovega delovnega razmerja pri G. G. Po tem trenutku je bil po njenem prepričanju v enakem položaju kot vsi njegovi sodelavci, zato do denarne rente ni upravičen. Dejstvo je, da tožnik trenutno zaposlen in opravlja delo kot operater energetskih naprav, pri čemer gre za pretežno sedeče delo, ob katerem kontrolira tri kotle, do katerih vodijo stopnice. Po prepričanju pritožbe tožnik ni dokazal, da je iskal delo kot inženir mehatronike. V času škodnega dogodka sploh ni bil zaposlen na delovnem mestu kot inženir mehatronike, saj to izobrazbo dobil šele 28. 3. 2014, torej po nezgodi. Toženka je opozorila, da za tožnika ni bila opravljena ocena njegove delazmožnosti zaradi pridobitve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, oziroma da tožnik takšne odločbe ni pravočasno predložil. Tožnik je sposoben za delo, ki ga trenutno opravlja. Opozorila je, da tožnik med postopkom ni predložil dokazov za svoje trditve in ni izpolnil svoje edicijske dolžnosti, sodišče pa ga je večkrat pozvalo na dopolnitev trditvene podlage. Finančna izvedenka sploh ni prejela njegovih plačilnih list, čeprav jih je zahtevala. Sodišče ni upoštevalo toženkinega ugovora, da je tožba nesklepčna. Tožnik glede zahtevka za mesečno rento ni predložil nobenih dokazov, nato pa je sodišče podatke o primerljivih podjetjih za ugotovitev plače za poklic inženir mehatronike zahtevalo od obeh strank, nato pa je sodišče nepravilno upoštevalo plačo pri Termoelektrarni Šoštanj. Tožnik je bil pri navajanju dokazov večkrat prekludiran. Toženka je ugovarjala prekluzijo pri podatkih o plači, izobrazbi itd., zato je sodišče kršilo razpravno načelo in pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP.

Tožnik po njenem ni dokazal, da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, na trgu dela našel drugo zaposlitev, primerno prejšnji. Zmotna je ugotovitev sodišča, da obstaja nadpolovična verjetnost, da so tožnika pri pridobitvi nove primerne zaposlitve ovirale njegove omejitve, saj v nobeni zavrnitvi njegovih prošenj to ni omenjeno. Toženka se v pritožbi nadalje sklicuje na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec ugotovil, da je tožnik zaposlen in da poškodba na njegovo delovno zmožnost sploh ni vplivala. Toženka je modifikaciji zahtevka, ki jo je tožnik podal v sedemnajsti pripravljalni vlogi, nasprotovala po višini in ugovarjala prekluzijo v njej navedenih dejstev. Sodišče je kljub oporekanju toženke na naroku dne 18. 11. 2021 tožnika pozvalo, naj dopolni trditveno podlage glede rentnega zahtevka, čeprav je toženka temu delu zahtevka ves čas ugovarjala kot nesklepčnemu.

Toženka je v pritožbi navedla, da sodišče ni upoštevalo njene pripombe, da izvedenka finančne stroke B. plače inženirja mehatronika ne bi smela primerjati le s podatki iz Termoelektrarne Šoštanj, ker v nobenem drugem predlaganem podjetju nimajo takšnega delovnega mesta. Primerjava s tem delovnim mestom je po njenem povsem hipotetična, saj tožnik ne trdi, da se je zanj potegoval, plače v energetiki pa splošno znano presegajo povprečje. Izvedenka nadalje ni upoštevala, da so v plači, ki jo je sama upoštevala, vključeni tudi različni dodatki, ki so pogojeni z opravljanjem dela. Poleg tega je izvedenka ugotovila, da bi tožnik, če bi se zaposlil v podjetju ETI, ki je bližje tožnikovemu bivališču, prejemal celo manj plače kot sedaj. Obrazložitev sodišča, da to podjetje inženirjev mehatronike ne zaposluje, po toženkinem prepričanju ni utemeljeno, saj je izvedenka zapisala, da takšnega delavca ne zaposlujejo le trenutno.

Toženka v pritožbi navaja, da sodbe v tem delu ni mogoče izvršiti, ker je izvedenka svoje izračune podala v neto zneskih in ni upoštevala ter odštela akontacij dohodnine, oškodovanec pa je upravičen le do izplačila neto zneska. Navaja še, da bi moralo sodišče prejemanje denarne rente časovno omejiti s trenutkom tožnikove upokojitve.

37. V odgovoru na pritožbo je tožnik nasprotoval toženkinim pritožbenim navedbam.

38. Sodišče prve stopnje je odločanje o tem delu zahtevka pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 174. člena OZ, ki v primeru trajne izgube zaslužka oškodovancu daje pravico do denarne rente. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni navedlo pravne podlage, torej ni utemeljen. Pri tovrstnem zahtevku gre zgolj za obliko odškodnine iz naslova izgube dobička, zato mora oškodovanec dokazati višino dohodka, ki ga je prejemal pred škodnim dogodkom, in višino dohodka, ki bi ga prejemal v prihodnosti ob rednem teku stvari, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Ker gre v tem primeru za dokazovanje bodočih dejstev, bi bila zahteva, da jih mora oškodovanec dokazati z dokaznim standardom gotovosti prestrogo in bi poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva, zato se skladno s sodno prakso normalni tek stvari v prihodnosti dokazuje z znižanim dokaznim standardom pretežne verjetnosti. Tožnik je zatrjeval, da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, tudi po njem ves čas prejemal plačo kot strojnik parnega kotla, ki jo je prejemal pred nezgodo, oziroma plačo za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi inženir mehatronike.

39. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da tožnik zaradi posledic poškodbe ne more brez omejitev opravljati dela kot strojnik parnega kotla, ki ga je opravljal pred nezgodo, oziroma kot inženir mehatronike, ki ustreza njegovi izobrazbi, ker ni sposoben opravljanja vzdrževalnih del, ki zahtevajo hojo po stopnicah in vzpenjanje po lestvi (60. točka obrazložitve). Nadalje je s standardom nadpolovične verjetnosti ugotovilo, da bi tožnik, če ne bi imel omenjenih omejitev, pridobil delo kot strojnik parnega kotla oziroma inženir mehatronike (61. točka obrazložitve). Po ugotovitvah sodišča tožnik od 24. 10. 2017 dalje opravlja delo kot operater energetskih naprav pri H. H., ki je pretežno sedeče delo v komandni kabini, pri čemer takšno delo ne zahteva daljše hoje po stopnicah in drugih obremenitev levega kolena ter je z vidika prejšnjega dela v G. G. bistveno drugačno in zato primerno tožnikovim sedanjim fizičnim omejitvam (60. točka obrazložitve). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v povprečju pred nezgodo zaslužil 1.729,98 EUR. V obdobju od vključno junija 2016 (od vložitve tožbe) do 24. 10. 2017, ko se je tožnik zaposlil kot operater energetskih naprav v H. H., povprečno prikrajšanje pri tožniku (upoštevajoč v tem obdobju prejeta plačila) po ugotovitvah sodišča znaša 656,32 EUR, zato je v tej višini tožniku priznalo mesečno denarno rento (I/2. in I/3. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da povprečno mesečno prikrajšanje od 24. 10. 2o17 dalje, ko se je tožnik zaposlil v H. H., kot operater energetskih naprav, znaša 648,65 EUR, zato je od takrat dalje tožniku dosodilo mesečno denarno rento v tej višini (I/4. točka izreka, obrazložitev v 64. in 65. točki).

40. Zgoraj povzeta materialnopravna podlaga sodišču ne dopušča, da bi s sodbo omejilo čas prejemanja denarne rente z določenim časovnim trenutkom v prihodnosti (npr. z upokojitvijo), kot to neutemeljeno pričakuje toženka v pritožbi. Iz določbe 175. člena OZ izhaja ravno obratno, saj lahko oškodovalec (v konkretnem primeru pa zavarovalnica) v primeru spremembe okoliščin s tožbo zahteva odpravo denarne rente. Ker določitev in prisoja mesečne denarne rente ne upošteva morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje v bodočnosti, bi bilo omejevanje prejemanja rente na določen datum nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka.

41. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženkina pritožba zlasti v delu, ki se nanaša na prisojeno denarno rento, po vsebini nestrukturirana in deloma tako nejasna, da onemogoča pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče namreč lahko argumentirano odgovori zgolj na jasne in določne pritožbene razloge, s katerimi stranka izpodbija razloge sodišče prve stopnje v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov. V nadaljevanju se bo zato opredelilo do jasnih in določnih pritožbenih navedb.

Toženka v pritožbi ne izpodbija dejstev, ki so bila temelj za ugotovitev višine prikrajšanja za obdobje izgube zaslužka do dne vložitve tožbe in za denarno rento, ki je bila priznana za obdobje od 1. 6. 2016 do 24. 10. 2017 (I/2. in I/3. točka izreka).

42. Toženka med drugim navaja številne kršitve pravil o prekluziji iz določb 286. člena ZPP. Ker gre pri tem za relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala toženka za njeno uspešno uveljavljanje najprej navesti, na katero trditev ali dokazni predlog se kršitev pravil o prekluziji nanaša, kdaj (oziroma na katerem naroku oziroma v kateri vlogi) jo je ugovarjala, zlasti pa argumentirati, zakaj po njenem to vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka ničesar od tega, razen pavšalnega uveljavljanja procesnih kršitev razpravnega načela in eventualne maksime, ni navedla, zato s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Toženka v pritožbi prekluzijo konkretizirano uveljavlja zgolj za trditve in dokazne predloge, ki jih je tožnik navedel oziroma podal v svoji sedemnajsti pripravljalni vlogi in modifikaciji zahtevka (vloga na r. št. 183), vendar neutemeljeno. Iz zapisnika naroka z dne 18. 11. 2021 izhaja, da je sodišče strankama na tem naroku najprej predočilo svoj pogled na izveden dokazni postopek, nato pa je izvedlo materialno procesno vodstvo, s katerim je tožnika pozvalo na dopolnitev trditvene podlage. Toženka na naroku ni grajala procesne kršitve zaradi morebitne prekoračitve dolžnosti sodišča iz naslova materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), pač pa je le vnaprej ugovarjala prekluzijo. Takšno ravnanje po vsebini ne predstavlja graje procesne kršitve izvedenega materialnega procesnega vodstva. Toženkin ugovor prekluzije za trditve in dokaze, ki jih je tožnik nato predložil s sedemnajsto pripravljalno vlogo ravno na podlagi poziva sodišča, ki ga toženka ni grajala, zato ni utemeljen. Pri takšnem izpodbijanju gre namreč za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev iz prvega odstavka 286.b člena ZPP in je zato neutemeljeno.

43. Toženka ob nekaterih očitkih mimogrede navrže, da sodba ni obrazložena, pri čemer očitno meri na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je ta očitek že ob bežnem pregledu razlogov sodbe povsem neutemeljen, tudi sicer pa ga toženka ni jasno obrazložila.

44. Pritožbena trditev, da je tožba v delu zahtevka za plačilo mesečne denarne rente nesklepčna (oziroma specificirana), prav tako ni utemeljena. Tožnik je v trditveni podlagi navedel prav vsa pravnoodločilna dejstva iz drugega odstavka 174. člena OZ, zato je tožba sklepčna.

Če ima toženka pri tej pritožbeni navedbi v mislih to, da tožnik ni predložil dokazil, s katerimi bi odgovoril na toženkine ugovore glede višine mesečnega prikrajšanja pri zaslužku (npr. višine prejetih dohodkov, ki jih je prejemal po škodnem dogodku v posameznem obdobju), pritožbeno sodišče toženki pojasnjuje, da pri tem ne gre za vprašanje sklepčnosti, pač za presojo, ali je tožnik zaradi prehajanja procesnega dokaznega bremena med strankama zmogel svoje dokazno breme. Iz ugotovljenega dejanskega izhaja, da je to svoje dokazno breme zmogel in dokazal višino manjšega zaslužka zaradi škodnega dogodka.

45. Toženkina pritožba zlasti v delu, ki se nanaša na prisojeno denarno rento, po vsebini nestrukturirana in deloma tako nejasna, da onemogoča pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče namreč lahko argumentirano odgovori zgolj na jasne in določne pritožbene razloge, s katerimi stranka izpodbija razloge sodišče prve stopnje v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov. V nadaljevanju se bo zato opredelilo do jasnih in določnih pritožbenih navedb.

Toženka v pritožbi ne izpodbija dejstev, ki so bila temelj za ugotovitev višine prikrajšanja za obdobje izgube zaslužka do dne vložitve tožbe in za denarno rento, ki je bila priznana za obdobje od 1. 6. 2016 do 24. 10. 2017 (I/2. in I/3. točka izreka).

46. Toženka med drugim navaja številne kršitve pravil o prekluziji iz določb 286. člena ZPP. Ker gre pri tem za relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala toženka za njeno uspešno uveljavljanje najprej navesti, na katero trditev ali dokazni predlog se kršitev pravil o prekluziji nanaša, kdaj (oziroma na katerem naroku oziroma v kateri vlogi) jo je ugovarjala, zlasti pa argumentirati, zakaj po njenem to vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka ničesar od tega, razen pavšalnega uveljavljanja procesnih kršitev razpravnega načela in eventualne maksime, ni navedla, zato s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Toženka v pritožbi prekluzijo konkretizirano uveljavlja zgolj za trditve in dokazne predloge, ki jih je tožnik navedel oziroma podal v svoji sedemnajsti pripravljalni vlogi in modifikaciji zahtevka (vloga na r. št. 183), vendar neutemeljeno. Iz zapisnika naroka z dne 18. 11. 2021 izhaja, da je sodišče strankama na tem naroku najprej predočilo svoj pogled na izveden dokazni postopek, nato pa je izvedlo materialno procesno vodstvo, s katerim je tožnika pozvalo na dopolnitev trditvene podlage. Toženka na naroku ni grajala procesne kršitve zaradi morebitne prekoračitve dolžnosti sodišča iz naslova materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), pač pa je le vnaprej ugovarjala prekluzijo. Takšno ravnanje po vsebini ne predstavlja graje procesne kršitve izvedenega materialnega procesnega vodstva. Toženkin ugovor prekluzije za trditve in dokaze, ki jih je tožnik nato predložil s sedemnajsto pripravljalno vlogo ravno na podlagi poziva sodišča, ki ga toženka ni grajala, zato ni utemeljen. Pri takšnem izpodbijanju gre namreč za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev iz prvega odstavka 286.b člena ZPP in je zato neutemeljeno.

47. Toženka ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah povsem neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal z dokaznim standardom pretežne verjetnosti, da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, pridobil delo, ki ustreza njegovi izobrazbi. Pri izpodbijanju dokazne ocene glede te okoliščine se je toženka oprla zgolj na to, da iz nobenega dopisa o zavrnitvah tožnikovih prošenj za zaposlitev ne izhaja, da bi bil to razlog za zavrnitev tožnikovih prošenj, vendar je pri tem spregledala, da se je sodišče prve stopnje ravno do takšnega njenega ugovora izrecno opredelilo (61. točka obrazložitve) in ga v svoji dokazni oceni zavrnilo. Takšne dokazne ocene, ki jo je sodišče oprlo tudi na ugotovitve izvedencev, pa toženka, razen zgolj pavšalnega nasprotovanja dejanskim ugotovitvam, sploh ne izpodbija. Ne drži niti povsem pavšalno izpodbijanje, da tožnik ni dokazal, da ni iskal dela v poklicu inženir mehatronik, saj iz dejanskega stanja izhaja nasprotno.

Iz pritožbene navedbe, da glede specifikacije podatkov o plačah tožnika finančna izvedenka sploh ni prejela tožnikovih plačilnih list, ni jasno, katero dejstvo (ali pravni zaključek) z njo sploh izpodbija. Če pri tem meri na izpodbijanje ugotovitev sodišča o višini prikrajšanja v posameznem obdobju, je takšna navedb tako nedoločna, da ne omogoča preizkusa, saj v pritožbi ni navedla, ali je to navedla v pravočasnih pripombah k izvedenskemu mnenju, do katerih bi se moralo opredeliti sodišče prve stopnje, in na kateri dohodek, plačo ali zaslužek se ta njena pritožbena navedba sploh nanaša.

48. Toženka s tem, ko nasprotuje dejanski ugotovitvi višini prejemka, ki bi ga tožnik prejemal kot inženir mehatronike, z metodo primerjave plače za takšno delovno mesto v Termoelektrarni Šoštanj, izpodbija dejansko ugotovitev o višini mesečne izgube dohodka od 24. 10. 2017, ko se je tožnik zaposlil pri H. H. V pritožbi toženka v ničemer ne nasprotuje pojasnilom sodišča, iz katerih izhaja, da je izvedenka primerljivo plačo najprej skušala ugotoviti na podlagi podatkov podjetij, ki sta jih vnaprej izbrali obe pravdni stranki, in da je izvedenka nato ugotovila, da je edina primerljiva plača ravno v TEŠ. Nobena od strank kljub pozivu sodišča po tem ni dala nobenih drugih predlogov ali podatkov, na podlagi katerih bi izvedenka še lahko izračunala primerljivo plačo za tožnikovo izobrazbo, zato je sodišče višino dohodka, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, povsem pravilno ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke, ki je temeljilo na edino primerljivi plači v TEŠ.

Ker se toženka na pozive sodišča, naj predloži kakšne druge podlage za izračun, česar sploh ne izpodbija, ni odzvala, je njeno izpodbijanje višine mesečne izgube, ki temelji na tej dejanski podlagi, povsem neutemeljeno.

49. Toženka ugotovljeni višini prikrajšanja nasprotuje še z navedbo, da izvedenka ni upoštevala, da so v višini primerljive plače pri TEŠ vključeni različni dodatki. Dokazno oceno višine izgube pri zaslužku je sodišče oprlo na strokovno mnenje izvedenke finančne stroke. Toženka v pritožbi ne navaja, ali je nasprotovanje, ki ga zdaj izraža v pritožbi, sploh pravočasno uveljavljala v pripombah k izvedenskemu mnenju, do česar bi se moralo nato opredeliti sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene. Dokazne ocene o višini prikrajšanja toženka zato ne more izpodbiti s pripombami na izvedensko mnenje, podanimi v pritožbi.

50. Toženka ima prav, da se oškodovancem odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka in v obliki denarne rente po sodni praksi prisodi v bruto znesku, vendar je bilo sodišče prve stopnje vezano na postavljeni tožbeni zahtevek, zato višjega (bruto) zneska ni moglo prisoditi.

V. O zamudnih obrestih od prisojenih terjatev in o prisojenih pravdnih stroških:

51. Toženkino stališče, da ni padla v zamudo, ker pred izdajo sodbe nista bili znani višini premoženjske in nepremoženjske škode, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženka v zamudi od izteka petnajstdnevnega roka po prejemu predpravdnega odškodninskega zahtevka oziroma najkasneje od vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče je to pojasnilo že v gornjih razlogih, na katere se sklicuje. Toženka ne izpodbija ugotovitve, kdaj se je iztekel petnajstdnevni rok za plačilo po prejemu tožnikovega predpravdnega odškodninskega zahtevka.

52. Neutemeljeno je tudi pritožba obeh strank glede izpodbijanje pravdnih stroškov, pri čemer je toženkina pritožba v tem delu popolnoma pavšalna in neobrazložena.

Tožnik se v svoji pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačen izračun deleža tožnikovega uspeha. Sodišče prve stopnje je deleže uspeha določilo ob pravilnem izhodišču glede na deleže uspeha po temelju in pri višini postavljenih zahtevkov. Tožnikovo zavzemanje, da bi imel uspeh po temelju večjo težo, ni utemeljeno in nima podlage v ZPP.

Enako neutemeljeno se tožnik zavzema za postavko kilometrine v višini 0,37 EUR, saj se stranki (tožniku) stroški prihoda na sodišče priznajo po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, po katerem se strošek za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Tožnikovi stroške se torej ne odmerjajo v višini stroškov službenega potovanja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo na podlag Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

VI. Konča presoja pritožb in stroški pritožbenega postopka:

53. Sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in razlogov, ki sta jih stranki navajali v svojih pritožbah, zato ju je sodišče zavrnilo (353 člen ZPP).

Ker stranki s svojima pritožbama nista uspeli, je sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je v odgovoru na pritožbo v pretežni meri povzemal trditve, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje, zato ne gre za potrebne stroške.

------------------------------- Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami tega zakona (15. člen ZOZP).

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 415/2011, II Ips 359/2011, III Ips 65/2018.

Odločba Sodišča Evropske Unije (SEU) C-514/16.

Odločba VSRS III Ips 25/2018.

Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 150/2018 in tam citirana judikatura SEU.

Zoran Skubic, Ko v Nemčiji kamenček izpod traktorske kosilnice prileti sosedu v oko, Pravna praksa št. 4, 2022, str. 29-30.

Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

Odločbi VSRS II Ips 33/2021, II Ips 54/2022.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

Odločbi II DoR 192/2021, II DoR 350/2021

Odločba II Ips 484/2007

Odločba II Ips 253/2018.

Odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 87/2021.

Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2349/2017 (11. točka obrazložitve).

Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1457/2018, odločba VSL II Cp 2349/2017 in tam citirana sodna praksa.

Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2349/2017 in tam navedena sodna praksa ter odločba Višjega sodišča II Cp 1335/2018.

Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 174. člena OZ).

19Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 338/2014.

Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (175. člen OZ).

21Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 191/2012.

22Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2324/2016.

23Odločba II Ips 39/2021.

24Določba četrtega odstavka 9. člena Pravilnika v zvezi z 19. členom Pravilnika.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.